To je Maribor za naslov prvaka
Najprej, nujno. Kakšna tekma! Saj smo gledali popoldan el clasico in Messija in Ronalda. Vse super, vse fajn. Ampak kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšno garanje, koliko vsega. Kompliment ne samo za oba kluba, temveč za celo ligo. No, za vse razen za sodnike. Spet. Ampak o tem malo nižje.
V derbiju z Olimpijo, tistem prvem v Ljudskem vrtu (1:1), so vijoličasti nakazali, da bodo nekako, četudi precej trše, kot bi si morda želeli, preboleli lanski prenos naslova čez Trojane. Neka nova mariborska realnost, kjer ne moreš spomladi cvetet, če se jeseni nisi znal sprijazniti, da kdaj tudi oveniš. Proti Domžalam, ki so do Rudarja letos pokazale največ v Ljudskem vrtu, a potem izgubile, so pokazali karakter. V derbiju v Stožicah pa so dali dokončno vedeti, da jih letos naslov vseeno bolj zanima kot lastni problemi. Da so prioritete spet jasne. Nemajhen dosežek je, da se je Maribor letos bil sposoben hitro sprijazniti, da za Evropo pač nima dovolj.
Po takem tednu in seriji osemnajstih tekem brez poraza in, to je skoraj še večji dosežek, osmih tekmah brez prejetega gola, so si zaslužili poleg proste nedelje še prosti ponedeljek. To jim da Darko Milanič za nagrado, čeprav bo prava, zares prava sobotna tekma v Domžalah. Edino, kar jim najbrž ne da miru, je pogled na lestvico. Naredijo vse, kar znajo in zmorejo, četudi proti Rudarju še zdaleč ne optimalno, pa imajo potem točko prednosti. Ni ravno fajn, ampak Olimpija s tem daje Mariboru ligaški kompliment. Samo zato, ker je letos bolje, ne bo prav nič lažje. Kvečjemu še težje.
Ker prav to, kar je lani uspevalo Olimpiji, letos zmore Maribor. Po »gaženju« Krškega in Kopra (4:0, 4:0) je bil Rudar tekma, podobna tisti proti Domžalam. Toda četa Simona Rožmana je zmogla en polčas, Rudar pa na začudenje skorajda vseh kar celo tekmo. Pravi štikl od kondicije in kombinatorike. Od kod, kje se je vzel takšen Rudar? Imel je več strelov na gol, zadel je vratnico in imel celo minimalno boljšo posest (49:51). Ni čudno, da je bil Darko Milanič tako zadovoljen, še bolj kot po 4:0. Ker ni šlo vse tako, kot so si zamislili. Pozabili so namreč, tako se vsaj zdi, ob iskanju filigrantskih izboljšav v svoji igri na – Rudar. Milanič je v petek omenil, da ti imajo dobre posameznike, toda na vprašanje, kako se bo spopadel z Dominikom Glavino, prvim strelcem lige, Marko Šuler denimo ni mogel povedati nič specifičnega, ker sploh ni bilo časa. No, časa je imel na pretek na tekmi in lahko nato pobožal vratnico, ki je rešila vijoličaste.
Vsi pa bi lahko objeli Jasmina Handanovića, ki je morda spravil skupaj parado sezone, ko je Stjepanu Babiću snedel čisti evrogol. Pa ne samo njemu, Velenjčani nikakor niso našli poti mimo njega, nazadnje Iharoš, ko je Maribor, kar je zgovorno, krčevito branil 1:0. Milanič ni zaman poudaril, da Handanović odlično trenira in da ima odličnega trenerja (Mitja Pirih), Branko Čavić, tokratni trener Rudarja, pa je celo poprosil, če Handanović naslednjič ne bi branil. In čeprav ni šlo brez sodnikov, je bila to tekma, ki je vnovič, še enkrat več, dokazala, da imamo ne samo kvaliteten fuzbal, ampak tudi zelo dober. Tudi takrat, ko ni veliko golov. Da, to je bila tekma, ki jo je bilo tudi v mrazu vredno videti v živo.
Odraščanje Luke Zahovića
Darko Milanič je uporabil kar primerno besedo, ko je spregovoril o Luki Zahoviću. Odrašča. Kaj točno je, ko gre za njegovo igro, ki kaže predvsem željo po doseganju zadetkov, kar lahko včasih deluje osamljeno, da ne zapišemo prepotentno, ampak doslej še vselej uspešno, s tem mislil, sicer ne vemo, lahko pa pristavimo, da zrelo pristopa k svojim predstavam. Ko je namreč v drugem polčasu izgubil duel ob črti ob fizično močnejšem branilcu, se je vnovič pokazalo, da nikoli ne bo igralec za duele, driblinge in bolj celostno igro. Nič hudega. Vprašanje je sicer tudi, kdaj bo (spet) zadel izven kazenskega prostora (ali vsaj dlje od desetih metrov), toda odgovorov nima prav nobenega smisla iskati. Vsaj ne v tem trenutku, ko je Luka Zahović zabil svoj osmi gol in, kar je še bolje za moštvo, še četrtič zapored. Drugi strelec lige z jasno ambicijo. Da postane prvi.
