Urbano

Jebemumaaaajku, Antigona!

Dame in gospodje. Drage dame in gospodje. Dame in gospodje, dame in gospodje, daaame in goooospooodje! To vam moram kar takoj natrabunjati! Ne morem se zadržat, ne morem začet drugje, ne gre. Eto. Iz prve. O, ja. Čisto pretresen sem, povožen, sferderban. Netuzemski. Kajti… Kajti… Kaaaajti! Videl sem ga. Začutil. Zbal. Ampak ja! Jim Morrison je živ! Ja, ja! Živ, živ. Živ, čil in zdrav. In še vedno čisto prifuknjen. Ljudje so čudni, muzike je konec, pet proti ena, to je konec. In, ja, čisto zares je še živ. Lahko ga vidite v Ljubljani! Ja, ja. V. Ljubljani. Naredil, zaigral, zašpilal in riknil, gagnil, crknil je v Antigoni v ljubljanski Drami. Vstal je iz groba, se pobril, oblekel v črno in rekel: Mrtvi su mrtvi! Ooooo! Aaaaa! Eeeee! Če bi to predstavo vsaj jaz videl tam v prvem letniku, ko me je mama še bolj kot prfoksa nagonila čitat Atigono in Kralja Ojdipa, bi bil nemara tudi jaz Jim Morrison. Ali pa, še bolje, Damir Avdić, Jurij Zrnec in Nina Ivanišin. Jebemumajku, kaka Antigona, kaki Kreon, kaki zbor, kaka režija! Šest od pet, sedem od pet, osem od pet. Več kot pet od pet. Oooo. Aaaa. Eeee. Jebemumaaaajku. Antigona, Turbo Mach 3 ne žiletka tako. 

Ampak gremo počasi, res, lepo počasi, na začetek. Tole bo, opozarjamo, najbrž dolg tekst. Ne vemo, kako dolg. Ker pišemo na navdih, na izust, na izdah, na eks. Ker drugače nima smisla. In kje začeti? E, to sem tuhtal, ko sem se osedlal tja prek, k Prekotrojancem. Tja, kjer sem prebil devet let, razočarano ugotovil, da ne vem, kako Ljubljančan izgleda in nikakor nisem našel identiteta (šele potem sem ugotovil, da ta v prestolnici najde tebe, ne ti njo), imel dve leti od tega abonma prav v ljubljanski Drami, bolj zato, ker sem verjel, da bom kupil abonma z mamo mojih otrok, pa je ona potem kupila svoj abonma na prvem štuku prva loža, da sem bolj gledal njo kot vse tiste zajebane predstave (recite karkoli, predstave v Drami so, četudi po le dobrih ducat izkušnjah, resno zajebane, kar sploh ni slabo), pa sem vseeno predstave bolj poštekal kot njo. Ampak ni to poanta. Nak.

FullSizeRender 4

Pred ljubljansko Dramo sem imel (in še vedno imam) strahospoštovanje. Še ko so uvedli cikel Drama Akustika sem imel nek cmok v grlu. Pa ne, ne tistega kislosmetanastega, ko se bojiš, da boš viden in to. Ne, ne. Bal sem se, pa sem zamenjal en faks (FDV) za drugega (filofaks), vpisal študij slovenskega jezika in književnost in vzel abonma in šel. Trpet? Ne. Ne ravno trpet. Pogledat? Ne. V Dramo ne zalutaš, v Dramo ne greš-samo-malo-pogledat. Drama ni firbec, veš. Drama je tlaka. Drama ima na vrhu odra napisano Libertas, pa si misliš, da te nekdo resno jebe v glavo, ker se ne počutiš svobodnega v tistem trenutku, ko kupiš abonmna. In ostaneš za vikend v Ljubljani za predstavo Ojdip v Korintu, recimo. Eni se grejo za vikend sankat, poseksat ali na kremšnito. Eni se grejo mrcvarit. In ja. To je bil izziv. Vedno. Kako zelo me bo Drama pregazila.

Ampak sem se preizpraševal, od kod ta prastrah v kosteh? Kaj od kod. Iz srednje šole, od kod. Na začetku je bil domišljijski spis. Slaba trojka. Da imam težave z izražanjem je sledil prfoksin pripis, ki je seveda kmalu postal refren, vsi spisi pa bolj ali manj nedoživete trojke. In vse je bilo kmalu poskus eseja. Celo leto smo gagali v prvem letniku slovenščine za maj, ko sem se prvič na smrt zaljubil, ko je sledil ta veliki poskus eseja. Ker, dragi fazoti, matura je pred vrati. Pustimo, da smo se vmes uvrstili še na en mundial in da smo skoraj vsi prvič vmes seksali, naredili izpit za avto in ostale neumnosti. Ampak ja. Matura je pred vrati.

