Urbano

Šmajser emancipacija

Drugače kot s šmajserjem(a) in bombami očitno ne bo šlo. Bi radi vedeli, kako ostanem »lepa in svobodna«? Ni makac! Brzostrelka v ksiht! Ker drugače se ne da, ne bo šlo, nak. Publiko lepo za talce. Več kot je moških, tem bolje. Po 2556 letih šovinizma se ti – kar zgolj falično ugibam – pač sname, sfuzla in strga. Ampak šov pa je. Kakšen šov! Terorizem, pičkarjenje, žaljenje, feminizem, reality tv, loto, intervjuji z Aristoteljem, Trubarjem, Valvasorjem, kuharija, loterija, kurbarija, turbofolk… Vse v debeli urci? Brutalna šmajser emancipacija! Kako ostanem lepa in svobodna? S tretjim spolom.

Okej, okej. Nič jasno, ne? Gremo lepo po vrsti. Ko te nekdo lepo povabi na predstavo, pač nimaš več šans sklizniti, ko rečeš, da boš naredil vse, da prideš. In potem vidiš opis predstave.

Teatralni pogovorni šov Kako ostanem lepa in svobodna raziskuje odnos družbe do vprašanja ženske vloge skozi različna obdobja in razpre razmislek o uprizarjanju ženskosti kot konstrukta, spletenega iz vsakokratnih pričakovanj okolja. In kakšen je danes diskurz o ženski emancipaciji?

Ni ravno klasični veseljaško decembrski gig, ne? Diskurz o ženski emancipaciji? Ne me jebat. Ampak okej. Zakaj pa ne? Bal sem se sicer, da bom pokasiral kaj takega, kar se je Chandlerju zgodilo v Prijateljih, ko je edini nesrečno pristal na monodrami, kjer je ženska na dolgo in široko blebetala o svoji prvi menstruaciji. Za kazen. Ampak hvala bogu je že nadaljni opis že bolj obetal. 

O tem se v različnih zgodovinskih obdobjih, v katerih je vodila svoje televizijske oddaje, sprašuje tudi protagonistka »teatralnega talk showa« Borka. Z njo in njeno željo se vse začne. Ozavestiti zaspano televizijsko občinstvo pred malimi zasloni. Borka si želi spregovoriti kot še nikoli do sedaj. Njen govor je nabit z intenzivnimi čustvi in iz njenega nastopa seva jasna misel, da je v tej družbi potrebna radikalna sprememba. In seveda ima prav. Vendar je vprašanje, ali je Borka s televizijo, ki spodbuja zlasti interpasivnost, izbrala pravi medij za svoj namen. Ne glede na vse se Borka odloči za ultimativno oddajo, da lahko odpre teme, o katerih dolgo ni mogla spregovoriti in nima kaj izgubiti.

Okej, zadosti kopipejstanja, ne? Najprej opis prihoda v ptujsko gledališče, ki sem ga – joj prejoj – obiskal prvič. Zdaj, Ptuj je za nas Mariborčane mesto za najboljše dejte. Verjemite, tudi če reče ne (in Mariborčanke praviloma rečejo ne), je vredno obiskati Ptuj. Še posebej decembra, ker so se odločili, da si bodo mesto okrasili eko baročno. Kič od ideje, da se ti kar malo milo stori. Zakaj se ne Ptuju vedno počutim bolj urbano – karkoli že to pomeni pri nas – kot v Mariboru, ne vem. Pojma nimam. Ampak Muzikafe, Be Cafe, sprehod čez most, novi đabe parking… Kičasto cukrasto. Če kje, bi se bil poročil na Ptuju. Saj vem, preveč osebno in to, štekam, se opravičujem, brez zamere, vendar po taki predstavi in solo pogovoru po predstavi te lahko komot zanese. Preden postanemo vsi hermafroditi v novih nespolnih dimenzijah.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Ptujsko gledališče ni samo proper gledališče že od zunaj. Ima najlepšo garderoberko v državi z najbolj simpl garderobo, kar sem jih kdaj izkusil. Nobene gužve, tiščanja, premerjanja jebenih toalet. Ne. Le ena brhka svetlolaska z nasmehom tja nekam do Zavrča. Res prikupno dekle. Enako velja za gospo na blagajni, ki me je vljudno opomnila, da nisem potrdil svojega prihoda, a mi vseeno pomolila karto pred nos. Manj je včasih res več. Odstopicljal sem na balkon, kjer me je pred vhodom nagovorilo obvestilo. Hm. Da bo imel svoj šov stroboskop (ne bi škodilo, če bi napisali, kaj to je, ker so nekateri kar pošteno buljili v napis). Vprašal sem Ivo (ona prej je bila Eva, sem mislil, da je pogoj za ptujske hostese ime s tremi črkami, vendar Ane ali Pie nisem našel), če to velja za to predstavo in je prikimala.

