Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

Odličen obisk, izvrsten rezultat, pokončen tekmec

Tako Darko Milanič kot Mitja Viler nista mogla mimo dejstva, da je bil obisk v Ljudskem vrtu zelo dober. Pravzaprav je bil izjemen. Drugi, no, tretji najboljši v tej sezoni, takoj za obema derbijema z Olimpijo. Še Domžale si je prišlo ogledati »le« 4.000 gledalcev, zdaj jih je pa prišlo še 500 več, četudi se je na oko zdelo, da nas je 5.000. Precej ima pri tem najbrž tudi dejstvo, da gre za lokalni derbi in da je Aluminij letos dvakrat naščipal Maribor, kjer so se še poznale rdečice, ki jih je naščipal lani Zavrč.

Seveda bi klišejsko lahko dobacili, kako je lepše gledati cvetoče vijolice spomladi. Ampak ne gre samo za to, poleg tega se večerni termin ne zdi najboljši pred premikom ure (naslednjič, ko pridejo Radomlje, med tednom, 29. marca, bo že lažje). Predvsem pa je fajn gledat’ ta nepredvidljivi slovenski fuzbal, kjer resnično vsak lahko premaga vsakogar, tekme Maribora pa so te dni pa še posebej gledljive. Spet so namreč zabili štiri gole. Pa penali, pa menjave, pa štange, pa evrogoli. Ni, da ni.

Edini problem je bil, da komadov – kot sta poudarila tako Milanič kot Viler – niso zabili takoj v prvih desetih minutah. »Mi bi si tudi želeli prebiti vsakega po desetih minutah,« je izpostavil Milanič. Maribor nasprotnike morda pregazi, ampak ne nujno takoj, kot so to počeli prepričljivo jeseni v nizu Radomlje (0:3), Krško (4:0), Koper (4:0). Ne samo to, Aluminij je krenil nad Maribor pravzaprav izjemno, najboljše v Ljudskem vrtu po Domžalah in Rudarju, ki pa sta oba naposled izgubila (2:1, 1:0), prvi zaradi pomanjkanja »lufta«, drugi pa zaradi premalo potentne igre. »Niso imeli iniciative, odlično so se pa branili. Na dveh prejšnjih tekmah so to delali podobno. Imajo red v igri, prehode,« je opisal Milanič tekmeca, a hkrati retorično povprašal, zakaj niso zdržali dlje v svojem (avstrijskem) stilu.

Ne da Maribor ni imel priložnosti, ko se je Aluminij visoko, drzno, trdno in trdo postavil, seveda jih je imel, toda žoge ni spravil do obeh napadalcev, posebej odrezan je bil Luka Zahović, tako da sta obetavni akciji zapravila Dare Vršič (zelo blizu) in Damjan Bohar (še bližje, če ste se sprehajali po Mladinski). In ko se je jasno pokazalo, da ima Aleksander Rajčević hudo tremo ob pomanjkanju minut, ter se je kmalu poškodoval še Marwan Kabha (Milanič po tekmi še ni znal povedati, kakšno je stanje, lahko je pa, kot je rekel, glede na Kabhine besede zelo resno ali pa ne), se je Aluminij ravno dovolj namestil in grizel, da bi do polčasa odnesel ničlo. Pa je ni, ker je Roberto Ponis ocenil, da je Lovro Bizjak pokosil Rodriga Defendija, ki je pokosil zelenico.

To je bila tekma, kjer je Milanič vnovič pokazal, da Maribor lahko igra tudi potrpežljivo, kar je bila odlika zlasti na derbiju. Nič hudega torej, če tekma ne steče tako, kot bi sami radi. Tudi pri Gorici ni šlo vse po načrtih, saj so nenazadnje zaostajali in prejeli dva zadetka, Jasmin Handanović, te dni resnično (pod)kapetanski mož, pa je ubranil še en penal. Proti Aluminiju se je videlo, da načrt seveda je, obstaja in je začrtan in se je narisal v praksi, ko je Dare Vršič razparal upe gostov z deseto asistenco v sezoni za šesti letošnji gol Milivoja Novakovića, ki ima toliko lufta, energije in psihološke stabilnosti, da se je še malo poigral z nemočnim Luko Janžekovićem.

