Muzika

Hendrixu, Ditto, bre!

Ko greš po Emi najbrž kamorkoli, potrebuješ malo, da prideš k sebi in spet vidiš, kje dejansko živiš. Pa ne, to ni mišljeno kot kritika. Ej, eh! Res ne. Ampak pač v soboto zvečer, ko so kaplje spet rahlo padale in se nas je nabralo, kaj pa vem, dva ducata v klubu Wetrinsky… Res ni nič kazalo, da se bo zgodilo to, kar se je doslej/nazadnje le v Stolpu 3. O, ljudje! O urbanceljke, o urbanceljni! Pozabite na Gossip in Beth Ditto, kjerkoli že so te dni. Ne. Raje se spomnite na Jimija Hendrixa. O, ja. Na Hendrixa, bre! Ker to so bili Halftones. Ja!

Še enkrat, res nič ni kazalo, da bo to taki koncert, kot je bil. V Wetrinskem so menjali osebje, tanova je sinonim za hitrost, ustrežljivost, je pa res, da v špricer najprej natoči radensko (obratno, draga, vsaj za moj okus!). Žiga Duh, tonski gigatehnik, je nekaj čoril na stolih in pač čakal, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Kanček mi je pojamral, kako jebeno je ozvočevati tako glasen band, kjer bobnar pač ne zna tolčt’ nič manj ne glede nato, da Vetrinjski dvor res ni plac za tako žleht in vesoljske kitare in bas kitare in vse te efekte. Ne, saj ne doni toliko kot pač mikrofon za vokal požira vse ostalo, ker se bandi zgužvajo na tepih, ker je trenutni oder, žal, premajhen.

FullSizeRender 18

Ampak to pomeni, da se gledamo iz oči v oči, kar je že prejšnji teden vrhunsko izkoristil N’Toko ter nam izprašil rime direkt v usta, oči, ušesa, hipotalamus in spomin. To je ključna prednost Wetrinskega, ki se tako osvetljen, morda celo malo preveč, saj sta dva retro reflektorja ravno prav zadimljena, zazdi kot predzadnji prostor, kjer bi pokasirali tako dozo neorocka ali kakorkoli že bi označili taki špil.

Halftones so beograjski psihadelični / noise / art kolektiv. Podprti z undergroundom 80-ih svoj razigran ter edinstven izraz oblikujejo v new-wave maniri. Za seboj imajo dva albuma in en ep, pri čemer so sodelovali z založbo iz Berlina / Porta, producentom Roryjem Atwellom in drugimi. Zasedba bo nastopila v Mariboru prvič, kot del programa INTRO. Halftones so Suzana Sumrah (vokal), Vlatko Džogović (bas), Vukašin Đelić (kitara) in Nikola Gnjatović (bobni). Halftones so ljubezen, rakete, konfeti, drama, grizenje nohtov in sijaj. Nastop pa čisti Rock & Roll.

 In pade potem glavno vprašanje, ko vem, da vas firbec matra. Kol’ko pa je b’lo kaj folka? Bili so pravi! E, to! Bili. So. Pravi. Ja, uvodoma sem napisal dva ducata, lahko bi jih šel štet in tudi sem, pa sem zgruntal, da to sploh ni slaba metodologija, ker ugotoviš, da vidiš spet te frise. Seveda ne bi bilo dobro, če bi tja hodili le eni in isti. Ne bi bilo. Zdravo. Ampak fajn pa je, da so prišli taki, ki so temu bandu dali po poti iz Beograda točno tisto, kar so rabili. Poligon za svoj vesoljski špil!

Kot rečeno. Ni nas bilo ravno veliko, počasi smo šli noter, še vedno je malo preveč stolov in miz spominjalo, sporočalo, da to morda sploh ni špil, temveč neke vrste domači, hišni žur. Nekateri s(m)o sedeli zadaj, nekateri spredaj, drugi ob strani, večina je stala, med onima dvema največjima stebroma na planetu, ki se jih bomo težko privadili, četudi se jim bomo pač morali, jebiga. Poudarjamo pa znova: kakšna škoda, da oder ni postavljen k stopnicam, me prav zanima, če bodo gospa arhitekta, ki so to prepovedali, kdaj prišli na kakšen koncert.

FullSizeRender 14

Pa dobro. Ni to poanta. Halftones so vzeli, kar so dobili. Lahko bi jamrali, lahko bi jim vse padlo dol, lahko bi bil polom. O, ja. So taki špili pri nas tu in tam, tudi v Mariboru te dni, ko se skuša furati staro ime s še bolj starimi fintami in so bolj ali manj črički namesto aplavzov. Wetrinsky tega nima, ker ohranja prepotrebno svežino, noviteto. Stari noviteti, kot je nekdo zakričal iz publike (resda je šlo za odgovor na napoved novega komada). Ampak ja. Stari noviteti. To. Ne bi mogel opisati bolje tisti visokorasli model.

Halftones so skupaj dve leti in pol, menjali so kitarista in, čeprav ne vem, kakšen je bil prejšnji, hvala bogu, da so ga. Veste, da česa takega pa še res nisem videl, pa recimo, da res nisem videl malo? Da bobnar tvojega banda snema kitarista med odfukano solažo? Ha? Kaj pa to? Dafaq?! Ja, Vukašin Đelić je kitara. O, ja. Ko sem se kasneje z njim pogovarjal, je deloval povsem umirjeno, pač tip v škrlatni srajci, razgledan Beograjčan. Tumbal sem mu o sceni pa o Repetitor pa ga spraševal, kako kaj scena u Beogradu, bre, pa je povedal, kako je kot mulo naivno verjel, da lahko špilaš kjerkoli in da te zato plačajo. »A ja nisam ni kužio, da moram ja njima platit 250 evrića,« mi je razlagal, jaz pa sem ga še vedno videl, kako s komolcem špila po kitari. Kar sem mu reke: Hendrix. Woodstock. 1969. Voodoo Chile. Pa mu je bilo malo nerodno, ker je pomislil, češ, da smo opazili samo te gimmick finte in fore in vragolije, ki so tudi Hendrixu kmalu šle na kurac, ker pač ni imel The Who apetita po vsakokratnem uničevanju inštrumentov.

