T., tale je zate. Ker ja. Usekal bom eno nostalgično. O, ja. Ker moram. Na Zmelkoow me vežeta dva nepozabna spomina. Čeprav, ja, ko enkrat začenjaš po tej poti, memory faking lane, pot spominov in tovarištva, kot se temu lepo reče pri nas, se bi bil vsak izvajalec prijel za glavo. Češ, saj delamo tudi kaj svežega, kaj zdaj tumbaš za nazaj, dripec! Ampak uspeh albuma Pionirji divergentnega marketinga, osmega studijskega albuma Zmelkoow, je bolj ali manj uspešen ravno zaradi tega, ker uspe preko svežega štofa vzbuditi najboljše spomine.
In gremo. Še preden sem se sam uspel res na smrt zaljubiti, v punco iz Hoč, ki je pritekla v cilj na atletskem stadionu Poljane in nič več ni bilo, kot je poslej bilo, sem spozna(va)l, kaj lahko (ne)smrtna zaljubljenost naredi komu drugemu. Pismo rosno! Tam, v gimnazijskih letih. Uf. Kaj. Si. Ti. Malo. Nor. Malo fejst! Sošolka T., h kateri sem rinil s peciklom iz centra k njej doma, je vse dneve in noči mislila na fanta z imenom L., ki je izgledal recimo tako kot Lucas v One Tree Hill, če je kdo gledal kdaj ta post-highschool jokavi sentiš, in najlepše trenutke (in tudi najbolj mučne) v zgodbah o njem in redkih pošlatanih fotkah podoživljala s štiklom Sentiš navadni. Ampak to ni bil moj prvi spomin na Zmelkoow. Nak. Obstaja še boljši!
Zmelkoow sem doživel – ne, da bi bil šel na njihov koncert, do tega je bilo še par let – na svoj drugi dijaški dan. Ali pa tretji. Ja, tretji. Bila je sreda, 5. september 2000. Kaki časi, jao meni. Ura je bila pol deset dopoldan in to so bili še časi, ko ga je tudi gospod Dušan Keber še gotovo rad dal na zob, saj še ni šel preučevati ur, ko bi se naj jetrom spodobilo konzumirati alkohol. Skratka, s sošolcem L. ter sošolkama Ti. in T. (ja, to je ista T.) smo šli v Klub MC. Jap, Pekarna, čeprav to ni nujno eno-te-isto. Kakorkoli že, fazoti na kilometer zavohani, smo prišli tja, sedli in mene je skoraj ubrisalo. Slišal sem marsikaj o emsiju in sem se prostora celo nekako bal. Bav-bav. Še preden sem ugotovil, kje sploh sem, ocenil plac, si naredil vtis, je že stal kelnar (kasneje smo ugotovili, da je bolje laufat kar za šank in presenetit osebje) in pobral naročila. Ti. je naročila smajla, takisto moj kolega L., medtem ko je T. naročila bambus. Evo, adijo možganske celice, adijo dva faksa, ki sem ju zaradi usodnega naročila potem pustil kakih osem let kasneje. Slaba družba, boste rekli, ne?
Niti slučajno! Vdal sem se črednemu nagonu, vedoč, da sem tisti bambi, ki ga pohrusta še na pol invadidna hijena, ki poje, kar pač ostane. In naročil bambus. Svoj prvi bambus, lajk, sploh. Ever. Jap jap. Ko smo relativno hitro pokasirali in dobili svoje pijačke, smo nazdravili. Naj živi 1.B. Forza! In ko sem pomolil jezik v bambus in ugotovil, da je okus vsekakor boljši od barve, se je zgodilo. Bam! Ne, ne toliko, da je alkohol vsekal v glavo ob pol desetih zjutraj (kaki časi, kaj si nor malo), temveč folk, četrte letnike, ki so pri fliperju, tam pri vratih, imeli svoj iber žur.
»Kaj si nooor! To jaaa! To mi delaaaaaj!« je zakričal en od njih in komad je krenil. Gravitacija (več kot spijemo)! Če bi pisal nedorasli scenarij ali slab roman ali oboje v enem – kot Goran Vojnovič -, si ne bi mogel izmisliti bolj očitnega klišeja. Bamf! Dras! Šus! In je butnilo v meni vse to. Če ne bi bilo tistega bambusa in Zmelkoow, zdaj tega ne bi brali. Če vam grem na kurac, torej krivite osebje Kluba MC, moje tri nekdanje sošolce in Zmelkoow. Jaz s tem nimam nič. Jaz se vrtin na napačnem planetu. Pljuvam skozi okno in to.
