TVUrbano

Hostarski mojster hrvenščine

Tole sploh ni bilo mišljeno kot intervju. Res ne. Ker v nobenem oziru ni. Je pivo dveh tipov, ki sta se spoznala na poti na koncert Oasis na neko pustno soboto. Pa saj, če gre pa za Nika Zagodeta in film Pr’ Hostar ne moreš drugače kot na… Aufbix. Dobila sva se, domenila na ena, dve, tri v Ljubljani, kjer živi in dela, v strogem in urbanem centru, kjer sva tolkla vsak svoj dialekt (da sta naju dve luštni urbani bejbi srepo premerjali pri mizi zraven), vmes pa sva doizbacila še malo hrvenščine, ki je (tudi) eden tistih razlogov, da ljudje še kar rinejo v kino na ogled Pr’ Hostar. Tisti no-budget film, ki je pokazal, da enajst let po Tu pa tam naturščiki in profesionalci/akademiki še vedno furajo vsak svojo linijo. Le da eni praskajo denar skupaj, drugi pa se prijavljalo oziroma so naročeni na razpise pri skladih, centrih in televizijah. In da se oni, ki ostajajo doma, arogantno zgražajo nad masami.

Mene je, ko je enkrat zalaufala evforija, predvsem zanimalo, kako se bo internetni hit obnesel na filmskem platnu. Priznam – in sem tudi Nikeju, kot ga sklanjamo na naših koncih, ki sem ga med intervjujem sicer itak tikal -, da mi prvi dve epizodi na youtubeu nista »delali«. Enodimenzionalno in naštancano, kar pa nekajminutnemu entuziazmu nikakor ne gre očitati. Vendar da gre vseeno za hudo intelektualno ekipo, ki prekleto dobro ve, kaj dela, sem zgruntal v Spetku, ko sta Goran H in Dejan K na vprašanje, zakaj nista šla na AGRFT, Mihiju Šaleharju odgovorila, da zato ne, ker moraš na sprejemcih igrati – jogurt. Itak je pa naslov Spetka: Če si kmet, si kmet povsod.

Njun pogled na center, na Ljubljano, na prestolnico iz Bleda, Kranja, skratka Gorenjske, je bil precej podoben tistemu, ki ga pozna cela država za naš, štajerski konec, ki da bi se vsakemu z LJ tablicami zabrisali na havbo. No, Pr’ Hostar je našemu koncu naredil največjo uslugo od osamosvojitve dalje, saj končno nismo le Štajerci avtomatsko »full retard«, kot temu pravi Zagode. Kljub vsem pomislekom sem dal filmu priložnost le nekaj dni po ogledu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo in tv seriji Več po oglasih, ki sta proračunski raj (skoraj preseravanje) za hostarje. Rezultat? Po fuzbal polčasu, cca tričetrt ure, me je dejansko zanimalo, kako se bo štorija razpletla. In ugotovil sem, da sem dejansko užival, da sem odmislil na vse drugo in da je bil kino po dooolgem času spet žur. Ker Liffe to seveda ni, ima povsem druge atribute. Morda ravno od Tu pa tam (in Planet samskih) nisem tako preprosto užival v kinu. Seveda sem si – in kolegu – non-stop ponavljal, da je to no-budget film in da je slovenski film. Kar ni izgovor ali opravičilo, je pa pojasnilo in to na mestu.

Zato me je, sploh na koncu s takim skečem, ki ga vse od Javšnikove basket dihtunge na koncu filma V Leru pri nas ni bilo, Pr’ Hostar povsem zadovoljil, ker me je nasmejal in razvedril. In me je navdahnilo, ko sem videl, kam sta režiser Luka Marčetić in igralec Niko Zagode ob taki ekipi dogurala od časov Požigalec – The Movie in kasneje spletne tv serije Dan ljubezni. Pisal sem Nikeju, namenoma v srbohrvenščini, šla sva na pivo in nastal je spodnji pogovor.

