Muzika

Kaj takega!

Odprite okna ponoči. Dajte. Kar dajte. Tam, v torek in sredo. Sredi noči. Zima gor ali dol. Odprite. Takrat, ko študentarija lazi domov. Ali pa za vikend. Dajte. Aj der ju. Ofnajte. Kar kar. In prisluhnite! Kajti… Na poti domov se bodo zdaj peli drugi komadi. “Morali” bi se. Ja. Morali. O, ja. Bodo bodo. Po takem šusu in žuru in eksploziji. Ja. Dobili smo namreč spomenik. O, ja. O, ja. O, ja. O, ja. Taki pravi, bronasti, ogromen, taki, kot jih hodimo fotkat v tujino. Tamladi bodo šklocali selfieje pred njim. In so. Ampak imamo ga!

In… Imamo jo! Slovensko hišo slavnih rock’n’rolla. Jap. Hol of fejm. Muzej rock’n’rolla. Ker to vse smo dobili za debeli dve uri v petek, 9. decembra 2016. Ki bo šel v zgodovino, itak, kakorkoli bomo tole zasukali, prešlatali in prepili. Ker ja. Tole je bilo nepozabno… Dobesedno, ker ne moreš pozabit. Bil je kompo paket, kuponska akcija: bežigrajski stadion in lanske BFM Stožice v enem. Slovenski rock v takšnem šusu, kakor smo mislili, da nam nikoli ne bo izprašil src, oči, ušes in duše. Gigantski, odkričani, odzažvaljeni, živalski špil. Ko vidiš mamke, strice, kolegice, srednješolke, pare, ločene pare, kelnarje, osebje, organizatorje… Kako se jim trga. Ja, trga. Od čustev. Od vseh praznovanj ob 25-letnici države, je to imelo najmanj veze s tem. In največ za novo generacijo. O, ja. Kakšna šansa bo to zanje. O. Moj. Bog.

fullsizerender-25

Za tiste, za katere je to bil nemara celo prvi koncert v življenju (in na videz se mi zdi, da jih ni bilo malo), je še upanje. Pa ne le zanje. Stožice, Ljubljana in Slovenija sta v najmanj pričakovanem paketu in na res (pred)zadnji pričakovani lokaciji končno dobili to, kar smo mislili, da se ne da, da ne gre, da saj to pa ne pri nas. Praznik in čisto pravi, ornk, konkretni koncert. Ampak tukaj in zdaj. Naše. To je res naše? Je to pri nas? Pismo, nekaj smo pa očitno vseeno v samostojnosti očitno naredili prav. Nekaj pa nam je ratalo. Ne samo na športnike in kakega znanstvenika. Tole gre ob vse olimpijske medalje, fuzbale in košarke.

Narodu se je namreč peglalo. Trans. Ponos. Mladost. Kričalo, ihtelo, pozibavalo je od prve vrste pa tja pod strop stožiške kupole. Kamorkoli si se obrnil. Nasmeh na obrazu. Objemi, stiskavac in pol. In petje, koliko frdmanega petja! Verz na verz. Refren za refrenom. In pričakovanje, kaj za vraga bomo še slišali, kaj bosta spravili skupaj še Big Foot Mama in Siddharta v tem edinstvenem in vprašanje če še kdaj ponovljivem paketu. Slovenci smo, ko daš dva taka banda na oder, res narod, ki mu nekako ne rata tisto, kar rata drugim in potem pač uvažamo ali si sposojamo. Talenti in to, nak, na televiziji tega ne dobiš. Ne. Kajti včasih se pa spomnimo nečesa, kar se očitno lahko spomnimo res samo tukaj.

Pa Ritem mladosti, če smo iskreni, ni bil ravno na najboljšem glasu. Res ni bil. Nihče, vsaj od sodelujočih ne, ni tega nikoli povedal na glas, čeprav pred koncertom Boštjan Meglič ni pozabil izpostaviti, da je bolje in izziv, ker je glasba na Ritmu mladosti stopila v prvi plan. Na parkingu BTC-ja pač ni mogla. Ko imaš literco, pvc vrečko in pet evrov preveč… Če stvar zastaviš tako, na takšen način, boš pač dobil to, kar si vložil. Parking žur z muziko. Kjer je glasba v drugem planu. Lahko pa vseeno vztrajaš do desete izvedbe in narediš vse skupaj tako, da lahko še najbolj očitno korporativni žur izpade… No, zgodovinsko. Ker tole je bila, ne pretiravam, zgodovina. Že zato, ker je narod moral kupiti karto. Kar ni majhen zalogaj za tako prireditev, miselni preskok in to. Stvar lahko narediš na parkingu ali pa v predemenzionirani dvorani. In razlika se bo poznala. Mora se. In se je. O kako se je. O madona. O bog. Kaj takega!