Morda je prav teža priimka in pričakovanj in tudi njegove delno podedovane karizme tisto, kar mu omogoča takšno igro. Da kri ni voda je sprejel prej kot vsi okrog na njega, in na način, kot nihče ne bi pričakoval. Igra svoj špil in se predvsem ne obremenjuje praktično z ničemer. Niti z dejstvom, da je v Ljudskem vrtu kot posojeni igralec, kar se je pozabilo denimo ob odhodu Gregorja Bajdeta in v trenutkih, ko očitno Milanič potihem upa, da bo Zahović nekako pač le morda zabil in odločil. Luka je rešitev, četudi posojena. Čez Radana je frcnil žogo, jo spodkopal, po podaji svojega dobrega prijatelja Dina Hotića, ki ima prav tako specifično mariborsko zgodbo in ga kljub asistenci Milanič opominja, da je izgubil mesto v prvi enajsterici z opombo, da je vse na koncu odvisno od njega. Kot to kaže denimo Zahović. Iz drobtinic je naredil potico. Hotić je iz potice naredil drobtinice. Oboje pa je mariborski publiki šlo dobro v tek.
Čeprav je dovolj razlogov, da Luka Zahović naj ne bi bil rešitev, vsaj ne odločilna, se izkazuje prav za to. Rad kombinira, išče globino in ponuja nekaj, česar niti Milivoje Novaković ne more, kajti Zahović zicerjev praviloma ne zapravlja. Ko so Velenjčani onemogočili Dareta Vršiča, je stopil na sceno, ko so ga vsi najbolj potrebovali. Čeprav je še v sredo odšepal iz igrišča. Luka Zahović, skratka, odrašča in se sprejema takšnega, kakršen pač je. Zabija. Morda bo prišel dan, ko bomo na novo odrasli tudi ostali, ki očitno še vedno pričakujemo, da bo postal drugačni profil napadalca. Ne da bo postal ata, to ne. Ampak da bo postal… Hm, saj res, kaj že? Frankenstein, kakršnih ni bilo tako malo pod težo pričakovanj, na silo skupaj sestavljenih? In saj… Zakaj bi bil Luka Zahović drugačen? Je drugi strelec lige.
Globina kadra ima dva standarda
Kljub napornemu ritmu treh resda domačih tekem v tednu dni in septembrski izkušnji, ko je Maribor z remijem v Velenju uvidel, da ne moreš kopipejstat sicer uspešnega modela iz dveh tekem (Krško, Koper), Darko Milanič svoje enajsterice ni spreminjal. Morda zato, ker je zgodaj jeseni ugotovil, da rotacije niso nujno najboljša poteza, kar je opozorila tudi tekma z Radomljami v Domžalah.
Ampak vseeno še vedno veljajo dvojni standardi, ko gre za globino kadra. Aleksander Rajčević je dobil ob poškodbi Rodriga Defendija, ki ga bodo vijoličasti krvavo potrebovali proti Domžalam, še drugih 90 minut in vnovič bojazljivo izbijal ter imel težave, ki kažejo, da je dvojna odsotnost dejansko pustila dolgoročne posledice. Pohvalno je, da strokovni štab verjame v fante na dolgi rok, toda v preteklosti se je vztrajnost zamenjevalo za trmo, ta pa ni prinesla rezultatov. Psihofizika, vse to imenuje Milanič. Razmišljal je o utrujenosti, pa o rošadah, ki bi vnovič vsebovale preformacije v obrambi (Šme na štoperja, kjer bi ga mnogi raje videli, Mertelj pa na desni bok, kjer se ga zdi škoda).
Na koncu se za to ni odločil in tokrat ga to ni pokopalo. Nasploh Mariboru uspevajo tekme, kakršne mu lani nikakor niso. Ali rešuje vratnica ali pa, kot že zapisano, Handanović. Toda brez Defendija je imel Marko Šuler toliko hišnih opravil, da se je zazdelo, da vsega ne bo uspel pospraviti (kot je Maryja na koncu v srditi borbi, ki je spominjala na rokoborbo).
