TV

Spet mlada… Za pet minut

»Zdaj pa gospoda, prosim vaju, poskusita izstopiti iz vajinih [političnih] strank; za pet minut, nič več. Predstavnika mlade generacije sta, 25 in 30 letnikov. Kaj je največji problem te generacije?« Tako je, v drugem vprašanju, pobaral Slavko Bobovnik v torek, v prvih Odmevih v 2017, kot je parkrat poudaril. Odmeve, ki bodo v petek dočakali 20 let v svoji 4734. izvedbo, kot se je zjutraj upravičeno pohvalila PR služba RTV Slovenija v svojem mailu in sama pripisala, da so si Odmevi pridobili sloves »resne, objektivne in zanimive oddaje«.

Drži. Odmevi so pač… No, Odmevi. In ponedeljkovi so bili, drži, tako objektivni kot tudi zanimivi. Skoraj že razvedrilni. Kajti na koncu Dnevnika – o tem, kakšen kiks so si tam privoščili, nekolikanj nižje – so ponudili res totalni žur že v napovedniku: Slavko Bobovnik je namreč napovedal, da bosta Jan Škoberne (SD) in Žan Mahnič (SDS) odgovarjala na vprašanja, ki da tarejo mlado generacijo. Ker je lani pot pod noge vzelo kar 8.000 Slovencev, pri čemer je TV Slovenija seveda uporabila posnetke iz ljubljanskega letališča, iz katerega, ugibam, odhaja bolj malo mladih Slovencev. 

Izbrati tako temo (urednica Meta Dragolič) takoj za uvod v novo leto kaže na žlahtno agendo, ki odlikuje prav uredništvo Odmevov. Skušajo biti trendseterji, čeprav so Odmevi žal nekje vmes postali extended/director’s cut verzija Dnevnika. Enako, samo malo daljše, manj porezano in to. Seveda je problem, da se mladi selijo ven, nekaj, kar v Dnevniku ni prišlo na vrsto, zatorej je bila izbira teme res kul in sem se odločil in dejansko pogledal stvar. Ampak je to res ključno vprašanje? Se res odselijo ali grejo samo malo probat, pogledat, pominglat? Pa smo spet pri podatkih, s temi pa je v Sloveniji kar precej križ. Kar se je pokazalo v praksi, ko so v Maroko (če sem si dobro zapomnil) pobarali gospo in jo je Bobovnik preizprašal, ali se je bilo lažje podati na pot ali se bo nemara težje vrniti. In je itak rekla, da se bo seveda težje vrniti, d’oh.

screen-shot-2017-01-04-at-10-48-53

Okej, skrenili smo za sekundo od bistva, kar pa niti ni problem, saj bistva v Odmevih – vsaj pri tej temi – ni bilo. Kako naj resno jemljemo oddajo, ki vpraša – resda predstavnika ljudstva, legitimno izvoljena, retorično precej (nad)sposobna, celo všečna, vsak seveda za svojo ciljno publiko – dva politika, kako kaj vidita težave mlade generacije. Pa okej, zakaj pa ne. Da slišimo. In smo slišali. Klasično politično natolcevanje. In okej. Še pogoltnemo. Politiki, pač. Mladi, stari, vsi glih. A kot predstavnik generacije, o kateri je želel govoriti Bobovnik, me je hraknilo, pljunilo v ksiht to, da je voditelj na javni televiziji vprašal dva politika, pardon, zaprosil dva politika, naj ne bosta, khm, politika, naj se identificirata z – mano. Tak’, za pet minut, nič več. Malo, na mimogrede, na horuk. In sta naštela, dolžno, skoraj kot po predpisih, kaj njuni stranki pripravljata za mlade (vajeništvo, neprofitna stanovanja, ipd.). Kar je celo še okej, govorim kot redni obiskovalec volitev, saj pogrešam vsebinska vprašanja. Vendar to ni bilo vsebinsko vprašanje. Bobovnik je Škoberneta in Mahniča vprašal, pardon, zaprosil, naj ne bosta politika za pet minut, naj bosta spet malo… Mlada. Kaj je to? Novinarstvo? Bodita spet… Mlada? 

