Nerazvrščeno

“Lars bo star, Ringo pa nikoli.”

Če se greš s kom Pop Torturo o Metallici, se greš v Mariboru najprej z njim. O, ja. Marko Soršak Soki je tisti bobnar, ki je baje najbližje Larsu Ulrichu na Slovenskem. Tako vsaj pravijo njegovi glasbeni kolegi. In vsi, ki ga poznajo. Kar ni malo, če preživite z njim slabo uro na Taboru. Ne samo bobnanje v Elvis Jackson, njegov projekt “20 za 20” medijsko prodira tako daleč, da zanj skoraj ni meje. Pomenkovala sva se tako, za uvod, preden v četrtek, 22. decembra ob 20. uri, sedemo v Wetrinsky, art club & café na Pop T[ort]ura I: Metallica, kaj delaš, kjer se bodo mučili Tim Kores Kori, Vasja Jager, Matevž Stepišnik in Vasja Šabeder.

Soki, kaj dela Metallica?
»Piše trend in si privošči pri tem kakšno neumnost. Preizkuša glasbene živce ljudi. Ko se je končala evforija črnega albuma, pet let ni bilo nič, nato je izšel Load (1995), ki pa je šel v neko povsem drugo skrajnost. Spomnim se še dobro premiere videospota Until It Sleeps, kako sem čakal in gledal tisti spot in bil zelo presenečen.«

Ker si ugotovil, da James Hetfield ni Kurt Cobain?
»Haha, ne spomnim se točno, vem le, da sem kot šestnajstletnik nekako to sprejel. Kupil sem tudi ReLoad (1996), poslušal tri skladbe, ostalo pa je bilo, no, bedno. Zato ni čudno, da me ni več ganilo niti, ko je izšel Death Magnetic (2008), da St. Anger (2003), te žive groze, niti ne omenjam. Ostal sem v prvih petih nepozabnih albumih.«

Ampak poslušali pa ste vse naslednje albume.
»Seveda sem.«

20160818_193928_7549_939483

Mislite, da so po Black albumu rekli, hej, saj lahko delamo karkoli?
»Lahko bi tako razmišljali, a v njihove glave žal ne vidimo. Lahko pa povem eno stvar: njihova glasba je vedno bila korak pred nami. Ne sedejo le sami za mizo, temveč sedejo z ljudmi, ki ugibajo in spremljajo trende.«

Super, toda Lulu res ni bil trend(ovski).
»To je bilo v najboljšem primeru spoštovanje do gospoda Louja Reeda. Ko delaš celo življenje eno stvar, je normalno, da si zaželiš še česa in izstopiš iz okvirjev, ki pa jih imamo vsi tako radi. Zato so ti bandi spredaj, pred nami, ker imajo svoja pravila in politiko. Lahko delajo preizkuse, nič jih ne bo uničilo.«

In takšna logika vlada tudi na Hardwired… to Self-Destruct. Toda poslušalci pravimo, da Atlas Rise kaže, da Master of Puppets 2 pač ne more delati. Kaj ste vi slišali?
»Slišal sem že v naslovnem komadu Metal Melitia (zdrdra ven riffe in tolče zraven po mize). Slišiš lahko Lepper Mesiah (spet oponaša in še zapoje zraven). Šli so skozi svojo preteklost in postali tudi malo nostalgični, pri čemer so gotovo ugotovili, da se spreminja tudi ‘fizika’. E, zato je nemogoče posneti novi Master of Puppets!«

Saj je Lars sam potarnal, da ga najraje ne bi več igral v živo, ker da je fizično prezahteven.
»Vsi se moramo zavedati, da je ta band včasih koncertiral po 250 koncerov na leto. Na. Leto! Najbrž so se skurili že takrat.«

Zakaj potem hodimo na koncerte? Gledati fatamorgano, hologram iz krvi in mesa? Lars ima vse manjši komplet bobnov, da bo kmalu Ringo Starr.
»Lars bo star, Ringo pa nikoli (smeh). Bom dal primer Iron Maiden, ki sem jih letos gledal v Splitu. Držijo svoj stil, svojo špuro, a se pozna, da igrajo počasneje in previdneje. Kljub modernizaciji se zvok spreminja, digitalizira in to so časovne spremembe, na katere ne moreš vplivati. Danes se ne da posneti zvoka, v najboljšem primeru je imitacija.«