Stožice so potrebovale nekaj, vendar nihče očitno ni vedel, kaj točno. Poskušali so levo (Rammstein), desno (Boccelli, Carreras) in po sredini (One Republic, Sting, Elton John) in še z marsičim. Pa smo videli morda res le dva nepozabna koncerta in to enega izvajalca, ki se je v Stožice celo vrnil: Leonard Cohen. Vse drugo… Na Big Foot Mami sicer nisem bil, zato vzemite z rezervo poprej zapisano, vendar sem slišal znova prežvečeni očitek: ozvočenje je katastrofa. In je doslej še vsakič bilo, kar morda preneseš na OneRepublic, težje pa pogoltneš pri Marku Knopflerju. Pa ne samo to. Stožice še vedno nimajo mestnega pridiha (grmičevje in koruza pred dvorano sta se med Eurobasketom težko skrila), ker je to plac, kamor turistična noga ne stopi. Pa saj tudi ljubljanska bolj redko, vsaj ko gre za dvorano, če pomislimo na košarkarje Uniona Olimpije, ki bi itak najraje šli nazaj v Tivoli. In Stožicam toliko manjka, arhitekti pač niso redni obiskovalci ne koncertov ne športa.

In tako so bili v parterju znova nekje zadaj dixiju, kar je ponižujoče in bi se morala arhitekta za kaj takega javno opravičiti tistim, ki so čakali v vrstah tudi v petek. Čeprav, da ne bo pomote, je organizacija štimala v nulo. Res v nulo. Prehodi parter-tribuna so bili super dostopni s stopničevjem, pri čemer je žal davek plačalo kar nekaj osediščenih vrst, potisnjenih nazaj. Še nekaj, česar arhitekti očitno sploh niso predvideli. Tudi postrežba je bila zelo solidna, pivo sveže, koktejli perajt in kelnarji koliko toliko okej. Koliko toliko.

Edino, kar je koncertu res odvzelo nekaj duše, je bil konstantni prepih v dvorani. Saj ko se je napolnila – nekje okrog pol enajste, kar je napredek za Ljubljano in nenavadna praksa za evropske standarde -, je še nekako šlo. Vendar je pošteno zeblo, če si prišel prej in slišal eno najboljših voženj, ki so jih spravili skupaj predvozači Zgrešeni primeri, punk rokiš pubeci, ki jim je čisto na otročje vrglo, čeprav ustvarjajo že od leta 2001, ter skupino Adam, ki se je malo zakalkulirala z aranžmaji in izborom komadov, saj so vmes že pošteno zabluzili in ni čudno, da je redkokdo želel prepevati z Damirjem Lisico »Je sredi Ljubljane še dovolj muzike za vse?«. Če so Zgrešeni primeri ravno prav izpadli za Ritem mladosti, ker so imeli ritem in mladost, je Adam zmanjkalo kanček ravno pri ritmu, dva do pasu slečena pubeca pa iz banda še ne bosta naredila Biffy Clyro. Pa da ne bo pomote, Adam so se vrgli na glavo v špilu, Peter Dekleva je garal in garal, vendar so prepozno skužili, kakšen folk imajo pred sabo. Primarno žurerski. Tole ni bil koncert za progresivnost. Tudi, seveda, nenazadnje za eksperimente, ampak ne pa za take ekskurze. Nihče pač ne gre s Collegiumom/Mondialom v Tate Gallery. Nak. Grejo žurat, ne?

fullsizerender-27

Ampak so pa Adam zastavili pravo vprašanje. Je sredi Ljubljane dosti plesa in muzike za vse? Pa ne le retorično. Najprej je, ker smo pač taki koncerti folk, sploh ko gre za večje domače koncerte z obletnicami vred, ki so v bistvu stalnice pri nas na takem nivoju, bilo vse skupaj še kanček zadržano. Ker smo pač taki. Ne znamo trofiti tajminga. Ali se napiješ prehitro ali prepozno nikoli pa taman. Pohvale gredo organizatorju, da je na letake napisal spored, čeprav tudi vnaprejšnje opozorilo ne škodi. Ni namreč res, da bodo ljudje prišli točno ob 22:15, če boš takrat napisal začetek. Ne. Dejansko folk potem zna zadeti tajming. Če pa predvideva sam po sebi »eh, saj bo akademsko rockerskih tričetrt ure zamude«… Zna biti pa hudič.

