Muzika

Buuuuucoooooo!

Foto: Marko Alpner

Na koncu je bil že totalni razvrat. Kolega Marko ni mogel, da ne bi zinil. »Čuj, stari…« je pripomnil, ono, ne da bi bil žaljiv ali nahantlan ali kaj takega, ne, pač zinil je nekaj, »oni tvoji kolegici pa sta že perajt!« Lahko sem se samo smejal. Na glas. Ker kaj takega lahko rečemo pač samo Štajerci, sploh pa v Ljubljani in še posebej v Kinu Šiška. »Ni finta, da sta onidve perajt,« sem mu odgovoril, »finta je, da ostali niso.« Ampak do takrat so bili. Po Mi2 je to bil naslednji špil, zaradi česar bi lahko Kino Šiška bila domicil in praznik slovenske glasbe. Lahko si Mario Galunič izmisli desetletje slovenske glasbe in kdo ve kake zaboga vse festivale… Ampak e. To je to. To je bil praznik slovenske glasbe. To, kar so odhropeli Hamo & Tribute 2 Love. Dve uri in pol zaljubljenega rock’n’rolla.

Dimek me je lepo pozdravil, ravno prav ruknil, da bi se bil polil s pivom. Tomija sem na wcju povprašal, kako kaj glasilke. Lado Leskovar je v kotu na stolu pridno čakal na začetek špila. Ni, da ni. Pa sem prav to na veliko očital Šiški in Ljubljani in naši sceni, šank očitek, tjavendan pizdakanje, češ, kako nimamo scene, kako glasbeniki ne podpirajo drug drugega. In pride Hamo in reče veste kaj? Ko je bil špil na vrhuncu, ko sta dve uri postajali neskončni stop-čas, je pripomnil: »Kolegi glasbeniki so mi rekli… Saj se da v Šiški tut oduzpod špilat.« Ja. Se da. Namesto v Katedrali (kapaciteta 1.050, prosto po Hamotu, ko je kričal jurjapetdeset vas je!) se da tudi v Komuni (kapaciteta, kaj pa vem, 100-200?), če ti slučajno megalomansko spodleti in te pribije ne realna tla. Ampak eto.

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Hamo in ekipa so tole razprodali – s pametno stragijo video posnetkov na facebooku, ena boljših akcij, upam samo, da je ne bodo zdaj vsi do onemoglosti kopirali – že v torek, če se dobro spomnim. Špil je bil v četrtek. Kaj češ lepšega kot razprodati Šiško, a? Zato je tak’ frdamano delala ta njegova izjava. Ma kaki oduspodaj?! Lepo vas prosim. In nato je predstavil Rudija Bučarja, top presenečenje in top duet, da se je kadilo od kvalitete, sproščenosti, žuranja, objemanja, stiskanja, žvaljenja. O, ja.

Ampak gremo lepo po vrsti, nazaj na začetek. Še pred dvema letoma, ko sem delal intervju s Hamotom (jebiga, sklanjamo po štajersko na Urbani.si), sva se dobila spodaj pred Šiško, na terasi. Nič ni kazalo, da bi Hamo razprodal takrat Šiško, ker je plata Pol (2015) šele prihajala in je bila vse, kar Dve (2013) ni bila. Slovenska, dostopna, instantno nalezljiva. Hamo ni bil rock zvezda, ne še takšna. Ampak ko sem se peljal s koncerta domov in sem poslušal podcast revije Rolling Stone in debato z naslovom »Is Rock Dead?«, kjer so sicer izkustveno in zanimivo blebetali o tem, ali je Taylor Swift rock zvezda (ker Beyonce to gotovo je!) ter se fokusirali pač na medijsko in finančno percepcijo rock zvezdništva, ki ga v klasičnem smislu seveda ni več, sem se spomnil tistega intervjuja s Hamotom. Ne toliko intervjuja samega, temveč bejbe, ki je prisedla in na Hamotovo opazko, češ, da snemava, ni šmirglala ama niti pet posto in je pač poslušala. In nama potem obema (!) plačala pir. In, mimogrede, bila je iber raketa.

