Urbano

Ko ljubezen ne gre na taksi

Zadnjič sem, ravno po tiskovki Staromodne komedije, slišal eno res žiletkasto. Tako, ki te razreže. Kot smejoča sirota Jerica, ki namesto na orglice igra na žiletko. Češ, pri gledališču je ta fenonemalni zajeb, da lahko zbereš, kaj boš gledal, ne pa tudi s kom. Uf. Kruta, ne? Taka, trpka, rezljava, dvorezna, klepetava in kašljava. Da odbije pol zvezdice pri oceni resnična. O, ja. In, drage urbanke, dragi urbanceljni, zgodi se večer, ko bi mladi dijakinji najraje prilepil eno (verbalno, da ne bo pomote) vzgojno. Potem pa gre to dekle, ki ji povrhu še poznam ime, in se tako razjoče, da se ji je robček iskalo. Ne farbam vas, res ne. Iskalo se ji je robček. Punca se je zjokala. In to z razlogom. Staromodna komedija je tako večno nostalgična, tako nedosegljiva v tem času, da se bomo večni romantiki itak, walda zjokali. Ki se moramo, kot punca za mano, opravičiti zaradi solz. »Se opravičujem, da sta mogli videti ta del mene,« se je opravičila kolegicama.

Pravega imena te punce vam ne bom izdal, redko je, lahko bi jo kdo prepoznal. In ne, ni Brigita iz ulice maršala Tita, kot rohnijo Mi2, pri katerih sem si tole sposodil. Punca je povrhu iber talentirana mlada pevka, dijakinja in dejstvo, da jo poznam, se mi je zdelo nekaj kakor posebno. Tako fino fajn. Ves čas je skozi predstavo nekaj kakor šušljala, kar sem nekako še pričakoval. Saj je svoji kolegici namreč tik pred začetkom razlagala, da jo žnabli resnično prav bolijo, ker se, če sem dobro ujel na uho (vem, se opravičujem, ampak na Malem odru so vrste resnično precej tesno skupaj – kar niti slučajno ni kritika, eh, prej pohvala, ampak pač slišiš res vse), tako poljublja s svojim tipom, da jo že vse boli. Ali pa je govorila o nečem drugem in sem raje bil uvideven? Ne vem, ni pomembno.

FullSizeRender (1)

Vem pa, da je bila to predstava, ko sem, ne vem niti dobro zakaj, gledal okrog sebe. Ne samo zato, ker je bila tam moja prfoksa angleščine iz gimnazije. Ali zato, ker sta v prvi vrsti bila čopasti gospod na vozičku in mladenka, ki mu je šla žgečkljivega pogleda in dolgih nohtov v skuštrane lase. Čisto noro. Ja. To je naredilo publiki, čisto napalilo in narajcalo, to naredi Aleksej Nikolajevič Arbuzov in njegova Staromodna komedija (1975). A to je le podlaga. Kajti včasih je lahko gledališče tako malo pa je hkrati tako veliko. In včasih te gledališče zažvali kot te realnost pač več ne more. O, ja. In dva stola levo od mene je sedela mladenka, ki se mi je od nekod zdela tako prekleto znana, želel sem jo ogovoriti, vprašati, od kod neki jo poznam, pa se nikakor nisem opogumil. Niti, ko je stala zunaj pred SNG. Zakaj? Zaradi frdamane igre! Ker ima tako sporočilo, da sporočila nima, ker ga v tem času skorajda ne more imeti. Morda je na ključni romantični trenutek življenja treba čakati in nositi rože na pokopališče najlepših spominov.

Šele ko sem odložil plašč, sem ugotovil, da imam na puloverju odtis riti ene zelo fajn punce, s katero sva onidan iz golega brezizhodnega veselja skakala drug po drugem. Tak, za hec. Vem, delim kao nekaj intimnega, ampak le zaradi efekta, dragi čitatelji. Ker je to taki tip predstave, ki se ji smejiš, potem bi se pa najraje zjokal, nato pa naklestil avtorja, režiserko, igralca, v bistvu pa bi sebe. Če ima kdo nerazčiščeno preteklost ali ne ve točno, ali bo še kdaj ljubil, bo nemara res vprašal za robček. Ali pa se bo, kot ona tamala, razjokal, ker očitno tako doživeto čuti nekaj, kar danes ni več možno doživeti. Le gledati in se v najboljšem primeru tako vživeti, da mislimo, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo nam.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Zelo namreč v meni donijo misli iz gledališkega lista (ti so, mimogrede, res hvaležni material, hvala SNG Maribor!) in tisto, kar je napisal dramaturg Vili Ravnjak, da je »današnji način ljubezenskega zbliževanja (zapeljevanja, osvajanja) precej drugačen od tega, ki je prikazan v besedilu Staromodne komedije […] Danes mora biti erotična želja takoj uresničena, za odlašanje ni časa.« Po Staromodni komediji pa je bistveno samo trajanje zbliževanja. Sploh pa ni ne staromodna ne komedija, kot je na krasni tiskovki povedala Diana Koloini, umetniška direktorica SNG-ja: »To je zgodba o ljubezni. V igri moški in ženska zrelih let, vsak s svojo življenjsko zgodbo, vsak s svojimibolečimi življenjskimi izkušnjami in ko se srečata in zaljubita dva taka človeka, je mali čudež, ampak saj ljubezen je vedno en mali čudež in nekaj običajnega v tej komorni, nežni in izredno subtilni igri.«

