Nazadnje se mi je to zgodilo… Kaj pa vem… V osnovni šoli? Takrat sem stikal po denarnici in se zaletel res s polnim šusom v prometni znak. Ironično, v onega za prepovedano zaustavljanje. No, zdaj sem zajahal oni mini drogec, v onega na vrhu Poštne. Centimeter desno in adijo familija! In oni so se smejali. Jaz pa sem lahko rekel samo: »Če pa je bila taaaaka predstava!«
Okej, izi, bom pojasnil. Bilo je že več kot uro po predstavi. Po kateri je šla prijateljica Amy raje kar domov. Rekoč, da mora tole predelat. In ja. Morda bi nemara bilo res bolje tole predelat. Ker jaz več kot očitno nisem zmogel. Kajti ko smo se kobacali iz Isabelle proti Wetrinskemu, smo na vrhu Poštne naleteli ravno na tole ekipo, ki je v GT22 na Intimnem odru odzružila, odtwerkala, odkričala predstavo Glej, vitki študent. Buljil sem, čekiral, kar zdrznilo me je. Čisti šok. So to oni? Niso? Kaj če so? In ko sem tako ugibal in zijal vanje kot v neke vanzemaljce, sem se zaletel kar ornk v oni mini drogec. In rekel, pohvalil, droljal, kako dobra predstava in kako noro dobri. »Reči še svojim kolegom, naj nas pridejo jutri pogledat,« so rekli v smehu in šli, tako kot mi, naproti N’Toku.
Že res, da sem si desnico skoraj okrog obrnil od silovitosti trenutka, ampak še bolj me je šokiralo, kako je to v bistvu bistvo (hehe) igre. Da te nekdo tako prepriča, pretrese, premeče, prešejka, da sploh ne moreš odklopit in jih še kar vidiš v vlogah. Sploh ne prideš k sebi, ne dihaš prav. Vdih-izdih? Ha?
Skoraj namenoma sem uletel tokrat na predstavo direkt iz malega pira. Češ, da vidimo, enkrat, kako je, če greš malo manj resno v gledališče. Pa dobro, na Intimnem odru res nihče ne piči in ne fura fensijade od teatra. Zdaj, ko sem videl že tri predstave dol po onih poimensko nagrajenih štengah, lahko gladko rečem, da je Intimni oder največji šus v glavo od odra. Kar je bil Stolp 3 za muziko, je Intimni oder GT22 za teater. Pristno doživetje, pa naj se sliši še tako gumitvist obrabljeno.
Skratka, zamudil sem, čeprav v bistvu nisem. Prišel sem genau in bil res vesel, da nisem nikomur (še) zmotil predstave. Narobe. Spet narobe. Take predstave ne moreš zmotit, ker ona »zmoti« tebe. Vsa tvoja prepričanja, temelje in videnja in oh in sploh. Okej, saj kasneje sem moral scat (pir pa gledališče gresta pač reeees dobro na hajzl), ampak moja poanta je bila, da bi videl predstavo kot uvod v petek, vikend, žuranje in to. Ne vem, če je to še možno, najbrž res ni, ker redkokdaj naletiš na sproščeno (a ne banalno) ter udarno (a ne čizi) predstavo. No, Glej, vitki študent v produkcij Študenteatra je bil najboljši možen uvod v petek, ki je trajal tam nekje do štirih zjutraj, ko sem se vzneseno kregal o Prešernu, Kaplanu Martinu Čedermacu in kdo ve čem še vse. In vse zasluge gredo temu kolektivu. In zdaj vam bom tudi napisal zakaj.
