Urbano

Nesi me, prosim!, štuporamo s Ptuja

Končalo se je, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ni bi bilo prvič, z ono napravo za merjenje pritiska in utripa kar gor lepo na moji roki. In cifre začuda niso bile nič kaj prida falš. Pa sem mislil, da mi morale biti. O, ja. Toda režiserju Janu Krmelju, precej bolj verjetno pa moji splošni anatomiji, je vseeno uspelo, da sem se naučil nekaj novega: kako izmeriti srčno utrip samemu sebi. Tudi ročno. Jebeš aparature. Ker mi je srce po predstavi Utopia, ko sem prijehal domov iz Ptuja, tako razbijalo. In mi še vedno, tudi ko to pišem. Ampak najbrž ne več toliko zaradi predstave. Čeprav bi mi to tudi lahko. Aha. Ja.

Vsakič, ko grem na Ptuj, se pri pešačenju čez Dravo zamislim, da bi se bil poročil na Ptuju. In to magari kar dvakrat. Ker Ptuj v sebi nosi nekaj posebnega, romantičnega, manjšega, skuliranega. In Ptuj ni mesto, vsaj zame ne, kjer bi takoj pomislil, kaj bi lahko bilo boljše. Takšen kot je, je prekrasen. In še posebej njegovo Mestno gledališče. O, ja. Pupe so bile spet v najboljši formi, ker ne skušajo biti tiste hostese, zaradi katerega imaš občutek, da je gledališče nekaj, kar ti nisi. Nak. Ne te pupe. Ko so mi ponudili v roko takoj karto (hvaaala!) in gledališki list (še bolj hvaaaala!), sem se spravil čez cesto, dasiravno je ostalo le dobrih deset minut do predstave, tja v kafič Bo!, definitivno plac, ki je narejen, da je zraven gledališča. Naročil sem kavo, opazil, da me v kotu en tip precej grdo gleda, ker sem natakarici zašepetal tisti en espresso, nato pa začel listati gledališki list.

Okej, nekaj sem prečital že doma, kritiko, dve tri, osnovni opis, dejansko malo guglal, pogledal fotke in… In ugotovil, da po petkovi predstavi za žur tole ne bo predstava za žur. O, ne. O, joj, ne. Nič, kot klasično dvakrat sfalirani študent sem se vrgel v gledališki list in se začel mučiti že s tistimi teksti za deset minut. Saj ne, da bi bili slabi ali karkoli. Ampak tegale v kafiču pač ne moreš kar tako čitat, počez, po diagonali, malo zaradi luštnega. Tole ni kafič čtivo. Alejandro Jodorowsky in taki liki. Ki jih itak kaj dosti ne poznam, slišal nekje, to pa je tudi to.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Nato sem se v listu ustavil pri ustvarjalcih predstave. In videl letnice rojstva. O bešmumast. Saj so skoraj vsi stari toliko kot jaz in še manj. Jan Krmelj, letnik 1995. O bešmumilomast. Ampak igrajo pa Polona Juh, pa Uroš Fürst, okej to niso tako rosno mladi ljudje, ne? Pa dobro. Pustimo. Se. Presenetit.

Že vstop v dvorano je bil res presenečenje. V kotu je ležala mrtva žival, nekaj med ovnom, kozorogom in plišastim obličjem. In v ozadju je zujila muzika, ki je nisi mogel spraviti iz ušes, pa da bi si slušalke nagural vanje. Skratka, že ob vstopu v dvorano si bil priklenjen na nek nov svet, novo realnost, nova nebesa, sanje, izkušnje. Zakaj pa ne, kajne? Če sem dobro razumel Jana Krmelja v gledališkem listu, si želi, tole je res preko palca, da bi doživeli nekaj tkaega, kar smo doživeli ob branju Danteja in njegovega Pekla v Božanski komediji. In režiser gre tu še dlje, ko v svojem Credu med drugim zapiše, da je gledalec »priča, opazovalec.«

Biti gledalec je vztrajanje v razpoki med totalno negibnostjo in delovanjem. Brati, kar ni bilo nikoli zapisano. […] Gledalec izkuša svoj neobstoj – vrnitev obstoja je izkušnja, ki bi jo lahko približali temu, kar imenuje neka pradavna usedlina besede katarza. Človek se vrne, a vrne se transformiran. […] Fenomen trenutkov, ko nas tudi v gledališču odnese proti neki drugi realnosti; kjer tudi gledališče sproži potopljenost v odsotno. Izkusiti svet v naši odsotnosti: izkusiti razmik med življenjem in smrtjo: živeti mejo: to je gledališče. Praznvati odsotnost in tujost sveta. Praznovati vse, kar nismo.

