Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.
Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.
Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«
Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.
Kori, boste zmagali?
»Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«
Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh.
»E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«
Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej?
»V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«
Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro?
»Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«
Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo?
»Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«
Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu?
»Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«
Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito?
»Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«
Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo?
»Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«
Vi ste pa stali na odru.
»Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«
Zakaj so tiste slušalke tako harale?
»Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«
Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven?
»Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«
Kupidove puščice?
»Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«
Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino?
»Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«
So babice vaša ciljna publika?
»Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«
Ne.
»No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«
In kako babice vidijo Korija?
»Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«
Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci?
»Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«
Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers?
»Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«
Kdo je Kori?
»E, to je vprašanje.«
In odgovor?
»Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«
Maja Keuc je res poslušala komad?
»Bila je jezna.«
Fejst?
»Precej, ja.«
Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek?
»Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«
Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja?
»Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«
Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt?
»Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«
Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to?
»Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«
In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami?
»Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«
Opa, počasi, izi. Polomija?
»Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«
Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo.
»Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«
Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata?
»Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«
Okej, kdo so vaši feni?
»Vsi.«
Dobro, čakajte, kako vsi?
»No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«
Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike?
»Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«
Kako je s slovenskim popom?
»Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«
Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak?
»Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«
Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj?
»Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«
Kako ste doživeli Narodnozabavni rock?
»Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«
Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere.
»Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«
Torej… Rabi Ema vas?
»Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«
Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik?
»Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«
Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat?
»Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«
Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo?
»S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«
Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor?
»Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«
Kaj naredite, ko greste mimo trafike?
»Niti ene revije ne pogledam!«
Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici?
»Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«
Kaj se vam je danes zgodilo?
»Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«
Čakajte, res?
»Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«
Ema je zelo znana po kulinariki.
»(se zamisli) Ha? Kulinariki?«
Ja, »kuhinja«.
»Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«
Em…
»Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«
Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo?
»Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«
Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala.
»V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«
Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe?
»Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«
Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar?
»Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«
Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«?
»Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«
Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču.
»Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«
Preveč?
»Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«
Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni?
»Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«
Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol.
»Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«
Zdaj smo leta…?
»Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«
Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral?
»Sestre in Samo ljubezen.«