No, tokrat ni bil. Z malenkostno zamudo sta za uvod dva voditelja (ugibam da povezana z Radio Antena) napovedala koncert tako, da nista izpadla kot zaadnja dva gumbca. Saj jih poznate, tiste animatorje, ki pač morajo biti tam in so tako faking anojing nadležni, da bi najraje zalučal pir vanju, spakiraj in daj muziko. Ker ti samo špilaj. Ne, dejansko sta izpadla okej. Tudi zato, ker sta pustila, da sta se banda predstavila sama. Lahko bi razmetavala in onanirala s pridevniki »legendarni, zgodovinski, kultni, največji, tralalala«. Pa nista. Spakirala sta in pustila zaslonu, da je opravil svoje, pri čemer je to bil morda še najbolj nedodelan in nivoju nezadosten element koncerta. Video ni bil namreč nič posebnega, plus računalniško odštevanje v angleščini pač ne dela tako, čeravno da občutek globalnosti dogodka, ono, kaj si nor stari, to imamo pri nas, Stožice, slovenska muzika, faking praznik… Že res, ampak vsi rock bandi so kričali v materinščini, zato bi odštevanje v slovenščini morda sedlo še bolj.

Pa saj. Ko je video opravil svoje in so zasijale luči, je bilo pomembno samo še to, kako fejst se ti bo snelo. In strgalo. In odlomilo. Full on luči, snop zgodovine, sijaj truda in dva banda. Big Foot Mama desno, Siddharta levo. In en akord. Polna moč. Đumbo đet, A380, spejs šutl. Vzletelo je, ker je tako huronsko enormno pripalilo, da – ne pretiravam, majke mi – mi je pihalo v lase. Jap, tako so prikričali decibeli. Lahko bi bila finta, klasično prepucavanje tonskih tehnikov, češ, ajmo navijemo muziko do amena pa bo walda zgledalo še večje. Ne. Ni. Kajti dolg akord je nato premoknil in nato se je začelo. Najkrajši 135-minutni koncert, kar smo jih imeli. Kako je to laufalo, kako je to delalo, kako je to šlo. Nepozabno, dejansko nepozabno. Samo šibalo je. Ravno prav so fantje skrivali, kako točno bo to dejansko zgledalo.

fullsizerender-31

In ta nepričakovani moment je tisto, kar je podpisalo bežigrajski koncert (je to možno pri nas?) in bfmjevske Stožice (od kdaj slovenski bandi filajo velike dvorane?). Če je kdo mislil, da bosta banda igrala izmenično, pa kakšen duet in zdravo… Joj ne. Tam v Detroitu, v tistem predelu Ljubljane, ki ga ima tako rad Andrej Košak, ker pooseblje neke druge čase, no tam so fantje iz obeh bandov tole res gulili, vadili in žulili. Do onemoglosti očitno. Lahko bi vzeli vse skupaj kot veseli december, kuhanček, pirček, medica, bomo malo vamo-tamo in bo ratalo. Nak. Priredba na priredbo, kolaboracija, pogum. Da Siddharta zna znati žgati Big Foot Mamo, smo ugotovili na Gospodarskem razstavišču leta 2005, ko so zažgali in prežgali Neki sladkega. In ponovili vajo. Ampak da bo pa tako… Da bo naredila BFM iz štikla Ring ven Sympathy for the Devil? Da bo Alen Steržaj razmontiral bas kitaro v B Mashini? Da bo Grega Skočir zmogel Klinika tako odkričat, da smo si praskali ksihte in stran glejte vsi? Da zna Siddharta preigrati tri akorde iz Male nimfomanke tako, da bi šli nazaj v Hound Dog, na njene prve špile? Da bosta Jani Hace in Tomaž Rous spomnila na najboljše čase Videospotnic v skladbi Oklep?

