MuzikaUrbano

Najbolj poetični fru-fru Slovenije

Ja pa iiii. Res. Ja. Pa. Iiii. Ne da se drugače zacukrati, nacukrati in pocukrati takega četrtka. To je Ptuj, dame in gospodje. Kraj, kjer bi se bil poročil. Magari kar dvakrat. Komot. Že zato, ker je bila ura 19:17, torej trinajst minut pred začetkom Ne bodi kot drugi, glasbeno-recitalnega večera Ditke in Ferija Lainščka, pa se je en pubec od gledališča zazrl proti Bo Cafeju, najlepšem lokalu na planetu, in ji zinil: »Kaj če bi šla še kaj spit, a?« Seveda mu mladenka ni dovolila, ampak probal pa je. In to je vsa poanta, rdeča nit, ki jo morate vedeti za ta tekst. Probaš. Kot probavata Ditka in Feri.

Ptujsko gledališče smo prvič obiskali decembra, ko smo dobili feministično zgodovinsko lekcijo Kako ostanem lepa in svobodna, ob kateri smo se krohotali še v četrtek, ker je bil spomin še tako svež. Še enkrat: bravo, punce. In bravo gledališče, ki ima vse hostese z imeni iz treh črk. Mislim, da kar dve Evi. Zale dekline, od garderodbe do šalterja. Na Ptuju imaš ob obisku gledališča občutek, kot da greš k nekomu domov na žur. Komorno bi bila slaba, neprimerna beseda. Domačno? Okej, recimo domačno. Naučil sem se parkirat avto na novem parkingu na desnem bregu Drave, da se lepo sprehodim čez most, mimo Ribiča, kjer sem se vedno boril, da sem pojedel več školj od dejta (okej, saj jih ni bilo toliko, če pelješ iz Maribora punco na Ptuj si se peljal v bistvu 20 kilometrov jugovzhodno in tri leta v naprej), kjer fašeš tako lep razgled na grad, te dni pa še na zmrznjeno Dravo.

FullSizeRender 26

»Ah, to še ni nič, je bila prejšnje dni še bolj. Kaj češ, pri vas v Maribori bolj teče, pri nas se pa ustavi in lepo zmrzne,« so me bili podučili na šalterju, kjer ni nobene ihte, kolone ali klasične živčnosti. Ne. Lepo počasi. Šel sem v Bo caffe, kjer sem nekoč pustil na hrbtni strani računa najboljši kompliment v zgodovini (»Boljši ste kot moja družba,« bi bil moral dopisat, pa žal nisem), stegnil en espresso, ker bi ob naročilu čaja (obsesivno kompulzivna motnja full on), se nasmejal skupaj z natakarico, kakršno pohara samo še ona francoska bejba v filmu Čokolada, ko je Johnny Depp še bil igralec. To je Ptuj. Ne more bit’ slabo. Nikakor. Lahko te punca žali, lahko sneži, lahko je karkoli, lahko si najbolj osamljen na koncu najbolj gnilega poletja, pa bo fajn. Ne. More. Bit’. Slabo.

In veste, zakaj? Ker sem se dvakrat narobe dol zicnil (za Prekotrojance: usedel) na sedežu. Kak’ težko te je: vrsta 8, sedež 6. Kot se je izkazalo ni tako majhen zalogaj. Če komu, je prenova gledališča uspela Ptujčanom, ker so vzeli nekdanji reklamni slogan »les je lep – skrbimo, da takšen tudi ostane« prekleto zares in bi to bil za lubadarje prvovrstni orgazem, kakršnega še na Notranjskem te dni ne najdejo. No, po prenovi so pustili noter v parketu staro sediščenje, številčenje ali karkoli že. Zato so vrste malo… Nekje vmes. Na tleh piše 7 na zicu pa 8 in misliš, aaa, glej, številka zica. Pa ni. In sem tako prekleto prepričan v svoj prav presedel neko gospo, ki se ji na tej točki globoko in dostojanstveno in hrabro opravičujem, čeprav mi ni vzela vnemar (vprašajte Ivana Cankarja, če sem pravkar prav ubesedil), ker so obiskovalci na Ptuju tako prešerni in razpoloženi in krasni, da se je zdelo, kot da se igramo igrico Stoli, saj veste, muzika in en zic premalo.