Hamo je v svojo glasbo vrgel sebe. Niti najmanj ne skriva svojih vplivov, še manj to počne Tribute 2 Love. Zakaj ne bi bili ravno prav nostalgični, se poklonili največjemu in najboljšemu, kar je poredni blues rock za dva spravil skupaj? Hvala bogu! No, s to mislijo sem se jaz podal onkraj Trojan. In nabasal na kolegico, ki mi je rekla, kako ji je na Urban festivalu tam v Tobačni Hamo s Tribute 2 Love zamoril. No, »zamoril«. Ne ravno zamoril. Ampak da mu je zamerila štikl Nazaj (moj najljubši), ker kaj kurac gremo tipi stalno »nazaj, nazaj, nazaj« in ne vidimo tistega, kar je pred nosom, ono, tu in zdaj. Pa saj ne rečem, tako kot je razlagala, je imela gigaiberhiper prav. Ja. Pika.

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Skušal sem ji dopovedati, kako je meni pomagala in me nabincala v zobe plata Pol, pa sem se čisto predal v večeru. Kar v Šiški ni najlažje, ker se kelnarji držijo kot preslabo plačani in izmučeni utrujenci na predrago plačani poroki. Ali nekaj takega. Saj ne rečem, niso si sami krivi in sploh to ni od včeraj in nihče ni bil žaljiv ali karkoli takega, ampak ko sem šel novi prijateljici po drink in dvakrat kelnarci rekel, da bi imel vodo, ona pa mi je dvakrat pred nos pomolila pivo… E, nekaj pol ne štima, ne? Pa to je bilo tam zgoraj, pred dvorano, kjer je taka škoda, da šanka ni noter, kot to zmore denimo Cvetličarna. Bi klepetali kaj bolj? Ne vem, vprašanje. Če greš ven, zapustiš špil in čeravno so vrata odprta, da slišiš vsaj po ovinku, kaj se dogaja not, se zdi, kot da se vsakič, ko se vrneš v plac, koncert začne znova. No, rešitev je seveda, da pač ne piješ piva, ne hodiš posledično lulat in teh težav nimaš, vendar če bi vsi tako razmišljali, bi lokal gotovo riknil. Načeloma za kake bolj intimne, komorne ali eksperimentalne koncerte taki aranžma res sede in je primernejši, za taki špil, kot je bil tale, pa bi dal levo roko, da bi bil šank noter in da bi se kelnarji vsaj malo bolj nasmejali. Vem, ni lahko, ampak hej. Pir košta tam od 2,90 evra dalje. To ni malo.

Pa dobro. Ne bomo zdaj tu safer furali, ker pač ne. Samo pač toliko. Ampak itak bi lahko delili na tem špilu topel pir za sedemnajst evrov, pa bi delalo. O, ja. Čeprav najprej ni. Nič ni narobe s predvozači, včasih zna biti prav simpatično, toda The Leading Guy, kot si pravi italijanski kantavtor, ki si je na kitaro nalepil podobo Boba Dylana (kar ima toliko smisla, kot če si daš sliko Messija na majico pod dres tretjeligaša), nekako ni sedel v ta kontekst, saj je bila ciljna publika malenkost preveč izkušena za taki Ed Sheeran cuker. Pred Franka Turnerja, denimo, bi tole neprimerno bolj pasalo. Tako je pač tip skakal, premikal kapodaster iz pete na sedmo prečko in nazaj ter skušal biti videli kot Chris Martin iz Coldplay, zveneti kot Ed Sheeran in, najbrž, postati Bob Dylan. Nak. Ne tukaj. Pa ja, ko prebereš, kaj vse in kje vse je bil ta pubec, si misliš, okej, mogoče pa mi ne štekamo, ampak vseeno… Škoda, da priložnosti ni dobil kakšen domači kantavtor, ki jih niti slučajno ni malo. Ampak okej. Smo prežvečili tudi to.

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Edini spodrsljaj špila ni bila ura, kot bi morda pričakovali in tu gre absolutna hvala izvajalcem, placu, organizatorjem. Kajti da se špil začne ob 20:35 (od oka) v Ljubljani je giga napredek in je za tiste, ki pridemo onkraj Trojan, od boga dana ura. Res, bravo, hvala! Sploh pa, mimogrede, iz Maribora nas je bilo kar lepo število, verjamem, da tudi iz drugih krajev in to je nekaj, kjer ima Šiška, ki jo resda financira mestna občina (in ne država), še rezerve, da bi postala meka slovenskega rocka. Finta je, da je bila. O, ja. No, skratka, edina jeba, edino, kar ni prejelo, je bila izbira prvega štikla. Ne, ni hudo, da je z nove plate, to povsem razumemo, hvala bogu, da se je res predstavilo večino, če ne vse iz 3P, ki, če sem dobro razumel, na cedejki izide šele jeseni (je pa na voljo 200 vinilk, če niso včeraj ponoči že vse pošle), je pa začeti z Uspavanko resda drzno, sporočilno, a tudi nekoliko prepočasno, megleno in rahlo… No, bizarno. Kajti ko je pripalila Nazaj, ko so kitare postale zlovešče, globoke, rezke in ko je Hamo naštartal vokal in smo videli, da je Peter Dekleva zamenjal Uroša Primožiča na kitari, poštekali, da bo tole zelo kitarski, feršterkerski špil.