Sodelovanja, prehajanja prek odra so bila totalni bromance med dvema bandoma, ki hvala bogu nikoli nista šla tekmovat drug z drugim. Čeprav gotovo ni bilo lahko Skočirju, ko je skakal in plezal čez ograjo na bežigrajskem stadionu, kjer sem takrat, kot totalni mulo, ogovoril Guštija sredi parterja, kjer je gledal enako kot mi: čudo. In ravno tako ni bilo lahko Siddharti leto, dve kasneje, ko so videli, kako lahko Big Foot Mama zamenja enega ključnih članov in piči dalje svoje brez pritiska. Vsi skupaj pa smo še vedno gledali, kako v Zagrebu in Beogradu tamkajšnji bandi filajo dvorane velikosti Stožic a i šire. In da se je zdelo, kako bosta Parni valjak in Plavi orkestar vsaj dočakala vse zadnje koncerte in penzijo vsaj pri nas, če je že Goran Bregović do zadnjega odlašal z vsem skupaj. Kaj potem še ostane? Študentski žuri? Niti ne, tam harata Dubioza Kolektiv in S.A.R.S., malo prej še TBF in Edo Maajka. Pa nič, res čisto nič »proti« bandom in izvajalcem iz bivše skupne države. Toda šele koncerta BFM v Stožicah in Mi2 v Tivoliju sta pokazal, ej, pa stari, saj bo folk prišel tudi na domače bande.

Razlika je, da so za to nucali kar nekaj let. Da se je sploh kdo spomnil nanje ali da so se sami gurali gor in dol po državi, kar vse bolj počne tudi Siddharta, ko gre v Idrijo, Sežano, na Ptuj… Slovenski rock je vseslovenski rock v tem oziru in Ljubljana bi v tem oziru morala biti sidrišče, center, tempelj, kjer bi se zgodilo največje. In evo. Zdaj se. Zakaj ravno zdaj, ko mularija zija v telefone, suče youtube in tako naprej… Kdo bi bil vedel. Ampak Ritmu mladosti je uspelo zamenjati eno celotno generacijo in ji pripraviti tako vstopno točko za domači rokenrol, da je vanjo zdaj položeno upanje, brez izgovorov, kako lahko nekoč, nekje najdemo novo Big Foot Mamo in Siddharto. Seveda zdaj to izgleda in deluje tako samoumevno.

Pa ni. Zakaj? Zato, ker je kar sredi špila uletela priredba skladbe Črnobelo v verziji BFM. Komad, ki ga je Siddharta nazadnje špilala kdo ve kdaj. Najbrž na maratonu. Pa še tam skrajšano verzijo. Ravno v tistem delu koncerta sta dva lepo oblečena pubeca (lepo oblečena = usnjena jakna, ki je fejk znucana) v spremstvu staršev skomignila z rameni. Kako bi poznala, če se pa še rodila najbrž nista, ko je izšel Id. Morda so Iskre bolj nove, štiri leta stare, toda ravno tako ni klasičen hit. Ki nemara sploh ne bi spadal na tak špil. Ampak Siddharta je v tem oziru najpogumnejši band, kar jih imamo. Tudi Elvis Jackson z Radio Friendly, najmanj radiu prijaznem, a pogumnem žaganju, so, vendar pred deset tisoč ksihti, ki drži v luft telefone in gleda skozi lečo kamere z največjimi možnimi željami in pričakovanji?

fullsizerender-26

Takrat se ni za hecat. Nak, ni. Pa je bil takšen hec, v tem je ravno finta. Rock’n’roll. Vse povedo bpm (udarci na minuto), ki sem jih dobil na setlisti. Pod 128 je šel itak le Samo edini, ampak ker je bas zamenjal klavir, je tudi to tako presneto delalo. Če vas je kdaj zanimalo, kako bi se zamenjali največji baladi dveh bandov, e, ste slišali tukaj. Led s severa je Siddharta preoblekla v mamljivo psihadeliko, z dovolj prostora za taki duet, da smo dočakali še večji, bolj pričakovani bromance kot v mash-upu Voda/Male roke med Tomijem Megličem in Dušanom Jovanovićem Tokcem. Skočir in Meglič sta komplementarna, ker sta si bolj različna v svoji podobnosti, kot bi pričakovali. Oba rada govorita in napovedujeta komade na svojstven način – Meglič s poveličevanjem dogodka kot takega, kar ni moteče, čeprav smo nucali malo, da smo se navadili njegovega krika »arena«; Skočir pa z metaforiko, simbolizmom in komparacijami, kar je delalo bolje pred Sam’ prjatla kot pred Ring – in oba sta rock zvezdi v tem, da jima dol visi za vse – razen za band in muziko. Šla sta dlje tam, kjer bi drugi vprašali, če se to sme in ali bo to sprejemljivo.

