Nerazvrščeno

Ne morem si/ti pomagat’, sorči

Saj veste, kaj je četrti zid, ne? Če ne veste, nič hudega. Tudi jaz dolgo nisem vedel. In ko sem mislil, da vem, kaj je, sem mislil precej narobe. Šele ko se je Roger Waters v Zagrebu zdaj že pet let tega na novo zazidal za zid in ga potem razrušil, sem nekolikanj bolje poštekal. No, eto, nekaj podobnega je storil kolektiv Beton Ltd. v torek v Mariboru. Ne ravno a la Pink Floyd, ne pa niti tako daleč. Jap, tako grandiozna karikatura družbe. Pink faking Floyd. Jap, tako dobro.

Namesto muzike je sicer zaigralo totalno, naduvano, naštancano lapanje. Ampak ja. Evo vam… Lulčka in lulika. Slačimo sebe, da bi razgalili vas. Cesar ima pobrita jajca, cesarica skače skozi okno. Ne štekate? Evo: Ich Kann Nicht Anders je “koncert” postinteligentnih debat, ki to seveda niso. Je blebetanje, komunikacijski šum, slavje starih in diplomska naloga bodočih komunikologov. In predstava, ki so jo dijaki v torek, 22. novembra, v Narodnem domu v sklopu renomiranega festivala Drugajanje gledali odprtih ust. Ne zato, ker so igralci slekli sebe, temveč zato, ker so slekli družbo, ma kaj družbo, slekli so nas.

Ker sem v gledaliških kritikah še relativno svež je zame podatek, da je to peti avtorski projekt kolektiva Beton Ltd. ravno tako poveden kot za tiste od vas, ki v gledališče pogosto ne zahajate. Se pa vidi – zato je ta podatek izpostavljen – da so utečeni, prefrigani in mojstrsko prebrisani. Ich Kann Nicht Anders je sodobna, alter, multimedijska predstava, ki je pravzaprav performans. In predvsem špegl predstava. O, ja.

Ko sem videl, da bo predstava v Narodnem domu, sem naglo in brutalno napačno presodil, da bo v zgornji, ta veliki dvorani. Hvala bogu, da ni bila. Šli smo desno, tja mimo garderobe v razstavni prostor, velik za cca. eno in pol učilnice. Najprej bi se nemudoma zahvalil Petri (upam, da imena nisem sfalil), da mi je prišparala zic pri vratih, po diagonali, kjer je bil razgled osupljivo predirljiv, ker po diagonali vidiš najboljše podaje v fuzbalu in težišče take predstave. Soban(ic)a je bila totalka nafilana za prvo od dveh (!) predstav tega večera. Publika? Frocovje, dijaki drugega letnika. Kdor ima koliko toliko dober spomin na srednjo šolo, se bo nemara spomnil, da je drugi letnik najbolj čudaški, redovalnice pa pravijo, da tudi letnik, ko so ocene baje v povprečju najnižje. Sam lahko temu samo potrdim. In hkrati pohvalim vse tiste dijake, ki so tako skrbno, zbrano, odprtih ust gledali… To.

Že sama produkcija je narejena tako, da stene podre in zrelativizira prostor kot tak. Namreč… Zvok teka po parketu (pomislite na košarko ali šolsko telovadnico) pride od zunaj. Iz one strani. Okej, Miha Sonda me je po mojem četrtem vprašanju v dveh minutah (sedel je zraven mene) pomiril, da je vse, kar sprašujem, povsem res. In da pištoli, s katerimi so mahali, nista pravi. Ker se intelektualci sicer itak ne šicajo med sabo, ne? Jebiga, če je bilo pa tako nenavadno. Zvok, ki pride iz one strani, od zunaj? Čisti odbitek. In kot da to ni dovolj, ti že vnaprej povejo, da bo predstava trajala 75 minut. In glavni trije liki so takoj tam, pred tvojo faco, v tem malem prostoru, ki bi komot bila učilnica. In mi. Naj se igre brez meja začnejo.

fullsizerender-7

Nisem zasledil, da bi trije liki imeli imena. Nič hudega. Lahko bi (ali pa so) igrali kar sebe. Torej Branko Jordan, ki odpre s svojim droljastim solo monologom, ki mu vsak mulo danes že posmehljivo reče »predavanje«, Katarina Stegnar in Primož Bezjak. Prva liga igralcev, torej. Ki pa… Bešmumast, na trenutke sploh niso igrali, čeprav seveda so. Ko so tako čorili, ždeli, se duvali in droljali v debatah, je bilo tako kot na zelo slabem privat žuru pri nekomu doma.