Foto: Facebook
Foto: Facebook

Kako vi gledate na youtube poskuse, ko se nove skladbe Metallice sfašira skozi produkcijo starih plošč, še zlasti iz albuma …And Justice for All?
»To vidim kot obujanje spominov in to je tudi vse. Čas gre naprej, ne vem, zakaj bi poslušal ‘nazaj’? Se mi pa zdi, da Metallico zdaj razumem kot tisto ploščo, ki sledi črnemu albumu. Kar se je zgodilo vmes, se pač je. Saj se tudi na novi plošči sliši pridih Loada in ReLoada, raje so ponudili tudi pridih klasičnega trash metala. Zato vidim nadgradnjo črnega albuma, primerna času. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi poslušal eno ploščo tolikokrat zapored.«

Ni morda razlog za to tudi v dejstvu, da je od prejšnje plošče vseeno minilo kar osem let?
»Saj pri Load je bila podobna zgodba, ko se je čakalo na skupino, ki je prej izdajala letno albume in si se težko odločil, kateri je najboljši. Zato je bil na Load še večji pritisk.«

Moja drzna teza je, da je to po prikazani sposobnosti skorajda solo plošča Jamesa Hetfielda.
»Hm, nikoli nisem na Metallico gledal tako, da bi kdo bil solist – razen Kirka Hammeta, ki je pač solo kitarist in ki je, vem, na tej plošči posnel solaže, ki zvenijo narejene iz danes na jutri. Ampak po drugi strani tiste njegove solaže iz osemdesetih danes pač ne bi mogle biti aktualne, ker je minil čas klasičnih kitarskih solaž.«

Pa saj so točno to poskusili na St. Anger. Zradirali solaže. Pa tudi ni bilo prav.
»Tam nič ni bilo prav (smeh). Sedanji komadi imajo precej več melodike, če je pa nimajo, je zaradi fantastične zvočne podobe šus toliko večji. Kar se Larsa tiče, je na bobnih naredil ogromno, ne bi pa rekel, da je to solo plošča Hetfielda.«

Ulrichovo bobnanje je s(i)lovito sporno. Scott Ian iz Anthrax je v biografiji zapisal priznanje, da so želeli Larsa zabrisati iz Metallice.
»Že, že, ampak njega se ne bi moglo nagnati. Prevelik člen banda je. Trenutno težko sodim, ker je marsikaj na albumu, kar lahko slišimo, zlepljeno skupaj, pa gotovo ni tako ‘simpl’ ali bedno. Ogromno duple fuse je noter, ki mu v živo zna povzročati težave, vendar kolikor vidim sedaj posnetke s koncertov, se pozna, da je začel redno vaditi.«

Koliko dejansko po letih izkušenj pomenijo vaje?
»Ogromno! Že pri sebi vidim: če en teden ne sedim za bobni ali če nimamo z bandom tri, štiri tedne vaj, je groza. Fizika se pozna, brez ogrevanja ne greš na oder, krči, bolečine, resnično ni prijetno.«

Se je Lars dobro postaral?
»Preveč se je postaral. Nekaj časa je bil katastrofa, kar je ponazorjeno v tistih youtube ‘smešnicah’ in kompilacijah njegovih napak. Ki so se zgodile zato, ker je igral po liniji najmanjšega odpora in ‘olepševal’ zadeve, šparal se je, pač letom primerno. Vzemiva komad, kot je Master of Puppets: tam je toliko specifičnih prehodov, da…«

Ali pa Blackened.
»U, ja. On igra v živo dvajset odstotkov tistega, kar je zmogel takrat, ko so komad posneli. Ni isto in je bedno poslušati. Saj Lars zvozi, vsak njegovih izkušenj to lahko stori.«

785456-388901

Samo če Hammet z wha-wha pedalom še nekako zakrije, da mu prsti več ne letijo po prečkah, kako to lahko Lars naredi na bobnih?
»Prilagaja. Ko ve, da nečesa ne bo zmogel, priredi, zaigra nekaj podobnega. Totalni laik bo zakričal, ej, stari, na Metallici sem, jaz bom pa seveda slišal in se ga spomnil kot carja. Pa ga razumem, zdaj mu je lažje, ko so prerasli drugo puberteto. Čas rabiš.«

