Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Koper [4:0]

Milaničeva napoved je meso postala

Ko je rekel, da bo Maribor gazil, smo novinarji sicer besede Darka Milaniča pretipkali in predali naprej. Naj javnost presodi, kako in kaj. In izjava je bila v tistem momentu… Ambiciozna, bi rekel Ante Šimundža. Šur. Zelo ambiciozna. Milanič je to namreč izrazil v začetku sezone in kmalu je prišel avgust, ko je Maribor po remiju z Olimpijo, kjer si je pridobil samozavest, a še ni uspel sklatiti aktualnih prvakov z vrha, nato izgubil dve tekmi zapored (Gorica, Aluminij), en gol je zmanjkal za evropsko ligo, rotacija se je sesuvala… Takrat bi težko kdo pomislil, kaj šele napovedal, da bo Maribor gazil. Milanič je (mislim, da tam enkrat okrog prvega letošnjega derbija). In v to zatrdno verjel, ko marsikdo ni. Tudi njegovi fantje ne, še zlasti po lanski sezoni. Vedno je bilo nekaj. Če ne Rudar, pa Aluminij. Ni bilo poraza, je bil pa kisel remi. Zdaj se to zdi le kot prehodna faza.

Reprezentančni premori so se doslej izkazali za ključne, kar je po zmagi proti Kopru izpostavil tudi Milanič: »Spremenilo se je to, da smo imeli več časa za treninge. Tekme so se nato vrstile, spremenili pa smo tudi sistem igre.« Zdaj se namreč zdi neverjetno in nemogoče, da bi Dare Vršič spet zaigral na krilu, kjer nikakor ni našel svoje igre. Ironično, postal je kralj asistenc, letos jih ima že kar enajst (devet mu jih priznava liga). Romb je zacementiran in Milanič ima spet stabilnost, ki je prinašala naslove in Evropo v njegovi prvi eri. Toda razlika je v številu doseženih in tudi prejetih zadetkov. Mariboru se je odprlo v napadu po prihodu Luke Zahovića, obramba pa že šest tekem v ligi ni prejela zadetka, zadnjega mu je dala Olimpija v Stožicah. Seveda pridejo trenutki, ko Marwanu Kabhi pade koncentracija in gre kakšna žoga zadaj nevarno od noge do noge. A zdrsov ni. »Lepo je videti, da fantje tako pristopajo k tekmam,« jih hvali Milanič.

Zanimivo je, kako se igralci nasmejijo, ko dobijo vprašanje o tem, kaj je zdaj tako drugače. Naj bo to Dare Vršič ali Erik Janža. Že v slačilnici začutijo, vejo, da bo nekako šlo. Ljudski vrt je bil proti Krškemu in Kopru spet tisti stadion, kjer tekmeca prevzame magnituda renomeja mariborskega kluba, pa je že 2:0, 3:0. Po petnajstih minutah v soboto, po dvanajstih v sredo. To je zastrašujoča forma, ki pošilja jasen signal prek Trojan. Toda tudi od tam prihaja jasen signal. »Nasprotnik nam zanimivo ne pusti dihati, da bi se odlepili na vrhu, čeprav smo v dobri seriji,« se je k tekmecu za naslov ozrl Milanič. Olimpija vsekakor ne zmaguje tako prepričljivo, toda trenutno se v Mariboru s tem, tako se vsaj zdi trenutno, ne obremenjujejo. Igrajo svoj špil. Na vprašanje, če prihaja zimski premor še prekmalu, pa je vseeno stopil na žogo. Maribor ni povsem brez težav. Rodriga Defendija je zamenjal Aleksander Rajčević, ki podobno kot proti Celju še vedno poraja vprašanje, ali bo še kdaj zaigral tako, kot je kazal v najboljših časih. Mariboru na tekmah proti določenim tekmecem zmanjka prodor na krilih (Matej Palčič), vendar se je v prvem delu sezone najbolj »naredil« Aleks Pihler. Spisek poškodovanih ni kratek (Novaković, Bohar, Palčič, Defendi…), je pa tudi res, da ni kratek spisek fantov, ki čakajo na svojo priložnost. Dino Hotić dobiva polovico polčasa, trenutno pa je težko sploh priti na klop, kjer imajo mesto rezervirani zaslužni igralci na podlagi izkušenj (Mertelj, Viler, Mezga).

fullsizerender-5

Lahko Tavares res še letos ujame Škaperja?

Tava in Pef se osebno ne poznata. Vsaj ne še. V intervjuju za Dnevnik mi je s ponosom razlagal, kakšen dosežek je 130 golov v slovenski prvi ligi. Pa naj bo to v devetdesetih ali danes. Je. Pri čemer ni nezanemarljivo, da je Štefan Škaper gole štepal za Beltince in Muro. Toda Tavares je napovedal, jasno in glasno, da ga bo skušal ujeti še letos. To je bilo pred dvema tednoma, ko je imel na letošnjem računu v sezoni komaj tri ligaške gole, skupaj pa 117.

