Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:0]

FullSizeRender (2)

Luka mali-ma-nos-za-gol Zahović

Opisali bi ta gol lahko tudi mi. Ne zato, ker bi to tako znali, temveč ker bi lahko skopipejstali. Itak. Ampak Branko Ilić je kar najboljše opisal, podoživel, prenesel. Saj, pa kako ne bi. Imel je itak najboljši razgled. Hop-cup, mimo njega, mimo nog, v vratnico in v gol. Dras! »Žoga se je odbijala večkrat, vsi smo čakali in jo hoteli odbiti, potem pa je Zahović res dobro zadel tam, kjer je najbolj nevaren. V šestnajstki.« Če so trije goli Milivoja Novakovića na prejšnjih štirih derbijih Olimpijo jezili tudi iz menedžerskih razlogov, jih pri golih Luke Zahovića lahko jezi nekaj drugega. Po odhodu Hentyja in Šporarja namreč nimajo igralca, ki bi jim stisnil (še drugič) tako preprost, iznajdljiv, igriv štikl od gola.

Luke Zahovića v prvem polčasu ni bilo praktično nikjer. Darko Milanič se na ljubljanskem derbiju ni odločil zanj (vstopil je s klopi in nemudoma zabil dokončni gol za še bolj prepričljivo zmago), toda zdaj je hierarhija v mariborskem napadu bolj jasna, pri čemer Milanič najbrž (razumljivo) verjame, da tudi če pusti enega od trojice na klopi (tokrat Marcos Tavares), ima tam še vedno »jokerja«.

Tokrat ga ni našel na klopi. Nihče ni mogel vedeti, kaj bo z žogo storil Damjan Bohar v tisti 51. minuti. Najbrž celo Bohar ne. Pač odbila se je. In ker je bil Alexandru Cretu za hip nepozoren in je Branko Ilić okamenel vkopan v mehek teren Ljudskega vrta, je bil Zahović spet kot tisti pubec, ki šika na dvorišču precej starejše od sebe, da ti stiskajočih zob stiskajo, kako iz tega pubeca še nekaj bo. In v tem je finta. Iz njega že nekaj je. Ne nekaj. Precej. Zadetek ni toliko mojstrovina po estetski ali tehnični plati kot po tisti drugi: nekaj med šmekerstvom in aufbixom je to, kar počne Luka Zahović. Poskrbi, da fuzbal včasih zgleda tako preprost šport. Pač stojiš tam, malo našikaš, bincneš in že kušuješ grb kluba.

Kaj in kako to spremljalo tam gori na Nizozemskem, v Hereenveenu, je precej veliko in ne tako nerelavantno vprašanje, čeprav smo februarja in je do maja, ko poteče posoja, še relativno daleč. Pisali smo že, da bi bilo nevarno, če bi Maribor gradil sezono okrog mladega strelca, pa bi ta nato odšel, soigralci pa bi se mučili z goli v Evropi, kar bi spet padlo na ramena Tavaresa. A to je že drugo vprašanje, bolj za ateja Zahovića. Ki ni mogel skriti ponosa, da je bil družinski večer popoln, pa je pokazal Luka z objemom sestr(ic)e. Zadetka pa nikakor ni mogel spregledati Srečko Katanec. Če bo v bodoče še klical Novakovića, bodo legitimna vprašanja, četudi se Novaković vrača po poškodbi, zakaj potem ne pokliče še Zahovića?

FullSizeRender 20

Pokaži, kaj znaš: Olimpija ima talent

Ne, da samo Maribor ni mogel vedeti, kakšna bo ta »nova« Olimpija s petimi, šestimi novinci. Jasmin Handanović je rekel, da jih je bilo kar osem, a se je sam popravil. Ne, niti on ni vedel, pa bi recimo temu kot golman, ki mora vedeti, od kod bo prišla nevarnost, moral. In, kar je bilo na koncu tekme še bolj jasno, niti Olimpija ni vedela, kaj točno bo pripravila in ponudila. Niti ali še najmanj Luka Elsner. V prvem delu se je zato zdelo, da gledamo neke vrste showcase. Olimpija ima talent.

