Muzika

Za obje(ma)t samega sebe

Lahko bi bil imel moralnega mačka. Takega. Ornk mačka. In to, od vseh dni, ravno včeraj, dan po valentinovem. Ki sem ga, valentinovo namreč, kot se spodobi, prebil za šankom. In tam, v Piafu, tu v romantično robatem Mariboru, skušal nekako vsaj spodletelo zapecati kelnarco. Pa je nisem. Ker nisem slišal še plate 3P. Kajti… K. je res lepa in krasna in zgovorna in zrela in prava in retro kelnarca. Res. Iber lepa. Ampak zaboga nisem mogel izustiti ama nič romantičnega. Seveda sem razmetaval s komplimenti, na veliko in okroglo in široko, ampak neromantično. Bolj sem jo skušal empatično razumeti, medtem ko je v že zaprtem lokalu pospravljala, nosila stole, filala hladilnik in me pustila, da sem trabunjal z vse bolj zapletajočim se jezikom in spil do konca tisti šesti pir. E, takrat bi že moral slišati 3P. Tretjo ploščo Hamo & Tribute 2 Love.

Ampak dobro. Sem jo pač poslušal včeraj. Dan potem. Ko so mi jo iz agencije GIG prijazno e-dostavili dan pred današnjim koncertom v Kino Šiška. Zdaj, na Urbani.si bi radi bili topšit eksluziva, najbolj relevantni profil za muziko, Marceli Štefančiči muzike, ampak okej, take ideje pač nastanejo za šankom, ne?

O, ja. Šank. V torek sem storil, kar pač storiš, če si sucker za retro finte in če misliš, da je tvoje življenje film, čeprav zdaj harajo tv serije. Ampak za tv serije rabiš malo več likov, štofa, izkustev ipd. Skratka, vrnimo se v torek zvečer. K. je zelo prijazno odgovarjala na moja vprašanja, ki jih res ni bilo malo. Zakaj se je vrnila v Maribor, če je diplomirala iz Ljubljane. Zakaj ima vedno tako lepo polikane lase, o katerih sem pisal v tekstu o Piaf kvizu, in jo potem tudi vprašal, če je prebrala tekst (kako nemogoče patetični egotrip, pa kaj si nor, kot neki predzadnji fukfehtar). In seveda ga je. In seveda je opazila, da sem prejšnji torek le pokukal noter v Piaf in si je to zapomnila in jaz sem bil, ko mi je to povedala, prepričan, da bova prvorojencu dala ime na tri črke, ampak eno res izvirno, nekaj takega, kar ne daš psu (Gal, Maj, Kaj ipd.).

Skratka, čoril in šankiral sem, pivckal tista piva, vmes enega jegra in nekako se je čas skoraj ustavljal, ampak sem ga sam porival naprej, ker sem videl, da je K. utrujena. Kako ne bi bila, če pa je delala cel božji dan, nato zložiti vse tiste stole, pa šank, pa pucanje, pa obračun, pa ono in ovo, vmes pa neki jebiveter, maminsine tam sprašuje, kakšne ima življenje plane in koliko bi ocenila svoje življenje iz prizme tega trenutka. Od ena do deset. In ne vem, kako mi je uspelo, ampak dovolila mi je, da sem čoril še tam, ko je lokal zaprla dol. Ne vem, morda sem bil dobra družba? Najbrž nisem bil, ker se mi je jezik zapletal, pa se mi ponavadi ne. Res pa je, da sem imel tremo. Ki je padla, ko ji je vmes pocinglal telefon, pa jo je gotovo poklical fant (ker pač, ja) in svet je spet takšen, kot je vedno bil, pa če ga vidiš še skozi tako romantično hipsterske špegle. Ampak okej. Ni mi bilo žal, da sem se ga na valentinovo nalokal sam, za šankom. Ne. Bilo je kot v dobrih starih časih, čeprav niso bili ne dobri ne kdosigave kako stari. Mislil sem ji na hrbtno stran računa, za katerega mi še zdaj ni jasno, kako je lahko znesel samo 5 evrov, kdo mi je te vse plačal pive, no, na hrbtno stran računa sem ji hotel, kot že stokrat poprej, nekaj napisati, nekaj klasične, nekaj gigaluštnega, pa nisem, ker ta fora ne pali, ker če bi, potem bi za valentinovo počel kaj-te-vem-kaj.

Nisem. Šel sem. Ji rekel lahko noč in čao. In ja, zjutraj me je bolela glava, ker sem pač pil laško in še kar verjamem, da po laškem ne boli glava. In potem se je dan vlekel, narisalo se je sonce, da te zaboli glava še toličkanj bolj. Zlezel sem na Piramido, v kratkih rokavih, se koliko toliko streznil, prišel domov in videl mail. Bamf. Plata! Hamo! To mi delaj! Ne, nisem taki iber fan, čeprav sem imel z njim pred dvema letoma res fajn intervju – predvsem zato, ker sva imela publiko, eno bejbo, ki nama je pol dala za rundo, no, bila je seveda njegova fenica – in ker sem do onemoglost preposlušal ploščo Pol (2015), ki je bila taki hudi napredek od angliciranega prvenca Dve (2013). Štikl Nazaj sem si rolal do onemoglosti, ker me je našel v ravno pravem času. Pa Gospa Magister, pa Pol, pa Urbana, pa Greva še mal’ dlje. In ja, dobro je rekel takrat Hamo, kako mu preseda to, da ga vsi primerjajo s Cockerjem, katerega priredbo With A Little Help From My Friends sem slišal v soboto, ko sem se peljal s Ptuja, in ugotovil, da so gospod Grlo preminili že par let tega in kako gre čas mimo, muzika pa ostaja. Saj vem, klasika, znucano, že slišano, ampak ja.