11-danlj-2-v
Foto: Dan ljubezni

Gor ste rasli v Brežicah. Zakaj nekateri v Brežicah trdijo, da so Štajerci?
»Hahaha. Ta pravi Štajerci ste nas pač vzeli za svoje, nas Brežičane. Čatež, oni so pa, vidiš, na desnem bragu Save in so že, kot jim rečemo, Krajnci. Začetni del Dolenjske in to.«

In v čem je razlika?
»Med nami in Čatežem? Krajnci se raje ‘fajtajo’, mi se pa bolj branimo. Tako se mi vsaj zdi.«

Sva del generacije, ki se ni več učila »srbohrvaščine« v formalnem smislu. Kako si se ti priučil južnoslovanskih jezikov?
»Ker so nam sosedje tako blizu, pa še na morje hodiš k njim. Poleg tega smo gledali precej več HTV kot TV Slovenija, tudi zato, ker je njihov signal pri nas bolje lovilo – celo brez antene. Ko smo hodili na morje, se pa spomnim stika s pohabljeno hrvaščino, ki smo jo kasneje poimenovali v hrvenščino.«

Eni ji rečejo tudi katanščina.
»Tudi, tudi, da. Ampak hrvenščina je nekoliko drugačna v tem oziru, da so jo govorili prepotentni ljubljanski fotri, ki so vpričo svoje družine poklicali natakarja ‘kelnar, majstore, dali može jedan proljev (driska, op. p) za ovu salatu i još kuzarac suka za mog sineka‘.«

Pa ne bi ti fotri »morali« obvladati vsaj osnov hrvaščine; glede nato, da so odraščali v bivši skupni državi?
»Ja, ampak ker so bili distancirani, so si ustvarili lastno podobo o hrvaščini in je prišlo do trka dveh svetov. Ti liki so živeli v meni vsa tista poletja, ko so slovenskutarsko ogabno rezali po hrvaščini.«

Foto: Kolosej
Foto: Kolosej

Kaj vam pomeni slovenski jezik? Kaj v vas zbudijo Brižinski spomeniki?
»Posebne čustvene reakcije gotovo ne, mi pa jezik pomeni dovolj, da si nikakor ne bi zaželel zapustiti Slovenije, ker čustev ne bi mogel izliti v nobenem tujem jeziku. Niti v hrvenščini (smeh). Materni jezik je del mene, omogoča mi mnoštvo izražanja, žmohtnost, prvenstvenost čustev.«

Kakšne so bile ocene slovenščine v šoli?
»Med štiri in pet, je kar šlo. Rad sem jo imel, saj sem hotel v nekem obdobju življenja postati profesor slovenščine.«

In kaj je šlo – prav?
»Prav, haha. Kaj pa vem, preveč stvari me je zanimalo, biologija me je pritegnila. Ampak še vedno sem razpet, trenutno med zobozdravstvom in igro.«

Ste dobro deklamirali Soči v šoli?
»Tega se ne spomnim, je pa slovenistka Alenka Šet v meni prepoznala višek energije in ga primerno vnovčiti s povabilom v dramski krožek, tako da njej dolgujem zelo veliko.«

Katera je bila vaša prva vloga?
»Gospod Velasco v Bosa v parku. Je pretiran lik, ki ga ni veliko v predstavi, ampak ko je, je povsem prifuknjen del zgodbe.«

Je bila to nemara napoved seriala vaših stranskih vlog?
»Mogoče, čeprav bi se res rad preizkusil v resni dramski vlogi, kjer bi krvavel in zagovarjal očetomor na ustavnem sodišču. Kot mulo nisem imel pojma, kaj bo gledalce pritegnilo v nekem liku in to je največji čar, ko vsak vidi nekaj drugega v tvoji vlogi, neverjetno mnoštvo naboja lika. Če ne bilo dramskega krožka v gimnaziji, najbrž nikdar ne bi igral. Sva pa v dramskem krožku na brežiški gimnaziji igrala skupaj s Klemnom Slakonjo.«

