Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! V predstavi Zorana Petroviča, ki razseka vse, kar ste kadarkoli mislili o monokomedijah. Viktorija 2.0 je – še zlasti na Intimnem odru mariborskega GT22 – tista predstava, ki bi jo morala videti Peter Prevc in Andrej Stare.
Če vidiš predstavo približno uro po tem, ko je Jurij Tepeš iz prvega mesta skočil na sedmo v Bišoshofnu, bratje Prevc pa so bili spet tam, kjer naj ne bi bili, pa pač so, je Viktorija 2.0 res dober štos. Štos, ki te trofi tam, kjer se ti še dalj časa trese. Direkt v zašpehani del luzerskega telesa luzerske miselnosti. Ampak luzer ve, da je luzer samo takrat, ko vidi, kakšni so zmagovalci. Ko dobijo to direkt v ksiht. Čeprav imamo v Sloveniji z zmagovalci malo težave (od druge svetovne vojne pa do Tine Maze, ki bo jutri dričala po Pohorju), predstava Viktorija 2.0. nima prav nobenih težav.
Že zato ne, ker imajo predstave Momenta, nevladne ekipe, ki ima že enajst let, kolektivni duh, prepotreben za tako pogumne, prebijajoče, razbite in samozavestne, skoraj naduvane predstave. Ni zaman pripisano k opisu Viktorije 2.0 sledeče:
Predstava je kolektivno delo skupine. Je del širšega dvoletnega projekta Unplugged/Izštekani
Samo po sebi to naj ne bi veliko povedalo, toda ko Zala Ana Štiglic goni, še preden vi zicnete na svoj zic – in goni iber konkretno na pravem kolesu, ki je provizorično ratalo sobno -, se Intimni oder GT22 vnovič prelevi v taki plac, da po predstavi takoj vprašaš, kdaj bo spet kaj. Ker te poskra, prime, zgrabi, pošlata, zaliže. Ja, že plac sam po sebi. Izbiraš lahko, kje boš sedel, nikogar ne briga, kako je s tvojo (ali čigarkolišnjo) garderobo.
In predvsem je špil »in medias res«, saj naša naratorka, ki ni del zgodbe, temveč njen lutkarski pupetmaster, že goni na kolesu. In goni in goni. In nam pove, no, bolj nakaže, kdo in kaj so zmagovalci. Tisti, ki imajo relativno telesno težo med 90 in 110. Kako to zgleda v absolutnih bedrih igralke, ki odkrito prizna, da ima 61 kil, devet preveč od idealne teže? Zadihano, bi rekli, ne? Nak. Ni.
Sam si predstavljam, da bi tako naj zgledal najbolje opravljen sprejemni izpit na AGRFT. Remek delo. Štigliceva nagoni kolo in zgolj razloži, kaj se dogaja s telesom, kaj je aerobno gibanje, kako gre kisik po žilah, kako možgani izgubljanje telesne mase doživljajo kot stres, tra la la. Zveni znano? Itak! Sto in ena faking dieta. Kaj točno je sporočilo njenega brutalnega gonjenja, med katerim ohranja perfektno dikcijo in vseskozi uspeva preglaševati glasni dinamo? Hm. Morda tisto, kar pravi opis predstave:
Zmagovalci so samozavestni. Zmagovalci so strastni. Zmagovalci se cenijo. Zmagovalci vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Zmagovalci nikoli ne odnehajo. Zmagovalci so disciplinirani. Zmagovalci ne čakajo na popolne pogoje. Zmagovalci vedo, da je največje tveganje ne tvegati. Zmagovalci se primerjajo izključno s sabo. Zmagovalci ne potrebujejo nikogaršnje potrditve. Zmagovalci so zdravi in se zdravo prehranjujejo. Zmagovalci so lepo grajeni in imajo čudovite, čvrste, polne zadnjice. Zmagovalci imajo partnerje. S čudovitimi, čvrstimi, polnimi zadnjicami. Zmagovalci imajo spolne odnose. Strastne spolne odnose. Mnogo njih. Prijateljev tudi. Zmagovalci so ljubljeni. Zmagovalci ljubijo življenje. In življenje ljubi njih. Zmagovalcev ni veliko. Zmagovalcev je zelo malo. Zmagovalci zmagujejo.