FullSizeRender 16

Pa ni šlo za to. Za te rock finte. Ne. Halftones so izkušeni mački, vsi delujejo, da jih imajo okrog ali čez 30, kar pomeni, da niso od včeraj. Ampak ravno to. Če niso od včeraj, kako potem prideš v Maribor, se cijaziš, upaš, pa pride pač to, kar pride. In kako se jim potem da? Zakaj? Ja, samoumevno! Samo jaz/mi se morda kaj takega vprašam(o). Martina Magdič je band opisala kot beograjski psihadelični / noise / art kolektiv, pa še kaj bi komot dodala, ker je Halftones band, ki zraste pred tabo v gmoto umetnosti. Štekaš, čeprav ne štekaš, štekate? Grizli so, zgnetli gmoto v plastelin rock’n’rolla zelo sodobno in čeravno je zadnji štikl Radio Kabul pokazal, da bi v srbščini nemara stvar bolje delovala, sploh ni šlo za jezik. Ne. To je univerzalni jezik, pa jebeš kliše.

Kajti ta band je vsota posameznikov kot pri nas le redko vidiš. To je četverica Muzičarjev. Veliki M. Nikola Gnjatović, kot rečeno, ne zna šlatat bobnov. On gre na polno. Kar je delal po tom-tomih, je bilo bolno, ker je dalo prostor ne le Đeliću na kitari, temveč izkušenemu Vlatku Džogoviću, ki je imel na svojem basu šleper efektov, s katerimi pa ni težil, moril ali se duval, ne, eh, kje pa, vse je imelo svoje mesto in ko imaš takšno podlago, je vse perajt za Suzano Sumrah. Ona ni pevka, dame in gospodje. Ona je zgodba. Migetala je, plesala, kričala, dehtela, žvrgolela, rohnela, sopla, hropla, gnetla, se smejala, bila nežna in groba.

Kje ste zdaj, naši alter bandi, ki so vas polna usta scene in tega in onega? Če bi videli Suzano Sumrah, bi videli glasbo. In ko bi videli tiste kitarske solaže, bi videli glasbo. Pri čemer videli pomeni začutili. Kriki po Whisper In My Dreams pokažejo na razliko med bandi, ki so pač bandi, in bandi, ki ti želijo nekaj (do)povedati. Ki ustvarjajo. Tu in zdaj. Karkoli je Suzana počela, je to živela. Lahko so star(ejš)i, ampak so tako mladostno prvinski, da adijo pamet. Če imaš takšen pristop in vajb, je res nepomembno, v katerem jeziku sporočaš svoje misli, opažanja, doživetja. Štekali bi pa če bi žvrgoleli v aramejščini. Še dve zali pupi, ki sta se nam pridružili na koncu, sta v bistvu ponazorili špil: najprej ju je hrup (pa saj ni bilo takoooo zeloooo glasnoooo) malo pretresel, zmedel, nadrmal, ampak ko sta se prepustili, ko sta se spustili s ketne, ko sta se odprli za ves ta moralno-čustveni izliv umetnosti, ko ugotoviš, da je rock glasba še vedno lahko tako prvinska brez pr in marketing ološ prijemov, no, takrat sta se čudili, kaj vse počne ta band.

Sicer ime pravi, da gre za poltonski band in ja, kitare so na trenutke res kromatika naprej, kromatika nazaj. Črno-bele tipke, prečka po prečki, efekt na efekt, hej, še vokalistka se je igrala z vokalom in efekti in sintiči. Toda vse je tako delovalo, vsak zakaj je imel svoj zato, Radio Kabul pa je na koncu zdemoliral dobri stari rock in ga prežvečil in nato izpljunil, da bi se mi najraje hranili s tem pristnim alterjem. To je to. Bolje se ne da doživeti tako velikega koncerta na tako majhnem prostoru.

FullSizeRender 15

Halftones so vzeli, kar so dobili, in naredili zgodbo ter špil, kakršne smo nazadnje doživljali res samo v Stolpu 3, kjer bi ta koncert postal legendaren, v Wetrinskem pa se bomo za zdaj omejili pri besedi epski. Ko listamo Mladino ali beremo Radio Študent imamo občutek, da kaj takega, kar ima Metelkova, pri nas nimamo, ker pač premalo hodimo v Gustaf. Ampak cikel Intro je s Halftones spet pokazal, kaj se zgodi, ko se vsi potrudijo in dajo vse od sebe, pozabijo na okolico, na število obrazov, na honorarje, na slavo in kaj vem kaj še vse.

Tole je bilo po dolgem času najbližje, kar je alter scena prišla Woodstocku. Ker šteje duh. Ker še enkrat: bobnar je snemal kitarista, nasmejano in zaprepadeno, pa saj ga vendar ni prvič videl solirati. »Ali, čoveče,« mi je rekel bobnar Gnjatović, »kad se ovako napali… Ne mogu, da ga ne bi snimio!« In to! Petka! Do jaja! Do kraja!

Bis. Hvala Marku Brumnu za špricer in Martini Magdič za napoved četrtkove Pop Torture II!

Komentarji

komentarjev