Ali kot pravi mini obnova oziroma izhodišče, kjer sta tudi imeni precej zanemarljivi, saj je zgodba tako brezčasna:

Odštekana in simpatično svojeglava gospa Lidija Vasiljevna je poklicana h glavnemu zdravniku sanatorija, ker kali red in mir, odkar je prišla. Njeno šestdnevno bivanje je sprožilo val pritožb in doktor Rodion Nikolajevič v vsej svoji karieri še ni imel tako “nenavadne bolnice”. Lidija namreč že pred sončnim vzhodom svoje sosede zbuja z glasnim recitiranjem in s petjem, ponoči jim ne da spati, ker skozi okno pleza na vrt, da bi se, kot sama pravi, naužila mesečine, da bi tavala do morja in bila sama z naravo. Zdravnika Rodiona Nikolajeviča “zmešano bitje” s spremenljivim značajem nervira, razburja, a hkrati se mu, na nek prismuknjen in medicinsko nepojasnjen način, zdi z vsakim novim srečanjem bolj zanimiva in privlačna.

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Hipokratova zaprisega tokrat torej postane Kupidova, ampak niti najmanj banalna, vulgarna ali patetična. Ali kot pravi režiserka, hipertalentirana, mlada, zagnana, resna, preudarna, korajžna, celovita, senzibilna Ajda Valcl: »Ko sem tekst prvič prebrala, mi je bil všeč, saj se spretno izogiba patetiki in poceni sentimentu, kar je za ta žanr precej redka zadeva.«

In tu se režiserka, ki ji je uspelo iz igralcev nekih povsem drugih časov ujeti ravno tisto – neke druge čase! -, česar morda sodobniki obeh igralcev ne bi želeli ali hoteli (ali, še bolje, znali), niti slučajno ne ustavi. Njen premislek je vrhunski: »Berem jo kot zgodbo o zbliževanju dveh osamljenosti, dveh življenj, ki sta precej samozadostni, berem jo kot zgodbo, da smo si ljudje lahko usodni en drugemu, da se srečujemo in da so ta srečanja lahko usodnega pomena, ker nas spreminjajo in transformirajo, pa če si tega želimo ali ne. Govori o tem, da je z leti ljudem vedno težje spoznati ljudi in postati odprt za stike, ki so močnejši. Ko nekaj preživimo, nas izkušnje bremzajo in smo nekoliko bolj previdni. Pri uprizoritvi smo se rahlo oddaljili od realizma, ki ga predstavlja predloga. Želeli smo izpostaviti dinamiko odnosa, ki je usoden za oba karakterja. Upam, da je predstava duhovita in emotivna.«

O, ja. Ne samo to, je še še več. Je taki »mindfuck«, da se nam hkrati zdi – meni in generaciji Valclove -, kako gledamo pecanje naših dedkov in babic, hkrati pa se nam zdi, da bi to »morali« biti mi, pa nemara nismo in nikoli več ne bomo, ker je še ljubezen postala prekarna, kot pravilno ugotavlja Ravnjak. Ljubezen danes lahko postane projekt, zveza je trdna, fajn in smiselna le premosorazmerno s število lajkov, postajamo hermetični in še in še. Nimam sicer najboljšega pojma, kako točno ljubezen gre, kaj šele zveza, vem pa, kako je, ko nabašeš na patološko lažnjivko in nekoga, ki pozna samo še sredstva, ker je cilj že davno nejasen, zamegljen in v bistvu kleptomanski. Huf. Bamf. Taka predstava, ja. Saj se režiš. O, ja. Pa kako se ne bi!