Odbitek pri prostem strelu za sedmi gol Dareta Vršiča je pa tisto, kar Mariboru letos uspeva, kar mu še lani ni (več). Drugačna energija, temu pravi Mitja Viler. In energija ali pozornost ali pristop, kakor koli temu rečete, nista padla niti po evrogolu Lovra Bizjaka, tragičnega junaka tekme, ki je z komadčino od prečke poskrbel, da se je Stari spravil zraven takoj po golu, vstopil v igro in kapetansko našikal peterico igralcev ter z odbitkom spravil žogo čez Janžekovića za še en lep gol, ki jih je zdaj že za res dih jemajoči in po naslovu dišeči šopek. Maribor daje lepe gole te dni, da. Kar pa ne pomeni, da je vse lepo, da vse štima, toda rezultat in pristop pomanjkljivosti ne samo zakamuflirata, temveč prebijeta. In naredita dovolj, da lahko, kot se je v svojem flegmatično odkritem stilu pošalil Mitja Viler, koliko toliko mirno gledajo Olimpijo in še bolj mirno na lestvico.

FullSizeRender 10

Strelska forma: 2x4x4

Vsi prvi štirje strelci kluba v tej sezoni so zabili. Luka Zahović še naprej lovi Dominika Glavino. Glavina zabije s penala, Zahović zabije s penala. Štirinajst jih imata zdaj oba, pri čemer je Novaković lepo odstopil žogo Zahoviću, ki je zdaj zabil že na sedmi zaporedni tekmi, situacijo pa je Milanič tako pojasnil: »Dogovorjeni smo, kdo izvaja enajstmetrovko. Na plakatu za izvedbo sta Novaković in Zahović, pustita pa si, kdo bo streljal.«

Novaković je prišel končno do svojega šestega gola po treh novogoriških asistencah. Njegov prvi gol po 16. krogu in zmagi nad Celjem. Dolgo je čakal na tako priložnost, še si želi sodelovanja, pri čemer je za ene mahajoči kretničar, za druge garaški golgeter. Novaković je dokončno timski plejer, ki ima neverjetni višek energije, dobro tempira svoje štarte in piči takrat, ko tekmec najmanj pričakuje. Si pa vidno želi še kakšno tako žogo, kot mu jo je dal spet izjemno potentni Vršič, ki se mu te dni skoraj vse poklopi in je v dveh tekmah dal tri gole in ima z desetimi asistencami sedemnajst točk, če štejemo po hokejsko.

Ko smo med polčasom na zahodni tribuni šli odtočit, je spodaj med slačilnicami prišel do pisoarjev odtočiti tudi Marcos Tavares. Malo nenavadna scena, ampak ja. Poudaril je, večkrat, da ga zebe. Ko je vstopil, za drobtinice, se je zdelo, kot da je spet vse po starem, čeprav je dobil proti Olimpiji 16 minut, proti Gorici ni vstopil, zdaj pa mu je Milanič namenil 11 minut. In to takoj po golu Škofleka. Tavares je dobil žogo in šel v šikanje. Estetsko, na oko, se mu seveda poznajo leta, a hkrati so prav ta leta pretvorjena v neizmerno željo, trud, voljo. Privoščiš mu. Še branilci Aluminija so bili malo radodarni. Do Starega. Nasmeh je narisal na obraz celi ekipi, minuto po tem, ko je Ljudski vrt malo zdrznil Bizjakov gol od prečke. E. Kapetan. To je to. Še vedno zna, Stari, pri čemer to ne bi mogel biti bolj komplimentov poln nadimek. Marcos Tavares se je v tej sezoni prav tako predrugačil, sprejel svojo vlogo in še desetič (!) vstopil s klopi, zabil pa sedem golov.