Zdaj vemo. Je. THOR se še vedno trese, da je Stožicam pokrov skoraj odneslo. Meglič je šel tja k Rammstein, kamor Laibach ni želel. In Garbage je še vedno najboljši seks s porom (mimogrede, videospoti na zaslonih so bili dobra ideja; škoda le, da smo videli le en večji LED zaslon, ne bi škodilo, če bi bil še kakšen, ampak okej, muzika je bila bolj v prvem planu, kot bi kdo pričakoval), najbolj poredna rock masturbacija med nogami, hiphop. Siddharta in Big Foot Mama sta si pa v tem večeru dala najboljši kompliment, kar si jih lahko zamislita. Nič več ne rabita povedat. Tomi, vaše mnenje o BFM? Izvolite Slab spomin, kakšen šus, dras dras DRAS! Grega, vaš povzetek Siddharte? Nastalo bo. Nič več. To je to. Sploh ko je bil zraven s svojo šilt kapo še Primož Benko.

Poimensko izpostavljanje posameznih članov obeh bandov pa je nekaj, za kar je še Bruce Springsteen v svojem SWSX govoru rekel, da ni več možno. Ker ni. The Boss je namreč rekel, da je U2 zadnji band, kjer zna našteti vse člane na eks pamet. Danijel Gregorič in Zoran Čalić sta prinesla v Slab spomin k Siddharti tisto dozo marshallovskega žaganja in drajsanja, ki je Big Foot Mami dajal svobodno voljo garažnega rocka, ki se, tako se zdi zdaj, zanalašč ne spremeni. In zanalašč sta Boštjan Meglič in Jože Habula, ritem mojstra, zaigrala na bobne uvod v Garbage, kjer se je vseeno pokazalo, zakaj dvojna kompleta ne bi delala tako, kot bi nemara pričakovali in želeli.

fullsizerender-32

Ritem mladosti bi lahko bil precej manj, pa bi še vedno bil »zgodovinski«. Kjer bi pač pisali o tem, hej, dva banda, naša banda, sta na karto, pred Umekom, žagala v Stožicah. Je to že dosežek sam po sebi? Je, seveda je. Priložnost, ki jo je imel Radio City pod Pohorjem, pa jo je raje podaril folku in dal folku tisto, za kar misli, da bo drl pri poceni karti. No, Ritem mladosti je letvico zdaj postavil do nezaslutenih razsežnosti. Ne bomo rekli, da so ravno Žigi Zoisi in meceni, toda za turistično agencijo in komercialni radio komercialnih radijev, bi lahko priredili čisto nekaj devetega. Pa bi tisto ravno tako delali, kot je tistih deset sodobnih anteninih hitov pred špilom, ki so bili seveda en in isti hit.

In ja. Večino zaigranega od obeh bandov smo slišali tudi pri nas že milijavžntavžnkrat. Smo. Vendar nikoli v takem kombo paketu. Tole je bila gigantska pokovka, huronska kokakola. Film, ki smo ga želeli videti, pa vedno le s podnapisi. Ne tokrat. Nobenih podnapisov. Ne nucaš. Ne ob Rola se. Ali Ledeni. Kar je bilo pred bisom že na 130% od pričakovanj. Rola se je zlajnan refren, ki pa ga lajnaš z veseljem. Ledena pa je pokazala, kako čustvena populacija je slovenska koncertna scena. Od Rola se, adolescenetnega kričanja, pa do Ledena, najbolj sodobnega rock komada, ki ga je Siddharta posnela po Sagi in ujela hkrati preteklost (forza, ID) s ščepcem sodobnosti (produkcija dela kot šus in sam satan).

Veste, kaki enjambement je to? Neverjeten, hraber, ojšter. Med Ledena sem s konca parterja (šetal sem od prvih vrst pa do zelenega ringa) ozrl po tribunah. Ne, dame in gospodje, če pridejo Coldplay in U2 in Guns ‘N Roses k nam ne bo takega leska v očeh. Morda bi bila pričakovanja večja, filing in vse. Ampak ne more tako delat kot v materinščini. In ne, nočem biti zapečkarsko zaplankan, globalno neprepusten. Sploh ne. Ampak ta krik? Ledena, ledena, ledena? In verzi tipa »ne morem stran od srca, bojim se da bi šla«, ki ga prepevajo horde in horde deklet, mladih in še manj mladih? To ni bil čas za selfieje. Prav čekiral sem. Telefoni so za marsikoga ostali v žepu. Raje so se objeli in sprejeli trenutek kot takšen. Veličasten! Veliki briljantni valček! So tvoji biseri v očeh pretemni za ta greh? In spet naenkrat ne najdem besed, ko te vidim, da greš mimo mene, a ne morem te objet?