Pa da se vrnem zdaj k sošolki T., ki je imela, mimogrede, najlepšega psa na celem planetu. Takega belega, luštnega, ki povrhu ni imel motečega vonja, kot se to pri psih rado zgodi. Nekje konec prvega letnika je sekina ex-sošolka doma pri nas pustila klasično kitaro, dala mi je list z akordi in verjel sem, da bom rock zvezda. Kmalu so mi mati kupili akustično črno fenderco, na katero sem obvezno moril s Tista črna kitara in Led s severa, kitaro – precej boljšo – pa je imela tudi sošolka T., s katero sva se v drugem letniku precej zbližala in spoprijateljila, čeprav je imela fanta, jaz pa prepričanje, da itak nisem njena liga. In sem si ustvaril v glavi, da jo hodim učit kitaro, čeprav je trajalo približno tri pire, da sem prste iz C dura premaknil v G dur. Par tednov, mesecev zatem, ko sem se zaljubil v eno drugo sošolko, zaradi katere sem šel v Yucatan, enkrat, samkrat in nikoli več, ker se je tam zalizala z enim top komadom, ko so zavrteli Gigi d’Agustina, edinega avtorja, ki sem ga prepoznal, no, enkrat kasneje sem se lotil štikla Sentiš navadni. In ni šlo. Zaboga ni šlo. Vsi tisti bareji, zajebana vokalna linija. Hvala ti, Noel Gallagher, da si spisal Don’t Look Back in Anger, tisto je šlo precej lažje.
Mislim da je bilo tisto – poleg enega zelo bizarnega obiska Idrije – najbližje, kar bi s kitaro zapecal kogarkoli, če odštejem poleg Idrije še obiske Ivan Dolca na Hvaru. Ampak okej, ker je tole resna recenzija, gremo zdaj k poanti. Mislim, da sem enkrat kasneje, nedolgo tega (torej leto, dve nazaj), nekdanji sošolki T. povedal, kaj mi je Goga povedal o štiklu Sentiš navadni. Bal sem se, da ji bom zlomil srce. Pa ji ga, vsaj zdi se mi, nisem. Čeprav je takoj rekla ooooo in imela tisti najlepši nasmešek, kar jih je kdaj imela naša gimnazija, ni šla delat samomora na ono fontano, ki jo je bil zgradil Kangler. Če se dobro spomnim, mi je Goga prede enem najboljših koncertov sploh, v Klubu MC, kjer je Zmelkoow preigral celoten Čiko, Pajo in Pako, povedal, da je bila Sentiš navadni bolj zajebancija: »Živeli smo intenzivno obdobje vsesplošnega drogiranja in pecanja. Vmes je prišel pač tudi Sentiš navadni. Na nobeno drugo ploščo najbrž ne bi spadal, je pa edini sentiš v vsej diskografiji. Nekam smo ga morali dati, zato smo ga dali pač sem.”
Tako da… Ne resno jemati Zmelkoow. Pa saj, če jemlješ Zmelkoow resno, delaš nekaj zelo prav ali pa zelo narobe. Vmesnega ni. Zato sem se Pionirjev divergentnega marketinga lotil tako osebno. Z nostalgijo pri 31. letih. Ker ja. Zmelkoow mene povlečejo na devetdeseta in na tisti bambus in sošolko T. Lepi spomini, lepi časi. Nedolžno povprečni. Intenzivno obdobje pecanja in to. Pri čemer mi je sošolec K. pokazal ploščo Srebrna in štikl Dekle je po vodo šlo, kjer sem ugotovil, da so lahko priredbe tudi popoln odfuk in odbitek. In potem se naučiš Bit, prišel je Batman in meni ljuba Poredni gosti skupaj z Videospotnicami in vse ostalo je zgodovina.
Pri Zmelkoow ostajajo najboljši njihovi koncerti, ki pa morajo biti skoraj po pravilu, če bi radi domov odnesli nauk, v zaprtem prostoru. Ala Klub MC, kamor pridejo še vedno skoraj vsakoletno, čeprav sem pokasiral tudi fenomenalen njihov špil na Štuku, za idole pa sem ji znova doživel decembra 2013, ko je Jure Longyka prvič šel v Kino Šiška z Izštekanimi, pa so vzeli enajst minut dobesedno in do sekunde natančno vzeli resno samo zajebancijo in čisto nič in nikogar drugega. Kaki prc v glavo! Noro dobro! Kekčeva nebesa so ratala v sekundi kultna in najboljša priredba Stairway to Heaven, še Wayne’s World nima za burek. Nje, ker nje.