V tem oziru njegove poteze še zdaleč niso nepomembne in so v tem trenutku izključno koristne, ko se je ne samo sprejela, temveč tudi vzpostavila hierarhija v napadu, kamor zdaj Gregor Bajde nikakor ne more. »Dokler sem živ in dokler igraš nogomet, lahko vedno napreduješ. Vse življenje se učimo. Če zmaguješ, si samozavesten,« je dober napotek, ki ga ponuja Viler, ki je še jeseni dalj časa sedel. Ni lahko priti v postavo Maribora, še težje je tam ostati.

FullSizeRender 7

Rajčevićeva tesnoba, Boharjeve muke, Hotićeva potrpežljivost

Ključen trenutek ne samo tekme, ampak cele pomladi bi lahko bila 27. minuta. Ko je obležal Marwan Kabha, držeč se za mišico, je še Milaniča zbegalo. Dovolj zbegalo, da je najprej poslal na segrevanje Sandija Ogrinca, pa si je premislil in v igro raje poslal Blaža Vrhovca, ki je sicer odigral celo tekmo v Domžalah, nakazal vrnitev, vendar spet imel težave s poškodbami, zamudil del priprav, dobil nekaj drobtinic v Novi Gorici in sedaj priložnost, drugo po lanskem poletju, ko sta s Pihlerjem tvorila še tandem na sredini in se je zdelo, da ima Vrhovec bolj zacementirano mesto na sredini kot Pihler.

»Vrhovec je takoj prevzel vlogo, taktično zelo dobro, siguren v podajah, pokazal je pravi karakter. Ni bilo vprašljivo pri njem,« ga je pohvalil Milanič. Kaj točno je s Kabho, še ni znal potrditi, vsekakor pa bo diagnoza vplivala na celotno igro Maribora, saj je Izraelec tisti mož, ki skrbi, da težišče igre Maribora ne pade na njihovo polovico.

Vrhovec je takoj bil spet tisti Vrhovec, ki je ob poletnem prihodu na prve treninge rekel »dajte mi žogo, bom jaz«. Ni se ustrašil, ni omahoval in je pravzaprav skoraj še nadgradil igro na sredini. Kar ni lahko, saj imata tako Aleks Pihler kot Damjan Bohar še naprej težave. Pri Pihlerju se sicer zdi, kot da bi se raje vrnil v sistem brez romba, ampak skozi krizo kaže stabilnost vsaj pri postavitvi, če že ne pri sodelovanju v akcijah, medtem ko je pri Boharju prisotna želja, ki pa prekuri osnovne taktične zamisli, kar nadalje vodi v zapravljene strele in predvsem nenatančne podaje, zaradi česar sta bila Novaković in Zahović v prvem delu tako odrinjena.

Tudi zato je Dino Hotić nekoliko prepozno vstopil in še vedno kljub desetki na hrbtu dobiva drobtinice (Olimpija 13 minut, Gorica 22, Aluminij 20). Hotić sicer potrpežljivo čaka in skuša čimveč skreirati v tistem kratkem času, ki ga dobi, a ne moremo se znebiti občutka, da bi z njim v prvi postavi, četudi ali ravno zato, ker je bolj napadalno usmerjen od Boharja, Maribor spomnil tekmeca, da je lahko hitro nevaren. Tretja rešitev – če odmislimo za hip Ogrinca – bi bil Sintayehu Sallalich, katerega situacijo pa je Milanič takole opisal: »Sallalich je bil na derbiju na klopi, v moštvu bo takoj, ko bom kot trener čutil potrebo, da ga rabim.« Trenutno ga ne rabi, ker je, kot smo slišali neuradno, zavrnil podaljšanje pogodbe.

