TV

Po… Po Sloveniji

Nehvaležno in ni prav. Nak. Ni. Tako hitro oceniti oddajo, po pilotu. Morali bomo videti vsaj še dve oddaji, toda če je Televizija Slovenija želela z oddajo Po Sloveniji skopipejstati uspešno Slovensko kroniko in jo ponuditi sredi dneva (gotovo svojim najstarejšim gledalcem), je naredila prav vse – razen, da je prvo oddajo ponudila Zvezdana Martiča.

Ne nas razumeti narobe: Zvezdan Martič je za marsikaj in marsikoga pojem novinarstva. Njegovi Polnočni klubi in versatilno delo od Utripa do Teleteksta bi bilo kakšni dve desetletji poprej označeno kot legendarno. Danes legend seveda več ni, razen če ste kot avtor tega teksta, ki mu vrhunec dneva predstavlja ugibanje, kdo je pripravil prispevek iz katerega mesta. Ker je dopisniška mreža po vsej državi tista (edina?) prednost, zaradi katere je nacionalko (še) fajn pogledati.

IMG_0487

Toda pilotna, torkova oddaja, posneta pričakovano v Ljubljani (toliko o tem, da se gre Po Sloveniji), ne bi mogla bolj zgrešiti bistva in smisla tovrstne oddaje. Ne glede na to, da bodo srede pripadale Kopru (Sabina Francek Ivovič), četrtki pa Mariboru (Jasmina Gregorec). Kot rečeno, Slovenska kronika je nesporen uspeh (ali pa je posledica neuspeha Dnevnika, odvisno od vašega okusa), ker uspe po Dnevniku, kjer nam je jasno le to, da se Cankar ni bil motil in da si pač slabo sodbo pišemo sami, pokazati, da smo vendarle majhen narod, ki pa nekaj rinta, popravlja, se dogovarja, veliko prepira, a na koncu uživa v malenkostih. Slovenska kronika pooseblja bistvo naših pisateljev a la Kersnik, Tavčar, Jurčič, ki so raje šli na podeželje in iskali štof tam kot pa v prestolnici, kamor je še Lojze Kovačič moral priti iz Švice in Ljubljani ni napisal kdo ve kakega komplimenta (kot tudi ne Ivan Tavčar v Izza kongresa).

A bodi dovolj o slovenskih literatih; če bi nacionalka resnično rada pokazala, kako pride na vsak konec države, je začeti v Ljubljani – ja, svobodno nam očitajte lokalpatriotizem – pač centralistična odločitev. Zvezdan Martič je žal v tem oziru, ko se javlja zlasti Marjeta Klemenc, naj si bo še tak smučar, tujek. Z njim se težje identificiramo (kot denimo z jutranjimi voditelji, a to je že druga pesem) in ko je tako stal (v mariborskem studiu bodo pa – sodeč po trailerju – očitno sedeli, za kar nam je popolnoma vseeno, a lepo bi bilo, spodobilo bi se, da bi bili scensko koliko se le da konsistentni), smo mislili, da bo razkril goste, sedel in zapadel v debato. Pa saj delno tudi je, ko je beseda nanesla na slovenska smučišča. To je obratna izvedbena logika kot pri Slovenski kroniki, kjer jih velike težave sveta skozi majhno prizmo (pustimo Sevnico in Hišo Franko za trenutek ob strani) niti malo in niti slučajno ne zanimajo. Tako je to bila bolj tematska oddaja kot pa lokalna, čeprav je imela najboljše namene predstaviti problematiko slovenskih smučišč, vendar nekaj takega (resda brez slike) že precej bolje, dlje in sistematično počnejo v Studiu ob 17-ih.