Ja, e, zmagovalci zmagujejo! Kmalu pa se pokaže, da ni poanta v tem, da bi zmagala naša naratorka, skrbna pripovedovalka. Ne. Zgodba zaniha v drugem dejanju (sicer enodejanke, tehnično gledano), ko se naratorka spremeni v komentatorko. Najprej smo posredna, neshujšana tarča mi, nato sta tarča dve igralki badmintona. Dve… Barbiki. Pri čemer je ena… No, debela barbika. Ornk debela barbika. Barbika, pri kateri se režiš. A to ne bi vžgalo samo po sebi, saj barbiko niti na tako intimno Intimnem odru ne bi bili dobro videli. Ne. Kar naredi predstavo po gonjenju »sobnega« kolesa za resnično kvalitetni šus posrednega prcanja v živi mozak, je multimedijska uporaba prostora. Režiser Petrovič je dobro zasnoval zgodbo, ki jo dramaturgija Mareka Turošika pripelje, hvala bogu, v tu in zdaj 21. stoletja (kar ni tako lahko, mimogrede!), toda največ in najbolje uspeva Moniki Pocrnjić in Toniju Sopranu, scenografkinjam in soavtoricam likovne podobe.
Z enim vzdihom? Vau! Štigliceva je s tamalo nadsposobno kamero (Go Pro) naredila predstavo v predstavi, zasukala pogled tako, da je iz naših stolov naredila tv kavče. In kaj gledamo na kavču? Šport! Kdo gleda šport? Kavč selektorji. In kaj bi najraje imeli športni komentatorji? Kavč selektorskega komentarja! Ki pove, da je debela badminton barbika, no, debela! Kakšno komentiranje, kakšen zasuk, kakšno prcanje! Bravo! Tu se je predstava nagnila. Upravičeno? Ja. Zakaj? Zato, ker je pokazala, da je tenis šport za pusije v primerjavi z – badmintonom. Ker je. Če bi radi shujšali, pojdite nabijat ono »žogico«. Če bi radi izgledali lepo v belem, pojdite v Wimbledon. Totalno odfukan, pardon za besedo, ampak ja, totalno odfukan zasuk in statistika, ki potrjuje, zakaj ne v Mariboru ne v Ljubljani ne dobiš praktično prostega termina za »barbinton«, ki je v tem primeru res barbinton. Štigliceva ob tem kriči in predstavo premika bližje absurdu, vendar je v svojem duhu vseeno površinska, ne pa tudi površna kritika.
Kajti ko sede in predstavi zgodbo Viktorja in Viktorije, Kena in Barbike, ki kasneje postaneta jajce, postane njen opis takšen, kakršni manjkajo v sodobnih igrah in še zlasti romanih. Zgolj z nezmožnim naštevanjem, štancanjem družbeno nagrajeno sprejemljivega, a še zlasti nadzmagovalnega (v prostem času pomagati žrtvam družinskega nasilja ipd.) doseže Viktorija 2.0 točko, ko se nam zdi, kako nismo opazili, da je televizija riknila in da v odsevu poteka šov, katerega glavni akterji smo prav mi.
Ker kdo ali kaj je zmagovalec? Kaj je dobro? Kaj je prav? Je prav, da se Tepeš na glas veseli sedmega mesta, čeprav zanj gara kot teslo? Ne bomo vedeli, ker nimamo niti potenciala zmagovalcev. Ampak a nismo prav mi naredili iz vsega tega zmagovalce? Iz privida, konstrukt neuresničenih želja, namaščenega s tolščo na bedrih? Celulitski privid? Ha! Kakšen šus, vidite!
Morda bi predstavi lahko očitali padec v zadnjem, tretjem delu, ko Štigliceva zboksa ubogega medveda skrajno pedagoško, v bistvu pa nam pripali par vzgojnih (to je direkt, to kroše, to aperkat), da morda ne pripelje predstave do bistva, ki se pokaže v najprej medlem aplavzu ob fejdavtu luči, nato pa huronskih krikih in štirikratni vrnitvi igralke na oder, ki se je povrhu lepo in kolektivno poklonila kolektivu. Toda zmaga predstave je v – mikserju. Jap. Tam. Med nizanjem karakteristik, kakršnih nima niti najboljši wikipedia profil na svetu, namreč lupi sadje, v katere seksualno tišči prste, pardon, prst, pa prsta, in si naredi smuti zmagovalcev, čeprav sadja ne olupi, vmes pa s kladivom razbije jajce, odeto v kondom. Preveč za vas? Morali bi videti. Ampak tudi če ne. Vi kar navalite na smutije. Ker to pijejo zmagovalci, ne?
Viktorija 2.0. bi lahko zaslovela kot monoigra, ki ti prilipa vzgojnega, te pošlje nazaj v klop, da se še enkrat naučiš, zakaj si taki presneti luzer. Pa ne. Ne naredi tega. Nima nobenih politično korektnih moralnih aspiracij, še najmanj znotraj sprejemljivih okvirjih. Ne. Viktorija 2.0 je tisti smuti, ki ga pijemo, misleč, da bomo zmagovalci. Znano je pa le nekaj: da je Zala Ana Štiglic presneto talentirana igralka, ki ji je ta vloga pisana na bedra.