Lahko bi se mu gladko, kosmato in bogato zlagal. Pa kako bi se mu bil? Če mu je bilo pa po svoje nerodno. Vprašal me je, kar me je pač moral. Potem ko je bil ves zadihan, ker je iskal knjigo. Jebeno knjigo. Kot mutec je knjižničar skakal po knjižnici, iščoč Evripidovo Medejo. Potem pa je rekel, opa, imava še dolg. Članarina. Trinajst evrov. »Študent najbrž nisi več, ne?« je bolj svetoval kot vprašal, skušal namigniti, hej, bomo to že nekako zasukali. Teh trinajst evrov. Pa kako bi Mariborski knjižnici odrekel še to?
Ne, ne gre zato, da so tako prijazno takoj ponudili podstrešje pionirske knjižnice, ko sem iskal prostor za snemanje podcasta o tem, kako gre Marigor. In veste, kaj pove skoraj vsakdo, ki pride spet v pionirsko? Kako se spomni svojega otroštva in kako je zdaj prekrasno vse obnovljeno in kako nasmejani so dandanašnji otroci. Hvala bogu, ne? In noben niti črhne ne o naši glavni, rotovški knjižnici. Ker kaj pa naj reče? Samo malo gledam? Ne ne, vi kar poiščete, bom počakala? Sramota, vam rečem, sramota.
Gre za nekaj povsem drugega. Za občutek sramu, zabitosti, nemestotvornosti. Pustimo zdaj univerzitetne knjižnice, NUK-e ali knjižnice na velikih univerzah. Maribor ni Stamford. Jebiga, ni. Ampak kaj pa, ko prideš v Novo Gorico, zraven gledališča? Ko sem šel s kolegom, ki se je tja preselio prav iz Maribora, me je zabrisalo na rit. Kako je to možno? Takšna knjižnica? Dve nadstropji, dolžina za odšpilat vsaj en fuzbal, prostorna in predvsem osvetljena čitalnica. In ne, Nova Gorica ni izjema. Ko sem sestro peljal na pogovorni večer ob njeni knjigi, sem se na Ptuju v knjižnici, kjer imajo najlepši atrij v državi, skoraj razjokal od tistega vonja po lesu, nadstropjih, prehodnih policah, založenimi s tistim vonjem, kakršnega imajo le knjige v knjižnici. Njami njam. Skoraj pohrustal bi jih. Še ko sem v Sežani vzel pot pod noge Tomaju naproti in parkiral na parkingu pred knjižnico, je bila mariborska knjižnica slab vic v primerjavi z njihovo. Jebemti, vsaka osnovna šola ali gimnazija, ki so jo obnovili, ima boljšo, večjo, lepšo knjižnico kot drugo največje mesto v državi.
In, e, tako sem včeraj, po tiskovki v SNG Maribor, kjer bo v petek premeira ravno Medeje, šel v knjižnico. Preveril sem prej, če stvar imajo in glej, kar dva izvoda premorejo. Grem direktno do dram, v tisto najmanjšo sobo, kar jih je v našem bibliotekarstvu. In iščem. Od Evripida vse živo – ipak se je ohranilo vsaj sedemnajst njegovih iger (od petindevetdesetih) – le te knjige ne. Pa se potrudiš. Brskaš. In misliš, ne, saj nekje mora bit. Pa ni bila.
Zato sem šel na šalter, pardon, infotočko, kjer je itak vedno gužva, ker je osebja premalo, bralcev pa, hvala bogu, preveč. In rekel, da ne najdem. V smehu. Knjižničar je pomislil, da sem morda želel najti Senekov rimejk, pa mu je druga knjižničarka rekla, da ne, da mora biti tudi original. In je pokobisala (poguglalala za bibliotekarje) in našla isti zadetek/gol kot jaz. In mu namignila, morda čisto malo prenaglas, da knjiga »pa že mora bit tu«.
Ja pa če ni. Iskal je kot tumpek. Ste kdaj pogledali, kako knjižničarji poiščejo knjigo? Tako kot zagnani najstniki anatomijo najstnic. Pošlatajo vse, z upanjem, da bodo našli, kar iščejo. Hehe. Ampak ne. Premetaval je, prišla sva do Dürerja pa dalje že do Fritza. Nope. Nak. Ni. Kaj pa tu? Ne. »Bom šel v skladišče, zgodi se, da kdo ne označi, kje je knjiga,« se je nekaj kakor opravičeval, v bistvu pa je bilo, ker sem empatični dripec, nerodno meni. »Ne, bova že našla knjigo!« ni izgubil optimizma, ker ga mariborski knjižničarji praviloma res ne izgubijo.
