-
Multiball @Klub MC [2. december 2016]
Če na kaj, sem pa čakal na tak večer. Iber čakal. Giga čakal. Da band posveti balado tipu, ki sovraži balado. Da se zahvali pevec skoraj vsakemu posebej, ker smo prišli. Da slišiš štose na lasten račun najprej banda, pol pa še vseh nas. In da te basist, ki te sicer pozna, kar je treba priznat, pred vsemi z odra dol nagoni, ker »si na telefonu«. Četudi si delaš zapiske in to. Kakšen old-school, stara šola, retro, punkiš!
Ne samo punk rock. Ne, ne. Tole je bil melodično preglasen koncert, za kakršne bi celo mi, milenijci, mislili, da jih ne more biti več. Da jih je radirka časa preprosto zradirala. Tisti občutek, ko poznaš praktično vse v publiki vsaj na videz. Ko pride, koliko, dva ducata ljudi v plac, kjer si gor rasel in sanjal o stadionih, pa se vrneš po točno tisto, česar nekako nikoli morda ni bilo. No, tako špil kot nova plata Multiball gresta takoj v spomin. O, ja.
Pa se je začelo bolj tak-tak. Ko sem v petek rintal prek starega mosta (mimogrede, najlepše okrašenega mosta v državi!) na ono stran Drave, bi bil še mogoče celo res imel pomisleke. Pa me je vseeno gnala glasba iz slušalk. Ko v dobrih starih cajtih. No, to in nostalgija. Dobri stari emsi časi. Se počutiš kar malo alter, ko vidiš, kako narod kolektivno hrusta korpo pice in posluša žur bande ob začetku veselega decembra. Naj oni lepo hrustajo in poplesavajo.
Ker nikoli nisem niti dobro vedel, kaj je v bistvu alter, sem mislil, da je to tudi občutek ne ravno osamljenosti, temveč recimo nevključenosti. Kar najbrž delno drži. Kadarkoli grem v petek zvečer čez most proti Klubu MC, četudi to znese za morda tri petke na leto, podoživljam gimnazijo na najboljši možen način. Pa ne stremim k nostalgiji ali, bognedaj, senilnosti. Niti slučajno. Bolje razmišljam, kakšna odlika moje gimnazijske klape je bila, da smo v enem večeru šli v MC in Trusta. Hvala bogu. Kako je danes, nimam pojma, je pa bilo vseeno nekaj kisle volje ob desetih, ko je bil koncert načrtovan, pa ni bilo v dvorani še prav nikogar, zato je basist Matej Kosmačin čoril za šankom s kolegi in smo pač kakšno zinili. Kakšno kvalitetno. Prišel je nadkitarist Samo Šalamon, pa Gregor Jančič, pa Aleš Pišotek, pa Luka Cajnkar in še kdo od tistih, ki še žagajo (ali so žagali) in pridejo podpret svoje soborce in sceno.
Kajti če ne pridejo glasbeniki sami na koncerte, nimajo potem absolutno nobene moralne pravice kritizirati, ko se na njihovih koncertih nihče ne nariše. In da ne bo pomote, glede nato, koliko bandov žuli na Festivalu scena… Bi morala dvorana pokati po šivih še na hajzlih. Brez sodelovanja ne bo šlo, sva kimala s Samo(to)m. Seveda sva šankpametovala in to, malo tudi obujala spomine na čase, ko so kelnarji žalili nas, tisti pravi, žmohtni kelnarji. Pa saj ne, da je osebje zdaj kaj drugačno. Na nek način se je v emsiju čas ustavil, če ne čas, pa ziher infrastuktura. Kar ni slabo, saj je lepo videti mladež, ki ob rock podlagi na tistem koncu mesta nabija ročni fuzbal in to. Škoda je le bila, da je bil občutek, kako sploh ne vejo oziroma jih niti malo ne zanima živa muzika in štikl od koncerta, ki je sledil.