In tako je, prav spomnim se, nekje tako kot zdaj, februarja, marca, moja mama opazila, da pa kaj veliko ne čitam. Ne vem, od kod ji ta ideja, ampak najbrž je imela prav. Niti ni moja mama zgodba. Morda sem kako slabo oceno dobil (jebena matematika), morda je bilo kaj drugega, ampak dva, tri mesece vnaprej sem se spravil čitat Antigono in Kralja Ojdipa. Kondor opcija. Prebereš najprej spremno besedo, ker si star 16 let in rabiš pomoč, pa te zajebe že spremna beseda. Ker pač. Vsaka čast Kosovelu, Jarcu, Ketteju in ekipi, da so bili rosno mladi sposobni pecat v starogrščini in podobno. Slava jim. Mi nismo ta generacija, jebiga. In, skratka, tako jaz čitam in čitam, pridem do konca in pač… Me ne povozi. Ne tako kot mojo kolegico, ki je bila z mano na predstavi. Ona pravi, da se je kar razjokala, ko je tole čitala.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

In je prišel maj, prišel je esej. Prav spomnim se, da je bil torek, ker smo imeli v prvem letniku le v torek popoldan pouk. Zunaj sonce, v omarci fuzbal žoga, sošolke vse bolj tolsto razgaljene. Žur, si lahko mislite. Mi pa jebeni esej. Naslov je bil že taki, da bi šel štihat mrtvega Polinejka, skakat po njem. Neka dilema o Antigoni ali nekaj takega. In sem se mučil, ljudje, kako sem se mučil, 16 let je tega, pa se spomnim, kako sva se s parker penkalom namučila. Joj, prejoj. Ampak hej. Nisem ga najbolj nadrasjal. Ne, ne. Ta čast je pripadla sošolcu Milka.

Veste, dragi čitatelji, sošolec Milka je bil tič res posebne sorte. Lase je imel na špičke, žogo je brcal postrani, ampak nekako vedno proti golu. In kasneje je vpisal filozofijo in grščino (in potlej ga nisem skoraj nikdar več videl, ga pa toplo pozdravljam na tem mestu). No, tako mi pišemo, skoraj debela ura že gre mimo, mučimo se in mučimo. Nakar se oglasi fazo Milka.

»Em… Gospa profesor…«

»Kaj bi rad?«

»Em… Jaz… Nimam… Tega v tekstu…«

»Kaj?! A me ti … zajebavaš?«

O, gospa profesorica so zakleli, huda ura bila bo, smo se mi ozrli kot antični zbor.

»Ne, ne. Čisto res.«

»Pa kako nimaš? Ti sploh veš, da je tekst že več kot dva tisoč let isti?!?!« se je skoraj penila okrog ust.

»Ja, nimam.«

»Pokaži, daj da vidim, kaj, za vraga, si ti to bral.«

In je Milka segel v torbo in ven pomolil črno knjižico. Bemtimast. Pa je res. Tako črna kakor moja. Kondorček. Dobri, stari kondorček.

»Ja in? Kako nimaš?«

»Ja nimam.«

»Daj sem.«

»Izvolite…«

In ji je dal. In ona ni vedela, ali bi se zasmejala, bila tiho ali vrgla šolstvo in sebe skozi okno.

»Pa kaj si mislil? Pa kaj moram dati tako natančna navodila?«

Mi smo gledali kot zadnji buteljni.

»Pa saj veš, da delamo an-ti-čno književnost, ne?«

»Ja, gospa profesor.«

»In, kaj meniš, Matej, se tebi Dominik Smole zdi, kot da je živel v Stari Grčiji?«

Milka, dobri stari Milka, seveda ni rekel nič.