Foto: Marko Ocepek
Foto: Marko Ocepek

In takrat, nekje med Ledeno, pred bisom, ko so rock koncerti, ki so seveda izgubili čar bisov, ki to po klasični definiciji niso, takrat sem videl, da na šankih ni gužva. In da sem po dolgem času popolnoma sam na koncertu, ne da bi s pogledom iskal karkoli drugega razen – koncert. Bil sem sam v najboljši možni družbi. Ledena, ledena, ledena. Dekleta so Tomija in trenutek resnično požirala. Vsi očitki, vsa očitna štancarija o tem, kaj vse je Siddharta in kako je to do tega prišla. Pozabite. Tega se ne da kupiti, narediti, nabavati, skokipejstati. Hvala lepa za rokenrol, se je zahvalil Tomi.

In rokenkrol je res bil. Bis je namesto na klasične štikle pokazal, kaj vse sta ta dva banda počela v karieri. Morda Petrolea res ni bila neka iber plata, so pa Homo Carnulo radijske postaje rade vrtele v času, ko se je zdelo, da nihče ne mara Siddharte več. In v živo štikl še dela. In nekaj se je še bolj videlo: dame in gospodje, Sam’ pr’jatla je točno tako večno srednješolski štikl, kot mora biti. Skočir ima deco, zrajsan fris, Big Foot Mama dolgo brado. Pa pozabite. Preprosto pozabite. Po hodnikih se je frocovje lovilo, punce so fantom rekle »ne morem, ker sva Sam prjatla«. V tistem enem songu se je pomlajšal trenutek, slovenski rock, slovenska publika. Ena cela nova generacija. Ritem mladosti, ferdamt. Res. Pomislite na to besedno zvezo: ritem mladosti. Seveda je kdo pogledal v kozarček in je bilo marsikaj tudi ogabno pijano, marsikaj, kar je bil še par pirov prej marsikdo. Ampak če že, v tem slabem momentu, kot bi ga videli puristi, se skriva doza izkušnje, ki bo iber dragocena za to generacijo. Rojeno po tem, ko je prilezel ven Sam’ prjatla. Komad, kjer lahko mirno poveš, da se boš ob drkanju obrnil stran.

Vidite, to je napredek, ki bi ga zadnjemu pripisali Ritmu mladosti. Raje je odrastel skozi komade. Garbič, hop-hop med nogami. Ko pa zatem prileti še Platina, ima domovina svoje nove stare junake. H koncu gre namreč leto, ko smo praznovali 25-letnico države in, majke mi, da je to bilo za »tamlade« najboljše možno praznovanje države, ki najraje sama sebi hrakne v fris. To je bil drugačne vrste pljunek, masten hrakelj. Sporočilen hrakelj. Ker to vse smo lahko tudi mi. Vem jaz sem bil platina, a hotla si bič. Refren je šel okoli po dvorani hitreje od nadležnega prepiha. Bilo je, kot da bomo večno mladi, kot da ne bo nikoli konec tega tukaj in zdaj.

Foto: Marko Ocepek
Foto: Marko Ocepek

In ko misliš, okej, kaj bi še za konec? Lahko bi pirotehnika (te ni bilo, iz stropa so se tu in tam malo podili ogromni baloni, ki pa večjega efekta od scenografskega niso premogli) razpalila in dvignila moment do onemoglosti. Ne. Zakaj bi, če pa je nekaj boljšega? In to kaj. Pitch Perfect, Glee, Perpetuum Jazzile, Talenti, Ema, Misija Evrovizija v enem! Stari, v enem! Kakšen mash-up! »Prijatelji eno veliko, veliko spoštovanje, za vse kar smo lahko naredili nazaj. V čast in veselje nam je, da smo lahko sprejeli vašo energijo, ki je enormna,« se je Stožicam poklonil Tomi. »Zdaj pa… Ostaja samo še ena stvar. Veliko se vrtimo okrog ljubezni, veliko se vrtimo okol’ prijatlov, o rolanju, o tresenju, o soncu in nisem več s tabo, mogoče?«