Kako se neizkušeni igralec zavaruje pred »mnoštvom predstav o liku«?
»Hm, morda z izbiro vlog. Čutiš draž, da ljudem ponudiš vlogo, lik, predstavo. Še vedno, vsakič ko igram, podoživim občutek prve gimnazijske vloge in pričakovanje publike. Srce razbija, a takoj ko izrečeš prvo besedo, je lažje, je že rock’n’roll. Nikoli pa ne bi igral recimo vloge v beli halji, zdravnik in to.«

Kaj pa mesar v beli halji?
»Mesar s stetoskopom v žepu. Premontiral bi človeške dele na prašiča, to bi pa takoj.«

Foto: Kolosej
Foto: Kolosej

Med najinim odraščanjem ni bilo veliko novih slovenskih tv serij, hkrati se je rodila oznaka zateženi »slovenski film«, ki je gledalce avtomatsko odbi(ja)la. Zakaj ste šli potem ravno v to?
»Zaradi želje po spremembi! Kmalu dobiš navdih, če ne doma, pa pri nekih prifuknjenih Amerikancih. Daš stvar na internet, dober odziv vzbudi novo željo po kreiranju in padeš v ta sijajni ping-pong. Gledalci so tisti, s katerimi se pogovarjaš in z vsakim dialogom rasteš skupaj z njimi. Če je vedno večji bazen ljudi, ki si želijo sprememb, se pa morda celo kaj premakne v tem sistemu politikanskega spletkarjenja televizijskih hiš in filmskih centrov.«

Požigalec in Dan ljubezni sta bila ultra hit na internetu, viralca, vendar na internetu še toliko hitreje pride kaj novega kot pa na »traku«. Je bil skrajni čas, da ste »šli v kino«? Ste prerasli internet?
»Žal mi je, po svoje, ker je Požigalec še vedno tako močen. Resnično upam, da sem ga zdaj pokopal, čeprav sem liku hvaležen, ker bo še lep čas prisoten in me je kot igralca tudi naredil.«

Zakaj je Požigalec, ki je rimejk realnosti, tako delal? Zakaj tako delajo liki v Pr’ Hostar? Zakaj sem takoj videl lik, ne pa Nika Zagodeta? Ker pri nas običajno, gledaš igralca, ki igra lik. Ne vidiš – lika.
»Vem, kaj misliš. Ker pri nas vidiš, o, glej ta-in-ta igralec, da vidimo, kaj bo igral. V Pr’ Hostar je morda lažje to, da so liki totalne karikature, za katere vsaj mislimo, da jih poznamo, čeprav jih v bistvu ne. Zelo pretirani so liki, ni klasična igra, kjer moraš dozirati mero teatralnosti in dramatičnosti, kjer moraš dolgo študirati vlogo. Tukaj si pa ‘all in‘ in na momente greš ‘full retard‘ v to.«

Pa znajo na AGRFT učiti »full retard«?
»Znajo, vendar boš spet gledal, o glej, ta-in-ta igralec igra nekega bebota. Ampak da ne bo pomote, kmalu bi nama, ko se tako pogovarjava, očitali, kako ne poznava slovenskega filmskega jezika in da kot totalna amaterja pač težko sodiva.«

Ampak, Niko, vi pa ste ja amater!
»Haha, seveda, ampak žal se ravno zato vzpostavi ta elitizem. Ljubiteljsko se ukvarjam s tem, nimam izobrazbe iz igre, nekaj malega je kilometrine, ne morem parirati akademski srenji, mi pa laska, če me omenijo ali pozdravijo (vsaj dva študenta AGRFT sta ga v petih minutah, preden sva začela pogovor, pozdravila z leskom v očeh, op. a.).«