Kmalu po uvodnem Jordanovem monologu je postalo jasno. Da bo tole žur, po katerem bo glava kar fejst bolela. Tole je nalgesin večer. Oni, ta močni. Ker v naslednji dobri uri (dejansko je predstava trajala 60 minut) gledamo dobro verzijo slabo načitane, polizobražene in nepovezane družbe, ki pa se že kot družba težko kvalificira. Pizda, no. Smo res taki? Mene je kar zmrazilo. Tole je kot ena res debela lajna koke, bemomast. Res tako blebečemo? In se res sprehodimo med intimno stisko in globalno jebo tako hipoma, med enim šlukom neke čmige, ki žal niti šmarnica ni, ker je postalo vse tako urbano?

Milijon vprašanj se mi je porajalo skozi celotno predstavo. Zabrisane so meje med spoloma, to itak. Zabrisana je intima, to še bolj. Kaj lahko naredi haranje intelekta. Skorajda pohlepno deluje štancanje vsega živega. Michel Houllebecq, Slavoj Žižek, Studio City, Sobotna priloga, Dušan Jovanović. Vmes pa vprašanja Stegnarjeve, če ga kateremu od dvojice kar lepo pofafa. Ne zdaj, mogoče kasneje. Ker se je treba pogovarjati o Parizu. O bombah, o terorizmu, o medijih. Srhljivo, vam rečem. Vulgarna inteligentnost, ki je na trenutke osupljivo blizu tako fatalizmu kot fundamentalizmu. Ti so čist pahnjeni na intelekt. Preveč pametni za lastno dobro.

Saj je jasno, kot je povzel opis na spletu, dosegljiv pred predstavo: vse to njihovo šrajanje, lapanje in kvazidebatiranje izhaja iz negotovosti, ki je edina konstantna naših pogubno brihtnih življenj. Jeba, vam rečem. Totalna, zadušljiva jeba. Ampak kaj potem? Kaj ko ugotoviš, da si v pizdi? E, tu predstava ponudi eno od rešitev, ki to seveda ni. Umik v intimo, brutalno intimo. Prvi se je slekel in umil Bezjak. Ko sta se mu pridružila soigralca, je pokazal Jordanu pod pajsko neko bulo, ki ga skrbi. Ker to je lahko resen problem, čeprav jima Stegnarjeva potem v taki mojstrski solaži od monologa pove, da sta premlada, da bi imela še resne zdravstvene probleme. Do štiridesetega se ne ubadaš z zdravjem, temveč s svetovnimi problemi.

Najboljši del predstave ni v tem, da slečeni, povsem goli, debatirajo o vsem živem. Od seksa do kaj-vem-česa. Ne, ker njihova golota ni nasilni hibridni efekt. Nak, to je bližje pupilčkom. To je blizu gledališču osemdesetih za tiste, ki smo že takoj ob prvem vstopu v gledališče poslušali senilne spomine in opozorila v stilu, v itak nikoli ne boste vedeli, kaj je pravi alter.

fullsizerender-3

Ja? Evo vam… Ja, kurac. Evo vam kurac. Direkt. Mahljava, pobrita jajca. Tako izgubljeni smo – sodeč po predstavi – da bodo padle vse bariere. Na nek način je bil ta del predstave podoben ideji Woodstocka, le da tam baje nihče ni bil tako jebeno napet. In nihče ne bi samo za probo skočil skozi okno, kot je to storila Stegnarjeva. Kakšen poseg v prostor! Nemalokrat sem pavšalno bleknil, da je gledališče predaleč od publike in da ne zna poseči v prostor. No, Stegnarjeva je lagano skočila skozi okno. Napol naga. Na ulico. Ven. V Maribor. Adijo ne samo četrti, ampak peti, šesti in vsi ostali zidovi. Bezjak je probal kozlat, Jordan sploh ni vedel, kaj naj. Bluzila sta pa takoj, v hipu, dalje. Saj res. Kaj je danes samomor? Facebook status. Ni ga več, radi smo ga imeli, rip, skupna fotkica… Potem pa dalje mačke, pesi in dopusti in youtube ološ. Vse je minljivo, vse je mimobežno.

Zakaj? Ker vsak od nas misli, da je našel odgovor na velika življenjska vprašanja. Ker se zdi tako lahko, z vsakim lajkom in ritvitom smo baje bližje veliki resnici. Pa nismo potešeni. Ne. Ker ima nekdo več lajkov, ker lahko in zmoremo bolje. Te pa dajmo. In padeš v zanko, v katero so se zavezalkali tile trije ubožci. Vmes jih zunanji svet preglasi, ker ima vsak pet minut slave, med katero je seveda slaven le sam zase. In enako velja za to trojico. Izdelani liki so, brihtni, malo žleht, malo fejst sebični, ampak delujoči, izdelani, bistri. Zato dejansko najdejo rešitev. Za trenutek sem pomislil, da bodo na koncu usekali kar lepo grupnjaka, ampak Woodstock je mimo, Woodstock so prodali, zato to ni rešitev. Umaknejo se vase, čeprav slišimo, da je psihoterapija največji nateg stoletja ali, kot je mojstrsko povedala serija The Young Pope, kako je Cerkev izgubila najdonosnejši posel, ki so ga furali dva tisoč let.