Pa je pripalil »the riff«. Ta-ra-ta-ta-ta. Oba banda hkrati. Na polno. Ne rabiš, ne nucaš ognjemeta. Nič drugega kot to. In je šlo do refrena, ko bi vsi kričali »ne ne nisem več s tabo«. Nak. »Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!« je prevzela Siddharta. Kakšen spoj komadov, transpozicija, kompliacija, mešap! Saj je Skočir na Siddhartinem maratonu v Tivoliju brundal Na Soncu in pozabil tekst, prehitro skočil in se zgubil (nekaj kar je pri Lunanai spodrsnilo v Križankah tudi Vladu Kreslinu). Ne tokrat. Prepomemben trenutek, da bi se zajebavali. Že v Samo edini je Skočir pokazal, četudi z nižjo linijo, da ga je treba sprejeti takšnega, kakršen je. On. Za katerega mi je Tomi Meglič povedal, da bi bil Na Soncu idealen komad zanj in za njegov band. Bolj kot za Siddharto. In zato je bilo podajanje verzov kot žogo na malem fuzbalu pefektno, že do bipolarne točke, na meji epileptičnega napada. Začutil si preskakovanje nevronov iz leve v desno polovico možganov. Ja, možganski trust od spoja dveh iber giga hitov.

Ni šlo za to, kateri band je večji. Res ne. Če že, okej, jasno, Siddharta je šla tja, kamor ni šel noben drugi band. Na stadion(a). Pa ni šlo zato. Siddharta in Big Foot Mama sta pokazala, kaj lahko dosežeš ob premišljeno garaško izpeljani ideji, si podaš roko in sodeluješ. Skupaj, ne narazen, ne vsaksebi, ne drug mimo drugega, mimobežno. Na takšen način je možno vse. Peti »ne ne nkol več nkol več« na podlago Na Soncu. Da Meglič poje prek Skočirja. Eksplozija petindvajsetnega slovenskega rocka, ki se je na najmanj pričakovani prireditvi in najmanj opevani/prepevajoči lokaciji spremenil v veliki pok nas samih in naše rock glasbe. Ne samo, da so bila vsa (negativna) pričakovanja presežena. Nak. A-a. Šli smo kako dimenzijo višje, drugam, odpihnjeni. Čeprav je to bil širše koncipiran dogodek, Umek in to. In čeprav pri nas nikoli ne bo štimalo tako, da ne bi bilo kiksov (faking dixiji)… Je pa to, kar imamo, ne samo dovolj. So mašine, dvignjene v nebo, k nam, ki smo šli v Stožice. Marsikdo, tudi jaz, iz firbca. Prireditev, namenjena mladim, kjer leta niso imela prav nič s tem. Res ne. Ni neka piar finta to, da bi Ritem mladosti zvenel kot Woodstock, joj prejoj, bognedaj.

Foto: Marko Ocepek
Foto: Marko Ocepek

Ampak ta ihta, kriki, solze, objemi, pecanje, poljubljanje in neprestani ples so pokazali, koliko pomeni, če je to »naš« žur. Domovina je ena sama in to. Ker je. In to je bila domovina, kot jo izžura in izgavda neka generacija, o kateri bolj malo slišimo, vidimo in sploh ne vemo veliko o njej. Seveda bi bilo idealno, če bi jim iz odra dol peli generacijski vrstniki. Vendar pri tempu sodobnega rocka, ki se raje mladi kot odpira vrata, bodo otroci članov bandov (in otrok v teh dveh bandih je za tri ornk rock bande in za pet punk rock bandov) prej stali in kričali pod odrom kot videli svoje vrstnike. Pa nič hudega. Boljše pozno kot nikoli, ne? Kdor iz kavča po svoje razumljivo jamra, eh, kam pridemo, da Siddharta in Big Foot Mama žurata z mladimi… Je pač tam. Na kavču. V pričakovanju česa novega, svežega, drugega. Ali pa z daljincem na nacionalki in Modrijanih, ki imajo čisto svoj žur.

Namesto da bi jamrali, kako mediji, nacionalka in vsi skupaj ne naredimo dovolj, da bi pokazali še na kako dobro vsaj Melodija kitaro, tako ornk znucano, ne pa samo na harmoniko, no namesto da bi jamrali, senilno in bedno, se je zgodilo to, kar se je zgodilo v Stožicah. Spomenik. Pa ne oni monolit iz Kubrickove Odiseje, okrog katere bi skakali kot tiste opice. Nak. Ne. Lepo se vede lepo se obnaša. Kdor je otožno čakal, da bodo Avseniki in Slaki dobili svoj poklon, so nabasali na Atomik Harmonik, šele nato na Modrijane. Kdor čaka na Pankrte… No, lahko gre drugo leto v Stožice, kjer bodo za vsakega – celo za Big Foot Mamo – precej večja pričakovanja kot so bila doslej. To resda ni bil »klasičen« koncert, seveda ne.