Začetna ura koncertov je v Mariboru še vedno problem, morda celo toliko, da ni več problem in je pač stvar navade. Gotovo nobenemu bandu ni lahko, če bi moral začeti pred prazno dvorano, odigrati tri morda top komade repertoarja samemu sebi, ko bi zainteresirani še pušili tisti večno zadnji čik in se nato počasi primajali v plac. Zdaj… Emsi ima ključno prednost v klasični sireni, ki se jo (mislim da še vedno na roko) zavrti in tako povabi folk na koncert. Tokrat se je, če se dobro spomnim, začel okrog pol enajste. Polurne zamude še niti niso tako grozne, kar veliko pove o tem, kaj vse smo že doživeli.
Zakaj pišem o časovnici večera? Hm, morda zato, ker je potem, dobro poldrugo uro kasneje, ko je šel koncert h koncu, vse skupaj delovalo morda daljše in bolj razvlečeno kot bi nemara sicer. Stvar občutka, seveda, je pa to edini aspekt večera, ki bi lahko bil bolje vsaj premišljen, če že ne izveden. Ni ravno fajn, če prideš na špil in band za šankom ždi v čakanju na folk. Pa nihče ni ždel, ker je to Multiball in ne mamini sinkoti.
Gotovo pa ni dober občutek – še posebej za Mateja Kosmačina, ki ga tukaj doživljamo kot legitimnega domačina -, če si pred tednom dni igral v dobro nafilanem celjskem klubu, potem pa gledaš v Mariboru, če bo še kdo pririntal. Okej, Multiball so celjski band, kar ta argument postavi nekoliko na glavo, vendar vseeno. Karta je veljala 5 evrov, vendar si ob nakupu vstopnice na podlagi štempla (emsijevi grejo še posebej težko dol, haha!) prejel še original cd. Stara šola, vam pravim. In cd Gimme Your Fire, četrti studijski del skupine, ki obhaja že petnajst (!) let delovanja, je res konkretno darilo. Najprej vam, v bistvu pa komurkoli, ki ve, koliko strun ima kitara. Čeprav imamo danes Apple Music, kjer so multiballovci že ponudili svoj izdelek, ki sem mu jaz prisluhnil še isti večer, tik pred koncertom. In kakšno poslušanje je to!
Noro, neverjetno! Vse, kar bi pričakoval od banda tega žanra. Ruži, dela, pove, kriči. Spevno, vsekakor najbolj doslej (pavšalna ocena). Ampak to ni tisto, kar najbolj zadovolji pri eni najboljših domačih plat tega leta (spet zelo pavšalna ocena). Ko je po devetih komadih in petindvajsetih minutah vsega skupaj konec, sploh ne moreš verjeti, da je že vsega skupaj konec. Ker tako uživaš in padeš noter, da bi ziher še kak komad. Ampak bi prav to morda v času, ko itak vsi snemajo predolge plošče, odvzelo posebnost tej plošči. Ki deluje, kot da je bila posneta na najboljši dan kariere banda, ne pa v treh letih.
Toda kot se v emsiju tonskim mojstrom rado primeri je cd eno, živa izkušnja pa drugo. Nismo ravno zadnji bojazljivci, ko gre za decibele (hej, nekateri smo My Bloody Valentine poslušali brez čepkov, ki so bili brezplačno na voljo za šankom Kina Šiška), toda kar je preveč, je preveč. Ne samo (značilno) preglasne kitare, celo vokal, ki je močan, ne pa glavni adut banda, je bil navit tja nekam do dvanajst, trinajst. Na škodo bobnov in basa. Ampak okej. Multiball niso pusiji, predolgo so okoli, da bi sprejemali gnile kompromise. Je pa res, da trenutna, zdaj že ustaljena konfiguracija odra in boksov v emsiju, pač ponuja že sama po sebi iber glasno podlago za kogarkoli.