heineken
Foto: Dan ljubezni

Zakaj sta svetova še vedno tako ločena, še vedno, vse odkar se je zgodil Mitja Okorn?
»Že ko smo delali Dan ljubezni, smo želeli najti skupno točko obeh svetov, zato smo povabili znane like: najprej zato, ker nas je zanimalo, če bodo sploh za, in potem zato, ker je bil totalni štos. In kaj smo ugotovili? Kako zelo so želeli pomagati in sodelovati, spomnili so se svojih anonimnih in finančno podhranjenih začetkov. Ko taki ljudje pristopijo prijateljsko, a hkrati mentorsko, je neverjetno lep občutek. Zakaj se to ne more združiti bolj sistemsko, pa ne vem. Morda zato Pr’ Hostar toliko več pove, čeprav spet, je karikirana komedija. Slišim pa, da se da napetost rezati v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ki igra te dni v kinu. Ne verjamem pa, da bi akademiki snemali takšen film, kot smo ga mi. Zanje bi to bil nemara debilen film, ker nima filmskega jezika, ker je primitiven in na prvo žogo.«

Pa kako? Zakaj? Čemu? Ali ni Deliverance denimo kultni film tudi za akademike?
»Film, ki je dobil sloves šele sčasoma, ja. Gledal, gledal. Ne vem, nimam odgovora.«

Kako si razlagate tako neverjeten obisk slovenskih gledalcev v luči tega, o čemer debatiramo? Moraš imeti »full retard« like z dialektom, da potem ljudje, ki sicer hodijo vse manj v kino, množično drvijo ravno v kino?
»In potem pade še vprašanje, kdo bo potem odločal o kvaliteti slovenskega filma, ne? E, tu pridemo do tega trka, ko ponudiš ljudem možnost, da se bodo zabavali brez kalupov, kako bomo zadostili kriterijem filmskih festivalov. Imeli smo nesebični aspekt zaradi osnovne ideje, da nas bodo podprli isti ljudje, ki so nas zgrabili na internetu. Morda ne vsi, drugi pa. Kot je rekel Goran (Hrvaćanin, soscenarist): najprej bodo prišli youtube oboževalci, nato bodo prišli njihovi bratje, sestre, kolegi, na koncu pa še vsi kritizerji, ki jim ni jasno, koji kurac je ta hype. Pri čemer smo bili mi trdno prepričani, da je zgornja meja 50 tisoč obiskovalcev.«

Že to je nenormalna cifra.
»Je, ampak bazen oboževalcev še iz Dneva ljubezni ni bil skromen. Nagovorili smo novo, youtube generacijo. Pokazali smo, da ti ljudje ne ždijo cele dneve, da bo film prišel na Partis, temveč da dejansko želijo v kino.«

Kam spada Pr Hostar v druščini preostalih top 3 najbolje gledanih slovenskih filmov: Kajmak in marmelada, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk?
»Nikamor. Gremo mi po svoje je privabil veliko gledalcev tudi zato, ker so ga šle gledati šole v sklopu pouka. Petelinji zajtrk je pa morda najbolj pristni slovenski film, kjer pozabiš, da igrajo Pia Zemljič in Primož Bezjak ter Vlado Novak in Dario Varga, temveč se posvetiš likom. Aplikativnost zgodbe, anekdote, fabule, ki se dogaja v ruralnem okolju, pa je hkrati možna kjerkoli.«

Foto: Kolosej
Foto: Kolosej

Ruralnost je močan efekt tudi v Pr’ Hostar. Hodijo ljudje to gledat, da vidijo, kako se živi na »kmetih«?
»Ne samo to, hkrati dobijo v zameno še kontrast med predstavniki konglomerata in malega človeka. Moj nenavadni lik ravno skuša povezati ta svetova, vendar to naredi tako, da vse še bolj razdruži s svojo prepotentno hrvenščino.«

Vaš lik je kot Bruselj.
»Haha, tako nekako, da.«

Če je Đurov lik v Kajmak in marmelada mislil, da ne razume nikogar, pa je razumel vse, a nihče ni razumel njega, vaš lik ne razume niti samega sebe.
»Mišunga je tudi pri nas, saj imamo hrvaškega investitorja, presranega atekovega sineka, bosanskega gastarbajterja, sluzastega direktorja, sobarico in potem še moj lik. Enega od teh likov ti je ziher kak frend opisal, ker ziher obstajajo: nemogoči direktor, iznajdljiva sobarica, avtomehanik. Da pa ne bo pomote, liki bosanskih delavcev so pri nas itak že v nulo razdelani.«