Že res, da je tudi v Domžalah pogosto spomladi moral na novo sestavljati kader, a praviloma z zajetno in predvsem neevforično zalogo brez kakršnega koli resnejšega pritiska. Elsner je tako vnovič – še bolj kot prvič, četudi je tokrat prišel Milaniču vsaj malenkost bližje, dovolj, da je lahko razlagal, kako bi si zaslužili tudi točko (v Stožicah si je niso) – deloval kot tisti fant, ki legokocke sestavlja bolj uspešno z navodili, ne pa po navdihu, v želji po svojevrstni kreaciji. Olimpija pa ima – še zlasti po potezah Milana Mandarića glede Marijana Pušnika, ki je sestavljal legokocke za šefa celo preveč po svoje, pa tudi glede Ranka Stojića – samo eno navodilo: zmagaj. In nato zmago čim bolje prodaj.

Pa mu spet ni uspelo, čeprav je imela Olimpija v prvem polčasu tudi po zaslugi Maribora, ki se je povlekel nazaj, predstavo Pokaži, kaj znaš. In kaj so pokazali? Vsekakor imena Oduwa po tekmi ni vzklikal nihče. Morda edini, če že, je bil Damir Skomina, ki ni nasedel Nigerijcu v njegovi želji po enajstmetrovki. Vsekakor Matej Palčič ni vzklikal njegovega imena, sopihajoče in utrujeno, kot bi nemara pričakovali. Ja, Oduwa je šel prvič mimo njega kot prepih. A tudi prvič in zadnjič. Palčič ga je najprej zatrl na igrišču, potem pa še na tiskovni konferenci: »Dodatno me je motiviralo, da ste ga opevali mediji, malce pa se je opeval tudi sam.« Malce fejst. Boateng in Oduwa sta skušala pripraviti akcijo za gol, pa je žoga prišla do Leona Benka, ki pa še vedno deluje preveč neokretno (pa ne v tistem smislu, kot je veljalo za Miroslava Radovića), kar je pomenilo, da je Olimpija poskušala z razdalje, toda strela Danijela Miškića in Alexandra Cretuja je Handanović ubranil.

Olimpiji se je, kot je pravilno ugotovil Elsner, ki nasploh dobro ugotovi in opiše lastnosti svojega moštva, a praviloma le post festum, ustavilo trideset metrov od gola. Ni boljšega analitika Olimpije od Luke Elsnerja. Denis Klinar, svojevrstni perpetuum mobile napadalne igre Olimpije in njen najbolj prepričljivo standardni člen, tokrat ni mogel najti Mihe Zajca kot na prvem letošnjem derbiju. Ne samo, ker Zajca ni več. Nikogar pa očitno ni mogel Elsner najti ne v kadru ne na klopi: Jakob Novak, mladi talent, je trenutno bolj mlad kot talent, medtem ko Blessing Eleke išče goriško formo približno tako uspešno kot Ranko Stojić novi klub Roku Kronavetru. Prav igralec tipa Kronaveter je manjkal Olimpiji na sredini, ki ji v sistemu 4-3-3 bodisi na vrhu bodisi v sredini še vedno manjka golgeter.

Ampak na derbiju je poleg zadetka zmanjkal predvsem občutek, da je Elsner resnično vedel, kako bi naj njegovo moštvo zabilo. Češ, jaz vam pripravim taktiko do 30 metrov od gola, potem pa nekaj spacajte sami. Že en, kaj šele dva zadetka, ki bi zares potrdila status aktualnega prvaka? »Nezadovoljen sem, kako smo igrali zadnjih deset minut, ker smo se prepustili neki paniki. Morali bi imeti več nadzora. Ker skozi sredino nismo imeli možnosti prebiti tekmeca, bi morali prek Štigleca in Klinarja prihajati do predložkov s strani in odbitih žog,« je izjava, ki bi jo bolj razumeli od Mandarića ali Stojića (ali celo Saše Udovića).

