Urbano

Kokice… z okusom pleskavice

fullsizerender-10

Kdor si je kdaj delal kokice aka pokovko, potem ve, da se jih da kar hitro zajebat. Nepovratno zajebat. Zažgeš, premalo zapečeš, karkoli, hitro lahko ornk zajebeš. Važen je namreč tajming. Pa občutek. In še kaj. Itak. Še posebej, da, v mikrovalovki. Ja, one, ko dobiš celi pakl za manj kot tri evre za štiri porcije. Ampak zato hodimo v kino. No, ja, na filme, okej, ampak na kokice. Ker tam baje najboljše vejo in znajo narediti pokovko aka kokice. Ja pa ja. V Koloseju že ne.

Zdaj, glede nato, da te dni v mariborskem Koloseju poteka obnova – če bi res želeli stvar obnoviti v nulo, bi stvar dol podrli in začeli znova -, vrlim kinematografom še damo nekaj manevrskega prostora za… Ne ravno šlamparijo, čeprav gre nemara prav za lumpavost. Ker sem zadnjič po ogledu Pr’ Hostar iskal v centru mesta parking kot zadnji naivni kreten, sem v izogib koleričnemu šusu raje odpešačil do Koloseja. Kamor vedno pridem prehitro, še zlasti, ko grem v kino sam, kar ni pogosto, je pa konstantno.

Skratka, naguncal sem se za Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, za katerega drži, da lahko napetost režeš, kot je za Urbani.si povedal Niko Zagode. Ampak ker mi je ostalo še pet minut, sem cincal. Neverjetno, kakšen strah v kosti mi je nagnal Cineplexx, kjer te za vrvjo takoj opozorijo, da lahko greš v dvorano šele takrat, ko zasveti lučka s številko tvoje dvorane. Ki seveda zasveti zadnja, zato nabaviš še načo čips z osemnajstimi omakami in zapraviš toliko, kolikor bi v čisto spodobni mehiški restavraciji. No, ker nisem vedel, da je v Koloseju praksa vseeno manj brutalna – vsaj minuli ponedeljek – sem zato opazoval, kako je fitnes povsem že pohrustal gigantsko površino Koloseja, kjer so imeli v megalomanskih planih v mislih vse možno in tudi nemožno, kako ožet kupca. No, pozabili so nato, da bi ljudje radi videli vsaj kvalitetno projekcijo filma, po možnosti na stolu, kjer naslonjalo nima čigumija, starih kokic ali luknjo s svedri.

Kolosejeva zgodba je toliko bolj žalostna (ne pa tudi usmiljenja vredna), ker še vedno strogo ločijo (res pa da ne več s steklom) prodajalke vstopnic od kraljestva haribojev in kokic. To je strogo ločeno, s prehodom vmes. Ni tako kot v Cineplexxu, kjer je najmanj pomembno, kje bom sedel, vsekakor ne tako kot akcija ne-vem-katerih-že bonbonov. Tisto me povsem dotolče, ker se filmska umetnost zreducira na nekaj, čemur bi v McDonalds’u rekli happy meal. Tisto me, vsakič znova, prizadene, o čemer sem že pisal,, čeprav nekako vse skupaj pogoltnem dol in grem raje tja, ker so dvorane bolje ogrete, bolj tople, z rdečimi sedeži in skratka za mojo rit bolj udobna. Tistih dvakrat na leto, ko grem v kino, v vsakem primeru pa vse manj, kar je nasploh trend, pri čemer so krivi seveda vsi od Stevena Spielberga, Partisa, Torrentov – vsi razen teh modelov, ki so v Mariboru kino zreducirali na tisti plac poleg fitnesa ali Tuša. Šele zdaj, s čimer si nimajo udarnikovci kaj pomagati, zares pogrešam Udarnik. Da, tudi takšnega, kakršen je bil. Zdaj bi dal karkoli, da bi lahko šel v kino magari s koruzo.

fullsizerender-11

No, skratka. Kupim vstopnico in čorim. Gužve itak nobene, nimaš se kam prav za dat, čeprav so se lepo potrudili z božično-novoletnimi lučkami v bližnjem lokalu, kjer pa so me tri leta tega, ko sem v Mariboru skušal podoživeti liffe, zadnjič videli zaradi tako nesramnega osebja, ki smo mu zvesti kino friki delali promet in šli hkrati na živce.

Zdaj je bil pa za šalterjem, tam pri kokicah, visoki model, ki ga je še ena tamala, očitno sveža uslužbenka, prišla preizpraševat za neke nasvete. Model je torej obvladal, ve, kako in kaj. Ja pa ja. Gledal sem cene kokic in me je sezulo. Ker sem enkrat storil to napako in vzel samo kokice brez pijače in se na krohot svoje bivše punce skoraj zadavil s tisto kokico, ki jo iščeš z roko vse do komolca noter v svojem gurglu, sem seveda gledal še, s čim bi dol poplaknil. Dobro, ajde, kokice in kokakola, naj bo, saj ni pogosto. In ravno na to finto sem se ujel. Da češ, če sem že tu, pa ajmo. Za 4,80 evra, pismo. Mala kokakola, male kokice, to je bil najcenejši paket. Pa dobro, ajde, enkrat, te pa dajmo, čeprav je kino vstopnica znesla 5,50 evra, tole pa le 70 centov manj.