Karkoli že je rekel mentor Vito Weis tej generaciji igralcev, tej res novi in sveži in napaljeni generaciji, je rekel dobro. In bi veljalo slišati. In kako je Brini Klampfer uspelo tole zrežirati tako, da dela kot singerica… Bumf. Dras! Tole ni toliko predstava kot razstava. V bistvu je showcase, je nekaj, kar so v Ljubljani imeli onidan na Mentu, ko se bandi pač predstavili v čim krajšem času čim bolj udarno. No, e. Ta predstava je točno taka. Pokaži, kaj znaš, ampak ultimativni pokaži, kaj znaš. Ne vem, če je kaj v tej predstavi manjkalo, vsaj kar zadeva čustev ali doživetij. Okej, noben ni umrl, čeprav tudi to v bistvu nekako vselej visi v luftu. V predstavi je torej – fse. S f. Fse. Migranti, posilstvo, neizživete sanje, kuharija, mediji, golota, monolog, kadenca, prolog, ironija, cinizem, sarkazem, pravljica, bučka, Abba, Ebony & Ivory, Leonardo di Caprio… Skratka, overdoza. Skoraj nakokirana predstava. Skoraj. In ja, prebija se četrti zid tako zelo, da se ga skoraj nazaj na koncu zgradi. Ali kot pravi opis
Sami smo plazili čez skale in vode vmesnih svetov. Lisice so se pasle na ovcah. Ovce jejo travo, tako kot krave, da preživijo. Mogočni hribi in pizde od ljudi invazivno skakajoče po ponižnem kamenju. Pitajo in podkupujejo pozornost. Na vsakem koraku gostota korakov odtujenih ljudi, ki strumno ustvarjajo svet. Nasmeški praznine. Hiperaktiven oportunizem. Namenskost. Posplošeno ugajanje in ugodje v plašnicah po zadnji modi.
Preživljati dolg čas.Avtorski projekt v katerem so v okviru ŠtudenTeatra sodelovali študentje različnih študijskih smeri. Vstopna točka v improvizacije je bil odziv na novembrsko izdajo časopisa Dnevnik. Hipokrizija medijev oz. mediji kot tisti, ki mislijo namesto nas. Glej, vitki študent se predstavlja kot najboljša predstava lanskega Študenteatra, ki ga z letošnjim letom vzpostavljamo tudi v Mariboru.
Tisti stavek pove vse. Oni, o tem, da so mediji tako naduvano pretenciozni, da mislijo namesto nas in bi radi, če bi le šlo, vsaj klasični mediji, še čutili namesto nas. In, e, temu rečejo ti igralci v takem tekstu lepo eto, ližite mi šupak, jebemovammater. Redkokdaj vidiš realnost tako razbrcano v zobe, polomljen špegl, v katerem ni slike, ki bi jo baje morali videti. Ker smo zavozili tako daleč, da smo tv ekran zamenjali za ogledalo in se nam zdi, da gledamo sebi na kuharijah in fitnes oddajah. Ta del je ekspresivno najmočnejši, saj pokaže na nesmisel, nateg in skomercializiran epic faking fail naše družbe, kjer je vse baje tak lahko, instant in dosegljivo. Jebiga, ni.
A če je kuharska oddaja, kjer zablesti Raquel de Lima, ki zgodaj nakaže, da je to predstava, kakršne klasičen teater ne bi mogel igrati, saj ne dojame airbnb/prevozi/uber prekarne generacije, ki šalta med jeziki levo-desno, no, če je kuharska oddaja že močna, je to, kar naredi Vanessa Benak Cvijanović v fitnes/aerobika delu… No. Tumač. Ženski se, taki klasični, joškasti, lepi, urejeni, opicanjeni, no, strga se ji. To presega ortoreksijo, saj veste, one tipe in tipice, ki so živeli od čipsa, potem pa padli v krizo srednjih let in začeli laufat in telovadit in ti celo leto dondat samo o ljubljanskem maratonu. No, to gre še dlje. Ker Vanessa Benak Cvijanović poseksa najprej samo sebe, potem počepe kot take, na koncu še skoraj nas, ampak, kot rečeno, najbolj samo sebe. Taki solo redko vidiš. Njen shorts je namerno prekratek, da se ji vidi ja cela rit in skoraj še kaj več. Ampak ni vulgarno, ni banalno, ni preočitno. Je še več kot to. Kajti ko se ji sname, ko poseksa svojo življenjsko filozofijo fitnesa, gre in ponudi najboljše tverkanje v zgodovini slovenskega teatra. Ja, prav ste prebrali. Nor stavek, ampak ja.