Kar se na tem mestu sprašujemo, je globina celotnega mariborskega kadra z mladinsko in b ekipo vred. Milanič je na klop postavil Sandija Ogrinca, talentiranega poba, ki je navdušil proti Celticu v pripravah. To vsekakor ni bila priložnost zanj, ker je bila pretežka, klasična prvoligaška tekma, ki terja izkušnje, ampak vseeno nas zanima, kdaj bodo potem prišle prave priložnosti. Če bo Olimpija tako stiskala vijoličaste, priložnosti ne bodo prišle, povrhu bomo videli še dva derbija v pokalu.
Tako (zlasti) zimske kot poletne pripravljalne tekme edine/zadnje dajejo priložnost mlajšim in tistim z manjšo minutažo, vendar ti prihajajo v igro šele ko se res že muhe žre. Pa ne pravimo, da je strokovni štab hudič. Sploh ne. Poškodbe (Bohar, Palčič, Defendi, Novaković) so res hudičeva situacija, vendar že situacija v vratih kaže, da vijoličasti včasih verjamejo, da se najslabše ne more zgoditi. Letos se za zdaj res še ni, bodo pa slej ko prej padla zelo konkretna in trda vprašanja, kakšen smisel je v podiranju rekordov na klopi za Mitjo Vilerja, vztrajanje pri Dejanu Mezgi, ki šele na klopi pove, da ga nekaj boli, na igrišču pa v najboljšem primeru le spomni, kakšen igralec je nekoč že bil… Maribor ima širok kader, dovolj za vse tri menjave, pri čemer tista z Merteljem v 89. minuti bolj malo šteje. Spomladi bo tekem resda manj, a utegnejo biti toliko bolj odločilne in takrat bodo vijoličasti potrebovali tudi čim širši kader. V tem oziru se kljub na oko slabši igri zdi, da Luka Elsner lažje izbira.
Tudi Glažar ima težavo v pristopu
Ne vemo točno, katera minuta je bila, ko je Denis Šme izvajal avt. Ni pomembo. Bil je nepomemben avt. Na svoji polovici, skratka, res nič posebnega. Avt kot avt. Met, pač. Ker je Šme dalj časa iskal prostega soigralca, je šel »mic po mic« ob črti, ravno pred klopjo Rudarja. Klop je vstala, protestirala. In Roman Glažar je ustregel ter dosodil avt za Rudar. Iz njega ni bilo prav tako nič posebnega, toda bila je še ena tistih situacij, kjer slovenski sodniki pogrnejo. Iz povsem absurdne situacije naštancajo napetost, kjer je nima smisla niti pomena delati. Ni bil problem, da je Glažar dosodil avt Rudarju. Po pravilih? Absolutno. Ampak njegov slog (pa pustimo, da je slog stvar okusa, o teh pa se razpravlja za šankom) je bil tisti, ki je dal na podlagi videnih izkušenj slutiti, kaj bo. Neka težka situcija, ko bo zagustilo, sodnikov pa nikjer.
Glažar je namreč suvereno, avtoritativno in skoraj avtokratsko dal vedeti, da je on glavni na igrišču. Kar po svoje seveda je. Toda kaj, ko pride do resnih, pomembnih, odločilnih situacij? Kar štiri so se mu namreč zgodile tokrat, štiri težke situacije. Dela ni bilo malo. Zato se sprašujemo, kje najde gospod Glažar (in njemu podobni) čas za nepomembne mete iz avta? Kar ni tako nepomembno vprašanje. Res ni. Ker potem sodnike kar posrka, ko resno »zagusti«. Ni čudno, da se je Velenjčanom – z Davidom Kašnikom na čelu – snelo, ko je padel John Mary ob Marku Šulerju. Zakaj? Ker je Glažar tako nepomemben v vsej svoji pomembnosti. Odmahnil je. Ni penala. Okej, ampak kaj ko so igralci stekli k njemu? Se je umaknil, če bi lahko, bi se skril ali spakiral, pobral honorar in odšel ne da bi komu rekel adijo. Takšen občutek je pač dal in to je tisto, kar zamerimo slovenskim sodnikom. Vsi smo zmotljivi, seveda. Je bil penal tam, ko je Erik Janža stegnil nogo ali ko je padel Luka Zahović? Njihova presoja, je prepustil Čavić. Sodniki so svoj svet, nikoli ne bomo izvedeli, živijo svoje dobro plačane sanje.