Foto: Marko Alpner / Agencija GIG
Foto: Marko Alpner / Agencija GIG

In tako nekako je s Hamotom, ki ga tako rad slišim na Valu 202, ne da bi ob tem sploh pomislil, kdo točno že je njegov brat. Ker kaj pa ima Mihi s tem. Sploh pa, Mihi je napisal za Tinkaro Kovač iber štikl Slepa sreča, tako da prosim lepo. Hamota sem nato poslušal v KGB pa gotovo še kje in ta plata Pol je – sploh ko ti v roke pomoli Hamo vinilko! – v izvedbi Tribute 2 Love točno to, kar manjka danes na sceni, ki išče tuje vplive ter jih skuša skopipejstati k nam. Hamo je rocker. Pika. On res živi tako kot zveni. Ni poza. Nima za intervju leder jakne za nedeljsko kosilo pa neki babičin pulover. Nak. Ne. Prepričljivi so ti pubeci. Poredni blues rock za dva se mi je bilo zapisalo ob tisti plati, kar se je dopadlo marsikomu. Ja. Poredni. Blues. Rock. Za. Dva. Ker je. In to tudi ostaja na plošči 3P, ki izide uradno danes in bo doživela upam da čim bolj dostojno predstavitev v živi. Kar zveni skoraj nemogoče za te čase, ko na plošči dobimo eno, v živo pa drugo. Mah. 3P je posnet še bolj »live« kot Pol, pa je že Pol bil taki retro, hamondi, pravi ferši, viskozne kitarce, ravno prav utrujeno predani bobni, zaljubljeni bas. Okej, že vnaprej sem vedel, ko sem stisnil play, da bo Pol ohranil posebno mesto. Jebiga. Stvar totalne subjektivnosti, tako pač je. Štikl Nazaj mi je pomagal, da se nisem počutil kot zadnji kreten, ki ne more preboleti neke bejbe. Hvala bogu, trpi. To. To je ponata Hamota in njegove ekipce.

Naredil sem si lepo, ko sem poslušal prvič 3P v sredo, 15. februarja 2017. Odprl sem okno, zunaj je bilo še v dveh cifrah, cca. 10 stopinj, a sonce je šlo zadaj za Pohorje. Luči nisem imel prižganih, sem pa vžgal eno svečko, furati skušam tisti danski higge, pa kaj veliko ne pomaga, enkrat kolerik, vedno kolerik, ampak za potrebe teksta recimo, da je sveča pokončno in toplo in objemajoče gorela in mi segrela, kaj pa vem, komolce in dušo. Legel sem na posteljo in žal mi je bilo, da nimam več diskmana (vsaj ne delujočega) in da bi kot v gimnaziji sedel za mizo in res poslušal plato. Ampak okej. Legel sem in poslušal. Najprej sem še nekaj plozal po mobitelu, pa sem ga dal stran. Ne. Ležal sem in poslušal. In je šlo. Morda bi bilo boljše skozi slušalke, ker se Hamotovim tekstom res splača predati, ker opisuje, doživlja in lahko vse to doživljaš skupaj z njim, ritem je ravno prav upočasnjen, da si narišeš vse to, o čemer prepeva.

hamo-kino-siska

Ni težko pasti v to ploščo. Če ti je taka muzika, tako hropenje, taka viskoznost, taki stiskavac seveda všeč. No, mene je 3P zagrabil točno tam, kjer me je šlatal Pol. Ker štarta z Vreme za lubezen tako, kot sta si nazadnje z Weight of Love upala na Turn Blue (2014), kjer se vse začne z naporno, dolgo, staro balado. No, Vreme za lubezen ni tako frdamano naporna, je pa pogumni skok za začetek plošče. In je tako dober začetek, da sem bil še bolj jeen, da (trenutno) nimam punce, ker jebešmumater, danes pri vseh playlistah bi iskal za bejbo neki top komad, pa potem nastaviš neki bebavi radio, ki seveda med stiskanjem suče, kaj pa vem, reklame o Lidlu ali pa razlagajo, če je tuja postaja, o koloni na neki avtocesti v Franciji, in skratka, ne najdeš neke samosvoje, nove plošče, neko muziko, ki je nisi že ponucal, ker za pravi stiskavac ne ponucaš že ponucanega, ne? Ne. Ne. Ne. In eto. To je taka plata. Če bi imel bejbo, bi dal to gor in za en fuzbal polčas se lahko predam njej, besedilom, o, da bi spet bil dijak.