Ker zicev je bilo skoraj premalo. Nekateri so dobili v parterju bočne zice, ki si jih sam ofnaš. Ja ja. Taki naval, pa so ponudili kar dve »predstavi«, paket četrtek + petek, v ptujskem gledališču. Očitno take stvari palijo. Kako ne bi, saj so tudi v Mariboru karte v Salonu uporabnih umetnosti pohlastali, ko sta Ditka in Feri predstavila svoje »sodelovanje«. Take stvari imamo Slovenci radi. Pa najbrž zaradi tega, da ne bo pomote, nismo nič posebnega. Izkušeni, cenjeni, dognani, predani, zaljubljeni, dehteči, romaneskni, romantični, regijsko, ruralni poet in zala, mlada, zagnana, predan in še marsikaj pevka. Kdo to ne bi šel poslušat, ne?

FullSizeRender 22

Skratka, zicnil sem se narobe dvakrat. Kakih pet minut sem sedel poleg ene tako prijazne gospe, ki se ni mogla nehat smejat, nato pa ugotovil, pismo, da sem se vsedel na vrsto 6, sedež 8 in ne obratno. Ko sem se obrnil, je za mano stala gospa s punčko, poleg nje pa zala hostesa (po moje ji je bilo ime Pia, Mia, Ana, Tia, Tea ali pač nekaj na tri črke), ki me je nalahno prijela za rame (oh, bi zapisala Jane Austen; huh, bi napisala Charlotte Brönte) in v smehu pokazala, kje imam zic. Če bi se mi to zgodilo kje drugje, bi zafarbal na vijolčno, pa ne v ponosnem mariborskem stilu. A-a. Tukaj pa sem se samo nasmejal in ena druga gospa tudi.

Nato sem pogledal proti odru. In nato še malo okoli. Za mano, torej vrsta 9, številka sedeža nimam pojma, je sedela morebitna mati mojih otrok, ampak v kakem drugem življenju. Malo je manjkalo, pa bi ji bil rekel, kako je lepa in neskončna, pa sem ugotovil, da bi moral najprej pogledati v njeno roko, pa ne v črte, ki napovedujejo vreme, hemoroide in srečo, temveč v prstanec, če je tam kaj gor, nakar sem ugotovil, da bi to storil prvič, kar pomeni dobro in slabo novico (dobra je ta, da bi pecal magari v gledališču, slaba pa je, da sem dovolj star, da so potencialne modelke že potencialno poročene), zato sem se fokusiral – vam na drago in ljubo – raje na dogodek kot tak. Še preden je kdorkoli stopil na oder si se zaljubil. Plakat, tisti prostostoječi, ki ima seveda svojo primerno besedo, pa se je v tem trenutku žal ne spomnim, no, na tistem plakatu je bilo pol obraza Ditke. Zdaj, fotka je najbrž zretuširana do amena, ampak nič zato. Nič hudega. Pa kaj. Ditka je na tisti fotki, kjer se vidi le pol obraza (Freud bi rekel, da z razlogom), tako neskončno lepa, da je njen fru-fru, ki je v živo še boljši, neskončno lep, vse pa naredijo njene iskreno jesensko rjave oči, ki dišijo po ravno prav zapečenih kostanjih (pa ne za 3 evre za šest kostanjev), še bolj pa njen navihan, kekčevski, skoraj nedolžen nasmeh. Ono, pa je samo plakat. Kako za vraga tole ne bi moglo biti sijajno?