Vendar ZNSS in NZS si ne delata absolutno nobene usluge, ko delegirajo sodnike, ki so doma 20 ali 30 kilometrov od stadiona, kjer nato sodijo. Seveda gospod Glažar, ki domuje v Hajdini, spada pod MNZ Ptuj – kot spada Nejc Kajtazović pod MNZ Kranj -, vendar bi v bodoče v izogib spornih situacij in komentarjev, kot je bil tisti Mateja Oražma iz NK Domžale, da imamo ligo dveh hitrosti, lahko vendarle dvakrat premislili, ko delegirajo sodnike. Na koncu ni pomembno, od kod je sodnik, temveč da je dober sodnik, kot mi je rekel novinarski kolega. Drži. Romana Glažarja je, če boste vprašali off the record Velenjčane (on the record je Branko Čavić rekel, da sodniki pač opravljajo svoje delo, off the record pa povedal v bistvu dober vic), pustil nemara na cedilu ravno njegov stil. Naučeno avtoritativen.
Puljenje za dres, čeprav raje v gosteh
Velenjčanom, tistim, ki resno stiskajo pesti za Rudar, gotovo ni bilo lahko gledati, kako so Ljubljančani prav pri njih doživeli enega najlepših trenutkov. Zato, ker jih oni že dolgo niso. Klub, ki je največkrat zmagal v slovenski drugi ligi in je osvojil slovenski pokal, je zelo specifičen (saj, kateri pa ni). V tem trenutku zato, ker še vlečemo črto pod zgodbo novih lastnikov, ki se z dvodnevnim prihodom Milovana Rajevca niso ravno izkazali.
Ko so se odločili za menjavo v nizu treh tekem in dva kroga pred (pre)dolgim zimskim premorom, so pokazali še eno revolveraško potezo. Slobodan Krčmarević ni imel slabih rezultatov, imel je celo nekaj odmevnejših (zmaga v Stožicah in remi doma tako z Mariborom kot Olimpijo), vendar je gojil bolj kompaktni nogomet. Čeprav so bili še krog prej na petem mestu (lani so končali na sedmem, sezono prej pa na šestem, ko Jernej Javornik ni uspel ponoviti tretjega mesta iz 2013/14), je moral Krčmarević mesto prepustiti svojemu pomočniku Branku Čaviću. Ta sicer pravi, da velikih konceptualnih razlik med njima ni, toda predstava Rudarja je bila navdušujoča, če že ni bila rezultatsko uspešna. Mi smo sicer take predstave prej pričakovali od Celja, vendar je Rudar tisti, ki uspe vnovčiti izkušnje (Babić, Kašnik, Trifković), zdaj pa upa še na mladost.
Nekaj je bodo morda našli v fantih, ki so prišli z dvema, tremi avtobusi v Maribor na gostovanje. Niso edini, nemalokrat Ljudski vrt obiščejo otroci, ki so nad stadionom in vzdušjem razumljivo navdušeni. Toda pri njih je bila razlika ta, da niso želeli čimprej na hamburger, se lovili po tribunah ali gledali v telefone. Ne. Navijali so, skupno, stiskali pesti. In dobili veliko nagrado v Johnu Maryju (zakaj ima ta na dresu priimek, napisan z e, nam sicer ni jasno), ki po Blessingu Elekeju, ko je ta še igral za Gorico, kaže, da lahko tujec, ki je seveda samo mimobežni prišlek na dolgi rok, tudi začasni junak. Skandirali so njegovo ime, prišel je in odvrgel svoj dres. »Ah, samo spodnjo majico, tisto pod dresom ti je dal,« so fantje premerjali majico ob srečnežu.
Ampak dejstvo, da so mu bili na poti iz stadiona, kjer so očetje ponosno razlagali sinomov, da je to Rudar, kakršnega so že gledali, favš, pove ogromno o velenjski specifiki. Da se pulijo za dres Johna Maryja, hkrati pa Čavić razlaga, da raje igrajo v gosteh, ker je velenjska publika zelo specifična (podobno vam bo povedal o novogoriški tudi Miran Srebrnič). Novi lastniki so vložili precej tudi v klubski marketing. Njihov facebook profil je med pestrejšimi v državi, s twitter profilom upravljajo vsekakor bolje kot denimo Maribor, igralce vpeljujejo v lokalno okolje, kjer so sicer ponosni na rokomet in gradijo novo skakalnico.
Z nekaj potrpljenja in bolj »domžalskim« modelom bi lahko na tej soboti dejansko gradili prihodnost, o kateri vsi ponavadi govorijo, zlorabljajo besedno zvezo »na dolgi rok«, potem pa menjujejo trenerje, ekipo, interese. Vsekakor je Rudar poskrbel za eno najlepših izkušenj v jesenskem delu sezone. Še kdaj.