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Milada Kalezić in Bojan Maroševič se poznata še iz faksa. Si lahko mislite? Kdaj je to, kako dolgo nazaj? Kako ne bi bil potem že uvod, ki so ga odšpilali na tiskovki, tako dinamičen, čeprav govorita paralelno, drug mimo drugega? Vr-hun-sko! Sploh pa je scena takšna, da so slike, kot pravi Valclova, povsem nepomembne, skoraj nekaj kakor kolaž instagram fotk, preveč obdelanih in sami sebi namen. Čigavi spomini so tu? Njuni že ne. Dosti bolj, če smo že pri zunanjem vplivu, na vse skupaj vpliva glasba Polone Janežič, ki gre tja, kamor igralca, ravno prav obsedena in nafopana z dialogom, pač ne moreta. »Glasba je odraz, ne poskuša ilustrirati niti časa niti prostora niti okoliščin, temveč predvsem njuno notranje doživljanje zgodb. Povezuje ta razvoj odnosa od začetka do konca in verjetno še malo naprej. V bistvu pa se zgodba ne zaključi zares,« je premeteno rekla Janežičeva na tiskovki.

Ker v tem je finta Staromodne komedije – še zlasti pa v taki izvedbi, kjer lahko tankočutno spoznamo, da ljubezen nikoli ne zbledi ali odmre, vsaj tista prava ne, le preizkušnje potrebujemo in Lidija je v tem oziru za Rodiona ultimativni, zadnji preizkus. Kaj če na stara leta srečamo odgovore na vsa naša vprašanja? Kaj se zgodi, ko ne moremo pozabiti preteklosti? Ko ne moremo izpustiti? Ko ne gre, četudi je sreča v grobu? In kaj narediti, ko nam glavo zmeša patološka lažnivka? Ha? Kaj pa to? Kaj pa nach? Nach-potem? Noro, ne? Saj tudi Valclova ne ve, kakšen je dejanski konec te zgodbe.

Triintrideset dni se leta 1968 v Rigi zdravnik ubada s svojo pacientko, ona se ubada z njim, včasih bolj, drugič manj, prekršita vsa načela, za katera sta mislila, da jih še imata. Pijeta. Plešeta. Pojeta. Ni, da ni. Zadnji veliki dejt ali nekaj takega. Za Rodiona se razkrije, da ni ostal v Leningradu, temveč je šel ob morje, v Rigo, kjer je na grobu, kamor vsako jutro položi cvetje, pokopana njegova večna ljubljena. Med vsem tistim blebetanjem, ki ga Kalezićeva tako podoživi, da smo ji skoraj favš, ker se tako vživi v vlogo, je to bil trenutek, ko se je tisti punci za menoj vse očitno sesulo v njej in se ni mogla zadržati in je hlipavo zadrževala solze (oksimoron, vem).

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Kar je bil za njo samo hec, četudi v bistvu ni bil, vse bolj in vse hitreje postane jasno, da njeno konfuzno življenje, v katerem je bilo delo v cirkusu še najbolj »resno«, samo razkriva pomanjkanje stabilnosti ali samozaverovanja (imeti se rad in te jajce), no, kar je bilo njej preganjanje časa in izogibanje starosti, je njemu prehitro postal resen špas. To je vendar mož, ki liže bonbone, ker že petnajst let ne kadi več. Ki se redko sprosti. In taka notorična lažnivka pač ne more biti velika luč, zadnja velika šansa za evrogol ljubezenske kariere. Nak. Laži laži laži meee, ti me lažeš najboljeeeee. Oh ja. Kruto, ne? Je. Zelo. Ne slutimo sicer, da bi ga utegnila ugonobiti, predvsem zato, ker je Maroševič tako prepričljivo prismuknjen, romantično neponovljiv Rodion Nikolajevič. Ampak ga. S tem pa postaneta nevarna drug drugemu, ker počasi zamenjujeta vlogi, vendar tega ne storita do konca. Prosto po Valclovi je konec nekaj srednjega, ne srečen ne nesrečen, tako kot vse v življenju: »Toda junaka absolutno gresta naprej v parku. Kam, pa verjetno ve vsak pri sebi.«

Ravno v tem je finta. Kaj če nabašemo na nekoga, ki nas premakne, nas in naš status quo, kaj če nam nekdo dopove, da je spomin vsakič lepši in da nas nazaj ne čaka prav nič? In kaj, če ta nekdo niti slučajno ni to, kar bi rabili, smo vajeni ali ljubimo, temveč nekaj, kar se je pač znašlo? Ha? Ker zato potrebuješ šampanjec. In zato moraš plesati charleston, kar je vrhunec predstave, kar zadeva komični del, in je Maroševič tako prekleto dober, da bi tole lahko igrala po celi državi. In ne, ne samo upokojencem, še zdaleč ne, ker presega klasične standarde, čeprav ima vse elemente greatest hits in je nekaj, kar bi komercialna, kaj šele amaterska gledališča tokrat morala priznati klasičnemu teatru. Da premore enake štose, le izvede jih precej bolj dodelano, zrežirano, v stilu.

