Muzika

Mal’ naprej, pa mal’ nazaj

MG-LV2016-1-62

Najprej sem želel tole ocenit kar v Isabelli. Isabelli v Mariboru za naše prekotrojanske kolege. Brez skrbi: brez piva. Ne, ne. Ni taki tip glasbe. Češ, za ajn’nemat. Ampak tak, ono, hipstersko. Čeprav to, joj prejoj, ni hipsterijada. Joj ne. Skratka… Itak sem imel premalo časa, v eni uri se tole pač ne da, pa če si še taki maher. Ampak potem se je zgodilo tisto nekaj. Čeprav imajo v mariborski Isabelli res dobro glasbo (pazi, zadaj je iz zvočnikov šla cela plata Velvet Undergroung & Nico), me je nekak’ motilo vse, kar je tamanilo v ozadju. Bilo je predpoldne, tisti čas, ko že skoraj veš, kakšen dan bo, ampak še nisi ziher. Take plate pridejo za točno tak čas kar prav. Zakaj? Ker sem potem ugotovil, zakaj se tega ne da ocenit v kafiču. Bum! Zaradi tekstov.

In ne, niti tovrstnih recenzij se ne da napisati na tak način. Klasičen, karkoli bi že naj to bilo. Nasploh sem gruntal, kako bi – pa ne, ne zaradi klikov – obrnil dojemanje glasbenih recenzij, čeravno »klasične« in poglobljene še vedno blazno rad pišem (throwback na Odzven!) in jih narod še vedno rad bere. Ker sicer pa gole recenzije… Kaj pa vem. So fajn, ampak predvsem bi rad dosegel, da bi na Urbani.si zajeli neko sliko v tej konfuziji, ki vlada na slovenski sceni, kjer je tona singlov in premalo albumov, ki bodo vsi izšli »zdaj pa res« vsak čas. Rad imam albume, rad si vzamem čas za skupino, za izdelek, za celoto; tudi takrat, ko si ga drugi ne.

In sem tako gruntal, ko je Los Ventilos žagal zadaj v slušalkah, kakšne recenzije bi se lahko loteval v bodoče za Urbani.si. Eto. Take. Doživete. Kaj se mi utrne, kaj razmišljam in ali se me glasba dotakne. Zato, eto, toliko, za uvod, zakaj bodo recenzije poslej takšne. Doživete, kakršno smo ponudili že ob Brodolomcu ali Zmelkoow.

Zatorej, eto. Plošča Los Ventilos je takšna, da skoraj »moraš« poslušati tekst. Čeprav bi lahko, ker so nam poslali recenzentski plošček, med poslušanjem nisem bral bookleta, ki je, mimogrede, klasičen, a ima nekoliko premajhne črke za moj okus (mimogrede, fantje, če izdate ploščo po toliko letih, je vseeno malo okorno, če v zahvali napišete »in vsi ostali, na katere smo v časovni stiski pred tiskom pozabili«). Nisem čital. Poslušal sem. Ker je to, bemtiš, Los Ventilos. Band, ki nas je ob komadu Punca tako pritegnil, po dolgem času, da smo celo mislili, kako bomo stalno pisali o novih štiklih, pa smo naredili bolj izjemo. In ja, Punca je še vedno dober štikl. Res fajn.

Najprej moram priznat, da me je ravno pred kakima dvema tednoma fejst ornk grabila nostalgija in sem izmenično poslušal original Ne gledam nazaj in ono verzijo s Tokcem. Priredba res ni švoh, ampak jebiga, original bo original. In čeravno fantje pravijo, da se držijo izročila svojega gigahita, ono, ne gledajo nazaj, se vseeno tega ne moremo ogniti. In, če smo res iskreni, se niso niti oni. Naredili so zelo dobro piar finto, obiskali so svojo zgodovino, a dali mikrofon v roke kar štirim top prepoznavnim pevcem (kdo bi rekel, da celo najboljšim v rocku oziroma pop rocku): Omarju Naberju, Gregi Skočirju, Tokcu in Tomiju Megliču. Ne moremo mimo tega in namenoma smo to porinili bolj višje v tej recenziji. Namen je kdo ve kakšen, gotovo ustvarjalne sorte in priredbe so čisto okej.

Toda če Los Ventilos res ne gleda nazaj, potem smo šli skozi ploščo tako, da bi našli tisto, kar nas je namamilo na Los Ventilos na začetku. In kakorkoli obrnemo, je to bil vokal Jacuzzy Kralla in nasploh izrazito kitarska podoba banda. Kar ohranjajo, le da so šli zdaj tja, kamor je denimo zaneslo, kaj pa vem, Stereophonics, ki mi tolčejo ven skorajda v večjem delu refrenov, ki si postanejo nekoliko podobni, hočeš-nočeš.

Plošča se začne tako, kot bi si želel, da bi se začele take slovenske plošče. S slovenščino. Ja, jezik je daleč največji adut ne samo plošče, ampak te skupine, čeprav Čas v refrenu najprej zazveni kot nekaj, kar bi/so spravili skupaj Adam. Čas se zlije v Pod črto, kje je verz »zakaj, zakaj, zato« nekaj najboljše, kaj smo slišali, ker je izvirno blebetanje. In vse to nekako dela, ruži in na tej točki sem skoraj zamižal, se prepustil dobro posnetim kitaram in se skušal naučiti tekst sproti, kar je nekaj, kar naj bi se sicer zgodilo samo po sebi (in se tudi v primeru Los Ventilos že nekoč je). Ne gre, ne? Smo se pa potrudili, res potrudili. Zelo potrudili.