»Nič, piši dalje, bova že nekako to uredila. Joj joj, kake generacije, vsako leto hujše, vsako leto slabše.«

Tega slednjega gospa profesor najbrž niso rekli in povsem dopuščam možnost, da je moj spomin postal res dober dialog, ampak nekako tako se je to primerilo. In takrat sem sklenil, da bom to nekoč zapisal in da si bom, da ga jebeš, ogledal kdaj predstavo Antigona. Ne vem, kako sta Milka in gospa profesor uredila svojo situacijo, vem samo, da sem jaz – eden od šestih abonentov v SNG Maribor v našem razredu – grobo pogrnil na tistem poskusu eseju in da se mi je književnost skoraj dokončno zagabila, ker so sošolke harale s peticami, pa nisem bil prepričan, da so stvar prebrale. Kot sošolka na faksu, ki je prišla ven iz kabineta, cela naorgazmena, kričeča: »Desetka, pa onega glupega Stritarja sploh nisem brala!!!«

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Skratka, eto, frustracij za izvozit, malo morje in to. Zdaj, osnovni plan za Urbani.si ta vikend je bil primarno takšen, da bi si ogledali tako Antigono kot Ljudski cirkus Sakašvili, pa nam je Gregor Baković, igralec, tisti ja, prekrižal plane, ker je zbolel. Prmejdun, kako nam je zrušil plane! Ampak smo cincali, skušali ujeti potem Antigono v Ljubljani pa še Staromodno komedijo v Mariboru (Alan Kavčič v SNG Maribor ima veliko potrpljenje z nami, hvala Alan!). Na koncu smo videli »le« Antigono. Delno je zato kriva lepa Helena, pa ne, ne ona iz Iliade, čeprav bi jo Paris ugrabil (vprašanje pa je, če bi se šli vojno, bi pa Homer gotovo kaj spesnil). Ne, ni delno kriva. Helena je kriva. Ker je po predstavi, ko sem mislil jaz že laufat do avta in odkliopeljat na naš konec Trojan. Pa ni mogla, da ne bi.

»Moram nekaj kratkega! Moraaaam!« je pisnila.

In veste, kaj? Moral sem tudi jaz. Kako napačen vrstni red besed, vem, vem. Ampak to je predstava, ko je vse narobe prav. Kot je rekel gospod Morrison. Rad je imel ljudi, ki so ga zdrmali, pretresli in vzbudili v njem neprijetnost: »Izpostavi se najglobljemu strahu; kajti zatem strah nima več nobene moči, strah svobode pa se skrči in skopni. Svoboden si.« Dobri stari Jim. Stal sem pred njegovim grobom eno uro na Pere Lachais v Parizu. Ja, ja, tudi jaz sem kupil vmes zaroto, da tam not ni on, temveč gajba pira, on pa preganja kamele ali antilope nekje med Kenijo in Ruando. Ampak tam ga, naj sem še tako rjovel z muziko v ušesih, nesrečno zaljubljen, srečno izgubljen, nisem poštekal. Ne tako kot v petek, 3. februarja 2017, ob sedemnajstih.

Ne vem, kakšne so vaše osebne preference za petkove večere. Jaz zdaj vem, kakšne so moje. To bi. Razsekajte me. Kot kos mesa. Dajte, javim se za gudeka v Odi gudeki. Bamf! Še dobro, da sva s Heleno premogla prešerno dozo optimizma. Marsikdo namreč, ko zagleda hordo mozoljavih dijakov, začne sikat in si misli, pismo, to bodo ja klepetali, pa snepali, pa se šlatali, pa fotkali pa… Mater, takoj sem to zatrl v sebi, saj nisem star 60 in tudi ko bom, upam, da ne bom zagrenjen. S Heleno sva posedla v ložo, parter levo, kjer so nam sedeže podali v ljubljanski Drami in se zanju – za sedeža namreč – tako iskreno, ganjeno, otipljivo in prešlatano zahvaljujeva, da vam težko opišem, kako zelo. Nekaj magičnega je v stolih ljubljanske Drame. Ko sem čital Kocbekove dnevnike, sem ugotovil, da je še on sedel na teh prastarih zicih. Najbrž niso tako stari, ne vem, pojma nimam, ampak bilo bi lepo, če bi moja rit sedela tam, kjer je sedela Cankarjeva rit. Ni to fajn? Rit na rit?