Ni vulgarno niti za sekundo, ker mora za to preprostost, ki jo premoreta dva igralca v debelih 85 minutah, da je še Kalezićeva na tiskovki priznala, da se zdaj tudi sama sprašuje, kot so jo prej stalno drugi, kako za vraga si zapomni taki štikl od teksta, zasedba pošteno garati. »Ta tekst je na videz zelo preprost tekst, nobene filozofije ni, nič takega ni – kar se mnogokrat zgodi – da se sprašuje, kaj pomeni in to in kaj ono. Vse je jasno in zelo enostavno. Ajda se je tega lotila na fantastičen način, ki bazira na enostavnosti. In tu je največji problem za igralca: biti enostaven in preprost in s tem povedati največ. Igralce (ne)hote potegne v ponazarjanje z igralskimi sredstvi z mimiko, tekstom; tukaj pa je vse tako decentno, preprosto in razumljivo. Če bi kdo šel čez, postane patetično. Najtežja je enostavnost, kako funkcionirati, glede nato, da sva dva povsem različna karakterja, ki se na koncu zbližata kot dva človeka.«

Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Ne da se bolje povedati, kot je to povedal že vnaprej Maroševič in v petek s soigralko, ki odhaja v zasluženi pokoj (uradno, a bo gotovo še igrala), požel bojda spektakularne stoječe ovacije (mi smo se žal po Antigoni zamudili v prestolnici in smo tokrat prav malo pogrešali premierno ozračje, saj je moralo biti še bolj doživeto in čustveno). Staromodna komedija je najbrž najboljše darilo za vaše starše, če ste milenijci. Ali tudi za stare starše, morda še bolj. Ampak predvsem je, še bolje, predstava za vse, ki znajo sebe peljati primarno v gledališče. Najprej sebe, potem še koga drugega. Če lahko tole vidite sami in si znate odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj in vam ni nelagodno, tudi če odgovori morda niso perfektni, potem bo to predstava, ki si je ne boste samo zapomnili, ampak jo boste odnesli v vaš naslednji odnos. Ali da boste, kot čakamo nekateri že dneve in tedne in leta skupaj z Otom Pestnerjem, zaslišali, kot se neslišno konča prikupna, prismuknjena, a tudi otožna, pač ruska, klasična slovanska predstava: »Ja… Hecno… Vse svoje življenje nisem počela nič drgega, kot da sem ti šla naproti.«

Ker ja. Včasih ljubezen gre na taksi. Z najbolj kilavim slovesom v zgodovini, gotovo najmanj romantičnim. Ampak včasih ne sede na ta taksi. Včasih je ljubezen tudi kompromis za lastno zgodovino. Včasih moramo piti penino, plesati tvist, peti totalni šus (Milada Kalezić ima noter taki solo, da si jo bom zdaj zapomnil po tem, prej sem si jo, jebiga, po sijajni vlogi razredničarke v filmu Outsider, kar je glede nato, da je dobitnica Borštnikovega prstana, nevarno blasfemično, vem), da bi lahko ne povsem preboleli, temveč šli naprej, da bi tisto nazaj še vedno dobilo rože na grob, a tudi kozarec v roko. Škoda le, da je Arbuzov to napisal deset let pred mojim rojstvom. In da na naša stara leta takih predstav ne bomo mogli videti, ker takih igralcev ne delajo več. Delajo pa fajn publiko in tista punca, katerega imena vam ne bom izdal, je že ena takih. Ona, ki je jokala. Pa ona mala drobna, ki je sedela zraven mene, gotovo tudi. Še je upanje. Vedno je upanje. Magari na stara leta. Mimogrede, ljubezen se včasih ne odpelje s taksijem.

Bis. Ko enkrat gledaš Od blizu, se Mali oder zdi prav čuden in pust, ampak je bilo fajn, četudi vsi sedeži niso bili zapolnjeni. Hvala hostesu, ki me je vprašal, kako se mi je zdelo. To so pravi hostkoti. Jap. Hvala! Vr-hun-sko!

Komentarji

komentarjev