Zato sem malo počakal, ko je prišel in uletel mail s ponudbo, če mi Rumeni zaliv, torej koprska centrala, pošlje Pionirje divergentnega marketinga, prvo proper ploščo po kar sedmih letih, kolikor je minilo od plate Čista jajca. Zdaj, ker sem šel malo guglat, kaj so popisali kolegi, vam tukaj prilepim recenzijo, ki se je ne da nadmudriti, že zato ne, ker ima Samo Turk na profilki double-neck kitaro. Nekje vmes sem se (tudi) zaradi Zmelkoow odločil, da bom poslej pisal bolj doživete in čustvene recenzije, v smelem upanju, da bo to rešilo rock kritiko (ja pa ja) ter slovensko glasbeno sceno (ja pa ja pa ja). Wikipedia trdi, da je to osma studijska plošča in ima nasploh vse važne podatke in skrbno upamo, da se bo tja uvrstila tudi ta recenzija in pokazala, da smo dali Zmelkoow štirko.
Zakaj štirko? Zato. Ker smo našli en komad, ki nam je dal spomin, čeprav je Zavese plešejo že deset let star komad in če bi to bil naj komad, povrhu tak, kjer Goga Sedmak ne poje, bi morda bil čas za poslovilni koncert Parni Valjak style, torej podnaslovljen »večno poslavljanje, predzadnjič«. Zavese plešejo pa s produkcijo pokaže, zakaj je bil Sentiš navadni skorajda moja popotnica do izgube nedolžnosti (brez skrbi, izgubil sem jo bolj v povezavi s fuzbalom). Aja, saj res, produkcija? Vse povejo itak lajnernoutsi, torej knjižica, kjer je navedena kar peterica producentov, band pa je snemal kjerkoli in kadarkoli. Zato je Pionirji divergentnega marketinga bolj dokaz, da lahko danes ploščo snemaš skoraj celo desetletje, daš skupaj, pa se zdi, kot da vmes ni minila niti sekunda. Res je, kot pravi Turk, da grejo Zmelkoow na stara pota, kar pomeni, da Zmelkoow niti približno ne ve, kam gre in kako biti konkurenčen.
Seveda se je težko znebiti občutka, da band na trenutke vendarle išče hook, torej pop štof, refren, okoli katerega bi lahko zgradila kultne verze, kakršni so uspeli na Kdo se je zbral? (1994) in Čiko, Pajo in Pako (1996). Pa naj bo to pohan piščanc ob Mami koki, ko imamo na koncu kar dober kreativni apetit, ali sanjarjenje o tem, da si volkodlak, ki te zaljubljeno objema v Polna luna. Zlata ribica pokaže, zakaj je Mi2 tako zelo uspela Čista jeba in zakaj sta si banda v svoji različnosti tako neverjetno podobna in zakaj so prav Zmelkoow odprli predvozaško tivolski rojstni dan štajerskih diagonalnih kolegov. Zlata ribica in Pussy revolucija sta radijski material, sta hita, ki pa potrebujeta svoj kontekst: boljšega od albuma. Zmelkoow nujno rabi slovensko pop glasbo, pa ne nujno presežne kompilacije urednikov Val 202. Zmelkoow bi »moral« večkrat uleteti kot v Kinu Šiška. Dajte se ljudje malo manj zresnit no. Saj ne gre za življenje in smrt.
Čeravno… Plošča ponudi tudi verz a la »ko ti sreča in usoda obrneta hrbet je pač treba preživet«, kar kaže na resen premislek o smislu življenja, ne na plaži, temveč na čik pavzi in/ali mali potrebi. Nočem bit DJ je nemara nepotreben štikl, kjer Zmelkoow počne točno tisto, kar smo ga poprosili malo prej. Naj malo potamani in pohara na sceni kot nekoč Sergio ali Yo! Bolje to uspe v Kaj nam fali? in v Konec sveta, popevkarskemu kontraarmagedonu, ki Zmelkoow še vedno uspejo zapakirati lucidne tekste v namerno pozabljeni celofan. Ljubezen včasih morda najdeš na oddelku s supergami, ne? Ker kaj pa če bo spet napovedani konec sveta (o katerem je sicer kvalitetno dehtel Boštjan Narat)? Nič hudega, da »ne bi kdo posumil, da sem nor, imam ob sebi tudi pevski zbor, ki pod krinko umetniškega ustvarjanja praznuje z menoj«. Hudo, ne?