FullSizeRender 25

No in zdaj pridemo na recenzentski del. Ki bo skušal biti nežen, a hkrati iskren. V najboljši meri in veri. Ditka na odru (seveda) ni sama. Ima cel band, klaviature, električno kitaro, kontrabas in bobne. Torej Ditka plus štirje tipi. Levo od odra je bil na mizi klobuk, ki bi zlahka bil Kreslinov, če bi bil beli (Prekmurje ima črnobelo kombinacijo, jebiga), bela šalca za kavo in največji sedež, ki je bil takšen, kot da bi ga skozlal Desigual (pa to je kompliment, da ne bo pomote). Ampak Ferija še nismo videli. Še skoraj pol ure ne. Pa nič zato. Nič hudega.

Ko so prišli na oder, je bila Ditka tako ljubka, v svetlikajoči obleki, temnih nogavicah in z že omenjenim prismuknjenim fru-frujem, ob katerem se nisi mogel počutiti niti najmanj slabo. Prekrižala je noge in vzela v roke kitaro, ki je ni odložila za naslednjo debelo uro. Premikala je le svoj kapodaster, vneto in predano, sem in tja (kapodaster je, dragi nerazlikovalci med bas kitaro in kitaro, tista lesena palčka, ki jo nekdo premika po prečkah kitare, zato, da lažje ujame štimo ob akordih, čemur se strokovno reče transponiranje, da ne boste rekli, da se na Urbani.si ničesar ne naučite), ampak sicer je bila prilimana na zic. Ampak kakorkoli že, bila bi tako ljubka, da bi se vsi v dvorani stopili. A ob njej so bili še, kot napisano, štirje pubeci, bolj gospodje, ki so bili vsi krepko starejši od nje. To ni kritika. Jebiga, taki pač so. Nič hudega, odigrali so vneto in vse tako, kot mora biti.

Toda kmalu se je po uvodnem Povabilu in Arabeski ljubezni pokazalo, kakšen koncert bo to. Najprej dobre plati, pa brez skrbi, tole ni črnobela, binarna recenzija. Nak. Ni. Vsaj upamo, da ne. Ditka je vse, kar bi poprockerji radi, da bi tu in tam bila Nina Pušlar. Ali da bi Taylor Swift ostala preprosto country dekle. Ditka ima neverjetno željo po ustvarjanju, poustvarjanju in igranju. Kitaro igra bolje od marsikoga, ki misli, da zna igrati akustično kitaro za taki tip glasbe. S prsti prebira po strunah kot bibliotekarji po listih inkunabul. Sladko je, pa ne v slabem smislu, češ, pocukrano. Res, punca s kitaro pravzaprav pleše, je njen podaljšek, njena zgodba, njena čustva. Je ona. Šteka, kako biti kantavtor, kar glede na njeno biografijo niti ne čudi niti ne preseneča. Pozna se, da to ne počne od včeraj, pet let že koncertira oziroma, če smo zasledili prav, tam nekje od polnoletnosti dalje, vsaj na videz iz osme (ali šeste?) vrste deluje dvajset-in-nekaj letnica. Prav tako prekleto zrelo razmišlja, kot lahko preberete v intervjuju z njo cenjene kolegice Klavdije Kopine na MMC. Zelo zrele besede in ko reče, da je ne zanima pet minut slave (beri: talent šovi), misli prekleto resno in ne reče tega samo zato, ker bi se to lepo in fajn slišalo.