Spretnega, kot je nadimek Uroša Primožiča, sem srečal nekje na sredi špila in sem ga vprašal, dafaq, kvajzdejto, zakaj Pero ne pa ti? Rojstvo deteta in to. Pa so raje tako naredili. In so naredili dobro. Peter Dekleva je požvalil, poseksal, porintal svojo električno kitaro tako, kot jo zna pri nas res, res, res samo on. Je Spretni manjkal? Seveda je, ker s svojo skoraj cca. dvometrsko pojavo da svoj pečat. Toda boljše začasne menjave ne bi mogli najti, kot so jo v Deklevcu. Band je takoj pri Nazaj in nato do konca zvenel tako povezano, celovito, mogočno, hkrati nežno, a ojštro, obenem hrupno, a intimno. Ni čudno, da je Drago Popovič – Popi dobil taki aplavz, ko ga je Hamo izpostavil kot tistega, ki je kriv, da so sploh posneli tretjo plato. In ta glasba je tisto, čemur v ZDA pravijo »musician’s musician«. Za sladokusce. Če ne marate raztegnjenih komadov, kjer kitara joče čez nastavljene orgle… Bo dolga. So namreč komadi, kot je bil Tiho, kjer bi bil celo Vlado Kreslin, ki poje na plošči, odveč, ker se je Hamo na glavo zabrisal v štikl, ali Greva še mal dlje, ki se zdijo daljši od live verzije Freebird od Lynyrd Skynyrd. In tisto so doooolgi komadi.

Presenečen sem bil, da je publika poznala toliko besedil. Kar pomeni, da so plato Pol res preposlušali. Saj se Hamota suče tudi na radijskih postajah, seveda se ga, ampak vseeno pa spet ne toliko in predvsem ne na toliko različnih radijskih postajah. Pri Rabm tebe, denimo, ali Pol ali Gospa magister. Čisti odlom. Da pa ima Hamo potencial »ljudskosti«, ki kiti Mi2, se je pokazalo v Vreme za lubezen, kjer je publiko naučil tekst praktično med špilom.

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Sicer pa sploh nemara ni šlo toliko za komade sami, saj se ti itak prelivajo en v drugega, še zlasti tisti iz 3P, plošči, ki se vseeno po Pol mora pošteno dokazovati in se bo, upamo, čim dlje uspešno borila s predhodnico, ne glede nato, da glasba ni tekma. Šlo je za to, kako presneto ti pubeci čutijo, odživijo in prenesejo te štikle. Ni veliko bandov dandanes, kjer bi karakterji bili tako razpršeni in kjer ni nepomembno, kdo igra posamezni inštrument. Če kateri, potem to ni band pevca, katerega ime poznamo, in »onih poleg«, katerih niti ni pomembno poznati. A-a. Po turneji za zadnjo ploščo je Hamo, nesporni lider banda, ampak v demokratični obliki po vzoru Brucea Springsteena, ki je o tem na veliko pisal v Born to Run, raztegnil svoje roke v največji objem in nam prenesel vso to silno moč Tribute 2 Love.

