TV

Raje manj po oglasih

Dobra novica je, da smo po dolgem času hvali(sa)li RTV položnico. Slaba je, da je trajalo samo od četrtka do nedelje. Če smo v četrtek ob ogledu Tarče vseeno ponosno kazali stisnjenih zob z iztegnjenim prstom (katerim, izberite sami), ko je ekipa Ekstravizorja sesula javna naročila v slovenskem štrajk zdravstvu, smo v nedeljo dokončno znucali naše pilote. O, ja. Adijo, daljinec. Sčohana tipka za uravnavanje glasnosti. Dokončno. Fertig. Servus. Kajti kombinacija toplo-hladno je namreč spet fsekala na polno: dobra novica je, da lahko gledamo novo slovensko tv serijo, ki je ni posnel Roman Končar; slaba pa je, da ne razumemo brez podnapisov čisto nič. Ama nič.

Že v torek smo nekateri opozarjali, da smo se polovico filma Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, mučili razbrati karkoli in je šlo pol filma mimo, preden smo poštekali, kdo, kaj in zakaj. Ampak okej, če pri filmu, ki traja za eno fuzbal tekmo, še nekako sčasoma porajtaš, kako in kaj, je to za tv serijo naravnost pogreb. In velik narobe. Zelo velik narobe. In tolikanj večji narobe, ker je serija, ko gre za sliko, posneta vsaj tako v nulo kot BBC Planet Earth II, ki jemlje sapo te dni in onim, ki imajo 4K tvje razlog, da se postavijo pred sosedi in žlahto. Pa kaj bi to, če je zvok tako slab, švoh, momljav, nerazumljiv, da ob že itak naštancanih likih res sploh nimaš pojma, za kaj gre. Ali, povedano drugače, v torrent jeziku: Video 10, Audio 1.

Ker živimo v času baje zlate ere televizije, imamo seveda enormna in po svoje tudi nefer pričakovanja od slovenskih tv serij. Najmanj, kar lahko pričakujemo je, da ne bi nucali domačih podnapisov. Ampak poanta je drugje. Življenja Tomaža Kajzerja so pokazala, da Mad Men (Oglaševalci) niso barvna televizija za naš tv klinopis. Nak. Niso. Znajo to tudi pri nas. Seveda je tudi Kajzerju marsikaj umanjkalo, itak, ampak je – čeprav se sploh ne bi bil smel zgoditi, ker je razpis iskal najbrž Romana Končarja – nehote in predvsem nevede (in še zlasti ob redkih tovrstnih produktov) postavil standard (po gigapolomu, imenovanem Strasti, ki so se ob Eni žlahtni štoriji pokazale za naravnost krajo rtv denarja). In zato serija Več po oglasih, pod katero se podpisujeta avtor Jonas Žnidaršič in režiser Vinči Vogue Anžlovar, ni in ne more biti remek delo, na katerega čakajo najstarejši gledalci še tam iz črnobelih časov Dekamerona.

fullsizerender-1

Po eni epizodi se tv serij načeloma naj ne bi sodilo, kar ta kritika jemlje v obzir takoj na začetku. Itak je pa res narejena vizualno tako nad-hd-jevsko, da ni nič hudega, če ste zamudili začetne novinarske prispevke, misleč, da gre za neko novo informativno oddajo, ki bi jo Mario Galunič takoj ufural na nacionalko, če bi postal še šef informativnega programa. Zakaj? Ker je vse mogoče! In tako je uvodni štanc ob dobro posneti novinarski zgodbi, ki pa vendarle ne sledi desetletja utečeni naraciji Tednika ali Preverjeno (ali pa vsaj Slovenske kronike) in zato deluje vendarle kot tujek, ki želi gledalcu prodati nekaj, česar ne more kupiti. Prav prispevki naj bi bili, če razumem dobro, rdeča nit dinamike dogodkov, ki pripeljejo do velike zgodbe za medije, kot piše v pr sporočilu/zgodbi.

Cerkev, šolsko igrišče, novinarka. Obrtniško in novinarsko je zgodba o prafotru vseh problemov štimala, vendar če bi to prijavili kakemu uredniku, bi najbrž ta, če ima še kaj old school kondicije, resno vprašal, če bodo gledalci sploh dojeli, kaj je poanta zgodbe. Namreč na tem sloni pilot: na neki izjavi učitelja Jureta Planinška (izstopajoči Primož Bezjak, ki je v sekundi to, kar TV Dober dan ni zmogel narediti iz Primoža Ekarta), ki da je oh in sploh spremenila vse. Zdaj, v času ravnateljeve zgodbe in medijskega povečala, seveda lahko ena izjava na televiziji spremeni vse. Ampak spremeni res tako, da ti mikavna dijakinja/kelnarca spleže čez šank in koketira, da te lokalni šef povabi v svoj krog, da bi vsak nekaj imel od tebe? Vsaj na vzhodnih koncih daš ti od sile za rundo, če se znajdeš na tvju, da malo pozabiš na vse skupaj.