Prvič sploh sem sedel v loži ljubljanske Drame. Tretja levo. Vse druge so sicer zasedli dijaki, ki so, za razliko od naju, očitno vedeli, da imaš tam svoje obešalnike in to. Midva sva se pač nasmejala sama sebi in nato ugotavljala, ko sva premerjala dijaške face, in tudi dosihmal ugotovila, da so najbrž prvi ali drugi letnik, da je njihov dialekt ovinkasto koroški in predvsem ugibala, kateri od njih bo odvetnik in kdo zdravnik in komu se kaj sanja in kaj ne. Zdaj, za frocovje to najbrž ni idealna ideja o petkovem popoldnevu. Gotovo ne. Generacije so se spremenile… To sem slišal že jaz. Češ, kako neotesani, nevljudni, nenačitani da smo. In kako ne bo nič iz nas. No, niso nam to rekli, seveda ne. Bila je še boljša finta. Rekli so nam, tam leta 2004, froci, deca, pojdite študirat gradbeništvo. Če je bil res kaj krut vic, je bil to. Idite gradbeništvo. Haha. Trica Igorja Bavčarja ob sireni čez celo igrišče. Bamf! Trica! Caf!

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Kar želim povedati in zato smo, dragi čitatelji, skočili vse tja do mojega prvega letnika gimnazije, je to, da sem predstavo skušal pogledati tudi skozi njihove nemirne, nezbrane, neafektirane oči. Za mularijo je tole seveda nabor, tudi če skačejo od veselja, ko vidijo, da predstava traja 70 minut in nima odmora. Glede nato, da je tudi Medeja onidan trajala ravno tu nekje, imajo antične drame glavni adut ravno v svoji sodobni zgoščenosti, čeprav bi bil tv serijski format 45 minut najbrž še bolj idealen, ker pač živimo v času Igre prestolov in Hiše iz kart.

Mogočno zaveso, ki je hermetično in vakuumsko zaprla oder, sem gledal s strahospoštvanjem. Ma, klinc pa strahospoštovanje. Strah me je bilo. Da ne bom poštekal, čeprav sem Antigono dejansko po tistem prvem letniku še dvakrat prebral in nekako osnovno foro pogruntal, čeprav sem šele v tretje ugotovil, da je pomembna tudi zgodba Kreona. In da je fajn nekaj vedeti o antičnih anekdotah, ker vic, kako Ojdip vpraša Sizifa, ko gura skalo navkreber, češ, je’l ima umora, pa mu Sizif nazaj blekne idi jebi mater, no, ker tak vic šele potem dela. Čeprav tole ni vic. Ne Antigona. Nak.

Zavesa se je začela dvigovati. Ampak ne prej, dokler ni zadonelo. Pa se je zdelo znano. Prebral sem malo o predstavi vnaprej, tokrat sem se odločil, da bom šel v gledališče kot na dejt. Pač, nekaj veš, malo se delaš, malo fejst, da veš še več. Saj sem z eno dramaturginjo debatiral na Ptuju in se delal, kot da sem Dramatikon na dveh zlaganih tacah, in sem ravno bljuval čez Kralja na Betajnovi, ki sem ga gledal ves polomljen leta 2014 (torej ravno prav za cankarjansko verzijo kolektivne resignacije), ne da bi vedel, da je režiral Eduard Miler, gospod, ki mi je leta 2016 prodal vse razloge za vinjeto in vožnjo v Ljubljano. Saj je bila Medeja okej. Ja. Kot doživetje. Antigona je bila še klasico višje. Ker tole ni bilo le doživetje, bilo je sporočilo, dikcija, šus, okameneli, zamrznjeni frisi in taka Jurij Zrnec in Nina Ivanišin, da sem po predstavi za razcepom Malence kar zavil z obvoznice proti Mostam, ker me je postalo tudi prekleto strah. Držala me je še predstava. In vprašal sem se: zakaj? čemu? kako?

FullSizeRender 3

Kaj kako. Kaj. Kako! Dvignila se je zavesa in ja, kot rečeno, nekaj sem prebral, vedel, da je Damir Avdić kar sam zbor. Če kdo, potem on. Še pomnim prvi Yu-Go! v Kinu Šiška, kakršnega potem, to si drznem trditi, ni bilo več. Damir Avdić je bil sam na odru. No sam. Ko imaš v roki zlato lespaulko-gibsonko in za sabo blok od marshall ferša… Nisi sam. Si rock bog. In od tam, čeprav je tudi tega sedem let, sem se takoj spomnil. To je toooo! Aaaaa! A-mol. Pa d-mol. Pa a-mol. Pa d-mol. Pa F-dur. Pa E-dur. Ti-tara-ti-tara-tum-tum. Mrtvi su mrtvi. Zavesa se je dvignila in zlovešče črn, a tako mrtvaško gologlav je z zlato gibsonko kot najboljši zbor, ne, ne, tega Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile ne spravijo skupaj, tako nastavil predstavo… Da sem v hipu odmislil, kje sem, kdo sem, kaj sem. Saj je frocovje klepetalo. Za njih je taka drama, taki štikl, tako narejeno, taka scena, taka glasba, rock’n’roll… Mene bi sesulo, da bi bil star petnajst, šestnajst let. Ne bi poštekal, bi me pa bilo strah, da bi bil težko spal ponoči. Kajti Damir Avdić, bosanski psiho, tako ljubek mož sicer, je obesil in obsodil vse na smrt. Ne samo ljudi, temveč njih sporočila. Mrtvi su mrtvi, đaba ti je molitva sad. Resda so tisti, ki so skrbeli za podnapise, očitno malo kinkali in so uspeli šele na koncu predstave ujeti Avdića, ampak saj približno smo razumeli (no, Helena in jaz), čeprav ta mularija najbrž ni, sploh ker ima Avdić tako prelestno krut bošnjaški naglas(ak).