Dandanes pa pokaže, da Zmelkoow lahko zarjove futuristično v svojem glasbenem izrazju. Kaj to pomeni? Ne vem, najbrž to, da gre ta band preko Goge Sedmaka ob razširjeni klasični zasedbi Žare (bas, pas), Koščak (bobni, pas), Anuša (flavta, ratabuka, klaviature, spremljevalni glas, kras), Zergoloff (violina, klaviature, mandolina, harmonika, briškula, vas), Eva & Aleksandra (glas, plaz), Rok (tolkala, las), Mičo (analogni sint, mraz), tja, kjer se denimo Nula Kelvina, Same babe ali Natriletno kolobarjenje s praho ustavijo. Zmelkoow se ne. Leti. V luft. Dandanes se pač že vsak izdaja za boga, sami psihopati, vmes pa jaz, pošten in iskren kot flexarca, ki meče iskre pošteno v zrak. Huf! To je presežek plate, absoluto! Plošče, ki preprosto je. Ne vem, če karkoli želi (morda pa, a pustimo to, kaj je avtor želel reči), toda ko pride do sklepne Zavese plešejo (ja, Jaša je totalni romantik in bi komad lahko slišal petkrat zapored v živo) ter Pesnik v elementu, še ene lastne priredbe, kjer Turk (jebiga, prvi je spisal pravo recenzijo, pa kopipejstamo) prav pravi, da je band šel dlje in nadgradil komad.
Pionirji divergentnega marketinga bi se v bistvu morali poslušati v discmanu. Škoda, da ga nimam več. Da bi romantično, nostalgično sedel za mizo, listal drugogimnazijski yearbook, kjer sem v bistvu naletel na nekaj najbolj izvirnih tekstov, brez katerih ne bi nikdar niti zbral poguma za kakršenkoli sestavek, četudi poln napak (kakršen je ta), ter sanjaril o neskončnih poletjih, o prvem seksu, o prvem poljubu (v tem vrstnem redu). O sošolki T, ki ji je, joj patetika, ta recenzija tudi posvečena. E, to je uspelo Zmelkoow. Namočiti solze skoraj na tipkovnico, prisluhniti albumu večkrat, prelistati knjigico in se vprašati, zakaj, pismo, ne bom nikoli taka flegma, da bi narisal taki strip, kot je v tem bookletu. In zakaj še vedno niti najbolj zlajnanih komadov Zmelkoow ne samo, da ne razumem, temveč se preizprašujem o posameznih besednih zvezah, ki jim na novo odkrivam pomen. Kot sem oni dan šele tumpasto ugotovil v knjigi Beli kit aka Moby Dick, da je Ekvador dobil ime po… ekvatorju. D’oh!
Zmelkoow ostaja tisti band, ki me postavi nazaj v gimnazijo, ampak celega, s čustvi in možgani vred, da sem sposoben gledati naprej na enak, nedolžen način. Zmelkoow imajo v sebi lucidnost citatov o Albertu Einsteinu, da boš po novi poti hodil vedno sam, ampak ne po stopinjah drugih. In ima nekaj ostrih sporočil (če gevara, najboljši soseeeed), mamljivih refrenov, da mu šenkam štirico in se lahko samo zahvalim za muzike. V živo bi par komadov takoj, z veseljem slišal, ampak v drugem delu špila. Še bi Čiko Pako in Pajo v kosu, kar gre bandu gotovo na živce, takšno onaniranje na sentiš nostalgijo. Naj mu gre. Jaz se ne dam. Še znam biti fant, ki je šel po črednem nagonu na bambus med glavnim odmorom, spoznal Zmelkoow in se zdaj trepetlikavo in jokavo tresel ob Zavese plešejo ter režal družbi (in sebi) ob sklepni Pesnik v elementu. Jasno pa je nekaj: Zmelkoow še vedno v vsej svoji zapohani flegmi ujamejo zeitgeist, ga pošlatajo in zažvalijo kot nihče drug. Kar je dobro in malo manj dobro hkrati. Bi pa bilo fajn, če bi marketingarji poštekali, zakaj Zmelkoow ostaja relevanten in še vedno nerazprodani band. To je marketing. Boljšega ni. To je pravi pristop. Mali p.
Ampak kakorkoli že. Želja recenzije je – česar sicer naj ne bi razkril, temveč bi to morali pogruntati sami, kar najbrž itak ste – poklon bandu, da mu uspeva na novo izumljati toplo vodo vzbujati domišljijo, kar v bistvu spomini tudi so. Ne, brez skrbi, sošolke T. in nič si nisem kar tako izmislil. Eh. Sploh ne. Zmelkoow ostajajo pionirji divergentnega marketinga, pri čemer je marketing lahko v bistvu karkoli. Ljubezen, denimo. Zakaj pa ne. Sicer pa je vse sentiš. Kruti ali sladek. Ni pomembno. Sentiš. Evo, zavese so odplesale. Padel je zastor. Danes si vzamem dan dopusta… In ostanem doma. Ker ja. Srečno, T.
Bis. Nič skrbet, T. se ima, kolikor vem, precej fajn. Upam pa, da bo kmalu kaki pubec na kitaro kazal akorde Zavese plešejo. Kaki novi T. In da pridejo Zmelkoow čimprej spet kaj mimo. Itak!