Ko pride Svet na rami, je plošča #aveš – bemtiš, šele zdaj smo omenili njen naslov, ki je sicer izviren, zajema duh časa, ampak lahko po svoje tudi malo, kaj pa vem, zavede poslušalca – takšna, da ima vse, kar taka plošča očitno mora imeti. Balado, nežno, sicer z bobni, za katere se zdi, da so med snemanjem skurili zvočniki, ampak nič hudega. Zasanjanost daje možnost Urbanu Severju, da pokaže, kaj zmore in zna kot kdo-ve-kateri-že vokalist Los Ventilos. Urban Sever je pevec, ki bi mu na Radio 1 in v imperiju Lea Oblaka lahko naredili kariero. Nejc Lombardo, skoraj. Ampak v Drevo bo vedelo se počuti samozavestno in dovolj odbito, čeprav se tu počasi začne dogajati občutek, da smo vse to že slišali in komade nekoliko vse težje ločujemo (kot velja tudi za naše preskakovanje med ednino in množino).

Tobogan greha ima fenomenalen naslov in je tudi prepotreben eksurz ne samo v skoraj mol ter ponuja v refrenu nekaj osebnoizpovednega, kar bi lahko kričale današnje mlade generacije: »Nisem se rodil, zato da služim / nisem zakrivil ničesar drugim / le ljubezen.«

Prav teksti so, ponavljamo, glavni adut, saj se končno ne mučimo s pop rock bandom, ki pravi, kako se je težko izražati v materinščini (potem pa, dragi fantje in punce, dajajte tudi intervjuje, pr sporočila, facebook statuse in ostalo v angleščini!), zato je tudi Prenaglas štikl, ki mu prisluhneš, toda ne morem se znebiti občutka, da mi noben komad, ko sedem za mizo, kot sedim sedaj, s slušalkami v ušesih, s pogledom skozi okno in ostalo recenzentsko obvezno pišurijo, no, noben komad mi nekako zares ne ostane. Vsak zase ja, ampak skupaj pa se zdi nekoliko predvidljivo in enolično, čeprav kitari ponudita trilčke in tapkanje in ostalo, kar naj bi ločilo vse te štikle.

IMG_4002

In kaj jih na koncu resnično loči? Gostovanje drugih pevcev. Urban Sever je seveda legitimni pevec Los Ventilos, ampak ko vstopi Omar Naber ponudi nekaj več oprijemljive karizme, Naber pa iz Severja tudi izvleče nekolikanj več. Tokac, Meglič in Skočir pa so vnovič pokazali, zakaj so prva liga in zakaj so to, kar so.

Vem, odrezav konec. Upam, da ni tudi recenzija. Ker nima tega namena. Morda je to plata za gibanje? Morda za to, ko hodiš po mestu? Za na trolo? Los Ventilos seveda težko dosežejo osnovni, mladostni (pa niso stari, da ne bo pomote), zagnani šus svojih prvih plat. Tega ne more nihče, niti Dan D, niti Siddharta, niti Big Foot Mama. Kar lahko narediš, je to, da ustvarjaš naprej. In čas gotovo temu (še) ni naklonjen, čeprav bodo Los Ventilos – ali pa bi vsaj morali – padli v obvezne kvote slovenske glasbe in tam ne bodo samo zaradi kvot, temveč bi jih morali biti v trenutni konstalaciji uredniki zelo veseli.

Upal sem, da bom našel na #aveš kaki štikl, na katerega bi šel pecat, se lizal ali počel karkoli v dvoje. Ne vem, nekako nisem. Sem pa našel ploščo, na kateri je dovolj slovenščine, da lahko fantje res govorijo in poudarjajo, da se ne strinjajo z onimi, kako se v slovenščini nič ne da. Zato trojka, ki jo limamo tokrat, ni žleht in ni »pač nič posebnega«. Ni. Bi pa radi slišali kmalu še kaj. In ja, moramo na koncert. Čim prej. Ko spet bo. Ker za v živo pa ima tole velik potencial. Ja. In kapo dol, da so se lotili nove plošče, svoje četrte. Petnajst let so na sceni, lahko bi tudi gladko samo prišli in odžagali stare hite, če bi jih že bili prsti tolikanj srbeli. Pa niso. So to naredili, kot se to naredi. Z Dejanom Radičevićem, Jernejem Kržičem, Matejem Grginičem in Matejem Gobcem v studijski kabini. Seveda bo njihov največji hit ostal Ne gledam nazaj. Ampak ideja, da so skočili nazaj, da lahko grejo spet naprej, niti ni tako švoh. Upamo pa, da ne bo molk po promociji #aveš (20. januar, Španski borci) predolg. 

Bis. Vabljeni vsi izvajalci, da nam pošljete svoje albume, jih bomo, če le utegnemo preposlušali, vendar bi si zelo želeli, da tudi vi čitate, kaj počnejo vaši kolegi. Prepogosto se namreč dogaja, da si izvajalci želijo objave zaradi objave same, o tem, kaj počnejo vaši glasbeni kolegi, pa vas to bolj malo zanima.

Komentarji

komentarjev