Dobro. Štekate? Ne? Nič hudega. Jaz tudi najprej nisem. Ker ne morem, niti nisem mogel, tako sem se tolažil kasneje. Kajti – in zdaj sledi ključni stavek te doživetvene recenzije – Utopia je predstava, ki jo moraš videti, da je ne bi razumel. Ne, ne gre za dvojni obrat, da bi jo bil razumel, ko je ne bi bil videl, čeprav bi to bil ultimativni preobrat sploh za te čase, ko je tako fajn govoriti o stvareh, pametnjakovičiti o nečem, česar niti povohali nismo, pa mislimo, da za ceno lajka, našega kolega všečkota, pač čisto vse prolazi.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Ko sem gledal v sliko režiserja Krmelja, sem se za hip zalotil in se počutil kot Josip Vidmar. Zakaj? Ker sem mislil, češ, prokleti paglavec, kdo te ti si, da boš nam govoril, kako naj gledamo predstavo. Dafaq? Okej, saj sem slišal in bral, kako je Richard Wagner začel novo gledališče s svojimi operami. In je tudi zašel v filozofske vode, vendar se mi zdi, da je to storil malo bolj… Okej, z muziko, dramo je pretopil v štikle, ki sploh niso neki giga hiti, in z muziko je vse lažje. Jan Krmelj pa je tole zastavil… Multikulti. Ne vem. V bistvu sem itak ugotovil, v tistih 85 minutah, ko mi je pulz šel gor in mi je srce nekajkrat padlo v hlače (kar tokrat pripisujem predstavi, kar je vsekakor kompliment), da nič več ne vem. Predvsem pa, ko sem po dolgem času spet v gledališču pogledal na uro, upajoč, da bo pokazala več od tega, kot mi bo dejansko pokazala. Kar ni fajn. To res ni fajn.

Potem sem se pa spomnil, kako sem sedel v Linhartovi dvorani, ko je bil Liffe še res festival, kjer smo jedli jabolka kar v dvorani, na sredi vrste in si prekrival oči in ušesa hkrati, se stiskal h kolegu Golobiču, ker me je Lars von Trier tako predrmal, prestrašil in pomendral s svojim Antikristom. Tiste živali in to… Aaaa. Faking preveč. Zbežati sem želel. Nekam. Kamorkoli. Samo stran.

In na to so mi letele asociacije v tem kolažu ali skici ali karkoli že to je, kar bi naj bila Utopia, arheologija raja, ki ima, kot lahko vidite na sliki, prav svoje dele in vse. Morda to zgleda bolje strukturirano in dojemljivo, kot potem dejansko je. Kot rečeno, že tekstov v gledališkem tekstu nisem razumel in se ob tem nisem počutil niti ponosno niti žalostno butasto ali zahojeno, ker ne gre zato. Res ne.

FullSizeRender (7)

Lažje sem spremljal zgodbo o Fandu (dominantno nasilno nežni Aljaž Jovanović) in Lis (sključeno sledeča in sančopansovsa Polona Juh) kot tisto drugo, kjer imamo klasično zgodbo Abrahama (Uroš Fürst) in Izaka (Klemen Janežič), vmes pa še usodni lik Kore (Tina Vrbnjak). Ne morem vam povedati in razdati zgodbe, ker se mi zdi, da zgodbe, vsaj tiste klasične, sploh ni. Je razpad zgodbe. Vsi so popotniki, nekako izgubljeni med potjo in ciljem, to so ljudje, ki na koncu skrbijo za odsek »izgubljeno-najdeno«, ker so ostali nekje vmes v svetu, ki nima okvirjev, norm, časovne linearnosti ali sploh smisla. Ker vsa tista kri, tista žival… Uuuu. Srhljivo? Da. Smiselno? Niti ne.

Zgodbi Fanda in Lis je toliko lažje sledit, ker veš, da ne bosta nikoli prišla v obljubljeni Tar, kjer boš okronan z zlato krono in dobil ključ do vseh labirintov. Njuno potovanje se začne iz niča in konča v niču, kar pomeni, po domače, od vukojebine pri tretjem križišču desno, pri čemer ona s pokvečenimi nogami ne more hoditi, on pa ne more biti nežen, ne da bi bil grog. Dobra, ne? O, ja!

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Zakaj? Če zakaj, je predstavo Utopia ali pa vsaj polovice le-te, fajn videti samo zaradi Polone Juh. Pa kaj si nor. Kakšna fizična predstava! Kakšna sključenost! Kako mlahedrave okončine! Kakšna osteoporoza! Kakšni vratolomni padec na lastno kičmo. Načeloma se predstava razvleče in ima preveč mašil, ko igralci pomen iščejo brez besed, toda gledati, kako Polona Juh mlahedra ob Jovanoviću je presežek prve vrste. Čisto res. Kako se mu prepušča, predaja, mu verjame, čeprav jo on vseskozi potolče, rani in živita v začaranem krogu, kjer je edini izstop ta, da jo fenta.

