Muzika

V devet zlasano prekrasnih

Veste, kako neopisljiv rajcig je občutek, ko v Mladini prelistaš kulturne strani, eno (naj)boljših čtiv v državi, pa vidiš tam portret banda, ki bo še isti večer prišel v Maribor, v Wetrinsky? To prekotrojansko prepucavanje, ki ga – razen poleti – dobiš ob spremljanju kulturnih rubrik (še zlasti Televizije Slovenija), zna biti ne ravno boleče, ampak imaš občutek, da te nekdo jebe na suho. Češ, kultura je ono, kaj se zgodi med Cankarjevim domom in Metelkovo. Še zdaleč ne. In pride taki petek, ko se ti v Mariboru zloži polimorna razstava, kjer ne štekaš nič, prvič uprizorjeno Wagnerjevo Rensko zlato, kjer štekaš vse, in potem še taki špil. Overdoza kulture. Maribor v svoji najbolj pristni podobi in izvedbi.

Okej. Gremo na špil. Troje je bilo jasno z garancijo do konca prvega komada. Da imam najboljšo možno družbo na špilu, ker je H. branila hipstersko podobo Persons from Porlock. Jebiga, nisem največji fan in ko smo že pri tem, meni se koncert Tame Impala v Kinu Šiška ni zdel ravno za na hrbet dol past, kar ni nepomembno za ta tekst, saj je to koncert, na katerem so prav ti pubeci dobili šus dozo za ustvarjanje svojega, khm, alternativnega, indie rocka, ampak v tistem pristnem pomemu.

FullSizeRender 5

Ampak bili smo drugje, ne? Pri treh garancijah. O, ja. Drugo je to, da Wetrinsky še drugi vikend zapored preseneča s svojo prilagodljivostjo. Toliko stvari, elementov in momentov bi mu lahko špuknilo v ksiht, ampak se gospod Wetrinsky ne da. Oder na sredini resda zavzame čisto tumač prostora in zaostale mize ob že itak monumentalnih stebrih so vzele še nekaj več prostora (za mizo je seveda sedel samo točno en tip). Za katerega se je najprej zdelo, da ga bo itak preveč. Ampak ne! Kmalu so pipike in pimpeki vseeno prikapljali in zbralo se nas je čisto zadosti. Štiri ducate, recimo, pa malo matemačite. Kaki folk? Ja, to je tudi mene zelo zanimalo. Nenad Cizl je imel namreč prav, ko mi je tri leta nazaj za Večer povedal, da Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer. In ja, mislim, da ima prav, toda napaberkovano v petek je bila taka luštna, prikupna ekipica ljudi, ki furajo svojo mini sceno in so, ja, hipsterji. Sploh dekličad je na koncertu boke vrgla ven in čisto padla noter v melodično psihadeliko. Scena z videozasloni pa po Haiku Garden v Salonu najboljša, lajk, sploh. Wetrinsky se je tako po sobotnem didžejanju vnovič izkazal kot precej akustični plac, tepih je pubecom omogočil sezuti špil, nam ostalim pa tisti občutek, da si del neke scene, kar tako iščemo, tako zelo, pa ne najdemo.

In, eto, tretje. To je najpomembnejše od vseh treh. No, kakor za koga, hihi. Enivej, Persons from Porlock so mi lani, priznam, joj prejoj, ušli, a sem jih, ko je Martina najavila špile v Wetrinsky (sklanjano povsem napak, vem), skrbno preposlušal (hvala bogu za Apple Music) in šele naknadno videl, da jih je Radio Študent (za katerega vedno mislim, da ima preojšter okus zame, pa me vsakič znova preseneti) izbral za domačo plato lanskega leta. Tudi če bi konkurenca bila naphana z nadkvaliteto (pa nimam občutka, da je bila), bi tole bilo z naskokom in štirimi goli razlike najboljše. Zakaj? E, tu pa je finta. Zato, ker že na plati dobiš skico, osnovo, neko idejo, kako mora to biti v živo. Če bi rekli, da je to ambientalna rock muzika, bi seveda grdo sfalili, ampak ne pa pretirano. Tudi pop to ni. Niti ni klasično garažno nažiganje, čeprav imata oba kitarista skupaj kakih milijon kitarskih efektov, pedal in ostalega, kar ponese osnovno idejo nekam v devet krasnih, ampak res prekrasnih.