Uroš Škerl Kramberger – Hipi je na basu spodaj dajal podlago in se hihital, kot se pač zna le on. Ni prvi in najbrž ne zadnji novinar, ki je šel na oder v rock glasbo, je pa gotovo najbolj sproščen. Denis Horvat Duki je skriti biser banda, ne samo zato, ker suvereno binarno šalta med orglami in kitaro, temveč ker, kot mi je rekel Spretni, zdaj šele slišim, kaj vse model dela med komadi. Njegove klavitature so tako komplementarne s kitarami, da sploh ne veš, kdaj špila kdo kaj. Preplet nog in rok v najbolj seksi objemu, kar jih je. Kajti ob Hamotovih sploh wah-wah solažah, ki kričijo, rohnijo, ampak celo te ne dosegajo veličine in »hripavosti« njegovih glasilk, ter Perotovi vesoljski kitariadi, je fenomen, bistvo, ontologija tega banda Martin Janežič Buco. Dame in gospodje, morali bi biti tam. In to videti. Buco ne bobna. Buco objema te bobne. Buco je Sausages, je Siddharta, je Big Foot Mama. Je. V Stožicah je tako rintal in plazil med enim in drugim bandom, da smo komaj verjeli. Toda v Hamo & Tribute 2 Love je motor, je traktor, je kombajn, je motokultivator, je kosilnica, je karkoli hočete, da bi bil. V belem brezrokavniku (na koncu koncerta se je preoblekel v kričeče rdeče!), srajci, kodrastih las, predanega pogleda je krmiril ne samo band, temveč tudi nas. Pogledal si njega in vse ti je bilo jasno. Ko si je dal pa skozi svoje sončne špegle z modrim odsevom in je našobil tiste ustnice ter odprtih ust držal ritem… Ni čudno, da je babam odfršlogalo in odlomilo. Buuuucoooo. Buuuuucooo. Ne samo one. Vsi smo skandirali. Še jaz. Buco, majstore. To je bil špil, ko si se drl Buco, pa si imel v mislih cel band. Buco kot generični izraz za vsesplošno odobravanje in navdušenje. Zato takšen naslov. Buuuuco! Kar pomeni: Hamo, Hipi, Pero, Duki, Buco! To mi delaj!

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Ne da se tega pojasnit, zakaj je Buco ta band v dveh rokah. Morali bi biti tam. Pa ne, ne zgolj, ko je stopil pred nas za Zabluzu, še en svež štikl. Buco je dobri stari rocker, ki mu prav zavidaš to flegmo, ta stil, to iskreno dojemanje rock’n’rolla, ob kateri se jaz počutim kot zategnjeni piflar. On pa hara. Kar je Primož Petkovšek Petko za slovenski film, je Martin Janežič Buco za našo muziko. Je. In zdravo. Kot velja za Yankee Stadium v New Yorku, da je “the house that Ruth built”, je v četrtek veljajo, da je Šiška dvorana, ki so jo Buco, Hamo & ekipa gor nared’li.  

Brez Bucota bi bil špil gotovo bolj zategnjen, kot se pač v naši prestolnici prepogosto rado primeri, če z odra nekdo ravno ne kriči. Hej, Hamo je celo rekel, da, hej, pa kako se bolj ne deremo, če nas je pa 1.050, razprodano. V Šiški zna nastopiti ta problem, da folk ne ve točno, kakšna klientela je tisti večer prisotna in se nekako ne sprosti, vsaj ne prvih pet, šest, sedem komadov. Ali pa sem le jaz dobil tak občutek, vendar res, noben se ni žvalil, plesal, kričal. Je kar malo trajalo, nekje do Pol in Gospa magister. Sploh pa je to špil tako za žur kot stiskavac, tempo seveda ni prehud, še posebej ko pridejo balade a la Vija vaja ven ali Rožice. Koncertni lok se za dvoinpolurni špil dejansko ni zlomil – morda so se zaradi dolžine špila in dobrih fotk zato pubeci preoblekli, hehe? -, gostovanje Rudija Bučarja, ki je bilo dejansko presenečenje, pa je bilo takšno, kot bi takšna gostovanja morala biti. Brez oglaševanj in tistega PR kiča, ki nam skuša dopovedati, da nam prodaja dva za ceno enega, pa nimamo glih tega občutka.

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Dolgo nisva pila je nekaj, kar bi moralo biti v slovenskem rock muzeju, če bi ga bili kdaj imeli, ker sta Rudi, ki ima takšen neskončen potencial kot etno-rocker, in Hamo, ki v duetih da dovolj prostora za sebi precej drugačen vokal, z le eno kitaro in dvema mikrofonoma ponudila več, kot ponudijo Eme ali tisto, kar nam Mario Galunič in Televizija Slovenija ponujajo kot »festival slovenske glasbe«. Da je Rudi dobil solo točko, pa je itak biser od biserov. Tako se to dela, spoštljivo, domala pietetno. Bravo! Čeravno se je zdelo, da so bisi morda malo predolgi in da jih je preveč, je vseeno Hamo upravičil dolžino koncerta s komunikacijo s publiko. Kako bi to opisal… Ni hiper prijazen. Ne glumi. Ko je pozdravil Marka Alpnerja, fotoreporterja nove generacije, ki je prispeval te bisernate fotke za ta tekst ob 04:14 (hvala, Marko!), se je javil namesto njega nekdo pod odrom, pa mu je Hamo zabrusil: »Ti nisi Marko, on ima tatu, logo našega banda tu gori na zapestju!« Na koncu štikla Ona je se je obregnil ob bejbo in zapel »ona ve, da komad zajebala mi je«. In s prstom pokazal, ko smo mi na levi strani bolj glasno peli od onih na desni. Pa med Gospa magister je skoraj pozabil tekst. Pa kaj. Med baladnim, posebej tihim delom, pa je pripomnil: »Gospa, ne tipkat. Slišim tipke!«