Premiera – ptujska premiera predstave, ki je svojo ljubljansko premiero (tak pa je to pri koprodukcijah, premiera na premiero) doživela 5. novembra v Klubu Cankarjevega doma, kar je popolnoma drugačen gig – ni bila razprodana, zato je ena gospa hodila po živcih svojega moža in od stola do stola. Ker je to bil moj prvi obisk ptujskega gledališča, bi sedel tudi na hajzlu. Kako prikupno, urejeno in predvsem toplo, udobno gledališče. Če imajo v ljubljanski Drami tako znucane zice, na katerih je sedel Edvard Kocbek, po vsej verjetnosti pa tudi Ivan Cankar, v mariborskem SNG-ju pa (v mali dvorani) malo slabšo repliko, imajo na Ptuju orgazem za gucizu. Noro udobno, premišljeno, izvedeno. Pogled sem imel top. Da, tudi z balkona. Čeprav je to predstava, ki jo je nemara res bolje doživeti osediščen v parterju.

fullsizerender-13

Zakaj? Zato ker če te že nekdo ugrabi, ti nabije stockholmski kompleks/sindrom, ko ti maha s šmajserjem, je potem bolje to videti v živo, ne? Kajti tako se je začelo. Ena za drugo predstavo zadnje čase ne samo prebija četrti zid. Temveč se igra z njim. Prva je tako prišla na oder Magda/Marta (Maja Sever), ko smo videli še Nino Ivanišin naprojicirano na kockice zaslona, kakršne smo nazadnje videli, ko je 1x band žagal Tih deževen dan. Prišla je ven in že ona histerično rohnela na nas. Ko pa se ji je pridružila s šmajserjem(a) še Borka (Tina Vrbnjak), se je novodobna verzija Thelme & Louise lahko začela. O, ja.

Četrti zid bi žal skoraj takoj nazaj zazidal gospod v prvi vrsti, ki se je šel verbalni ping-pong s Tino Vrbnjak, ki je za trenutek skoraj padla ven iz vloge Borke. Ko ga je vprašala namreč nekaj, je gospod želel v debato z njo. Soproga so ga mirili, kolikanj je šlo, mu tiščala prst pred usta, ker je blebetavo (taki Štajerci pač smo, jebiga) želel trofiti, da je Borka/Vrbnjakova iz Maribora in to s Pobrežja. »Ne, gospod, s Selnice ob Dravi!« ga je povozila antijunakinja in se nato dokončno pahnila v svoj lik, gospoda pa kasneje dobesedno dala na čevelj (morali bi biti tam, več ne povemo!).

Obe sta mični gospodični, pri čemer je Borka voditeljica paleta potencialov elastičnosti gumitvista iz prve, Magda, ki jo Borka podcenjevalno kliče Marta, pa le pomočnica, deklica za vse, ki je edina gosenica brez želje po metuljevanju. Če ste gledali morda tv serijo UnReal – toplo priporočam! -, boste vedeli, kako in kaj. Tudi to, katera je katera. In ja, zaneslo me bo večkrat k tv serijam (Girls, Gossip Girl, Better Things), čeprav smo bili v gledališču. A prav to je ključna odlika multikultiš interdisciplinariš predstave Kako ostanem lepa in svobodna. Da ne samo, da ni zgolj humoreska, parodija, satira ali šamarčina, temveč presega okvirje teatra, tvja, stand-upa, špas teatra, dneve komedije. Tole je tako nepopredalčkano, da lahko gre res bilokam. Gumitvist predstava, ki je bila baje (tako ustvarjalke same) v Cankarjevem domu čisto nekaj devetega. In bo spet drugačna, ko pride, kakopak, 8. marca na spored ljubljanske Drame.