Elsner svoje moštvo na takih tekmah, kjer resnično štejeta preboj in preblisk (kot se je pokazalo Domžalam proti West Hamu v Londonu), bolje opisuje kot vodi. »Trenutek nepozornosti nam je spremenil potek tekme. V obrambi se nam niti ni toliko poznalo, da smo nova ekipa. Videti smo bili dobro uigrani, formacija je bila kompaktna, razdalje so bile majhne, osvajali smo veliko žog. Težje je bilo v zadnjih 30 metrih, kjer pridejo bolj do izraza avtomatizmi in neki občutek, da poznaš soigralca, njegovo gibanje, da veš, na kakšen način bo zaključil. V celoti gledano pa mislim, da smo se prikazali v luči, kot da že nekaj časa igramo skupaj.« Igrajo že, toda Elsnerjeva prihodnost bo hitro (še) bolj majava, še drugič po derbiju, če ne bo pozitivnih rezultatov. Legokocke, ki jih ima Olimpija, so take, kakršne so. Sodeč po videnem se da sestaviti kar zanimivo kombinacijo. Težava, tako se zdi trenutno, so navodila.

FullSizeRender 5

Milanič naučil Ljudski vrt potrpežljivosti

Če je proti Domžalam nazadnje kar nekako šokiralo vijoličaste, da jim nekdo vzame žogo in z njo celo večkrat zlahka pride pred gol ter da Daretu Vršiču ne ponudi samoumevno prostor za njegove kreacije, je bila potrpežljivost tokrat največja odlika Milaničevega moštva. Kot da bi Milanič naučil potrpežljivosti sicer na derbijih tudi neučakani Ljudski vrt. V prvem polčasu so se vkopali in čakali, da se Olimpija izgubi/najde v iskanju nove identitete.

Kakršne koli pomanjkljivosti so krpali sproti. Mitji Vilerju je na levi strani izdatno pomagal Damjan Bohar, a je zato toliko bolj trpela Prekmurčeva igra na sredini in naprej. Če je kaj ali kdo šel skozi, je tu bil Marko Šuler, poleg Luke Zahovića glavni igralec Maribora. Matej Palčič je po daljši odsotnosti dobro izkoristil priložnost, na katero je čakal. »Pri Palčiču sem na pripravah pogrešal agresivnost in napadalno usmerjenost, tokrat pa je to pokazal. V drugem polčasu je prestregel nekaj žog in takrat smo se znebili pritiska Olimpije. Zdaj mora samo še verjeti, da mu zdravje ne bo več povzročalo težav. Mora pridobiti dinamiko. Odlično razumeva različne položaje v obrambi in napadu,« ga je pohvalil Milanič.

Maribor v prvem delu na sredini ni želel tvegati z rizičnimi podajami, Milanič je rekel, da zaradi neravnega igrišča, saj je Ljudski vrt (sicer manj kot na generalki proti Rudarju, morda zaradi nižjih večernih temperatur) trenutno precej mehko igrišče. To je lahko en razlog. Drugi je bil gotovo ta, da sta si bila Marwan Kabha in Dare Vršič – ob že tako nazaj pomaknjenem Boharju ter rezerviranem, nekoliko zakrčenem Aleksu Pihlerju – tako daleč narazen, da bi se lahko slišala le po telefonu. Ampak taka je bila očitna taktika, zato ni čudno, da je Milivoje Novaković neutrudno borbal za vsak (redki) skok, da bi nekako žogo zadržali na oni strani igrišča, pri čemer ni bilo skoraj nikjer, kot smo že zapisali, Zahovića.