Zdaj jih ima že 120 in v trenutni mariborski igri se zdi celo rekord dosegljiv, čeprav smo kmalu na začetku sezone preko palca računali, da bo potreboval poleg letošnje vsaj še eno sezono – nato je podaljšal za dve leti. Če je bil pri prvem golu proti Kopru predvsem dobro opažen, je pri drugem vse storil sam. Pa ne v tistem egoističnem smislu, kot se je dogajalo lani, ko je na silo, z glavo med rameni, kresnil po žogi, ta je šla pa premehko in premedlo po tleh, v najboljšem primeru do golmana.

Bolj kot je Tavares vključen v igro, lažje prihaja do priložnosti. Sam ve, da ni več klasičen napadalec. Vprašajte ga, kaj je po poziciji, pa bo tuhtal. Rooney efekt, le da Tavares nima takšnih težav s svojo prezenco na terenu, kot je letos pokazal v Evropi, ko je rešil v Sofiji in v Bakuju poskrbel, da je Ljudski vrt še upal na evropsko ligo. Viole bi zlahka naredile še kako pesem zanj, ker se bodo trenutne še zlajnale, če bo zabijal tako še naprej. »Če bo tako nadaljeval, je vse možno. Odvisno bo od njega, časa in priložnosti bo imel… Že v soboto proti Rudarju,« je kapetanu pokadil tudi Milanič. Glede nato, da je ostalo še sedemnajst krogov do konca letošnje sezone, deset oziroma enajst zadetkov ni nemogočih. Je pa še vedno kar precejšen zalogaj.

fullsizerender-6

Luka Zahović & mi trije smo najboljši par

V intervjuju za Večer je povedal, da na Nizozemskem spremljalo njegove igre in mu čestitajo za vsak gol. Kar ni malo smsov, že sedem jih ima v ligi. Še vedno je od četverice napadalcev zbral najmanj minut (644) in še vedno ima na računu največ zadetkov. Zdaj je že pri sedmih, sledi Tavares s šestimi ter Novaković in Sunny s po petimi. Njegov nos za gol postaja vse bolj izpostavljen. Ni več, zdaj pa res ne, »čudno«, da je Luka tam, kjer drugi niso. Tam je. Če je to taktiki, ideji, publiki, soigralcem, nogometni naravi všeč ali ne. Luka Zahović zabija. Ali zgodaj ali pa takrat, ko je nasprotniku treba vzeti še zadnje upanje.

Zdaj, koliko na to vpliva dejstvo, da Milanič ne rabi razporejati minut med vsaj tremi napadalci (Sunnyja je kmalu postavil na stranski tir in mu daje drobtinice, vse odkar je Zahović prišel na posojo v matični klub), bomo še videli, ko bo Novaković spet zdrav. Njegova lucidna mini poteza ob podaji Dareta Vršiča za Tavaresov prvi gol pa samo potrjuje, kako željan je kombinatornega razbijanja nasprotnika. V tem je vsekakor močnejši kot s samostojnimi prodori ali streli z razdalje, ki očitno res ne bodo njegova močna plat. Ni pubec za dosegaje golov že tam od penal pike dalje. Je mojster kazenskega prostora, petke. Plus, zdi se, da sta s Tavaresom najboljši par, čeprav bi bilo za klub dobro, da bi si zapeli z Novakovićem »mi trije smo najboljši par«.

fullsizerender-6

Fuzbal v minusu

Še v soboto je Dare Vršič odgovoril, da ni termin 20.15 tako napačen, če je vreme še koliko toliko nad nulo. Da pa nima smisla brcati po mrazu, če bi lahko brcal prej. In je padla temperatura že v sredo pod ledišče. No, Kanalu A so letos očitno številke povedale, da je bolje če Maribor igra ob sobotah (sredah) ob 20.15 in Olimpija ob nedeljah popoldne. Zgodnjejesenski termin 20.15 v soboto je vsekakor bolj prikladen kot nedelje, ki se v Mariboru pač ne primejo (ne glede na nekdanjo jugoligo), vendar bi Kanal A lahko pogledal tudi ene druge številke, in sicer da obisk na stadionih že pošteno pada v zadnjih krogih (celotna liga ima trenutno 1.446 lani 1.569 gledalcev/tekmo)

Nihče ne zagovarja četrte ure med tednom, ker potem pride v Velenje 120 gledalcev na sicer zanimivo tekmo Rudarja in Krškega. Tega si prva liga ne zasluži in ne niti s pojasnilom »enkrat pač moremo dati tekme med tednom«. Že zato ne, ker so to praviloma trije krogi na sezono in tri srede, ko se zna marsikaj zgoditi in gledalcem vsaj v živo uide. Ligaški razpored je takšen, kot je, težko ga je premikati, bodo rekli na NZS, toda kompromise bi počasi vendarle lahko našli. Sicer bo Erik Janža postal strokovnjak za travnate površine. Najprej je rekel, da je bilo v Kidričevem »živo blato, dobesedno«, zdaj pa sta oba z Milaničem poudarila, da pod nulo igrišče postane neravno (čeprav je zelenica v Ljudskem vrtu zelo spodobna v primerjavi z nekaterimi drugimi, še zlasti s tisto v Stožicah), vsak udarec zaboli in regeneracija utegne biti v tednu, ko so na sporedu tri tekme, zelo dolgotrajna. Maribor je nenazadnje končal z desetimi, saj je Luka Zahović ob porabljenih menjavah sam odkorakal z igrišča po bolečinah v preponi.