FullSizeRender 24

Čeprav je prav to »lepo in fajn« tisto, kar ponuja v živo na Ne bodi kot drugi. Njene skladbe – tudi zaradi njene vokalne linije – kmalu postanejo… No, ne bomo rekli kot jajce jajcu, ampak poslušalec kmalu vidi, kaj točno bo dobil. Začne kitara, pride vokal, nato se nežno prituhne klavir, električna kitara malo podrsa kakšen slajdček, kontrabas nastavi refren, ki ga podkrepijo bobni. Nič novega, nič svežega, preverje(t)no. Kar povsem razumemo: zakaj bi menjal nekaj, kar recimo temu dela? Ampak po drugi strani pa zakaj ne? Tako zelo sem si želel, da bi vsaj enkrat Ditka sama s kitaro odigrala en komad. Brez baročnih pocukranih klavirskih vložkov ali kitarskega nadigravanja, čeprav so podvajanja v nekaterih komadih prav ljubka. Ditka je ljubka. We get it. Morda ji v kakem komadu višja vokalna linija ponagaja in kanček uide, njen glas ni kdo ve kako prodoren, zato se drži tistega, kar zna. Ampak res. Če bi zaigrala en sam komad v celoti, da bi pospremila le sama sebe (ali da bi zraven prišel še Feri), bi bila Ditka (Čepin) nova Nina Pušlar, če bi Nina Pušlar večkrat brenkala na kitaro. Takšen potencial, vendar vselej potisnjen v preverjeno in že slišano obliko.

Kajti najpomembnejši se zdi njen odnos z očetom Gorazdom, katerega klavir je bil skoraj najbolj potisnjen naprej, kar bomo, v dobri veri, pripisali konfiguraciji ptujskega odra, s čimer ne želimo namigniti, da imajo na Ptuju (pre)majhen oder. Niti slučajno. Ata Gorazd je s svojo kapico in preudarnim klavirskim igranjem pokazal, da želi hčeri samo najbolje. Ali kot je Ditka sama dobro povedala

Midva sva še vedno v prvi vrsti hčerka in oče. Toda ko malo bolj razmišljam, ugotovim, da je še vedno moj glavni mentor, ki me usmerja na glasbeni poti, kar zadeva ustvarjanje, igranje kitare mi največ pomaga. Ko imam kakšno težavo, pridem do njega in mi svetuje. Prednost je, da sva doma in ustvarjava, kadar želiva. Pomanjkljivost pa je, da se vmes tudi velikokrat spreva, ker sva si tudi karakterno precej podobna. Toda to je v najboljši veri, ker oba želiva najboljše. Potem pa je tudi prednost, da se hitro poboljšava, ker sva hčerka in oče.

Okej. Razumemo. Nekaj podobnih odnosov smo že videli (bratsko-sestrki pri Galu in Severi Gjurin denimo), kjer sodelovanje želi ponesti poudarjeno družinsko zgodbo (v najbolj predemenzionirani obliki se boste spomnili na Kelly Family), čeprav to ni nujno vedno najboljše, kot pokaže genialni dokumentarec o nedavno pokojnih Debbie Reynolds in Carrie Fisher, kjer je Fisherjeva pela Bridge Over Troubled Water še kot nesamozavestna najstnica, ki se je kasneje, ko je postala princesa Leja, poročila s – Paulom Simonom. Verjamemo, da ata Gorazd želi najboljše. K njemu Ditki večkrat uide pogled. Varno se počuti ob njem, takšen je vsaj občutek, vendar po drugi strani takšen paket s precej starejšimi, a izkušenimi glasbeniki izgubi nedolžno, naravno, prijetno vzdušje, ki ga nastavi mlada Ditka. Kaj s tem mislimo? Poglejmo obratno: ko je Neca Falk zbrala ob sebi Boštjana Narata, Boštjana Gombača in Žigo Goloba, se je pomladila in njeni koncerti (sploh tisti v ptujskem Muzikafeju) so postali legendarni v hipu.