Serija želi – spet iz pr sporočila – pokazati, da svet ni tako črnobel, kot bi ga radi prikazali mediji. In da gre za različne »odtenke sivine«. Hm, koliko? Petdeset? Okej, nazaj k Juretu, skozi katerega smo želeli pogledati zgodbo, pa smo se kmalu izgubili. Jure ni glavni lik, čeprav je? Okej, saj to počnejo v Igri prestolov, ne? Že, ampak tam veš, da je nekje nek zic, na katerega naj bi bil nekdo sedel. Kaj pa je cilj te tv serije? Že res, nucamo vsaj še dva dela, ampak kaj je poanta? Razkrinkati, da sta imela Orwell in Huxley prav? Seveda sta imela prav, dojnk, zing, d’oh. A tudi ona sta svoja krasna nova/1984 svetova zastavila tako, da bralec kmalu pošteka, za kakšno (kritiko) družbo gre.

Jure Planinšek je le šolski učitelj šaha, sin vplivnega ravnatelja osnovne šole, ki da tisto izjavo. Šah je precejšnja specifika za tako ozek lik, čeravno prinese moment njegovo ročno izdajanje računov, s katero vabi na šah ligo, ker bodo tam tudi sendviči. To je še najbolj spominjalo na kakega prfoksa, ne? Ampak tole s šahom, čeravno je avtor serije še tak maher, je ne ravno moteče. Je pa dodatna komponenta, ob kateri se Razdredni sovražnik, dasiravno posnet po resnični podlagi, zdi za serijo kot nedosegljiv ideal. Kaj točno je Planinšek? Ga lahko ena izjava za tv tako zelo zdrma? Da ga vabijo vsi sem, tja, vamo, tamo. Da se ga napije, da peca, da odkriva preteklost fotra, njegovih ljudi, da ima partnerko Martino… Juretu se je zgodilo v pol ure več, kot bi se komurkoli od nas v celem lajfu. Itak pride prepozno domov, kjer vidimo zlomljen lik Martine, ki bo zlomil Marušo Majer. Kako naj bi bila redoljubna, kot pravi pr sporočilo, če pa se jezna, ker ni reda, nato sama obleče kot nek nadehani, flegmatični skejterček?

fullsizerender-2

Zato je v tem oziru kot lik najmočnejša Klara Polgar. Morda zato, ker je takoj enodimenzionalni fru-fru lik. Lolita, če hočete. Koketna bejba, ki jo Saša Pavlin Stošić igra daaaaaaleč najboljše od ponujenega v pilotu, čeprav se tudi njen lik odbija le iz preteklosti in ob črnobelih odnosih. V sekundi namreč pogruntamo, da jo bo nekdo dobro nategnil. In ona še bolje kogarkoli že, čeprav bi moral biti glas razuma njen foter (mimoidoči Jernej Šugman, s katerim imata sicer najboljšo špegl sceno). Glede nato, da išče prihodnost via moški, bi moral biti njen ata manj luzerski lik, ne pa tip, ki jo fehta, naj ostane z njim doma, ker imata z mamo obletnico, čeprav mame očitno ni v tem filmu seriji.

Nič hudega, če bi bila še ona. Zakaj pa ne, likov je namreč toliko, da bi komot še mamo nekam vtaknili. Toliko likov je, da četudi bo to na koncu veliki omnibus ali kolaž, bomo nucali dolgo, da bomo like razdelili. Zakaj? Ker je serija velikopotezno izbrala prepoznana in/ali prvoligaška imena. Dario Varga ima v Zvonetu Poliču lik, s katerim lahko gradi na vrhunsko odigranem liku v Petelinjem zajtrku, vendar bo moral stopiti večkrat v kader in takrat manj na silo, da ga bomo začutili kot vseprisotno silo.

Ker je dogajanja namreč v pol ure toliko, da smo proti koncu, ko se pogovarjata lik, ki ga igra Peter Musevski (priseljenec), in lik, ki ga igra Vlado Novak (lokalni mafijozo), že popolnoma izgubljeni. Kar bi še nekako pogoltnili, če nas ne bi rešili podnapisi. Bizarno za slovensko tv serijo je to, da smo se sprostili ob gledanju šele, ko sta lika spregovorila v tujem jeziku. Zdaj, nekateri smo šli na teletekst in pritisnili 771, kar je stran, ki pomaga gluhim, da sledijo izrečenemu na prvem programu nacionalke. Super stvar, ampak ima kar precejšnji zamik, zato je za klasične podnapise kmalu neuporabna. In ja, preden vprašate, zvok je bil tako slab, da.

Podobno kot se je pri Eriki Žnidaršič v Tarči zazdelo, da bi bilo bolje, če bi kar vse posneli na Finskem (s katero imamo, mimogrede, tudi povsem drugačno izkušnjo, ko gre za korupcijo), se je pri sceni Novaka in Musevskega rodila želja, da bi bila kar cela tv serija v tujem jeziku, magari v bosanščini, ki je sicer slovenska filmska/tv serija na pogreša pretirano. V tem oziru ne bi bila slaba ideja, da rtv prispevek ukinemo pri nas in ga uturimo tujcem za našo produkcijo, v zameno pa jim ponudimo poročanje o njihovih zglednih praksah in dialoge v njihovem jeziku.