Vseeno je pohvalno, da se je zbralo 2.000 gledalcev v sredo zvečer. Maribor, ki bo v mestu preselil svojo Vijol’čno bajto, kar je nov spodbuden marketinški korak, je primerno spustil cene vstopnice v predprodajnem paketu, čeprav se ti očitno množično še vedno ne obnesejo, kot bi si to klub in mesto želela (izhaja iz tega, da je bilo proti Krškemu 3.500 gledalcev v soboto).

Je pa Gorazd Elvič pred začetkom tiskovne konference po tekmi obujal spomine na jugoslovansko ligo, ko je bila cena karte takšna kot za eno pivo. »Kdaj to?« je vprašal Milanič, ki se na tiskovkah počuti vse bolj sproščeno, skoraj domače. »Je bilo pivo tako poceni ali tako drago?« se je še pohecal. No, danes vstopnica stane, preko prsta, za štiri pive, čeprav seveda to ni noben kriterij, le primerjava. V spomin na stare čase, ko je bil slab obisk, če je prišlo 7.000 gledalcev. Povprečni obisk v Ljudskem vrtu je za zdaj (3.644 na tekmo) kar nižji od lanskega (4.259), res pa je, da Maribor čaka še en ligaški derbi.

fullsizerender-7

Koprske muke & Pamićeva iskrenost

Igor Pamić deluje kot posrečen lik. In predvsem zelo iskren, kot smo slišali že po remiju z Gorico, ko Koper po štirih tekmah vsaj ni izgubil na Bonifiki. Tam je krepko usekal čez pristop svojih fantov, za katere je upal, da bodo v Ljudskem vrtu postali možje. Čez noč to seveda ne gre, Koper je povsem padel in z izjemo dveh strelov z razdalje ni zmogel nič, toda Pamić je tokrat izpod ikonične kape na šilt iskreno povedal, da prevzema sam odgovornost, v upanju, da bo to njegovim fantom kaj bolj pomagalo. Trenutno je to težko verjeti, res pa je, da Koper zdaj čaka Aluminij. Vsekakor pa se sprašujemo, kam je šel Koper, ki je na Bonifiki namučil tako Maribor in Olimpijo.

Koprski nogomet se te dni pogosteje znajde na drugih kot športnih straneh. Občutek na razdaljo je, da je šlo marsikaj navzdol vse od tiste tiskovke, ko je Boris Popovič najprej napadel Roka Mavra v svoji video avdiciji za tv kolumnista (koprskemu županu dajemo v tem oziru retrogradno spodbudno trojko, res pa je, da ni imel kdo ve kakšnega viralnega hita), nato pa žongliral z enim talentiranim pubecom in omenjal celo ligo prvakov. Zdaj je Koper daleč od tega. Prej se slišijo besede druga liga kot liga prvakov. Taki Koper deluje bedno in podhranjeno, vsaj sodeč po Pamićevih besedah. Da Milan Obradović ni bil zamenjan »kar bezveze« in da klub nima niti dveh normalnih štoperjev, pet igralcev enakega tipa na sredini in sploh nobenega napadalca, so Pamićeve trditve, ki jih lahko podpišemo, in niso ravno pogoste v slovenskem nogometu, čeprav dvomimo, da bo Pamić, ki je deloval že z eno nogo na odhodu, za te izjave v klubu dobil pohvale.

In ko k temu dodamo še vprašanje lastništva kluba, licenčni postopek, njihovo lansko spomladansko formo, ko so v zadnjem krogu čez Zavrč (!) ohranili prvoligaški status, čeprav so na Bonifiki že bili prvaki (niti ne tako dolgo tega) in v predlanski evropski sezoni edini napredovali in to kar dvakrat… Je situacija črnogleda. Kopru tega nihče ne privošči, še najmanj igralcem, ki delujejo nezainteresirano, kot se je pokazalo še posebej v obrambi. Toni Datković in Kevin Ed Kokorović sta bila lani stebra dobrih iger Zavrča. Aja, in na tekmi je bil tudi Danijel Pranjić, čeprav smo ga komaj našli. Najbolj žalostno p je, da je klub v takem stanju, da ne more izpolniti niti kvote sedmih rezervnih igralcev (Pamić jih je imenoval le šest).

fullsizerender-4

Komentarji

komentarjev