In vsi ti liki, Antigona pa sploh, Polinejk pa še toliko bolj, so hin že vse od leta 442 pred našim štetjem. Ker za to gre, za štetje. Mrtvi su mrtvi. Avdić je tako nastavil Antigono, da smo se kar sami pokopali, dol, tja dol, globoko dol. Ne vem točno še, katera se je guncala prva in kako točno je šlo. Ampak Nina Ivanišin je, ko je krenila v svoje monologe in preizpraševanja, ki niso preizpraševanja, ker je imelo vse, prav vse, kar je rekla, na koncu tako globok klicaj, da te je prestrašila, prekričala, presunila, približala Antigono, kakršno sta v originalu najbrž videla Anton Sovre in Kajetan Gantar. Premislimo namreč, za trenutek, da je to v Stari Grčiji videlo, kaj, 50 jurjev gledalcev? Tole je bil greatest hits material. In še vedno je. Saj vem, to skoraj moraš napisati. Ono, kako je to oh in sploh vedno aktualno. Veste kaj? Po svoje tudi ni. Kajti danes taki vik in krik zaženejo vsi, ko mora brat gledat, kako sestro posilijo v Igri prestolov in pravijo vsi, da fuj, da fej. Stari Grki bi, prosto po Ojdipu, najbrž zehali.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Finta je, da se Antigona zagunca že na začetku. Ta del je Milerju tako v nulo uspel. Nastavil je tok tako, da skoraj gledamo rikverc predstavo. Din-don. Nihala je kot Foucoultovo nihalo, kjer, kot vemo, smo skužili, da na nihalo ne vpliva nobena zunanja sila, da je taka pač narava stvari, v tem primeru rotacije zemlje. In e. Tako se je zibala, skoraj ljubko, Antigona. Hip-hop. Cik-cak. Nobena zunanja sila ne more vplivati na Antigono. Njena rotacija je v njej sami. In vse ostalo je kot super slow motion, najbolj seveda Kreon. Antigono so torej obesili, pardon, se je obesila, na začetku. Vemo, kaj bo. Že 2500 let vemo, kaj bo. Ve tudi teta Wikipedia:

Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo kraljevega prestola. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njuna sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma do izraza še po smrti.

Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri bratovem pokopu, vendar brez uspeha. Dobrosrčna Ismena s povprečnim ženskim značajem sicer občuduje pogum svoje sestre, vendar njeno početje označi za blazno. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarski program. Med drugim prepoveduje tudi pokop Polinejkovega trupla, ker je le-ta sodeloval v boju proti državi.

Antigona, ki raje kot zakonom države sledi nezapisanim človeškim zakonom, truplo kljub temu prekrije s tanko plastjo prahu in tako opravi simboličen obred pokopa. Ko je drugič ob njegovem truplu, da bi nanj izlila pitni dar, jo pri dejanju zalotijo stražarji. Odpeljejo jo pred kralja, kjer prizna svoje dejanje in Kreon jo obsodi na smrt. Kljub dejstvu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona, jo ukaže živo zakopati v kamniti grob. Od tega ga ne more odvrniti nihče, dokler mu videc Terejzias ne napove družinske tragedije. Kralj tako sklene pokopati Polinejkovo truplo in izpustiti Antigono, vendar je že prepozno. V grobnici najde obešeno truplo nečakinje, ki je naredila samomor. Zaradi žalosti ob izgubi najdražje si pred očetovimi očmi vzame življenje še Hajmon. Toda mera Kreonovega trpljenja še ni polna – ob novici o sinovi smrti si meč v prsi zabode še njegova žena Evridika.