E, to je to. Ne gre boljše. To je ta stik s publiko, ki pri nas pogosto manjka, še posebej mladim bandom, ki jim je nekaj kakor nerodno povedati nekaj pristnega in prepričljivega, nenarejenega in iskrenega. Sploh pa je to lažje početi, ko tvoji komadi (Govori mi grdo!) že sami toliko povejo. Telo se je pokazal kot nadkomad, ravno pravi za konec, ki ni pravi konec, ker je na koncu za konec po koncu treba iz stropa še zabrisati konfete in papirčke. Ja. Treba je.

Februarski koncerti znajo biti bodisi polni patetike zaradi valentinovega ali pijana brozga zaradi pusta. Hamo & Tribute 2 Love so v Šiški nabrali sprva še malo zadržano publiko, potem pa take, ki so perajt za življenje. Ne, ne gre za izbrane, ali, bog ne daj, za kako elito. Eh. Cena karte v predprodaji je bila 12 evrov. Dvanajst evrov. Toliko. Ko boste naslednjič kupovali karte za valentinovo ali pa one jubilejne/tradicionalne špile.

Foto: Marko Alpner
Foto: Marko Alpner

Tole ni bil špil, za katerega bi se moral ne vem kak gor narihtat ali gruntat, ali je to špila za cmok, fuk, odlom ali kaj devetega. Ne. Ne rabiš navodil, čeprav se zdi, kot da v Šiški prav navodila včasih edino manjkajo, ko se ljudstvo ne sprosti takoj in gledajo malo še drug drugega, češ, kateri se bo prvi »spustil s ketne«. Na koncu smo vsi bili perajt in največji uspeh je, da za šankom ali zunaj ni bilo na koncu špila skoraj nikogar, ki bi klepetal in minglal, ker je to pač »a place to see and be seen«. Ne. Tokrat hvala bogu ne. Je bil predober večer za kaj takega. Za dolge solaže, najprej kitarske, potem orglarske, predvsem pa vokal, dušo, izkušnjo, bolečino, upanje, optimizem, sentiš, nostalgijo, stiskavac, humor, štose, anekdote Matevža Šaleharja Hamota s tisto figo, nad katero so bejbe norele, ko si jo je na novo naredil iz svoje čupe, v tistih dveh srajcah, ki nista mogli slediti kitarskim vragolijam, ker Hamo ne igra kitare, temveč kitara igra njega, vse skupaj pa se podredi njegovemu dominantnemu vokalu. Ko Hamo na trenutke poje eno in isto, je to najboljši repete, ki se ga ne moreš nažreti, ker preprosto ne gre. Zato, drage urbanke, dragi urbanceljni, slovenski rock’n’roll je živ in zdrav, zgodil se je v Kinu Šiška v četrtek, 16. februarja 2017 in to ni imelo z valentinovim čisto nič. Nobenega srčka. Ne. Dva poleg mene sta se skoraj ponegavila tam zadaj za miš pultom. Taki špil je to bil. Za pofukat dober. Plata Pol ima največje hite, plata 3P pa potrjuje, da je prav, da tale band tako zelo rad grize dalje in toliko igra. Samo tak dalje pubeci. Ljubezen se pač začuti, odživi, zažvali, odslini. Ne pa srčki in cukri. In tole bo držalo še nekaj časa. Ker je bil točno taki špil, po Mi2, taki, zaradi katerega je Kino Šiška lahko najboljša dvorana v državi, če se res tako izide, kot se je tokrat. 

Bis. In res se tokrat skoraj nič ni klepetalo, kar je dodatno poskrbelo, da kljub Uspavanki tale špil dobiva petico. Varnostnikom v Šiški pa tudi kakšen nasmeh ne bi škodil. Nismo mi tu zaradi vas, gospodje, obratno je. Kelnarjem pa še kak nasmeh. Pa bo. Zvok pa je bil, dragi Popi, popolnost. Aja, pa Andrej Pečenko je bil tudi omenjen. Pri komadu Vreme za ljubezen. In, tudi to pozabili, Buco je tudi zapel in takega basa zlepa ne najdeš. In pa Hipijevi backvokali so neverjetni! 

Komentarji

komentarjev