Da so knjige v skladišču, ni redkost. Onidan sem si sposodil Jane Eyre od Charlotte Brönte. Ker je naslovnica ravno rahlo potrgana, nisem videl, da je to šele prvi od dveh delov. Zato sem poklical nazaj in en drugi model se je namučil, šel v skladišče, in rekel, kako noro je, da imajo le prvi del na polici, drugega pa v skladišču. Odgovor je jasen. Ker ni placa. Ker. Ni. Placa. In sem naslednjič potem vprašal, kako sploh sfolgajo in videl napis »inventura – zaprto od 16. do 29. januarja«. Bum. Trinajst celih dni, malo manj delovnih? U. To ni malo.
»Nismo imeli inventure že nekaj let. Moramo. Knjige so po tleh, po skladiščih, saj vidite. To je sto tisoč knjig,« so mi povedali na šalterju in se ob tem režali, čeprav je jasno, da prečekirati, prekodirati, prelistati sto jurjev knjig res ni malo. In verjamem, da se bo teh trinajst dni uporabnikom knjižnice iber poznalo. Zelo poznalo. In bo tudi nekaj hude jeze, viharnega temperamenta, ki ga v knjižnici, hočeš nočeš, začutiš. Vselej. Zakaj? Ja kaj, zakaj? Saj je jasno. Ker je taka frdamana gužva, ker moraš hitro poiskat knjigo, ker bo takoj zatem že nekdo čakal, da greš od polic naprej. Listanje med policami? Ja pa ja. Sanjaj.
Skratka, knjižničar je šel v skladišče in prišel, pardon, pritekel nazaj praznih rok. Ni. Pa kako ni? Se je sam spraševal, itak. In sva šla nazaj do polic. In je stegnil roko na najvišjo polico. »Če pa so tam pod črko D,« sem pisnil, češ, kaj te tam iščeš, tam že ni. »Evo, pa jo imava!« jo je našel in mi jo dal. Ja, tam nekje gori je bila. Zakaj? E, za to rabiš pa diplomo iz bibliotekarstva, dobro voljo in iznajdljivost.
Ni me bilo (še) toliko sram, kolikor sem se počutil uborno, revno, intelektualno povoženo. Je to duh Maribora? Mesto, ki je dalo Draga Jančarja, mesto, kjer je Josip Jurčič sourejal Slovenski narod? Ha? Smo to »mi«?
Pa dobro. Pridem na šalter, nakar mi je knjižničar rekel, da imava še dolg. Članarina. Da nisem študent, ste ugotovili tako vi kot vsak, ki ima tri minute cajta, kot sem jih jaz imel za dva opuščena faksa. Okej. Nisi študent, kaj pa si.
»Nič. Točka razno…« sem raje sam vnaprej rekel, »odgovor e, če obstaja.«
»Haha, ne, tega ni… Nezaposlen? To imamo?«
»Ne vem,« sem rekel, ne da bi opazil, da sprašuje kolegico od prej.
»Mislim, da ne. Gospod, ste brezposelni?«
»Registrirano? Ne.«
»Kaj pa bomo?« je vprašal zdaj spet moj bibliotekar.
Ni mi bilo več za zganjati birokratskega samomora, ker to je tisto, kar ubija našo družbo, naš razvoj, mojo generacijo in zdravo kmečko pamet. Vzel sem denar in ga dal na pult. Kot da bi bil na šanku, ja, ampak ajde. Za teh trinajst evrov me pač ne bo konec, čeprav sem v obrazu knjižničarja razbral france bevkovski/vorancovski socialni čut. Če teh trinajst evrov za letno članarino res ne bi bil imel, bi se bil pogreznil v zemljo. Ja, v predpretekliku.