Model zajame s tisto šeflico po kokicah, ki so bile nekako zlato rumene oziroma takšne, kot ti jih tvoja mikrovalovka doma niti približno ne nafarba v zlatorumene odtenke. Kar cedile so se mi solze v očeh od vsega skupaj. Model je zajel, nabasal, ravno prav, da mi je dol padla ena sama kokica. Takoj sem segel z roko, zgrabil še koliko toliko bontonsko nevljuden šop kokic in poskusil. Mmm. Res ni bilo slabo.

Okej. Prvi šop. Potem pa dalje. Ko sem prišel do kinodvorane – v Koloseju ona gori, ki kontrolira karte, sploh nima nobenega računalnika, le pisalo in list papirja, total odkačeno, ampak tole ni retro hipster finta, temveč le živa žalost -, sem zicnil in začel čimprej jesti. Ker je to vljudno. Jebiga, če greš gledati slovenski film, brez podnapisov, pohrustaš vse kokice čimprej. Da ne boš hrustal in cmokal potem in bo folk zamudil. No, jaz sem se basal, en par za mano (edina ženska med osmimi tipi, ki smo bili v dvorani) pa je klepetal lep del filma, do tam, ko je Jernej Šugman golo in sveže pohrustan na Celovški. In bolj kot sem se basal, bolj čudne so se mi zdele kokice. Nobena ni bila več – kljub temi v dvorani – niti slučajno živorumena. Bile so vse bolj stiroporu podobne, da sem žlempal tisto kokakolo in jo skorajda ljubil kot še nikoli dotlej. Saj vem, cuker s kokakole lahko omrtviči brbončice, štekam. Ampak vzel sem si pavzo in nato počasi nadaljeval. Kokice so imele vse bolj okus po nečem čisto devetem. Najprej se mi zavraga ni narisal spomin na kaj za vraga bi to lahko bilo to. Oljasto, da. Rahlo grenko, odtenki kisle. Da, da. Ampak to olje, ta vonj ta… Jebešmumater! Pleskavica, čevapi, gril, mešano meso! Jebemomast! Ne vem, zažgane se mi pač niso zdele, ker ne. Ampak kako lahko tako genialno zajebeš kokice? Ne vem. Nimam pojma. Je s šeflo pomazal po podlagi? Eh, Jaša, kaj pa te ti veš, saj nisi stručko, čeprav kaki kulinarmaher pa te moraš bit’ za – kokice?

fullsizerender-12

Nič, glodal sem do konca, čeprav sem na eni točki obupal in kako osmino paketa pustil. Kar je, saj veste, pri kokicah (ali arašidih ali čipsu ali smokijih) nemogoče odnehati, hujše kot droga in to. Pa sem. Prvič sploh. Ponavadi še glodam tista zrnca, ki jih ni razpočilo, praskam po soli in to. Zdaj pa ne. Dva stola stran sem odložil vse skupaj in se posvetil filmu. Še dobro, da takemu, kjer je bilo glodanje še hujše od te, ki sem jo pokasiral jaz. Ko vidiš, kako lahko človeka najprej pogrizejo psi, nato pa še slaba vest in predvsem strah, so kokice morda še najmanj.

Vendar okus je ostal in zdaj me bo strah jesti kokice. Pa nočem še komu drugemu reči ali zganjati cirkusa. Ne. Pravim samo, da so kokice, ki sem jih v ponedeljek fasal v Koloseju, imele okus po pleskavici, ki jo imam sicer strahovito rad in bi jo lahko jedel vsak dan. Kokice na ta način pa nekako ne delajo. Škoda. Glede nato, da v Koloseju pred projekcijami (gotovo na podlagi izkušenj) opozarjajo z velikimi črkami na platnu, naj gremo povedat, če bodo težave pri predvajanju (podnapisi, zvok, projektor – you name it), je jasno, da še kokice niso več, kar so nekoč bile.

Ali pa je bil le slab dan. Ne vem. Vem samo, da kokic tam več ne kupim. Karto že, čeprav me je proti koncu že malo zeblo v kinu, pa se ne zmrazim tako zlahka in hitro. Kakorkoli, upam, da bodo nekoč prišli boljši dnevi. Kar ima Ljubljana v Kinu Bežigrad (Kinodvor ni možnosti, ker pri nas občinarji ne hodijo v kino ali knjižnico), lahko mi trenutno le sanjamo. In glodamo. Take kokice.

Komentarji

komentarjev