Ne vem, kaj je bil namen, kaj je bila želja in kakšen je bil motiv. Kaj bi bil nemara idealen odgovor, za katerega se zdi, da ga Bobovnik vsekozi išče od svojih gostov (praviloma tako, da prekriža roke, pogleda v tla, premakne tablico in naredi poduhovljen obraz), če ga ne najde, pa uporablja svoje »prijeme« zaradi katere je za večino (pa hvala bogu, da imajo tako mnenje) še vedno avtoritativen? Kaj bi naj torej rekla Mahnič in Škoberne? Ni statusa, je panika? Mat’r je bad? Kira drama? Safer, stari! Kaj od tega? Da trpita? Da se jima srce trga? Našla rešitev v petih minutah?

Politika sta svoje kot politika opravila. Politično. Zato pa grejo politiki tako radi na tv. Da furajo politiko. Vabiti politike, naj ne bodo politiki…? Kaj pa je to? Torej je bil kriterij, da sta Mahnič in Škoberne prišla v studio, ta, da sta – mlada? Hm, zakaj ne bi potem Blaža Švaba in Tanjo Žagar povabili v studio in ju vprašali, hej, kaj pa vidva mislita o težavah s stavko v Slovenski filharmoniji? Tako, za pet minut, saj sta… Glasbenika. Pa še enkrat, odgovori Škoberneta in Mahniča, tako prozorni in mlahavi in navsezadnje celo precej podobni, sploh niso problematični. Dobro je, da s(m)o mladi sploh tema v Odmevih in v tem oziru je bil torkov poskus hvalevreden poskus osvetlitve nečesa, kar sicer politično niti ni tako relevantno, saj nas je mladih premalo, bolj švoh hodimo na volitve, politika nas ne zanima ipd. Nismo neki greatest hits material za politiko.

img_0474

Najlažje je pizdakati in pisuniti čez novinarske kolege, česar se vse bolj in bolj ogibam, kar počnemo vsi, dokler nekdo ne citira tvojega cajtnga, ko imaš ekskluzivo. Takrat pa vik in krik. Dokler se tebi ne zgodi nič, je z novinarstvom vse okej. Itak pa potem na novinarskem festivalu Naprej ni večine urednikov, ki so jih tako polna, dobro plačana usta medijske svobode, poslanstva, čuvajstva ipd, na koncu pa je blog Marijana Zlobca sveže iz penzije ena bolj klikanih stvari v državi, ker zapiše, kaj in kako na Delu.

In smo spet tam, da je tema dobro zastavljena, izvedba pa tako šepava, da ne dela novinarstvo koristi nikomur. Kot so recimo storili v TV Dnevniku. To, kar so si privoščili tam, ni vredno nacionalne televizije. MMC je namreč v ponedeljek poročal o polarnem mrazu, kar je legitimen in uveljavljen meteorološki termin, kar bi moral vedeti že novinar, ki je o tem poročal. Ker ni, so se usuli komentarji, ki jih baje nihče od urednikov ne bere, čeprav vsi vejo, kaj tam piše. Porniči in reality šov in to. In je MMC pripravil še drugi članek, kjer je pojasnil, kaj je polarni mraz in šel v odkrito komunikacijo z anonimnimi komentarji. Kar je ultimativni poraz vsakega medija. Pa saj, to počne tudi Ana Jurc, sicer načitana, vestna in pronicljiva filmska kritičarka, ki je v pregledu naj filmov 2016 kar vnaprej napisala, da se itak folk ne bo strinjal in naj sodelujejo v debati s predlogi. No, na TV Slovenija v komunikacijo z gledalci še niso šli neposredno, je pa pod Ivom Koresom pisalo, da »so nekateri mediji poročali, da bo ta konec tedna polarni mraz«. Kar pomeni dvoje: ali (a) MMC ni medij ali pa (b) MMC ni del TV Slovenija. Kar seveda ne drži, ne prvo ne drugo. S tem nacionalka sebe izloča iz medijskega spektra, vendar ne vemo, ali horizontalno (izven medijske krajine) ali nemara res vertikalno (višje, nižje).