Že, toda v Pr’ Hostar ta lik ne deluje izgubljen v nostalgiji, bližje je post-vegradovim delavcem. Ne želi si Juge. Želi si čevape in pivo.
»Mogoče je ta lik še najbolj stvaren, karikiran pa je v tem, da se v vsaki pavzi uči slovenščino s predpreteklikom vred.«

Vaš lik ima ime?
»Ima. Tristan Dekleva, haha. Meni prihaja na kombinacije slovenskih aristokratskih, metroseksualnih imen in priimkov, ki nikakor ne grejo skupaj. A si predstavljaš bejbo Nastja Hvastja?«

Haha, umiram.
»V enem skeču sem bil režiser Stevo Golubina. Mini orgazme doživljam v kombinaciji imen, v opomniku jih imam kakih šestdeset. Ob nekaterih nekaj začutiš, ob drugih se valjaš po tleh.«

Bi držalo, da vaš lik skuša zatajiti samega sebe?
»On skuša samo eno stvar: postati direktor hotela namesto obstoječega direktorja.«

Ampak kakšen direktor bi bil?
»Mutivoda, jebiveter. Rad bi imel zagotovljeno stabilnost, kar bi mu direktorstvo še takega hotela najbrž omogočila, hkrati pa bi rad mutil in hkrati še malo pel.«

Tristan je med tnalom in nakovalom.
»Ampak želi samo zmagati – in to sam. Egoist. Kako priliznjen je, povrhu pa nepotreben. Ne vem, kako bi lahko kotiral za delovno mesto direktorja s takimi lingvističnimi nekvalitetami. Čeprav glede nato, kdo je danes vse direktor…«

11755184_10153499885407812_2691850637499379358_n

Koliko ste improvizirali v hrvenščini?
»Hitro smo se je skupaj ‘navukli’ in jo sprejeli kot svojo latovščino, da smo se je vsi naučili in lahko takoj preklopimo nanjo.«

Budema sada odradila delo ovoga intervju u hrvenščina?
»Kad budeš popio ovu pivu, dali možem, da te odvežem van na vazduh pa možemo da nahranimo kakega goluba?«

Moževa. Kamo ideš ti na zahod?
»Kada idem na zahod, je rijetko, ali kad jeste, idem u Italiju.«

Noro.
»Je, ne? Ker je tako potešeno!«

Kako se počutite, ko vidite, da si je film ogledalo že skoraj 140 tisoč ljudi?
»Mokre sanje so bile, kot rečeno, že 50 tisoč gledalcev. Ker ne moreš verjeti, da lahko iz nič narediš nekaj takega. Seveda film ni vsem všeč, kar mi je jasno, ampak toliko več mi pomeni, da je šel moj foter dvakrat v kino. Vedno sem imel prepad v humorju do staršev, pa sem videl, kako univerzalno smo ga posneli v filmu. Če si sposoben odmisliti, da so liki pretirani, lahko vidiš marsikaj, tudi konstruktivno kritiko družbe. In moja starša sta to uspela poštekati.«

Je zdaj kaj kreativnega pritiska?
»Lahko vprašaš kar direktno, kot nas že itak vsi drugi: kdaj bo dvojka. Upam, da bomo nadaljevali v tej smeri, predvsem pa upam, da nas bodo tisti pri koritu zdaj bolj resno jemali.«

Kakšna je vaša razlaga – korita? Bi jedli tisto, kar oni goltajo?
»Pa fajn bi bil že kakšen žganček ali pa že vsaj kaka drobtinica bi nam krvavo pomagala. Sploh glede nato, da imajo nekateri slovenski filmi proračun od 400 do 800 tisoč evrov… Potem se namreč vprašaš, zakaj se ne nameni kakšnih 50 tisoč še za koga drugega.«