fullsizerender-15

Končno neprepotentna predstava, ki te premakne v 21. stoletje (dobrodošli!) že s tem, da Borka nastavi razstrelivo, tako Bruce Willis plastično, na vrata in nas ugrabi, grozeč s šmajserjem. Predstava tako karikira samo sebe in ima vratolomni pogum. Kako ga ne bi imela, če pa nosi tak naslov in se ubada z emancipacijo? In to šmajser emancipacijo. Prvo kot prvo, predstava nima režiserke, kar pomeni, da ni želela, niti za sekundo, imeti, no, kurca (oprostite za izrazoslovje, tudi v predstavi dvakrat Magda fonemsko omeni PIČKO). Nima režiserka. Ni je. Ja kdo pa je potem…? »Vse,« sem slišal po predstavi. E, girl power, bejbi! Spajsice, le da so te hudo ojštre, prefrigane, bistre in neskončno inteligentne, da, tudi emocionalno, do te točke, da mi jajca in tamali niso zlezle nazaj nekam noter, ker ne, to pač ni taka naduvana predstava, kjer bi se morale ženske bodisi ponižati (bodimo iskreni, ko nekdo kriči »girl power!!!«, to počne v moškem svetu) bodisi postreljati vse moške. Ali, kot je v zadnji epizodi South Park končno razkril Eric Cartman (od vseh ravno on): na Marsu morajo moški cele dneve pisati vice (ker so samo v tem boljši od žensk), s tubo pripeto na njihovo spolovilo, ki pošilja semenčeca (ker je to edina druga stvar, ki je ženske same nimajo).

No… Kako ostanem lepa in svobodna ima pošteno dozo testosterona, spermoidne alfa samskosti in tudi štosov. Sploh teh. O, ja. To je predstava, v kateri se – sploh v tako razpoloženi publiki, ki še zdaleč ni bila ne hohštaplersko kislosmetanasta niti izključno brez/sivolasa – pošteno režiš. Še posebej tam, kjer se naj ne bi. Začenši tam, ko Borka predstavi svojo tv voditeljsko zgodbo in v videu pokaže svoj prvi oljkasti intervju z Aristoteljem (igra ga, od vseh ljudi, Jernej Lorenci), kjer gre izključno za vprašanje normiranja in normalnosti. Moški so norma, ženske so raba oziroma rabljene. In slišimo marsikaj na to temo skozi celotni šov, ki to dejansko je: da je vagina brazgotina, penis pa ponosna nabreklina. Saj se vam svita, ne?

Med režiserkim pristopom k igri postaja Borka – evo, bom pripalil eno šovinistično – »pravi ded«, medtem ko ji Magda sledi, ker ji pač mora, saj ima doma ubogega Valterja, ki jo pokliče in vpraša za vsak drek, kako se da perilo prat (oh, kako znano zveni!), zraven pa še štiri froce, ki jih je treba preživeti s plačo, ki je za 11,60 evrov previsoka za socialno podporo. Z eno besedo: Slovenija. Borka je v tem oziru seveda vse povedala že, ko izvemo njeno ime. Borka. Okej. Ampak za koga? Po eni strani se bori Borka za svoj spol v serialu vrhunskih videposnetkov, kjer absolutno v vlogi Janeza Vajkarda Valvasorja zmaga Jurij Zrnec, ki pravi, da imajo coprnice pač dve metli, eno za pucanje, drugo za letenje, ampak hkrati se bori tudi zase, ko omenja šefico televizije: Lidijo. Khm, saj ji vmes – pozor, drsi – zdrsne in omeni Ljerko, pardon Lidijo. O, ja. Tako piker komentar, evo vam angažirano gledališče, da bi se lahko Ljerka Bizilj in njeni uredniki lahko malo zamislili nad prikazanim. Če bi seveda našli čas med vsemi svojimi šovi z ženskimi voditeljicami.

fullsizerender-14

Resda je tv kritika pri nas riknila, vendar ta predstava vse to hrupno, pikro in lucidno nadomesti. Povozi idejo televizije. Borko in kasneje Magdo postavi v vse tiste vloge, na katero se na koncu ženska zreducira, če želi ohraniti kariero, pa se ji potem očita, da je karieristka. Kuha in to tako dobro, da Borki od silnega ročnega mešanja (fetiš za moške, bajdevej) ne pade nič iz obrnjene posode, v kateri je stepla jajce.

Vmes tudi zapoje, taki turbofolk štikl (Laren Polič Zdravič je avtor glasbe), da smo ob refrenu »ja nisam čaša piva« vsi pomislili na vse možne pevaljke. Manjkalo je samo še, da bi Borka ali napovedala vreme ali naga brala poročila (saj vmes namigne, da lahko vrže ven levo joško). A hkrati punci ponudita tudi konflikt, ko Magda vpraša Borko, češ, kdo pa tebi puca stanovanje, ko se Magdi mudi domov k možu. »Jasmina,« odgovori Borka in se skuša izmakniti, češ, saj jo dobro plačujem, če pa ona plača prispevke, pa koga briga. S tem predstava pokaže socialni čut. No, pa ne samo s tem. Saj se med pomivanjem tal in navodili, katero čistilo je zakaj, pogovarjata o Marxovi kosmatosti in presežni vrednosti. Hiperintelektualnost, pa še spuca in skuha malo z ultimativnim utrujenim šusom v z domačimi opravili prezaposleno glavo: »Zdi se mi, da sem skozi okno prej videla sama sebe na terasi!«