Pri Ditki pa se nekaj te mladosti preprosto izgubi. Ne v glasbi kot med komadi, med katerimi je vselej nekaj povedala. Znova bomo ponovili naš refren »nič hudega«, vendar bolj kot je govorila, manj smo izvedeli o njej, dobili občutek, kdo je ta punca. Naštevati, kdaj si kaj posnel, kaj ti je uspelo… Okej, da je povedala, kako je Drugi breg želja postala popevka tedna, bi si zaslužil vsaj aplavz, ker je štikl daleč najboljši od vsega, kar smo slišali (glede njene kariere, pustimo sodelovanje s Ferijem še malo ob strani). To je res komadčina. Jaz slišim v uvodu malo Blackbird, nadštikla Paula McCartneyja, vendar postane kmalu tako zrel, dojemljiv in pobarvan komad o lunah, zvezdi in bregovih nesporna popevka, za kakršno bi morala Slovenska popevka naravnost klečeplazit. Ditka gre v takih štiklih (kot je tudi Nihče ne ve) k najboljšemu, kar premore slovensko kantavtorstvo in je tam, kjer je že leta Severa Gjurin. Bravo!

Še največji eksurz so bili trije komadi v angleščini. Zdaj… Nič hudega, če se odločiš za angleščino, toda ko je Feri povedal, kako ob angleščini pomisli na potovanje, ko pomisli na potovanje, pa pomisli na Prekmurje in ko pomisli na Prekmurje pomisli na prekmurščino… Prav je, da se Ditka prijavlja (uspešno, kot pravi) v tujino in razmišlja v angleščini ter nam v komadu tipa Dreamer nakaže, kako bi to zvenelo v tujini, toda tako kot Tomi Meglič ni zmogel preprosto prevesti svoje slovenske retorične dikcije, ima s tem težava tudi Ditka, čeravno so teksti really cute. Verjamemo ji, da ji je angleščina ljub jezik, kot je rekla. But sometimes you have to pick your moment, darling. And thursday’s show definitely wasn’t one of them, innit? Just like switching to english ain’t right about now, d’ya know what I mean? If you wanna do it in english, you go girl. Fine by me. Or enyone else, for that matter. Just pick your moment. Please. Pretty please.

FullSizeRender 23

Preskakovanje med jeziki lahko poslušalca krepko pretrese, ker ne ve več, kaj točno posluša, še bolj pa koga. Visokoleteče sanje Ditke so upravičene in opravičljive, seveda. Vendar na takem prizorišču gre bolj težko skozi – kot je šla malo prej moja angleščina, kot ste nemara zaznali -, še zlasti, ker je Feri (in smo prišli do njega, ne? jap, tudi mi smo ga dalj časa čakali) tako proslavil žlahtnost slovenskega jezika. Ker nalašč nisem vprašal, kako je videti tisti plus med Ditka + Feri, sem upal, da bo sodelovanja kaj več kot le na koncu. A je tudi tako dobro, saj je njena uglasbenost Ferijevih tekstov pesniku in pisatelju resnično v čast in poklon. Med štiklom Ne bodi kot drugi je Ditka upravičeno predvidevala, da znamo refren na pamet. Hvala bogu, da ima toliko samozavesti in prepričanja. Hvala bogu! Res!

Sicer pa je Feri na oder prišel dvakrat (oziroma trikrat, če štejemo še konec). Prvič je prebral pesem, dve, v drugo pa še eno, pri čemer ga je na klavir spremljal Gorazd (morda za moj občutek malo preresen mol v prvo, ampak je delalo, ni kaj), zgodba o fotografu in njegovi ženi, o ruti na pokopališču pa je narosilo oči. Čisto res. Ptujsko gledališče se je skorajda kolektivno razjokalo ob tem, kaj je ljubezen in kaj je bojda romantika in predvsem kaj je »ženski lirski subjekt«, ta v Ferijevem primeru idealen pojem za njegovo tovrstno ustvarjanje. Tu je Lainšček preprosto zmagal, s tremi štikli nas je kupil, čeprav v bistvu ni ničesar prodajal. To je ljubezen. In ja. Povedal je tako anekdoto o Mii Žnidarič, ki ga je še kot suha in neuveljavljena pevka na starem mostu v Mariboru sredi noči plešoče in pojoče prepričala, naj vendar začne pisati tudi tekste na glasbeno podlago. Ko je nato navrgel, da v Ditki vidi vse, kar je nekoč videl v Mii, smo se skoraj razjokali. Teža takega komplimenta je – četudi izrečena najbrž že večkrat na teh koncertih, ki imajo svojo prihodnost in mesto – gotovo ogromna. Kaj je vse Mia Žnidarič dosegla po Babici gre na jug, vemo. Noro.