Zakaj je torej prišel »enako drugačen« Maribor v nadaljevanju? Ker je imel Vršič vsaj malo več prostora, ki so mu ga ponudili Miškić, Alves in Cretu. Ko je Maribor šel bližje golu, se Olimpija ni znala prilagoditi. »Pričakoval sem, da bo imel Vršič ves čas enega igralca, ki ga bo tesno pokrival. V organizaciji igre smo imeli višek, težave smo imeli s krilnima napadalcema Olimpije, ki sta nam v prvem polčasu povzročala težave. V drugem polčasu je imel Vršič več prostora, kar je znal unovčiti. Tekmec ni bil več tako kompakten. Če je kakovost tekmeca slabša, je prostora še več in Vršič to zna izkoristiti,« je ocenil Milanič. Zadetek sicer ni bil zasluga Vršiča, je pa pristop v nadaljevanju prisil Olimpijo, da se je pomaknila nekoliko nazaj in narazen, da je imel Bohar sploh priložnost za odbito podajo. Maribor igra pod Milaničem potrpežljivo in, kar je trenutno ljub izraz, kompaktno.

FullSizeRender 3

Maribor gotovo še čakajo rotacije

Dejstvo, da je Milanič uporabil le dve menjavi, ni tako neopazno, kot bi se morda zdelo. Če je ponovil postavo iz generalke z Rudarjem, je imel še pomisleke glede izbire rezervnih igralcev tja do osemnajstega in zanimivo imel na klopi kot »branilca« le Aleša Mertlja. Marcos Tavares je skušal izvesti nekaj pritiska in uporabiti še kakšen protinapad, a je soigralcem pošlo precej moči, medtem ko je Dino Hotić odvzemal energijo Olimpiji prav na sredini, skušal skreirati še kaj, da bi potoklel goste, a je Maribor verjel, da bo en gol zadoščal.

Milanič ima še rezerve v lastnem kadru, ki bo slej ko prej iz zunanjih (poškodba, kartoni) ali notranjih (taktika, forma) razlogov doživel rotacijo. Zanimivo bo zdaj, ko se je Palčič dokazal na desnem boku, videti, če bo mesto spet kje našel Denis Šme ob suverenih Šulerju in Defendiju. Mitja Viler je upravičil besede Zlatka Zahovića, morda ne ravno, da bo največja spomladanska okrepitev (trenutno se je za to prej izkazal Palčič), ampak Maribor bo potreboval hitrejšo in gibljivejšo igro tudi po bokih, še posebej, če bodo tekmeci tako fokusirani na Vršiča. Luka Uskoković takšen profil igralca ni, zato ni izključeno, da bomo videli desetko Hotića na boku. Veliko prostora ponuja leva stran sredine, kjer je Sintayehu Sallalich brez obrambnih aspiracij pač zreduciran na drugi plan, medtem ko je Damjan Bohar hitro znova pokazal na svoje omejitve, ki jih je v sezoni lige prvakov še elastično raztegoval (celo tja do reprezentance), zato bo zanimivo videti, ali bo Milanič preusmeril koga drugega oziroma kje bo našel prostor za obetavnega Sandija Ogrinca, obenem pa ima v kadru še tokrat kaznovanega Blaža Vrhovca.

V napadu je za zdaj hierarhija strogo jasna, kar pomeni, da bo Gregor Bajde dobival drobtinice. Ni pa nezanemarljivo, da status Novakovića in Zahovića še ni rešen za prihodnjo sezono, o Luki Štoru in Žanu Celarju pa je širša publika več slišala kot videla. Maribor ima širši kader kot Olimpija, vendar je občutek, da je našel moštvo, ki je zmoglo zmagati na derbiju, ne pa še nujno enajsterico, s katero bi prepričljivo naskakoval naslov. Obrambo šampionsko gotovo v tem trenutku ima (kot jo ima tudi Olimpija), več dilem pa je spredaj.