In če še zakaj, je predstavo dobro videti zaradi multikulti sporočila, ki ga razkadijo, zaprašijo in kožno strgata Špela Ema Veble in Nina Jagodic z gotovo iber zapomnljivo masko in kostumi. Kaj takega! Prav podoba – spet bolj Fanda in Lis – te premakne in tu uspe Krmelju tisti premik, da gledalec razpade, da ne gleda predstave, temveč predstavo predstave o predstavi (ne pričakujem, da boste to razumeli), da ravno ko ve, kaj gleda, v bistvu spozna, da ne ve ničesar in gre spoznavati vse jovo na novo iz pravzaprav kar sadomazo radovednosti, ki te sicer ne razočara, a zaradi nje z odrevenelo levo roko sredi noči vstaneš in pogledaš, ali si že dospel v frdamani Tar, pa seveda v Tar ne moreš, ampak bi tako rad prišel v frdamani Tar in še raje, da bi tja prišla vsaj Lis, ampak če hoče tja priti Lis, mora tja priti tudi Fando, ki jo štuporamo prenaša v dobesednem in prenesenem pomenu…

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Ta vizualno sporočilni del uspe ravno zato, ker je tudi scena (Nika Erjavec in Andrej Koruza) skorajda umaknjena za škrlatno zaveso, a kaj, ko je scena tudi inkubator za najbolj mračne, krvave, groteskne prizore, ki jih sploh opisati ne moremo (in to mi na Urbani.si, moš mislit?), in stopajo liki pred nas kot neke prikazni in ravno ko se jih privadimo in skoraj vzamemo za svoje in sta Lis in Fando skoraj Cinco in Marinko ali Vladimir in Estragon ali katerikoli dvojec pač že, Jack in Rose iz Titanika, magari, pa je na oder prišla hladna, čelava, ornk čelava, zamaknjena Kora, kjer Tina Vrbnjak znova postreže z asistenco na tekmi, kjer gola ne bomo videli. Ker to je težava Utopie in to smo opazili, ko smo nekje po pol ure preverjali drug drugega (no, še zdaleč ne vsi), če lahko sledimo temu in skorajda iskali ubogo so-dušo, ki nemara čuti ali vidi ali misli podobno kot mi, izgubljeni v tej resnično arheologiji roja, tole so ja izkopanine naših blodenj in sanj kar obenem. Gledali smo se in iskali sočloveka, ki bi kaj rekel. Ni, razen onih klepetulj v loži levo.

Težava Utopie je težava fuzbal moštva, ki ima najboljše drese, res lepe drese, top osebje v klubu, izjemne igralce, vendar trenerja, ki mu pač (še) ni usojeno, da bi bil letos prvak. Pa to ne leti sploh nujno na Jana Krmelja, še zlasti ne na njegovo mladost. Čeprav sem slišal in štopal vse daljše nosne izdihe gospe na svoji levi (na desni so bili trije prazni stoli, večina je bila sicer zasedenih, kar me je begalo, saj na desni nisem imel nobene upore, le večni temačni prepad), sem proti koncu, ko sem si nekako zložil celoto, ko sem ugotovil, da v Tar nikoli ne bo prišel noben, morda tisto žrtveno jagnje, tista poklana žival, mogoče lik Kore, čeprav ali je ona sploh zemeljski lik, kdo je, saj ni važno, ne razumeš, pojdi dalje, tok zavesti, no na koncu sem vseeno bil nekaj kakor ponosen in vesel, da novi generaciji v koprodukciji Drame in Mestnega gledališča Ptuj omogočajo take projekte in teste. Moje totalno analfabetsko mnenje je, da bi veljajo naslednjič premisliti, kako in kaj, namreč, kaj bodo potegnili iz recenzij, mnenj, odzivov publike, ki pa več od aplavza nekako ni zmogla in je mnenja, sodim pač po tišini pri garderobi, očitno prišparala za štiri stene.

Utopia je predstava o ničemer in je predstava o vsem in hkrati sploh ni predstava in je predstava in tudi mi ob pisanju težko doživljamo, skoraj tesnobno, nelagodno, izgubljeno, tavajoče izkustvo. Grozljiva maska, mazanje s krvjo, šepetanje, duplikacija zvokov, izmaličeni liki, migetanje crknjene živali… Toliko efektov, kot ponudi Krmeljevo delo, ponudi le redkokaj. Ampak na trenutke sem si zaželel, da bi bilo kot pralni stroj, ki ima milijon funkcij, ki jih ne poznam, a sem vesel, da poznam tisto eno, vedoč, da imam še druge.

Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Ker tole te res opere na nek nov način. Če si bil prej prepričan, da si iz bombaža ali, primerneje, volne, si zdaj ugotovil, da je etiketa ali lagala ali pa ne znam brati več ničesar. Verjetno tisto slednje. Skratka, prestrašila me je predstava, ker je moje sočustvovanje z izjemno Juhovo »nagradila« tako, da me je trpinčala z maskami groze, krvjo in ciklično smrtjo. In to sem skorajda predstavi nekoliko zameril. Najbrž zato, ker mi je srce tako razbijalo iz katerega koli razloga že.

Po predstavi sem si že na mostu, kjer se ponavadi ozrem, upajoč, da se bom na Ptuju poročil, meril pulz, počutil sem se nelagodno in v mestu kurentov (na poti v gledališču so se eni pubeci igrali z zvonci v kombiju) preplašeno opazoval, da mi ne bo kaj skočilo iz reke, ovinka, gradu. Če je to bila želja predstave, ji je uspelo. Ampak nelagodje? Pri Danteju ni bilo takega nelagodja, ni bilo lahko – sploh ne v gimnaziji – ampak nisem pa, če pretiravam, razmišljal, da me bo kap ali zakaj umiramo in zakaj imamo take podobe raja. Zakaj sem sploh šel to gledat?

FullSizeRender 7

Morda me je taka predstava prav klicala? E, to sem se spraševal, vsakič ko je Vrbnjakova prihajala gor na oder, ne kot človek, ne kot lik, ampak kot svarilo, pojem, usoda, klic. Potem sem videl posipane srčke po mostu in ključavnico, na kateri je pisalo Teja & Paula z znakom za neskončnost in sem se cinično nasmejal, pa nisem cinik, vsaj mislim in upam, da ne, ampak ja, kakšna neskončno, če pa že naša percepcija raja in nedosegljivega Tara umira na hrbtu nežno grobega Fanda in neusojene Lis.

Naenkrat se mi je to, da bi se bil na Ptuju poročil, zdelo tako trivialno. Še pred predstavo sem bil prepričan, da se bom prek Puchovega mosta prvič zapeljal do ptujskega McDonald’sa, kar tak, ker pač ja. Nisem se. Težko sem dihal, nekaj kakor sopel, parkiral avto in šel domov. Ponoči sem težko spal in ko sem se zjutraj zbudil, sem bil tesnoben in pred očmi sem imel Lis, ki se štuporamo cijazi z upanjem na Fandovem hrbtu, pa se itak potem vsako upanje, sploh če je veliko kot Tar, konča s pokolom.

Štekam, da gledališče vedno ne more biti žur. Okej. Štekam, da lahko iz nelagodja narediš zgodbo. Vendar tu sploh ni zgodbe, ker se mi zdi, da vam predstave nisem znal opisati in je tudi ne morem. Pa bi naj bila to kao poanta in teksta in portala Urbani.si. Hm. Kaj čmo. Upam samo, da se bom jutri počutil bolje. In da bom verjel v Lis, če že v drugo ne morem. In ja, Polona Juh je res tako dobra v predstavi, ki ima vse, kot rečeno, elemente za uspeh (glasba Gašperja Torkarja sploh hara, tudi dramaturginja Katja Markič je opravila trdo delo), toda tole je tekma, na kateri smo dobro igrali, ampak ne samo izgubili, temveč izpadli. Saj res, če dobro pomislim, sem se nazadnje tako za kurac počutil po tekmi Slovenije z Anglijo v Južni Afriki. Takrat je šlo eno celo poletje. Nekdo bo rekel, ha, se pa vsaj spomniš. Mogoče bi bilo včasih bolje, če se ne bi? Ne vem. Vem pa, da mi vseeno ni žal. Ker včasih ti pač nekdo mora sklistirat možgane. In dvignit srčni utrip. In te pretrest. Resda je to malo premočno (pa nisem mislil, da sem taki “rahlec”), resda nočemo presimplificirati našo latentno kritiko, ko dajemo trojko o nečem, česar nismo očitno najbolje razumeli, ampak… Predstava bo ostala v mislih. Ali ne EKG-u. To pa. 

Bis. Čisto možno pa je, da mi je srce razbijalo zaradi gospodičen v loži levo, bolj pri steni, ki sta čebljali skozi celotno predstavo in ti je žal, da ima ptujski teater predobro akustiko, saj bi ju šel sam mazat s krvjo, ko bi bil sedel na levi strani, ne pa na desni, in ju lovil z grozljivo masko. Sicer pa zelo fajn publika, nihče ni kašljal, hrkal, pogrkaval ali rojeval. Bravo, Ptuj!

FullSizeRender (6)

Komentarji

komentarjev