FullSizeRender 21

Ditka je nato za konec postregla z Ne bodi kot drugi, ki je v slovenščini nadvladala angleški prevod in ga pregazila, ter za bis še z Dober dan življenje, kjer je spesnila točno tisti življenjski nasmeh, ki ga je poosebljal Tone Pavček in je vsaj za nas kot medij in zame osebno kot dripca predstavljal absolutni presežek večera, ki je padel na dve zvezdici in koketiral s čisto petko, zato mu dajemo tisto trojko s pripisom, da bi Ditko radi slišali solo ali z mlajšo in morda bolj v ozadje potisnjeno zaledje, še bolj pa še kakšen duet s Ferijem ali še s kom. Ker je to tisto, kjer je punca resnično talentirana. Igra kitaro kot redkokateri kantavtor. In Ptuj je nagradil njen trud, čeprav se je poznalo, da ima tremo – nemara tudi zato, ker je prvič v najstarejšem slovenskem mestu. Sicer v Ptuju imaš bolj težko tremo, kot je nsita imela gospod in gospa, ki sta očitno zamudila skoraj eno uro na špil pa sta imela karte v prvi vrsti in suvereno sedla točno tja. Na boli te briga.

Ferija bi sicer zlasti gospe gotovo raje še videle, v bistvu kar vsi, ampak je ravno prav oddoziral svoje mesto ter vso pozornost preusmeril na mlado pevko, pred katero je še vedno ogromna prihodnost. Le najti mora bolj izrazito svoje mesto, sicer se zna primeriti, da boš po enem koncertu videl v bistvu vse, kot bi nemara veljalo tudi za (ne)versatilnost njenih štiklov. Prikupno, zalo, navdušujoče dekle, ki ima ves potencial tega sveta. Kot ga je imela nekoč njena regijska kolegica Tina Maze. Kaj je ona potrebovala za nadcarski uspeh, pa tudi vemo. Trenutno se, če smo že pri športu, zdi, da ima Ditka vse karakteristike Petra Prevca. Vsekakor pa ima šelesteče, nežne, zaljubljene in dognane tekste. Le radi bi jo še bolj začutili, njo, njeno zgodbo, njeno mladost, njene izkušnje. Ne, ne zanima nas njeno osebno življenje v obliki žute štampe. Eh. Kot začutimo denimo Severo Gjurin ali celo Neisho. Reči, da je komad Ljubim za zaljubljene… Vredu. Fajn. Ampak kaki utrinek, kakšno izkušnjo… To bi. In solo štikle na odru. In je Ditka največji potencial, ki ga Branko Čakarmiš nikoli ne bo videl. Enega od mnogih. Pa saj. Hvala bogu. Ditka je biser. Velik biser. Prvi fru-fru Slovenije. Najbolj poetičen pa sploh. Ni čudno, da je dvakrat razprodala ptujsko gledališče. Slovenci (in zlasti Slovenke) imamo taki štof radi. Zelo radi. In kdo ve, morda se tega sploh ne da naveličati, vsaj ne, dokler bodo padali taki komplimenti in bo imela Ditka najbolj prepričljiv nasmeh na sceni. 

Bis. Hvala ptujskemu gledališču za vstopnico, tople pozdrave na šalterju, gardeborki se lahko naslednjič o svojih fantih in o tem, kaki so, pogovarjata komot tudi malo bolj na glas. Radi vlečemo na ühe.

Komentarji

komentarjev