FullSizeRender 4

Dobro branjenje pač ne zadošča 

Tako suverenega nastopa, kot ga je imel po tekmi na tiskovki Branko Ilić, že dolgo nismo videli – zagotovo ne za nekoga iz moštva, ki je izgubilo. »Mislim, da smo vso tekmo dobro igrali. Vedeli smo, od kod nam preti nevarnost in da lahko Maribor zadene samo, če mi naredimo napako. To se je tudi zgodilo. Imeli smo žogo v nogah, jo izgubili, nato se je odbila, Zahović pa je res dobro zadel v malo mrežico. Škoda, da smo izgubili. Seveda smo bili po tekmi razočarani, a kljub porazu je bilo vzdušje kar pozitivno. Truditi se moramo, da na naslednjih tekmah ne prejemamo takšnih zadetkov. Tudi sam ostajam pozitiven. Če bomo tako igrali, se nimamo česa bati. Imamo zelo dober kolektiv in dobre posameznike, da lahko igramo še veliko bolje. Če bomo igrali tako, kot smo igrali danes, in bo Maribor igral tako, kot je igral danes, bomo gotovo do konca sezone mi zmagali na več tekmah.«

Težava Olimpije je bila sicer tokrat na igrišču, še zlasti na polovici Maribora, a se zdi, da jih bolj »tepejo« tiste izven njega. Dokler je Rok Kronaveter član Olimpije (in prestopni rok bolj ali manj zaključen – razen na Kitajskem), je težko razumeti, da ne uporabijo vsega, kar imajo. Še zlasti na derbiju, pri čemer ima zdaj Olimpija posredno štiri, ne zgolj tri točke zaostanka zaradi dveh porazov in remija z Mariborom (prvi obliž bo sicer aprila ponudil pokal).

Rodolfo Vanoli se je najprej izvlekel ob koncu lanske uspešne sezone, nato še na derbiju v Ljudskem vrtu, vendar je bilo jasno, da se le čaka, kdaj mu bo naslednjič spodletelo. Pri Elsnerju tega občutka sicer še vedno ni, toda glede na poteze Ranka Stojića v lanski in letošnji sezoni se mlademu trenerju gotovo kolca po domžalskih časih, kjer je imel gotovo več vpliva in besede pri sestavi kadra. Zdaj je pač zreduciran na profi trenerja, ki pač mora narediti najboljše iz tega, kar ima. Takšna je seveda praksa marsikje, toda Elsner tega v svoji vzpenjajoči se trenerski karieri, ki zdaj doživlja prvo prelomno točko, na tak način ni vajen. Ne zna namreč najti prave pozicije svojim igralcem v sistemu, ki ga je delno podedoval delno pa nadgradil. Blessing Eleke se v 4-3-3 še vedno ne znajde – kot se nista niti Julius Wobay in Etien Velikonja -, daleč od prave forme je Benko, Olimpija pa ima iz Pušnikove ere, ko je igrala vsaj na oko najlepši nogomet, zgolj še Alvesa in Nemanjo Mitrovića v prvem planu (ter Kenana Bajrića in še koga v drugem).

Pri filozofiji Ranka Stojića in Milana Mandarića je težko uganiti, kaj je prvi cilj. Če je rezultat, potem zakaj ni igral Kronaveter? Če je prodaja igralcev, zakaj ni igral Kronaveter, zakaj niso za Miho Zajca počakali na bolj donosno ponudbo (takšno, kot so jo dobili za Hentyja in Šporarja), zakaj takšen eksodus še lani nosilnih igralcev in kar dveh kapetanov (Darijan Matić, Antonio Delamea Mlinar)? Olimpija je lani kljub težavam Maribora (ali pa ravno zaradi njih) postala prvak zato, ker je imela neko osnovno identiteto. Vedela je, vsaj približno, kako zabiti zadetek. Zdaj se znajo dobro braniti, ampak to je nekaj, kar glasno na tekmah nagradijo z aplavzom v Domžalah, pozitivno, češ, jih bomo pa naslednjič. V Ljubljani pa na dolgi rok gotovo ne. Je pa na koncu treba priznati, da je derbi imel sicer visok tempo in veliko želje na obeh straneh, ampak se je poznalo (zlasti pri kondiciji enih in drugih), da se je spomladanski del šele začel. Težava bolj za Olimpijo kot Maribor v tem trenutku pa je, da se bo čez štirinajst tekem že končal.

Igralec tekme: Luka Zahović (Maribor)

FullSizeRender 6

Komentarji

komentarjev