Foto: Žiga Culiberg
Foto: Žiga Culiberg

Martičevi uvodi – kot v težave o vionogradništvu – so nekolikanj prepočasni in ne dohajajo silovitega tempa uveljavljenega novinarskega kolektiva (v tem primeru vipavskega novinarskega topništva v osebi Mojce Dumančič). Tako izpade oddaja na trenutke kot nekaj, kar so dopisniki pač dobili kot navodilo, češ, nekaj so si šefi zmislili, dajmo pač še to, boljše bo šlo v Slovensko kroniko, ostalo pa Po Sloveniji. Nič hudega, hvala bogu, toda če bomo videli, kako že itak obremenjeni novinarji delajo še več… Poznamo take novinarske prakse, ki so na uredništvo vplivali zelo slabo. Pa ne, ne pravimo, da delajo novinarji preveč, tega vpogleda nimamo, sprašujemo se samo, po ogledu pilota, kaj ponuja Po Sloveniji: nekaj, kar ni prišlo v Slovensko kroniko, in nekaj, kar je preozko za Tednik?

Največja prednost nacionalke je prav lokalna mreža in dejstvo, da imajo v Mariboru in Kopru (predemenzionirana) regionalna centra. Prav ta, ki sicer pripravljata svoja – ugibamo – obupno slabo gledana dnevnika (okej, govorimo o Tele M), imata zdaj priložnost zajahati ta lokalni val, na katerega na nacionalki očitno vse raje stavijo, saj ugotavljajo, da Slovenija raje gleda sebe, le da na drugem koncu države. Zvezdan Martič bo, zgolj ugibamo, zadovoljil nezahtevne starejše zlasti gledalke (čeprav dvomimo, da dela nacionalka tako pedantne analize), nas vsekakor ni, saj se je – čeravno za prvič – skoraj preveč lovil. Prav tako bi se spodobilo še posebej od nacionalke, da če že ima rubriko »spregledani kraji«, za katero se je očitno samo odločilo, ker Slovenijo pač pozna premalo (priznamo, mi ne poznamo kraja Motnik), naj jo naslednjič predstavi kot kraje, ki jih vsi mediji spregledajo. Torej v prvi osebi množine (spregledamo), ne v tretji (spregledajo). Tudi v Motniku namreč plačujejo zloglasni RTV prispevek (ni tv recenzije brez omembe najbolj znanega odrezka papirja) in naloga Televizije Slovenije je, da zaide tudi v tiste konce. Zato so pač plačani.

Foto: Žiga Culiberg
Foto: Žiga Culiberg

Namen oddaje Po Sloveniji je na papirju hvalevreden, sodoben, ljudski, terenski in si je že koncept sam prislužil tudi našo pozornost, čeprav bo to oddaja, ki jo bomo najbrž skoraj izključno gledali v posnetku, saj je termin 16:30 pač precej »neurban«, kar pa je gotovo tudi osnovni namen:

V ospredju ne bodo le aktualna vprašanja o tem, kako na naša življenja v mestih in vaseh po Sloveniji vplivajo odločitve v središčih moči, ampak bodo besedo v prvi vrsti dobili tisti, ki so v svojem okolju – od Primorske do Prekmurja, od Koroške do Bele krajine – nosilci velikih in majhnih zmag, ki vedo, kako z majhnimi koraki spreminjati svet, se boriti proti birokratskim nesmislom, popravljati napake, ali pa se stranpotem nasploh izogniti.

Pilotna oddaja Po Sloveniji je raje kot megalomansko ubrala postopno pot, kar je razumljivo in pričakovano od takšne oddaje. Je pa res, da smo pričakovali od pilota vendarle nekoliko več, saj se težko znebimo občutka, da je Zvezdana Martiča ali izdala trema (malo verjetno po toliko izkušnjah) ali pa se še precej lovi (kar pomeni, da je oddaja prišla prehitro na spored, čeprav so mrzli, kratki januarski dnevi najbrž res primerni za štart takih oddaj). Bomo videli. Gotovo raje iz Kopra in Maribora, čeprav preklopi lahko izpadejo tudi zelo “dajmo še pogledat na Obalo/Štajersko” sterilno pocukrani, kot se dogaja v Dobro jutro. Ampak… Držimo pesti. Do takrat pa bomo absolutno še naprej ob pol osmih zvečer najraje na kavču in gledali Slovensko kroniko.

IMG_0488

                                                    

Komentarji

komentarjev