Ampak za trojico psihoterapija itak ne pride v poštev. Ker mislijo, da vse znajo. Ker čitajo. Ker vejo. Ker Freud. Popkultura egotripa. Ki je najbolje ponazorjen, ko se Stegnarjeva vrne nazaj, potem ko smo vsi že pozabili, da se je par minut tega zabrisala skozi okno. In pride nazaj kot nek filmski, tv lik, ker saj res, gledamo tv serije, ker ne beremo romanov in mislimo, da vse štekamo. In da bomo sami ne samo posneli tv serijo, temveč jo bomo tudi živeli. Kaj si nor, a? Po tej predstavi se teater absurda zdi konvencionalno zastarel. Vladimir in Estragon, h katerima se sicer tako rad vsaj jaz vračam, nista imela za burek, reveža. Danes se pač na nič več ne čaka. Vse je takoj, tu in zdaj. Kakega Godota bomo čakali? Pa lepo te prosim. Tudi če je simbol ali metafora, na te se še posebej ne čaka več.

Ich Kann Nicht Anders pravi (via google translate, ker sem nemščino zavozil v sekundi v gimnaziji), da ne morem pomagati. Ne gre. Tako pač je. Sicer pa… Ni pomoč stvar dveh ljudi? En pomaga drugemu? Lahko pomagamo sebi v družbi, kjer smo tako odvisni (nakokirani) drug od drugega? Kjer nucamo lajke zase, pa ne lajkamo nazaj? Kjer govorimo, a ne poslušamo? Kjer se pogovarjamo o tem, kaj smo gledali in tekmujemo v tem, kdo bo naštel več tv serij ali filozofov? Jebemomater! Smo postali prepametni? Preveč izobraženi? Hkrati pa nas v negotovost pahnejo obupni pogoji in dejstvo, da ne bomo nikoli tako dobro in kvalitetno živeli kot naši starši. Sploh ne oni, ki bodo na veliko obogateli, ker bodo kot oni NFL zvezdniki, ki jih, koliko, pol bankrotira v petih letih po koncu kariere, ker je treba vsem kupiti nekaj, da si odkupiš osebni mir.

fullsizerender-8

Nedopustno nadkvalitetna predstava Ich Kann Nicht Anders rešitve ni iskala v »daj se zresni« ali »nekaj pametnega delaj v življenju« ali »od česa pa boš živel«. Ne. Sedla, zleknila se je nazaj v začetno pozo. Jebeni Groundhog Day. Samo v tako zabetoniranem svetu, kjer veš, s kolikšno hitrostjo se vrti naš planet, ti pa stagnirajoče bluziš na mestu, lahko oblečeš utopijo v bademantl in vržeš idealne filmske konce skozi okno.

Zdaj torej vemo. Zeitgeist ima pobrita jajca, sendvič z žemljo in naduvane debate o Sobotni prilogi. To smo očitno mi, ki ne najdemo prihodnosti, ker ne vemo, kaj je sedanjost in nas vsi potiskajo v preteklost. E, zdaj se pa znajdi. In se. Ko je predstave konec točno tako, kot se začne, se zdrzneš, da ti pamet stane. Ker kaj pa če je vse to res? Kaj če naši nagi možgani, ki tu in tam slačijo srce, na koncu dneva niso nič posebnega? Kaj če beremo, študiramo, hodimo na literarne večere, koncerte, predstave, kaj če gledamo tv serije zato, ker mislimo, da smo nekaj posebnega, pa v bistvu nismo? Adijo, pamet. Adijo, pamet. Adijo, pamet. Sploh pa ob taki igri, konceptu, režiji, sceni in vsem drugem. Predstava, kakršne so v osemdesetih razgaljale sistem. Shrljivo je, da zdaj razgaljajo vse nas. Ker četrti zid ni več zid. Temveč špegl. Evo, poglejte se, taki ste.

P.S. Pohvale dijakom, ki so predstavi pomagali že s svojo vseprisotno pozornostjo, ki se je zelo čutila. In pohvale vsem sodelujočim za vrhunsko prirejen večer! 

Komentarji

komentarjev