Muzika

Wilson! Pa brez reklam!

image_16934096_2

Ajmo, roke gor, kdo, za vraga, je zavrnil ponujene skladbe Gregorja Stermeckega? Pa dobro, no! Ha? Zakaj? Okej, saj razumem. O okusih se baje ne razpravlja, ker bojda res nismo vsi za vse. Ampak, hej, po svoje še dobro, da so se našli poizvajalci, ki jim težko rečemo poustvarjalci in ki tega štofa niso vzeli. Ker če bi vse to vzeli, Brodolomec ne bi nasedel na najbolj melanholično prismuknjenem otoku. S hoduljami, brez reklam in s songom, ki je naj antidepresiv.

Saj še pomnite, ne, kako je ubogi Tom Hanks našel najboljšega kolega v Wilsonu, odbojkarski žogi. Stermecki ga je našel v kitari, štiklih, melodijah in še posebej v tekstih. Če smo včeraj pisali o tem, da so teksti pri Mistermarshu rahlo nenavadni, vendar te prisilijo k novodobnemu poslušanju, je Brodolomec album poezije, hodulj, letal in vina. Morda ne za dneve ali tedne, vsekakor pa za en dan. Tole je plošča, ki jo toplo priporočamo za tisti dan, ko bi nekaj poslušali, nekaj dobrega, nekaj fajnega, pa niste čisto ziher, če bi se podali na novo pot.

Ker! Pazi! Finta je, da je na to pot šel Stermecki sam. Ko boste prišli do konca plošče, boste zaslišali Nekdo te čaka, novodobni pengovgoski tip štikla, kjer vam bo Stermecki mahal, navdušeno, zasanjano, predano, v svojem svetu, da je zataval nekam daaaaaleč tja, na druuuugo stran… Pa ni šel na sonce, na led s severa, v južne kraje ali kamorkoli pač ponese slovenski glasbeni živelj. Ne. On je šel iz sebe, da bi bil… On. Nekdo je tam. Nisi sam. Nisi. Sam. Nekdo. Je. Vedno. Tam. Če nucate antidepresiv prve vrste, brez recepta, ki bo prijel takoj (in ne po treh tednih kot večina antidepresivov, ki potem itak vzbujajo lakoto, forza cuker), si naštimajte Brodolomca. Nekdo te čaka je tako za zjokat lepa pesmica, kitara, backvokali, kot najboljše upanje, ki ga je Penelopa gojila za svojega Odiseja. Ali nekaj manj antičnega, če vam to bolj sede.

Ampak to ne pomeni, da je to kantavtorska plošča za na kavč, za stiskavac, za nedeljo, za pozno jesen. Eh. V duhu Boštjana Narata, ki ga vsaj sam postavljam kot referenčno točko sodobnega kantavtorstva po takih dveh ploščah, je to hudomušna, prismuknjena pesem. Kar je Liffe za filmske obiskovalce, e, je ta muzika za muzikoljube(če). Ne bi me mogla – z zamikom – najti v boljšem času. Ravno ko sem pogledal Captain Fantastic, ta v kapitalizmu ustvarjen antikapitalističen zlagani up Woodstocka, ki se je šel postarat v Oregon, in ko čitam – hehe – nepozabnega Belega kita, kot je Mira Miheličeva prevedla Moby Dicka. Pazi ti te verze: vsi smo reka kot Savinja. Haha. Savinja. Da Savinja dobi svoj štikl? Hahahaha! Kira finta!

Čeprav je po uvodni vratolomni Letala prav Savinja skladba, ki pokuka k Daleč je za naju pomlad (Adi Smolar), se to zdi vrhunski hommage slovenskemu kantavtorstvu in namesto kopipejstanja kaže na poklon, razumevanje, razposlušanost in originalno svež pogled avtorja, ki nesramežljivo najde podlago v I Need You Baby in naredi Vse reklame stran, filmsko udarni film, kjer se Brodolomec sprijazni, da je »zbrodolomil« in se prilagodi utopičnemu svetu z navihano rimo »res mi hecni smo ljudje / ko veter skuštra nam lase«. Štikl štiklov, saj nekaj podobnega slišimo tudi pri Mistermarshu, vendar Brodolomec to naredi bolj viskozno, šelesteče, poetično in tankočutno.

maxresdefault

Kar pa ne pomeni, da je album jokav, objet, mehkužen. Eh. Klovn, Lepo si prišla in Padali kažejo na domiselno rabo jezika, kar je zgolj leporečje za izvirnost izraza. Kar vam pove še manj, zato je res najbolj toplo priporočljivo, da daste priložnost Brodolomcu. Brez skrbi, ne boste nasedli. Je že on. Tam nekje. Od koder ga niso rešili – ker je rešitev našel že sam, vmes pa skoraj še smisel življenja -, temveč so mu zgodbo pomagali popisati skrbno izbrani sodelavci: Luka Herman Gaiser ima takšen kontrabas, da vas bo zazibalo bolj kot kapitana Ahaba, Peter Dekleva se je še enkrat več izkazal kot tisti slovenski producent, ki najboljše sliši muzike, in seveda Maja Pihler Bilbi z backvokali Scile in Karibde. Vse je včasih tako, kot mora biti. Tudi ko greš v mapo komadov, ki so jih drugi zavrnili. In ta je najbolj zmagovalna.

Predvsem pa je včasih nemara bolje, da s prvencem v času, ko je pač treba plačati položnice, nekoliko počakaš. Je pa res, da bi zdaj želeli čimprej slišati še kaj. Ker ja. Bilbi in Brodolomec sta postala fest zase. In ko temu dodamo še Okttober in Leonart. Je Maribor kar nekje vmes ratal… Noir retro.

Komentarji

komentarjev