Tako original. Miler si je štikl zamislil precej blizu izvirniku. Osnovno poanto je ohranil. A prikazal je nekaj drugega. Ne zgodbo, temveč like. Kako ljubimo na Urbani.si tako gledališče. Že na začetku se Antigona in Avdić ovijeta, on plazi s kitaro okrog nje, pa ne kot rock zvezda (kar v tej predstavi nesporno je), temveč kot njena senca, frdamani Mefisto. Plazi, zalezuje jo, šepeče, straši, testira. Ona se ne da. Ljudje zevsovi, kaj dela Nina Ivanišin! V tisti škrlatni, bordo, skratka skoraj rdečkasti obleki, z lasmi nazaj, popolno masko, s ponosnim razkazovanjem beder v ravno pravih dozah… Lahko bi kdo v tem videl feminizem. Ne ne. Več je. Hoho. Hudo več. Antigona vse druge pregazi. Ja, saj v osnovi Kreon sprevidi šele ko Terejzias, ki ga igra neopisljivo transcendentalna Saša Pavček, napove zlo usodo, ko je Kreon vladarsko gluh za vse osebne izpovedi in grožnje… Ampak v bistvu, tako smo predstavo videli mi, Kreon nima šans.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Ampak ravno to je za zjokat dobro! Ker je Jurij Zrnec naredil takega Kreona, kot je Heathu Ledgerju uspelo (ponoviti) vlogo Jokerja v Batmanu. Ljudje zevsovi! Ko pride Zrnec gor na oder, pride gor kot neka mešanica Kraftwerk, robota, androida, okamenelenosti, trdote. Ne nas razumeti narobe, ampak Zrnec je tako trd. Beton. Ja. Zabetonirano trd. V antiki niso imeli pojma, kaj je beton. Zrnec je jonski, dorski, korintski steber v enem. Njegovi mrki, zlovešči, zaprepadli, groteskni pogledi so – še posebej, ko se zdi, da ima največji heksnšus v zgodovini človeštva, v tistem ravno prav prevelikem mantlu – kot najboljša ritem kitara pod najboljšo kitarsko solažo. Zrnec se ponudi za pogreb. Ne žrtvuje vloge, ne, ne, ostane trumpovski Kreon, idealen za te čase. V sončnih špeglih je pa itak nadcar. Ker je zvezda. Ker je tako oh in sploh vladarski. Ker on ve. Ker on vlada.

O, kako strašna slepota je človeka, ne? Ja. Ja. Ampak ravno to nas je vodilo skozi predstavo, ki ni ne o Antigoni, ne o njeni sestri Ismeni. Ne, ne. Prelomi se, ko na sceno stopi stažar, ki ga igra Vanja Plut. Zdaj, ko je uletela gor in imela svoj monolog, svoje videnje, svojo razlago, sem gledal, kam neki ženska gleda. Iskal sem namreč troteljboben. To mora čitat! Mora! Ne, pa sploh ne, ker bi tako dobro drdrala tekst. Ne, ne. Tole je bilo nekaj povsem osemnajstega. Njen rafal, mitraljez, njeni metki besed so izpadli kot Svet na Kanalu A. Češ, breaking news. Zdaj pa res nekaj pomembnega. Toda ko hodi na koncu z mikrofonom in skoraj naredi intervju s Kreonom… Kruto. Joj, ljudje dragi, kako kruto.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

In vmes, ves čas, zadaj praska, boža, lomi, trga, rinta, grize po kitari Avdić. Dura tu ni, dame in gospodje. Mol globočin Hada. O, ja. Če imajo v Hadu spletno povezavo, gotovo na veliko dol vlečejo Avdićev material. Ker za to gre. To ni linearna predstava, čeprav je tako vrhunsko tudi zrežirana, da je dijakom lahko premosorazmerno padala koncentracija in je nekje po fuzbal polčasu tudi popustila, da so se na koncu, škoda, zarežali, ne pa zajokali in zahlipali, ob jebemumater Avdića, ko je padala zavesa in nismo dobili odgovora na sedemustno vprašanja: kam.