Potverka tako, da ne veš, ali bi ti bilo nerodno, ker res ni težko razumeti, da se naguzi in naseksa, ne veš, ali bi se smejal, ali bi te ganilo ali karkoli. Priliman si. Gledaš, kako se ženski odpelje. Čisti šus. In kmalu spoznaš, da je to v bistvu nemara res lajtmotiv predstave. Saj tudi Raquel de Lima ponudi svoj portugalski monolog in pride kasneje oblečena v hidžab (upam, da sem to prav napisal) in se naredi za žrtev posilstva, kar je tako narobe, da bolj narobe ne more biti. Iztok Jereb ima svoj veliki solo z bučko, ki jo lupi in sprašuje o drkanju. Drkat nekoga o drkanju. Preganjanje dolgčasa. Ampak to naredi ekipa tako subtilno in hkrati sporočilno, da te predstava poskrka, zveže in vzame za talca. Krasno. Ne, ko si enkrat na tej predstavi, ko gledaš Vitkega študenta, te ugrabi. Ni šanse, da spizdiš.
Kajti ko vidimo, kako se Andraž Jug, biser te predstave, spozabi do konca, najprej želi podoživeti Titanic od vseh scen in želi nakurbati migrantko za en kurčev vbogajme in nato še pride nag pred nas ter ponavlja en-te-isti monolog in ima živčni zlom v živo, snap trhlih živcev, bi ga najraje tudi mi objeli in oblekli v pajaca, kot so ga soigralci. Radi bi nekako pomagali tem likom. Ampak ne mi, ne jaz, ne moja generacija. Saj ne, da ne premoremo hiperempatijo, toda tudi če naletimo na prebit četrti zid in pridejo igralci med nas ter fehtajo za keš, žvenkeč tisti kurčev bakreni drobiž… Ne vemo, kaj točno bi naredili. Jug je prosil, če bi lahko dobil kaj hefta, dobre stare travce za 20 evrov. Nuša Knez je pribila, da če ne zberejo 20 evrov, jim je režiserka rekla, da odpade predstava naslednji dan (igrajo danes ob 20.00, pojdite pogledat, res, če ste koliko toliko zjebani in nimate popolnih življenj). Še dlje je šla Vanessa Benak Cvijanović in kar pribila, jebeš travco, tudi »kouk« bo dob’r.
Marko Bratuš, umetniški vodja Gleja, zato v podcastu ni pretiraval, ko je rekel: »To je zelo pogumna predstava. Ta predstava je ludistična, all over the place, z mislijo, mi smo zdaj tukaj in nam ni mar in ta na gobec zadeva se mi zdi super.« Je dobro povedal, tako v nulo, da težko bolje. In zato za petek zvečer težko najdeš boljšo predstavo, ki je premiero sicer doživela že aprila in je nekaj, kar bi gotovo pretreslo in šokiralo dijake. In je nekaj, kar ne samo prebija zid, temveč razbija privid naše meglene realnosti. Kaj če smo res taki kot ti liki? Tako bedno nemočni, razvajeni, polnoritasti, nafitnisirani. Ker potem res pomaga »lenor« in si »le nor«, kar je briljantna igra besed, kar vnovič kaže, kako moč ima lahko tekst, če si igralci sami naložijo besede v usta, kaj besede, kletvice, pridevnike, krike, angleščino, pogovorni jezik, ki le pri Nuši Knez nekoliko zdrkne v trivialno štajerščino, ki nima nekega večjega efekta… Noro. Res. Odbito.