FullSizeRender 7

Glasba Persons from Porlock nima jezika, čeprav Nikolaj Mulej poje, mislim da, v angleščini, vendar je na vokalu toliko reverba, da sem nazdravil s tonskim tehnikom, ki je najmanjši konzoli na planetu nastavil največji zvok. Začeli so pubeci plaho, skorajda kot na neki vaji, na tepihu, sezuto. Ampak ko je pripalila še kitara Martina Pavlovca in ko je začel gruvat na mogočno odbitem basu Grege Bajca ter ob nepozabnih du-bi-du-daaa bobnih Vasje Oniča, instrumentalista v bandu, je to glasba za vse čase. Odnese jo, kot kakega papirnatega zmaja. To je muzika, s katero so začeli Velvet Underground in je glasba tistega, kar si predstavljamo pod LSD kulturo šestdesetih via film. Persons from Porlock uspeva točno to: predstaviti neko staro idejo in jo narediti tako na novo, da niti malo ne pomisliš, da bi kaj ali koga kopirali. Eh. To je tako izvirno in inovativno, da misliš, kako se je nekdo grdo zlagal, da ti pubeci koncertirajo komaj leto in pol. Pa že tak. Saj smo imeli bande tipa, hm, Barely Modern, toda Persons from Porlock (ja, vem, ime ni ravno najlažje, ni pa slabo) grejo tako naprej kot Koala Voice.

Težava, edina pravzaprav, ki lahko ob tem nastane, je tista z nagovarjanjem publike oziroma s tistim, kar pač pride. Počasi obstaja neka subkultura, za katero je to soundtrack mladosti (ali pa bi vsaj komot lahko bil), vendar bi težko rekel, tako, čez prst, da se širi in da je trajna. Najbrž bandu za vse to dol visi, ker taki pač so, da jim dol visi. Najprej lasje, kot nekoč Kings of Leon, davno tega, ko so še lahko imeli take čupe. To ni glasba, ki bi te gledala v oči, že zato ne, ker imaš lase prek in ker imaš oči itak zaprte in se pustiš vozakati v devet zlasano krasnih. Je pa res, da sta bila dva nagovora, ki jih je Mulej imel z nami, dokaj… Hm. Malo nepovezana z njihovim glasbenim izročilom, saj sta izpadla preveč plastično in tuzemsko. »Mi smo Siddharta!« je bil prvi in čeravno je infantilni štos, ki se zdi originalen, nima Siddharta na nek način prav nič s to glasbo ali prostorom. Razen če je to nek antimainstream upor? Okej. Potem ja. Kupim.

IMG_1545

Drugi je bil, ko se je band predstavil »mi smo iz Ljubljane« in je nekdo iz banda rekel, češ, tega se tu ne sme rečt. Štekamo štos, vemo, kakšno podobo imamo Tutrojanci na oni strani, ampak Persons from Porlock vseeno ne deluje baš kot neki fuzbalski band ali ki bi karkoli imel s fuzbalom. Nič zato. Pač. Pride tak. Morda bi bilo bolje, če ne bi povedali čisto ama nič? Mogoče. Ker potem bi bili tipčki še bolj kjut, seksi, pojebljivi. Ne, tega nisem opazil jaz (seveda ne), sem pa videl v očeh pupik, ki jim njihovi spremljevalci pač niso mogli tako slediti, ker niso videli tega, kar so videle pupe.

Persons from Porlock bi naredili najbrž vse, da jim kdo ne bi dal oznake »rock zvezde«. Ampak bili so v tem, da so – čeravno imajo že dovolj izkušenj, jebiga, ko enkrat špilaš pred polnim Kinom Šiška – tako pičili in furali svoje, da si jim malo celo bil favš. Ne, ne zato, ker sam nimaš banda, ampak ker tudi če bi ga imel, ne bi nafural takega bisa, take melodike, ritma, glasbenega eksperimenta. Ta band uspe vsak komad odpeljati nekam drugam, skupaj s tem pa vsakega koliko toliko odprtega poslušalca. Nimajo refrenske muzike, eh. Si pa mrmraš zraven in je čisto zadosti. Koncert Persons from Porlock je vse, kar si dovoliš, da bi bil. In s tako videoprojekcijo… So pokazali, zakaj včasih ni treba na Dunaj ali v Berlin ali Beograd ali London. Se da tudi tukaj. O, ja.

Persons from Porlock so hipsterskim puloverjem in dolgim čupam dali vsebino, sporočilo in predvsem dobro vzdušje. Tako dobro, da se večer konča… Neverjetno. Samo tako dalje, pubeci. Zdaj pa tujina. Ker ja.

Komentarji

komentarjev