Pa kaj, če ni bil. Bil je neverjeten žur. In bili so koncerti pred Ritmom mladosti 2016. In zdaj bodo tisti po njem. Nekaj je jasno, kdor je bil na tem špilu, ga ne samo ne bo pozabil. Mirili ga bodo kolegi, ko ne bodo nehali blebetati, kako je Big Foot Mama igrala Ring (ta bo res vedno iber carska) in kako se je Tomiju odfuzlalo v Mali nimfomanki. Pa sta rekla banda, da ne bosta igrala hita drug drugega (kaj sta potem Klinik in Mala nimfomanka!). O tem ne moreš nehat govorit. Morda bi še tak zategnjeni kritik lahko videl štanc kulturo hitov. Pa ne. Progresija priredb ni bila niti malo švoh (več o priredbah bom pisal za Sigic, vabljeni k branju), ravno obratno, neverjetno globoka obdelava štiklov, kjer sta banda prav tekmovala v tekmi, ki je bila prijateljske sorte, kjer se obrambe ni igralo.

fullsizerender-29

Taki. All star. Basket recimo. NBA. Kjer je res tekma v drugem planu. Ne pa tudi košarka. In tako je bilo v Stožicah, 9. decembra 2016. Tole gre med top pet doživetij, ko gre za večje zgodbe na naši koncertni sceni. Imamo ga torej. Spomenik. Ki ga banda nista postavila drug drugemu. Niti jima ga ni postavila korporativna logika, ki je naredila nekaj, česar nista sama ali še kdo poprej (Stožice so pokazale Siddharti, koliko in kaj je bilo drugače za Bežigradom). Skupaj bo lažje, pregristi vse tiste nepotrebne sestanke, garati za piar. Ampak kot rečeno, spomenik ni domača glasba dobila zaradi bandov samih ali organizatorjev. Ne. Zaradi publike. Zaradi nas samih. Ker nisi niti na poti domov dobro dojel, če se je vse to res zgodilo. Dve uri in petnajst minut je šlo keks, ajns, cvaj, draj mimo. In đuboks v glavi, ko si kar sam delal mash-up. V vsakem primeru pa…

Koncert leta? Morda ne. Dogodek pa absolutno, sedemnajstkrat podčrtano. Deset tisoč ljudi v Stožicah namreč ni več zgodba sama po sebi. To ne. Takšno zadovoljstvo in energija in predvsem poplesavanje. E, to pa je. To je bil špil, ko nisi mogel obstati. Nak. Si se zibal. Na zelenem ali rdečem ringu ali pod stropom. Bilokje. Kjerkorkoli. Plesal si. Se zibal. In niti za sekundo nisi mogel biti sam. Ne. To je bil lepo-je-biti-v-naši-domovini-mlad za to generacijo. Ima priložnost in vstopno točko, ki je moja generacija ni imela. Upam, da jo izkoristi v nulo. In da najdejo čez 25 let taka dva nova banda in s tako glasbo in tako energijo.

Ker vse to smo mi. Na Soncu. Koncert, po katerem se bo na poti domov, še tako pijani, še tako prepozno, prepevalo Sam prjatla, Na soncu, Nisem več s tabo, Ring. Upamo. Res upamo. Držimo pesti. Ritem mladosti je naredil svoje. Zdaj bo zanimivo videti, kaj bo naredila mladina. Nasvet je preprost. Ti. Samo. Špilaj. In pridi tja, kjer je plesna muzika. In imamo jo. O, ja. Samo upamo lahko, da bo mularija pobrala inštrumente v roke in videlo, hej, saj se da tudi tako. Ajmo. Kaj takega!

Bis. Arhitekti dvorane se lahko še tako hvalijo s kupolo in postavljajo z njo. Za katero pa so, ugibam, predvidevali, da bodo obiskovalci zapirali vrata za sabo? No, niso jih. Pihalo je v dvorano, da je bilo kar lepo mraz. Še dobro, ker kakšna bi bila šele potem gužva v garderobi. V Stožicah tudi nihče ni pomislil, da bi kakšen evro še zaslužil s hrano. Kelnarjem pa nasvet. Če je pivo po tri evre in naročiš enega, daš petevrski bankovec in slišiš, a kovančkov pa ne bi bilo… Ne se čudit, če te nekdo otera v tri krasne.

Komentarji

komentarjev