Glej, vitki študent nima nobene želje, da bi se nas kot predstava dotaknila. Ne. Na gobec nas. Ravno zato, ker karikira samo sebe. Boljše ne gre kot z Abbo – Money, Money, Money, potem ko Benak Cvijanović v top korzetu fehta za keš, ker taki pač so sodobni umetniki danes, davkoplačevalsko revni, kar je v Cankarju, kot vemo vsi, opozoril Vinko Möderndorfer. Tudi ples na Ebony & Ivory, ko so si soplesalce igralci poiskali v dobro razpoloženi publiki (manj nas je, boljši smo!), je bil karikatura in je izgledal kot nekaj, kar bi nam v živo narisal Tomaž Lavrič. Saj… Kaj če so naša življenja jebena garfield karikatura, jebeni strip? Ha? Kaj pa to?
In kaj če bi res radi bili, globoko v sebi, drek na pladnju, kot v sklepnem monologu, vrhuncu predstave pove Andraž Jug? Ko nam pokaže svoj šupak? In reče, da bi bilo najbolje, če bi mu ga vsi lepo oslinili. Ha. Kakšen zlom človeške duše, idealov, sanj. Kajti poanta je, da poante sploh ni. Seveda je ni. Kako poanto pa, za božjo voljo, pa ima moja generacija? Tudi če bi jo imela, bi jo zamenjala kaka druga v približno treh sekundah. Morda predstavi do petke zmanjka samo to, da bi deli lahko bili čisto malo bolj šokantno povezani med sabo, čeprav tudi tako surovo, opekasto, granitnokockasto pahnjeni dol po štengah delajo in je ta surovost res alternativa, čeprav slovenska kultura nima mainstreama, ker smo za kaj takega čisto premalo kulturni in preveč kolturni. Govorim za mlajšo generacijo, za vrstnike te peterice, ki nam v predstavi izpraši rit in nas na koncu spomni v srhljivih mini vinjetah, mini črticah na »vseee naaašeeee pravljice«, ki zadoni iz zvočnikov iz grl otroškega pevskega zbora. Smo bili sploh kdaj otroci ali bomo večni otroci?
Odgovora ti seveda predstava ne da, ker dragi urbanci in urbanke, ne živimo v renesansi, antiki ali na Švedskem. Morda so tudi zato večino časa luči skoraj na polno prižgane, le redkoma ugasnejo, in je vse presvetlo in skoraj na pol kot vaja, impro, nekaj mimobežnega. In jaz teslo sem se oblekel v suknjič in srajco, bog me nima rad. Saj nič narobe, ampak teslo, kako ne štekaš, bumbar božji, da ni v tem poanta, v »teaaaaatru«. Ne. Gledal sem v bistvu sebe in svoje. In se niti nisem zgražal, temveč sem bil nekaj med žalostnim in patetičnim. Če je kdaj komu uspelo pokazati špegl in nas nasmejati ter nam ni prilepilo moralno vzgojnega (ne, samo na gobec nas je), kot se v takih primerih lovljenja zeitgeista rado primeri, e, je to uspelo tej ekipi. Ker kar te res povozi je znani glas radijke Nade Vodušek, tisti resni, nacionalka in to, kjer projekt Botrstvo zamenja projekt Podri igralca. Tako daleč smo prišli. Tako nizko. A smo ob tem tverkali, fitnisirali, hujšali, rezali bučke, ločili rumenjake in verjeli, da se bomo rešili s predstavami. Ma, jok. Glej, vitki študent te ponovno vpraša, kaj si želel postati, ko si bil velik. In to je zelo shrljivo. O, ja.
Bis. Če je Eva Kraš briljirala v Od blizu s svojim seksapilom, je Vanessa Benak Cvijanović postavila letvico še višje in pokazala, kaj lahko vse igralka pokaže z enim skrajnim tverkanjem. Noro. Nepozabno. Bravo! Kritika z guzo. Nedojebljivo!