Kaj kam. V pizdo materino kam. Saj je jasno. Kreon je moralni poraženec. Bla bla bla. Seveda je. Že 2500 let. Naj bo. Ampak Antigona v Milerjevi izvedbi ne naredi iz Antigone svetnice, iz Ismene neodločne babure, iz Tejreziasa neko Pitijo, ki vse vidi in vse ve. Ne, ne. Nekaj drugega je. Nekaj kar je, kako prikladno, v svoji najavi letošnje sezone, ki smo se ji mi pridružili na samem koncu, spisal ravnatelj Igor Samobor:

Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej?

Sama dobra, tehtna, predirljiva in prodorna vprašanja. In ključno? Kdo neki bo dal odgovor? Kdo? Ti? Jaz? Kdo?

Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.

Samobor to prepušča prostoru, Miler prepušča času, nam pa ostane časovno-prostorski kontinuum. In vidiš, prokleti Grki, frdamani Sofoklej, kako to res dela tako, da v bistvu ne dela. Zdaj počasi razumem, zakaj so to Grki hodili gledat. Da so si potem še glavo razbijali, dokler je pač šlo. Tole je štof, tole je predstava, ki jo lahko vidiš na deset let. Je čisto dovolj. Žanina Mirčevska je priredila tole tako, kot je Hendrix prirejal Dylana. V nulo. Večplastno. Ohranila sporočilo, ampak jo zavila v psihadeliko, le da si to tako pokjen, da ta droga, imenovana teater, ne more spustiti. Nas še ni. Pa smo imeli pester večer, vožnjo nazaj v Maribor, pa smo raje odpovedali ogled komedije. Po tem ne moreš več gledat nič več. Ni teatra po tem.

Da ne bo pomote, ni vse idealno za naš okus, morda je Hajmon, ki ga igra Nik Škrlec, bolj prostovoljni prispevek v taki priredbi, bolj zaradi pač, kaj te vemo, lepega, tudi Ismena je premalo izdelana, ampak hej, znate vi našteti preostale člane, kaj pa vem, Guns N’ Roses razen Slasha in Axla? Še koga razen Morrisona v The Doors? Ne? Ne gre? Torej ni v tem finta. Čeprav je. Zrneca bom kdaj gotovo nevede oponašal. Toliko stand-upa, vlog, filmov, vsega je dal, ampak da se tako vrneš, najprej k Vesni Milek na tv in s tako vlogo, ko tako veličastno prikorakaš na oder, tako mogočno, da so vsi dijaki utihnili samo da je premaknil glavo (in ko je upognil vrat, si hlastal za zrakom, misleč, da je zadnjič)… In pa grleni, globoki, trdni, ponosni kriki Nine Ivanišin? Jelena Proković je igralce oblekla tako, kot bi radi bili oblečeni vsi fuzbalerji. Tole je bila Barcelona (Ivanišin) proti Realu (Zrnec). Izčiščeno, hermetično, enobarvno, mrko, zatemnjeno, na sceni, kjer je sedem mikrofon prav čakalo na končni refren, pa se je zdelo, kot da vsi ti mikrofoni ves čas govorijo. Igralci so prihajali iz konca in odhajali ob strani, Avdić je skušal predreti zid, zbežati nekam, spizditi z rifi vred, nastaviti tako hrupen krik, da bi izplezal, predrl, razbil vse te zidove, pa seveda ne gre, o ne, v jamo se gremo na koncu vsi obesit, vsi tisti, ki imamo ponos, ki imamo sebe, ki verjamemo v dobro.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Saj. Kreon je taki kot zadnja Lavričeva Diareja, še topla, še sveža. Ko novinar pobara Mira Cerarja tisto o človekovih pravicah, pa reče Cerar, češ, veljajo samo, če jih imamo za ljudi, migrante namreč. Pa ne, ne bomo o politiki. Ne gre zato. Gre pa za moralo, za etiko, za to, zaradi česar je Antigona to, kar je. Prikazana tako groteskno, rock’n’roll pokop v bistvu pa sedmerica igralcev ves čas uprizarja največjo sedmino v zgodovino človeštva s himno Mrtvi su mrtvi. Brez Avdića bi to bila klasična predstava, ena mnogih o Antigoni in njeni borbi za bratca Polinejka. Z Avdićem je tole The Doors gledališča.