Do Televizije Slovenija imam specifičen odnos. Veliko njenih vsebin konzumiram, ker še vedno v njej vidim… Fatamorgano. Inštitucijo. Zato pa sem užaljen v takih primerih, ker se mi zdi, da nas tovrstni novinarski prijemi in prakse direktno žalijo. Nas in našo inteligenco. Pri čemer smo kolateralna škoda vsi – celo s Škobernetom in Mahničem vred. No, vsi – razen njih.

img_0476

Zdaj, ko bo RTV Slovenija dobila novega varuha (intervjuji Lada Ambrožiča so zelo zgovorni) in novega/starega generalnega direktorja (pet kandidatov), je idealni čas, da na Kolodvorski, kjer sta TV Slovenija in MMC, vprašajo, zakaj na Tavčarjevi, čez cesto, toliko stvari delajo prav. Kako uspe tam Miha Šalehar v torek zjutraj spraševati o navadah na cestah, pri čemer dobi tako žlahtne izjave, s katerimi se včasih namuči, da ni čudno, kako potem v sredo zjutraj Andrej Karoli naredi kviz, kjer en poslušalec postavlja vprašanje (in celo nagradi) drugega. Kako Matej Praprotnik in Nejc Jemec z veseljem silvestrujeta v studiu, medtem ko na TV Slovenija šraja Lucija Čirović in gledamo padec vseh standardov v šovu na ključ Vse je mogoče. In to, kaj vse so poslušalci povedali Uršuli na cesti o tem, kaj bi si želeli. Val 202 čuti poslušalce, ne boji se jih, niti slučajno jim ne bo samoumevno ustregel ali se jim priliznjeno »udvarjal«. Niti slučajno. Je pa odprt in ima nasmeh, voljo, zagnanost, poosebljeno v Nataši Štefe, Anji Hlača Ferjančič in zlasti Maruši Kerec. Val 202 dela toliko stvari prav, da se športno uredništvo ne počuti kot svoj svet in ima neposredno komunikacijo (pred Navalom na šport, toplo priporočam!) s preostalim delom uredništva.

Žal se prepogosto zdi, kot da sta Radio Slovenija, kjer so oddaje tako zelo pretvorili v podcaste, da harajo na sceni, in Televizija Slovenija ločeni ne samo s cesto, pločnikom in Kalinovim dečkom (z dvema piščalma, hehe), temveč s časovnimi dimenzijami. Ki jih nihče ne razume. Če je Sašo Jerković sproščeno voščil »naj delo za trenutek odloži« Bojanu Križaju za 60. rojstni dan, se nekateri tako mučijo v Dnevniku in Odmevih, da je to muka gledati. Kar je škoda, ker nekateri še vedno cenimo – napake gor ali dol – takšen pristop k novinarstvu, čeprav sta na novinarskem festivalu Mojca Širok in Vlasta Jeseničnik vsaj mene zelo razočarali, ko sta, bejsikli, mladim povedali, da so zlate čase novinarstva itak zamudili. Fajn.

Ampak okej. Eni bomo gurali naprej. In ta tekst je namenjen ravno temu. Brskanju in radovednosti. Pač. Iščeš. Da vidiš, kaj dela, kaj navdušuje. In ob tem naletiš tudi na kikse, ampak fašeš ob tem ostri občutek, da saj pa Odmevi in gospod Bobovnik pač ne morejo/smejo kiksat. Pa so. Zelo. Hvala bogu, da so povabili dva mlada politika, ampak naj potem izkoristi prav to, da sta mlada politika. Ne pa ločevati atoma, ker, kot vemo, to ni potem nujno le v znanstvene namene. In tokrat res ni bilo. Delo je denimo v torek vprašalo v svoji Panorami peterico (če sem si dobro bil zapomnil) mladih študentov, ki trenutno študirajo v tujini, kako tam živijo in kaj pogrešajo. Dosti boljša izvedba. Kot pa vprašati nekoga, povsem resno v resni, objektivni in zanimivi oddaji, naj bo za pet minut spet mlad.

Komentarji

komentarjev