Multiball delujejo najboljše kot nezaustavljivi četverec, ki je dal vedeti z novimi komadi, da tega ne delajo le za lasten gušt, temveč da so dejansko posneli konkretni štikl od plate. In poleg tega so za punk rock band neverjetno posebni v svoji individualni izraznosti. Pustimo morda debato, ali bi Kosmačin komot odpel še kakšen komad, ker je njegov vokal morebiti bolj melodičen od šarfnega Gregorjevega rohnenja. Nekje pri drugem, tretjem komadu me je ruknil Grega in s prstom pokazal na kitarista Gorana. Češ, če kaj opazim. Niti ne. Poglej še enkrat. Ne, kaj je. Da je levičar, ampak je kitaro samo okoli obrnil. Dobro, saj Hendrix pa Cobain sta jo tudi. In? Ne, ne. On ni potem strun na novo vezal. On je kitaro samo okoli obrnil in jo igra – kontra.
E, idi nekam. Multiball sem gledal na istem placu mislim da pred štirimi leti, pa sem takrat gledal precej manj pozorno kot tokrat. Vsekakor nisem opazil, da igra solo kitarist kitaro – »narobe«. Pismo. Pa res. Do konca sem večino časa nato buljil vanj in v njegovo tehniko, s Samom pa sva ugotavljala, kako potem odigraš že Nothing Else Matters, uvod na prazne strune, kaj šele karkoli drugega. Čisti odfuk. Pri čemer Goran ni nek gimmick, neka finta, nek kliše. A-a. Za nič od tega ni bilo časa, ker je Multiball ena taka pocestna zverina, ki dalj časa tava, išče, potem pa ugrizne ob prvi priložnosti, ki se ponudi. Fantom se pozna, da so – resda v različnih postavah – več kot dovolj izkušeni. Da so del neke prejšnje generacije, ki je sanjala o točno takšnih koncertih, kot jih žgejo zdaj. Kot tridesetletniki. Da se punk rock lahko postara po svoje, po svojih pogojih, kažejo letos Nofx (mimogrede, takoj po koncertu je iz zvočnikov pri šanku donela Don’t Call Me White, prvi štikl Nofx, ki sem ga slišal!) in to kažejo tudi Multiball.
Čeprav si tovrstni glasbeni izraz kmalu postane podoben (ne pa nujno enoličen) v variaciji na temo, koncert Multiball, čisto rahlo predolg, niti za trenutek ni postal dolgočasen ali zlajnan. Zato ne, ker so pubeci naredili ravno iz bolj (pod)povprečnega obiska nadpovprečen koncert. Obrnili so vse skupaj na hec. Poznali so večino obiskovalcev, ti pa njih. En tak družaben večer. Sprehod v preteklost na najboljši način. Novi komadi so delali vsaj enakovredno, če ne celo bolje od nekaterih starejših. Shotgun, Papa in Gimme Your Fire imajo morda tisto, kar bi Multiball nucal, če bi želel še dlje, še višje, še bolje – sploh kar zadeva tujino.
Ampak to ni bil večer za sanjanje o tujini. Niti približno. To je bil večer za tiste, ki še upajo ven na koncert, ko grejo vsi drugi na kuhano vino. To je bil koncert, ki daje upanje ne samo za ta band, za ta klub, temveč za celotno sceno. Vidi se, da bo potrebnega še veliko dela, da bi bili taki koncerti pogostejši in prepoznavnejši, kar je manjkajoči del tistega konca Maribora. Kamor smo vsi vselej vabljeni, vendar tam iščemo spomine, ki zna biti pogosto fatamorgana, ker so se časi pač spremenili. Ampak po koncertu Multiball se sprašujem: so se res? Meni se zdi, da se niso. In to sploh ni slabo. Sploh. Ni. Slabo. Ravno kontra. Prekleto dobro je. Še. Še. Še.
