Super! Pa lahko mirno spim! Še zdaleč namreč nisem bil edini, ki je lani pošazemal (ali uporabil glasbeni SOS Vala 202) tisti komad. Tisti slovenski. Oni, saj veš. Ja, onega ja. Onega. Ja. O-N-E-G-A. Zdaj vemo: Mistermarsh – Veliko mesto. Song Martina Štibernika je eden tistih, ki ga Val 202 najde, porine naprej in vtakne v svoj program tako, da poboža in hkrati še kaj nauči.
Za Štibernika bo najbrž največje komplimente na sceni našla Nina Pušlar, vsaj meni pred par leti v intervjuju ni mogla prehvaliti producentskih in multiinštrumentalističnih (nad)sposobnosti Štibernika. Pa ni edina. Tudi Karmen Stavec, pa zasedbe Slapovi, ki ji Šmarčani z razlogom pravijo legendarna. In še in še. Prečitajte ta krasen intervju, eden tistih, ki pokaže, zakaj lokalni mediji (še) vedno delajo najbolj pristno žlahtne štorije.
Ker je Veliko mesto nadhit, smo prisluhnili tudi albumu. Drugem, kot se izkaže, saj je izšel že Home (2015). Zanimivo, da je na Apple Music prva plošča rangirana pod »pop«, Altamira pa pod »adult contemporary«. Ali, baje, kot se dobro sliši, postšanson, kar nemara celo res je ta druga plošča, nekaj kakor tujek šansonu in hkrati tujek popu.
Štibernik namreč ni izbral poti Rudija Bučarja (ta ima vse bolj resen potencial dolgoročnega kantavtorja naroda, ki tokrat več kot očitno ne bo prišel iz Prekmurja, temveč po diagonali iz Primorske), da bi šel v klasični etno, čeprav tovrstnih motivov niti približno ne manjka (še zlasti ne v skladbi Prah, kjer gostuje, glej ga zlomka, ravno Rudi Bučar), hkrati pa noče v klasični šanson, kjer je recimo tako žlahtno doma Boštjan Narat. Štibernik je posnel v Altamiri plato, kakršne zlahka ne slišiš pri nas. Ker je po svoji osnovi pop, skoraj noir pop, na trenutke – sploh v Velikem mestu – ima nostalgični, jesenski pridih, ki ga v Mariboru šelestoče furata Leonart in Okttober.
Predvsem pa Altamiro ločijo teksti. Pa ne, ne pišemo tega kar tako, v tri dni, ker je luštno in ker se spodobi pisati o globini tekstov. Ne ne. Teksti Mistermarsha niso Štibernikovi, temveč Mitje Novljana, pri čemer jih Štibernik dejansko poje bolj ali manj iz tretje osebe, iz vidika zunanjega opazovalca in imamo občutek, kot da bi to lahko interpretirali ali mi ali pa je, bolje, to interpretirano za nas.
Zdaj, v songu Čigava pojava zabava, ki sledi Visokemu mestu le po mestu na plati, sicer pa komaj kaj, doživimo šok, kakršnega smo nazadnje pokasirali od Tadeja Vesenjaka (Špricermen) in še bolj podobno/uspešno od Nula Kelvina (Dan zvezde na albumu Drenov grič). Mistermarsh se tukaj zabriše v komad, na glavo, štrbunk, dras in govori, poje, recitira o fejsbuku, sodobnem času, zabavi, hej, še Shakespeare je stari frajer. Okej, da je svet oder, na katerem smo mi le igralci, je dober lajn. Res. Dober. Lajn. Ampak znucano očiten lajn, zato si na Urbani.si še nismo na jasnem, kako naj razumemo tako neposredno koketiranje s sentiš intelektom publike. Težko poješ tu zraven. Poslušaš. Ker ne moreš peti »zato mi … pravi slovenija ima talent, nima pa vzklika na zdravje, moj dragi zmore / medtem ko v Baru iščejo Šefa, jaz pa glavo v pesek z rokami v žepu in glej in glej in glej«. Nekako ne moreš. Ni to zemlja pleše ali lep je dan ali kaki klasični pop štikl.
Vendar po drugem, tretjem poslušanju plošče Štiberniku damo štirko ravno zato, ker nam spuca ušesa in nas preizprašuje, zakaj danes poslušamo glasbo, čemu teksti, kaj narediti z mikavno, šu-bi-du-bi spevno podlago (če bi tole bila intrumentalna plata, bi bil sentiš pop), če pa pridejo potem taki teksti? Štibernik točno ve, kaj prijeti, kateri knof zavrteti, kako nastaviti svoj top spremljevalni bend (Jure Rozman, Sergej Randjelović, Rudi Bučar), da bo imel ščepec Eagle Eye Cherry momenta (Lupina), celo Tomaža Pengova (Prašna cesta) ali indierockerskih la-la-la refren momentov (Preša dni), vendar niti za trenutek ne zveni copy-paste.
Altamira sama po sebi v kakih drugih časih ne bi bila kdo ve kako izstopajoča plošča. Saj tudi zdaj ni. Je pa posebna, drzna, sporočilna in… Samosvoja. Nula Kelvina izžarevajo cinizem, sarkazem, žur, humor, Mistermarsh v interpretaciji tekstov na gibljivo podlago ponuja prav tako svojevrstni čas za premislek. V zgolj oziroma ravno pravšnjih desetih komadih. Še bi takih poskusov. In songov tipa Veliko mesto. Ker slovenščina včasih tako prekleto dela. Tudi z verzom “najnovejši telefon na dotik”. Čudno, ampak fajn.