Nekaj, kar bi Morrison tako lepo pozdravil. Kot v Miamiju leta 1969, ko je Morrison skoraj zamudil na prvi koncert turneje, ker je tako dolgo v New Yorku tri dni gledal nek performans in je rekel, hej, bom pa še jaz prebijal četrti zid, preplašil in tako osvobodil ljudi. In mu je najrepj nekdo porinil v roke jagenjčka, pa je rekel Jim, dobri stari Jim, češ, saj bi jo pofukal, pa je premlada. Nato pa šel v monolog, ko je narod želel Light My Fire, in poslal vse v kurac tako, da je prijavil: »Adolf Hitler je živ in zdrav in živi v Miamiju!« Potem je pa sledilo tisto, kako je baje mahljal s tičem in vse ostalo. Ko so na sodišču vprašali Morrisona, ob predočenju fotografije, kako na kolenih simulira felacijo pred kitaristom Robbiejem Krigerjem, češ, zakaj je počel to: »Ker je Robbie tako dober kitarist!« Ampak gospod Jim, so rekli sodišče, saj ste morali videti Robbieja stokrat igrati take solaže: »Že, že, ampak Robbie je vsakič boljši!«

In vsakič ko kdo kaj reče v tej predstavi, vsakič ko jo igrajo, čeprav so že drugi pred mano po premieri rekli, da se bolje od tega ne da, da se take klavstrofobije ne da ponoviti, ja, vsakič je tole boljši. Vsakič gremo na kolena. Skrijemo se, zabubimo, pred smrtjo, pred moralo, pred etiko. Đaba ti je molitva sad, mrtvi su mrtvi.

Ko pade zavesa po taki predstavi, ko se spet pojavi nedifinirano ukazovalni video Ateja Tutte, ko začnemo pogrešati to utesnjenost scene Branka Hojnika in ko bi še in še in še, da bi Eduard Miler raztegnil in pokazal še kaj, pademo tudi mi. Padejo naša še tako izdelana, celovita, trdna in plemenita načela. Nič smo. En kurčev nič. Mrtvi su mrtvi! Klanjaj se marmorju! Tako se mi je zdelo, da mi je nekdo rekel, naj se gonim v pizdo materino. Da mi je izjebal mater. In mi je. O, ja. Še nihče tako. Že res, da smo z ocenami, najbrž ker se tako vživimo v predstave, na Urbani.si res radodarni, zato temu dajemo pet, ker več ne gre. Tole je nov standard, vrže malo tudi luč na Medejo, ki je želela šokirati in posegla po preskoku zidu. Eduard Miler nas je zazidal tako zelo, da sem se, ko me je Helena peljala na špricer in jeger gor v kavarno Drama (prvič sploh bil tam, super plac, vinilke in vse), in je prišla pet minut po predstavi Nina Ivanišin k svojim, no, prestrašil sem se je. Čisto. Vzelo mi je dah. Ona se je pa smehljala in seveda preklopila takoj. Jaz ne vem, kdaj spet bom. Vem pa nekaj. Da me je strah. Tako zelo. In kaj ni tudi to poanta teatra? Da te pretrese do temeljev? Da se ti lahko zgodi potem vse živo še zvečer, pa ne more noben prah zapasti čez to?

Ključni citat iz Antigone je itak oni, češ, ne da sovražim, da ljubim sem na svetu. Jaz se sploh sprašujem, če sem na svetu. Ni to – Had? In še nekaj bolj pripali. Ona druga. Ona o nespameti. Kaj če smo mi vsi Kreon? Ha? Kaj pa pol? Kaj če se držimo tako načel? Ampak kdo je potem videc, kdo nam napoveduje zlo usodo? Facebook, vsaki dan znova, ko nimamo otrok, kosila za 100 evrov, izleta na Bali? Ha? Odgovor je samo en: jebemumajku. Ja. Je-bem-mu-maj-ku!  Ne vem točno komu. Ampak je. Zakričite še vi. Jebemmumajku, Antigona!

Bis. Najlepša hvala Drama Ljubljana za vstopnici in zelo prijazni gospe na blagajni. Vprašanje imamo sicer za eno hosteso, zakaj je tako pedantno pregledovala vse vrste in stole (kot da bomo kaj odnesli), ampak dopustimo možnost, da je pač bil deževni petek. Tretja parterska loža levo je pa za dijaški abonma najbrž kar idealna pozicija, da gre šepetanje mimo. Škoda malo za nadnapise, jebiga, se zgodi. Sicer pa super. Res. Skoraj osem let je od zadnje predstave, pa je bilo kot »včeraj«. Še bi. Še.

Bis 2. Med pisanjem recenzije smo poslušali izključno Mrtvi su mrtvi, pesem, malo tudi album. Priporočamo tudi vam. Tole reže bolje kot Mach3.

Komentarji

komentarjev