Nič ni narobe s puberteto. Dokler nisi »industrija«.
»Metallica je zgodovinski učbenik. Ni več le izobraževanje, temveč tradicija, vredna spoštovanja. Ne zamerim Larsu, da je na trenutke res beden bobnar. Vplival je na moj lajf, ko je bil top in so gagali tako, kot mi v Sloveniji ne bomo nikoli. Največji rock/metal band na svetu so. Koliko sem uspel pogruntati, niso toliko industrijsko usmerjeni, kolikor so sami postali industrija. Lahko bi to firmo dol zaprli, a hodijo okoli in iščejo trende na plošči, ki morda sploh ne bi bila potrebna in jim je gotovo pogoltnila ogromno časa. Zdaj so dali drva v ogenj in se žge. Očitno bo šlo v to smer.«

Če pogledate iz prizme Elvis Jackson: zadnja plošča Radio Unfriendly je bil precejšen preskok od Against the Gravity. In če primerjava z Metallico, ki jo na stadionu pride poslušat vsaj tretjina ljudi, ki pozna tri, štiri komade…?
»Karkoli Metallica naredi, je še vedno ‘the band’. Kaj s tem mislim? Mi Radio UnFriendly nismo naredili ‘namerno’, kot bi recimo veljalo za črni album Metallice. In kako se je nam zgodila ta plošča? Žgali smo na vajah. To je vse. Če je bil Summer Edition poletni album, reggae, smo zdaj prišli do totalnega žganja. Izvira iz tebe, manjkala nam je žagarija, ki se je vprašala, koji kurac pa ta mainstream. In pri Metallici je podobno, ker išče trend tik pod površjem.«

e22509f4-6715-4f9e-9c14-8fc09dfeb479

Ampak v tem oziru bi lahko rekli, da je Metallica pri St. Anger in Lulu pomislila, hej, saj bodo ljudje še drek radi jedli!
»E, bom povedal iz izkušenj. Against the Gravity smo snemali z ameriškim producentom, stala nas je 70 tisoč evrov, kar je ogromno denarja, vendar plošča dela. Naslednjo smo snemali na Metelkovi za dva tisoč evrov, sendvič in s kaloriferjem, ker je bila šipa zlomljena v studiu in me je zeblo kot psa (smeh). Pride obdobje, ko si sam postaviš izzive in ti ni več fora, da bi šel delati neko naduvano stvar. Zakaj je šel Dave Grohl snemat v garažo? Najbrž ne zato, ker ne bi imel za burek, temveč ker mu je bilo fajn. Finta, to je vse.«

Koliko neugodno in neudobno ste se počutili med ogledom Some Kind of Monster? So bogovi padli z neba?
»V tistem obdobju mi Metallica ni toliko pomenila, nisem bil tako čustveno vpet kot desetletje prej. Some Kind of Monster kaže dramo oziroma limonado, ko je treba delati več in hitreje zaradi digitalizacije. Tudi Metallica je morala marsikaj požreti, kaj pa vem, padlo je gotovo vprašanje tudi o tem, kdaj si bo facebook profil naredil James Hetfield. Imeli so ustvarjalno krizo, pritisk drugih bandov, časa.«

Izkušnje iz koncertov Metallice so…?
»Štirikratne. Prvič sem bil leta 1999 v Ljubljani, ko je bilo vseeno fajn, ker so ko si star devetnajst, je vse fajn. Zagreb na hipodromu je bil beden, Dunaj na By Request turneji je bil super, pa še enkrat zunaj leta 2007.«

Foto: Facebook
Foto: Facebook

Najboljša plošča • …And Justice for All, fantazija za bobnarja!

Najboljši basist • Jason Newsted, ker je imel karizmo in deloval kot član, ki paše noter.

Najslabša plošča • St. Anger.

Iskreno mnenje o albumu Garage Inc. • Ogromno kvalitete v starih priredbah, malo manj pa v skladbah tipa Turn the Page.

Leto, ko bi Metallico najraje doživel v živo. • 1992, San Diego.

Na bobne najraje zaigram • Creeping Death, Master of Puppets, cel Kill ‘Em All. Najmanj Justice, čeprav je najljubši album.

Larsu Ulrichu bi v živo povedal… • Hvala za energijo, pačenje in voljo, da se splača delati to, kar počnem v življenju.

Prihod Roberta Trujilla mi pomeni • Ko se člani v bandu menjujejo, ni fajn. Pač sprejmeš, je pa Newsted zame favorit.

Album S&M je bil • dolgčas, ker mi orkestralne zadev ne delajo.

Začetniku priporočam ploščo • Black Album.

poptortura

Komentarji

komentarjev