Bamf! Dras! In ko ženski skandirata za boj proti podbradku, proti gubam v medgrudju (izognete se jim lahko tako, da spite na hrbtu, res pa da predstava potem ne omeni posledično večje možnosti za smrčanje) ter ko Magda razloži Borki, kako odstraniti češnje iz zadnjika (za vse ostale posege v zadnjiku je pa pristojen gospod zdravnik, auf, trda), so pralni stroj, štedilnik in predpasnik utesnjeni zaporni jopiči, drži. Toda to ni predstava, ki bi jamrala, že zato ne, ker je besedilo nakucalo preveč brihtno pogumnih glav (Deja Crnović, Eva Kraševec, Milan Marković Matthis, Maja Sever, Mija Špiler, Tina Vrbnjak). Ima pa dva bridka presežka. Prvi je tisti z lotom in razlago številk. Tistih krutih. O razlikah v plačah (čeprav smo tu Slovenci v evropskem vrhu, ker so razlike »le« 5% v bruto plači), družinskem nasilju, posilstvu in še čem. Zares krut loto, ki ga določi tista biološka loterija, imenovana kromosomi.

Drugi bridki presežek pa je absolutni, čeravno odprti konec. Magda in Borka se napihneta do gigantskosti, pri čemer Borka postane sumo borec (zamenja spol?), Magda pa kraljična/princesa. V taki kombinaciji bo jasno vzklila ljubezen, čeravno pravljic sumo borcev in kraljičen ne poznamo veliko. Je pa delala. O, kako je delala. Ponavljanje iz zvočnikov, kako vsak išče svojo polovico… In kako so, s tistim Neil DeGrass Tyson/David Attenborough glasom, nekoč obstajali trije spoli, pri čemer je bil tretji spol moško-ženski/žensko-moški in je imel štiri noge in štiri roke pa se je razklal na dve polovici, pri čemer je eden od konstruktov žensko naredil iz rebre in jo ugonobil z menstruacijo in težkim porodom, ker je bilo jabolko baje tako slastno. In nato junakinji, ki ju je prenapihnilo, zlagoma odpihne. Drugam. Na nek drug planet. Kjer šteje ljubezen. Kjer šteješ ti. Kjer spol ni kategorija, temveč lepota? Pretiravam, okej, vendar tista misel, da se ženska ne rodi, temveč to postane (kar je Anžetu Tomiću ponavljala Deja Crnović, strokovna sodelavkaza študije spola, že v Apparatusu), vseeno udari, useka in prizadene. Da, tudi take dede, kot sem sam. Pri čemer sem od bivše punce slišal, da sem v bistvu jaz »pička« v razmerju, ko sem tudi prvič dojel, da ta izraz res v nobenem smislu ne more biti kompliment.

fullsizerender-11

Kako ostanem lepa in svobodna je tako v nulo, trdo, premišljeno in bistro ne samo koncipirana (faking osem mesecev dela), temveč tudi postavljena, zrežirana in multikultiš izpeljana predstava, v kateri igralki lahko na podlagi takega teksta prikažeta toliko različnih vlog, da omehčata še tako trdega dedca. Do katerih, da ne bo pomote, predstava ni žaljiva niti nam noče nabijati večvrednostnega kompleksa. Strah, da boste gledali feministke, ki nas bodo pregnale v večno masturbacijo, je odveč. Sploh pa, pri vsem skupaj, ne glede na dobro kondicijo Vrbnjakove na štiklih in za turbofolk mikrofonom ter Magdinim rimanjem »ga možu potegnila bom«, ne gre za seks niti malo. In še odgovor na vprašanje: kako ostanem lepa in svobodna? Očitno na nekem drugem svetu. Socializem in kapitalizem imata nekaj s tem, gotovo. Sta pa bitki prav teh dveh v predstavi omenjenih svetov človeka doslej spravila še najdlje stran od planeta (moških). Ne bo nas spremenil sistem. Spremenili se bomo, zen-zeh, sami. Ampak kako? Najprej s šmajserjem. V ksiht. Potem pa z ljubeznijo!

Bis. Kapo dol Maji Sever in Tini Vrbnjak, da sta uspeli komaj opazno zamenjati šumeči brezžični mikrofon, brez katerega bi bilo predstave pol manj. Še bolj pa kapo dol ptujski zakuski, ker je ponudila gostom taki pravi štikl govedine. In pa Evi za debato, v kateri sem lahko aplikativno uporabil branje Antigone in se spomnil, da je bil njen bruder Polinejk.  

Komentarji

komentarjev