Več po oglasih je v pilotu pokazala znanje, ambicije in vizijo nekoč najbolj popularnega televizijca (in to v več oblikah in vlogah) ter režiserja, ki je prav tako haral v svojem fohu. Žleht bi bilo reči, da je Jonasa in Vinčija povozil čas, ker ju vsekakor ni. Čakamo še, da vidimo, kaj bo vnesel Jonasov lik nekdanjega duhovnika, svetovalec finančnih podjetij v lasti RKC-ja. Hm, a ni to skoraj Mirko Kraševec? Ampak a hkrati ni to tisto, kar gledamo te dni v The Young Pope?

65358241_65358151_planin-iek-in-lara
Foto: MMC / TV Slovenija

Za zeitgeist avtor, soavtorji, režiser in delno, a šele v drugi plan potisnjeni igralci, ki se eni bolj, drugi manj kar mučijo s svojimi vlogami, ki jim dialogi bolj malo pomagajo, vsekakor imajo občutek. Tematika ne bi mogla biti bolj aktualna in v tem oziru so Juretovo brskanje po facebooku, vizualizacija smsov in podobne finte dobrodošla novost na tvju. Vsekakor pa se nam zdi – pa ne, da bi to bila primarna naloga tv serij, ker ni -, da takih likov niti slučajno ne bi srečali med nami. Nič hudega tudi ni, če bi ti liki imeli pronicljivo dimenzije parodije, karikature, simbola. E, tu pa, sploh če komaj slišiš, za kaj gre, nastane problem. Liki bolj govorijo, kaj se jim je zgodilo in se jim dogaja, kot se jim dejansko zgodi. Štekamo, da tudi rtv prispevek ni malha brez dna, toda v takem tempu bodo presežki tv serije jezno oblačenje Martine ali pa Klarino pecanje Jureta (ali je obratno?). To je pa nekam daleč od vpliva medijev, finančnih malverzacij cerkve, lokalnega mafijaštva, priseljenske problematike…

Življenja Tomaža Kajzerja so dobro razrezala vsako epizodo, skoraj kot salamo, zato si nisi razbijal možganov, kaj bo prinesla naslednja epizoda. In je nemara zato Petru Bratušu uspelo približati sodobno tv produkcijo in jo preseliti v naš prostor tako, da smo takoj nehali delati nesmiselne primerjave z barvna-televizija-razliko-v-kvaliteti tv serijami na tujem. Več po oglasih pa bo stežka zdržala že primerjavo prek meje z Novine (HTV). Vsaj sodeč po pilotu, ki – ponavljamo – ni merilo za dokončno oceno. Vsekakor pa je glede na imena in osnovni koncept škoda, da je tako sveže deloval le p.s. serije v obliki Vox Populi, kjer je oni delavec povedal več kot vsi ostali liki v 29 minutah pred tem, ko je razlagal, kakšna je razlika med Avstrijci in Nemci.

Predvsem pa serija s takšno tematiko težko sledi, kaj šele šokira v saj-ni-res-pa-je realnosti, ki se v tej državi dogaja iz dneva v dan. Pijani model, ki z neregistriranim avtom, pijan, brez izpita, z ukradenimi tablicami pobegne policijski patrulji na avtocesti in se zaleti v policijski avto. Obsevanje bolnice, ki sploh nima raka. Parkiranje šefa zdravniškega sindikata, ki štrajka, na mestu za invalide. Izjava zdravstvene ministrice, da so ji grozili lobiji. In to se je zgodilo, pisalo, »šeralo« samo minuli teden v slovenskih medijih in na fejsu.

Babica gre na jug nam je prodala finto, da se iz Ljubljane v Portorož voziš v prihodnost, v jazz, na morje. Celo Poker nam je prodal finto o slovenski mafijski sceni. In Videošpon nas je kupil, ker je bil tako odbito poseben. Več po oglasih pa skuša prikazati like, ki jih trenutni tempo (medijskih) fenomenov morda niti povohal ne bi. Že samo pol ure z Miranom Vukom je bilo denimo precej bolj spektakularnih kot tale pilot. Pa tisto ni tv serija. Morda je zato občutek po pilotu Več po oglasih ta, da bi lahko bilo vsega skupaj malo manj. Sploh pa, to je tv serija, oblika, ki ima za razliko od filma predvsem čas. Najprej ima čas za to, da pošlihta zvok. Ker tole ne samo da ne spada na nacionalno televizijo, temveč niti na youtube. Ker izdatno na to kritiko vpliva tudi dejstvo, da je bilo že itak našopani zgodbi res težko slediti. Hkrati pa serija sama nerodno nakaže, zakaj je bil taki hit najprej Požigalec remake, nato Dan ljubezni in te dni še Pr’ hostar. Ne samo zato, ker ljudje slišijo, kaj se tam pogovarjajo. Še zdaleč ne.

P.S. Če smo že videli res skoraj vse bolj ali manj znane tv/film like, bi pa ja lahko našli mesto še za Primoža Petkovška.

Komentarji

komentarjev