Finta je, da je plata bolj gibljiva, ko jo poslušaš drugič, pa tretjič, pa četrtič, in niti ni tako za zaljubljene, čeprav je iz dronea jasno, kam moli bradato hripava 3P. K ljubezni, čeprav si morda Zabluzu, čeravno si naletel na grm in bejbo, ki ti kriči »govori mi grdo« ali pa »zaj porini, zaj ti gre!«. Ampak saj pride Uspavanka, štikl za tako objemanje, da ne spustiš, pa če baba prdne. Res. Tu je Hamo s svojo ekipo kralj. Ne on sam. Ne. Ker mu pubeci nastavijo takšno podlago, da se lahko vokal, tekst, občutki pretakajo kot poljub, vreden hesknšusa. In potem je tu Gospod, kjer delay efekti ob verzu »sol na rano / nisi z mano / solze v rano / kdo je bil gospod?« in takih kitarah pobožajo tako staroselsko, večno, zimzeleno, da se težko odločiš za naj komad, ker je Ona gre ravno pravo nadaljevanje in je Ti in mraz kot Slovenske železnice, ki ti ponujajo večno izkušnjo, pa si moraš pač vzeti čas, ker gre to zeloooo počasiii. Komad Ti in mraz je dolg pet minut i kusor, ampak se zdi, da ga ne bo konec, da je konec samo okolja, vsega, skoraj celo ljubezni.

In potem pride, ko že objemaš samega sebe (pa ne, ne tako, fuj ste grdi!), zadnji sklepni štikl. Telo. Ki se, odkrito, kot Popevka tedna niti slučajno ne more zdeti tako orgazmično dober štikl. Ne. Tole trofi samo enkrat tako nepozabno dobro in tega trenutka ne bom pozabil nikoli. Vstal sem in pogledal, koliko komad še. Okej. Zadnji. Hm. In primerno klavirski, saj veste, večna kadenca, večni odhod, dotiki klavirskih tipk za črnobele nostalgiš sepia slike nerazdružljivega objema. In potem pripalijo! O ja! Cel band z vso svojo silo, pa električna kitara, pa orgle, pa bobni pa ovo pa ono. Nenormalno! Duki nastavi taki akord, Spretan nanizata taki kitarski cukrček, da se lahko Hipi povsem potopi in se Buco, kar vidim ga, zadaj smeji in mogočno tolče po razprtih činelah in se ravno bobni raztegnejo in poslovijo. In gre Hamo in se tako poslovi. Ne, tega se ne da podoživeti. Moraš slišati plato prvič, morda na ravno taki dan, morda ravno prav zmačkan, morda ravno prav sam, ne pa tudi osamljen. In pride tisti šus na koncu komada Telo.

In e. Potem sem si komad rolal do onemoglosti. In si ga zdaj tudi. In to je uspeh te retro plošče, ki ima spet idealnih osem štiklov, ki se zdijo daljši od plat, ki jih imajo dvakrat več. Kričim. Ja. Kričim. Vse to za tvoje telo. Rad bi pel s prepono, čikal, samo tu in tam, pa sploh ne znam kadit, da bi lahko tako odkričal. Saj, ja, vedno bo tu Joe Cocker (Hamo lahko tu komot zavije z očmi), ampak a naj gresta Ronaldo in Messi k Peleju in Maradoni ter se jima zahvalita, ker sta znala tudi onadva brcniti žogo?

Vdihnem. Samo še dim. Da spet se začutim ob tebi. In komaj te še dobim. Spet je privito. Telo. Tako se konča 3P. Ki je seveda stiskavac in je najboljši objem, kar smo jih dobili v zadnjem času. Hamo je, najbrž tako kot jaz, večni romantik. Črpa tam, kjer je vredno črpati. Ni Kupid, ker če bi bil Kupid, bi mu puščic zmanjkalo že na prejšnji plati. Ali pa bi jih vsaj moralo zmanjkati. Ker se razmetava z našobljenimi teksti, prav žvališ ta besedila. Jočem, kot joče nebo in podobno. Boste rekli, sluz, kič in to. Pa ni. Če si večni romantik, ki ne zna kelnarci K. rečt, pismo, tak si lepa, da bi spucal z jezikom najprej šank, pol pa še tebe, pa vseeno verjameš, da boš enkrat tega spet sposoben… Potem je 3P najboljši izlet. Pol je bil poredni blues rock za dva. 3P je lahko tudi za enega, če sta dva neločljivo eno. Če me štekate? Upam, da ja. Edini pogoj je romantičnost. In če vam gre solza dol ob kriku »teloooo« in tisti kitarci Spretnega. Uh ja. Najboljša plošča za najdaljši objem. Pika. Zakaj potem štirica? Ker bi za petico tole moral poslušati v objemu. Vse. To. Za. Tvoje. Telo. Plošča, kjer se naučiš objeti samega sebe. Nekega dne pa morda še K. Ali kogarkoli pač že, ki bo tako objemal, kot objemaš ti. 

Bis. Upam, da bo danes v Kinu Šiška čim manj klepetanja. Ker tole se posluša tudi med vrsticami. Ker je muzika tako čuteča in čutna. 

Komentarji

komentarjev