Videl sem, kako nam je vsem nerodno. Meni, ker nimam statusa. Njim, ker so imeli Medejo založeno na vrhji polici, kjer jo še sami komaj najdejo. In to je ta naša mariborska realnost. Za župana imamo univerzitetnega profesorja, ki se je še zmrdoval, ker je ena od strank dobila od premiera, svojega strankarskega kolega, dva milijona evrov denarja. Za knjižnico. In še sedem(najst) milijonov ali koliko evropskih sredstev. Za katera so potem izvedli tako javnomnenjsko anketo, da javno sprašujem Simono Partlič, Urško Korošec in Aljošo Kiriča iz mestnega piarja, kdaj so kaj bili nazadnje v knjižnici? In kako se ob tem počutijo? Da imamo sami sebe za norca? Pa vi, gospod župan. Ki ste obljubljali, kako bo načitani Maribor rešil samega sebe. Ja? Res? Tako, da si hrbte in kolke upokojenci pomečejo ven in težko poprosijo za knjige, ki ležijo po tleh? Knjige po tleh, gospod župan.
Vi pa nas sprašujete, kaj bi imeli. Sedemnajst stvari ali eno stvar, knjižnico. Kako vas ni sram? Kako ste lahko tako zavozili? Kaj se je zgodilo? Ha? Potem pa hodite na Borštnikovo srečanje, delite Glazerjevo nagrado? Kako si drznete? Če imate denar za knjižnico, pa zdaj dajete občutek, kot da bi bili megalomanski, če bi imeli urejeno knjižnico? Seveda bi imeli novi Lent. Pa obnovo tribune v Ljudskem vrtu. In še in še. Samo ne se potem čuditi, zakaj ljudje razlagajo, kako je Franc Kangler dejansko nekaj zgradil. Lutkovno gledališče je pa lepo, ne? Seveda to niti za milimeter ne hvali ali opravičuje dejanja vašega predhodnika. Niti za milimeter. Ampak imate balo denarja, dejansko balo denarja, projekte in vse. Povejte nam, Mariborčanom, ali boste zgradili knjižnico ali ne? Ker to, da nam je tako nerodno, pa za nič od tega nismo krivi niti za sekundo sami, je sramota brez primere. Lahko Maribor nabije Olimpijo 17:0, pa ne bo pomagalo. Mene je sram. Knjižničarja je sram. Le vas ne. Zato bodi dovolj tega. Pridite, povejte. Boste tisti župan, ki bo knjižnici rekel ne? In ne, to da bi jo selili v SDK, kar tako, pa še malo policijo, pa ne vem kaj vse. Infrastuktura ni vrt, gospod župan. Ne moreš kolobarit.
Zato sem plačal članarino. S ponosom. Pravi Štajerc ‘ma papirje, pravijo temu v Ljudskem vrtu. Štajerc s papirji. In tako bi »moralo« biti. To bi moralo biti sporočilo. Ne pa da nas je sram in nam je neprijetno, ko se komaj premikamo med policami. Vaš klobuk ne bi šel skozi, gospod župan. Svojim piarovcem pa povejte, naj nas nehajo imeti za norca. Še bolj pa svojim svetovalcem. Maribor je načitano mesto, rado bere, dalo je nekaj izjemnih avtorjev. In nihče ne riše gradovov v oblakih. Denar je. Imam pa občutek, da vam ni pogodu, ker je to denar od stranke SMC? Veste kako meni dol visi, kdo bo dal in zrihtal denar za knjižnico? Ali bi radi bili kot Boris Popovič, edinega župana pri nas, ki ima na stadionu plaketo, namenjeno samemu sebi, ko se na Bonifiki vsakdo reži ob napisu »zgrajeno v času župana Borisa Popoviča«. A to bi? Da sem to zgradil »jaz«?
Sreča je samo v tem, da mariborska knjižnica, pet let po tem, ko smo bili evropska prestolnica kulture, ni politično berljiva tema. Vsaj ne še. Upam, da bo. In da se ne bomo počutili kot zadnji bajdleki, ker imamo najmanjšo knjižnico v državi. Zaradi katere nas je, ponavljam, sram. Vi pa medtem čakate in gemblate in nas imate za norca, ker mislite, da vam dejansko verjamemo, kako boste kaj premaknili in obnovili? Ja pa ja. Vi? Don’t make me fucking laugh.
P.S. Hvala knjižničarju za trud, vztrajnost in potrpljenje, Medejo sem sinoči prebral na dah. In ugotovil, da tako kot je Medeja želela zaklati le moža, pa je potem še vsa blazna storila detomor, tako župan kolje nas, ker ni znal poklati tistih, ki bi jih po svojem mnenju moral. Univerzitetni profesor, lepo prosim. Pa sploh ne gre za klanje. Jebeno žalostno.