Petdeset jurjev? Kaj lahko narediš s tem?
»Posnameš Pr’ Hostar s pol tega. Če je iskreno in te ni strah, kaj bo, in imaš velika gverilska jajca in ob pomoči ljudi, ki so profiji v filmskem svetu, spustijo ceno in ti pridejo nasproti… Potem je možno vse tudi za petdeset jurjev.«

409677_10151118898392812_1053655488_n

Kaj ste ugotovili na terenu na premierah?
»Užival sem ob kombinaciji vse večjega pričakovanja in odziva publike. Turneja je marsikaj povedala. V Mariboru je bilo prodanih pet kart tri dni pred premiero in smo se zbali, kaj bo, češ, Štajerci ne bodo poštekali teh Gorenjcev. Sam nisem mogel v Maribor, ampak po razprodani predstavi so bili baje ljudje tako neverjetno odprti.«

Morda s(m)o ga Štajerci odprto sprejeli tudi zato, ker nismo več tisti najbolj zahojeni liki v filmih, risankah ali serijah?
»Pa hvala bogu! Nikoli nisem razumel amaterskega pristopa profesionalcev, ki so namenoma dajali v zgodbo zabite like, ki so morali biti Štajerci, pa to seveda niso bili, ker so bili tako nedefinirani Štajerci. Pizda, saj nisi Štajer’c samo in tako, ker dvakrat rečeš toti in trikrat čuj.«

Kako pa so Gorenjci sprejeli film?
»Dobro, res dobro. Razumeli so pristnost, skužili so, da obstajajo rovtarji, a so hkrati poudarjali, da se tako pri njih pač ne govori (več), a n?«

A s.
»Ja, haha.«

Zakaj je dialekt izpadel skoraj seksi – sploh če pomisliva na sobarico – v Pr’ Hostar?
“Ker ni bil narejen na silo, ker se ga niso polastili tisti s trivalno interpretacijo, ki jih lahko gledamo v Slovenskem pozdravu. Okej, ampak nekateri – in očitno teh ni malo – rabijo pa še kaj drugega. Morda nek intelektualni moment.”

premiera_web

Hkrati pa se v Ljubljani na troli ljudje še vedno obrnejo, če nekdo tolče kleni dialekt. In se dialektalne posebnosti posledično skriva.
»Pa saj jo včasih tudi sam… Če bi se medva pomenivala v dobovščini, kdobme zastupu, če bi ti to prepisuvu

Pa zveni tako lepo!
»Seveda, zato je čudovito, ko grem k svojim in v afektu dialekt udari ven iz mene. V Ljubljani gre pa hkrati za negacijo obstoja dialekta in nihče, ki pride in živi Ljubljani, noče biti kleni Ljubljančan. Ratal je spoj na pol poti do ljubljanščine in nazaj do svojega dialekta, zato nastane izkrivljena kvazipravilna slovenščina.«

Kot hrvenščina.
»Morda res, ja.«

Sicer pa, saj veste, kaj pravi vic, kam grejo Ljubljančani za vikend.
»Ne, kam?«

Domov.
»Haha. Dobra!«

Kaj je vaša igralska želja?
»Da bi igral v Pianistu 2 in bi bil Adrian Brody moj frend.«

Dejansko?
»Ne (smeh). Nimam oprijemljive vizije, želim si pa sodelovati in preizkusiti v čim več različnih vlogah ob naturščikih in profesionalcih. Najbolj srečen človek na svetu bi bil, če bi našel balans med zdrastvom in igralstvom. Ko pa tako pomislim… Pred dvema letoma ni obstajal Pr’ Hostar in nisem vedel, kaj bo. Najbolj si želim svobodo, ki smo jo imeli pri snemanju tega filma, kjer ni bil nihče nad nami.«

Mislite, da sta pogumna Velenjčana že šla gledat Pr’ Hostar?
»Ne vem, enega sem spoznal, totalno kul momak. Če sta nas spremljala še naprej, sta najbrž šla. Upam.«

Komentarji

komentarjev