Več opcij je imel Milanič tudi pri zamenjavi Marka Šulerja, ki ga je tudi Defendi precej pogrešal, kar se je videlo pri Škoflekovem zadetku. Morda čez Šulerja in njegove mahajoče razlage (pre)pogosto nergamo, a tokrat bi nemara zalegle, četudi Aluminij številn(ejš)ih priložnosti ni imel. Milanič je razmišljal o Denisu Šmeju, Alešu Mertlju in Aleksandru Rajčeviću. »Odločil sem se za štoperja zaradi prehodov, ki jih imajo, pričakoval sem, da bo Rajčević dovolj dobro organiziral igro. Mislim, da pri izboru Rajčevića nisem naredil napake, se je pa videlo, da je potreboval nekaj minut, da se je spet privadil.«

Težava je, da se še na koncu po 90 minutah ni zdelo, da se je privadil in da še bo sploh kdaj »dobri stari Rajče«. Tri pretrgane sezone so vendarle cela večnost v nogometu. To je bila njegova četrta tekma, ki jo je začel v tej sezoni, kar niti ni tako malo oziroma ima zdaj eno več kot Mertelj. In je bila vsaj druga, kjer je bil dovolj nesiguren, da je Ljudski vrt glasno pospremil njegovo tesnobo. Nekoliko nenavadno je, da Rajčević ni bil na klopi ne proti Olimpiji ne proti Gorici in da Aluminij ni imel toliko visokoh predložkov, s katerimi bi denimo Mertelj (ali Šme) imela težave, ne glede nato, da nimata takšnih kvalitet v igri z glavo.

Ko bo Maribor odločal o statusu Rajčevića, ki mu konec sezone poteče pogodba, ne bo mogel mimo omahovanja in nezanesljivosti, obenem pa klub nima take finančne zaloge, da bi igralca tipa Šme in Mertelj sedela na klopi (ali pa še to ne).

FullSizeRender 9

Krt rije po Ljudskem vrtu

Iščemo ime za krta, ki tako marljivo rije pod zelenico Ljudskega vrta ravno v tistih trenutkih, ko Mariboru pomoč še kako prav pride. Spomnimo se samo tekme z Aberdeenom in avtogola. Včasih se pač naredi »krtinica« in Mariboru to zelo koristi. Morda bi lahko tega imaginarnega, izmišljenega krta častno poimenovali po gospodu Schmidtu, gologlavemu hišniku oziroma skrbniku Ljudskega vrta, ki se ga je bala – z mano vred – cela nogometna šola v tistih romantičnih devetdesetih.

Ampak brcnimo vic v avt, dejstvo je, da imajo vijoličasti relativno površno, neravno in na trenutke dvomljivo podlago, na kateri igrajo. Da ne bo pomote, tudi v Stožicah ni nič boljša, prej slabša, v Celju pa so ob resnejšem dežju prave mlakuže, če se ustavimo samo pri največjih stadionih v Prvi ligi, kjer se NZS rada pohvali z izboljšano infrastukturo, čeprav so v zadnjih dveh sezonah odpadle tekme v Krškem in Novi Gorici, v Kidričevem je Maribor obtičal v živem blatu, nasploh pa je mehka podlaga skoraj večji problem kot zimska zmrzal. Morda so tribune dobile streho, stole in wi-fi, toda zelenice v našem nogometu so težavne, pri čemer marsikje niti zelenice niso, prej »rjavice« (velja tudi za Ljudski vrt).

Ko je denimo Jasminu Handanoviću žoga »skrtkala« čez nogo v Zavrču, se Miran Vuk po tekmi vsaj pred novinarji ni na glas režal, temveč je izrazil skrb in razlagal, da so še daleč od Arsenalove podlage. Ali nekaj takega. Če je Maribor porihtal nekoč precej zdelano pomožno igrišče (moral ga je, ker druge naravne podlage razen glavnega igrišča ni, projekt Rogoza pa do danes ni zaživel kot resnično pravi trening center) ter končno zamenjal umetno podlago na drugem igrišču (ex »Partizan«), še vedno ni našel prave rešitve za Ljudski vrt, kjer žoga pogosto skače in zdi se, da Maribor tudi na najlepši dan – kakršen je bil v Novi Gorici v torek – ne more speljati take kombinatorne akcije.

Nenazadnje je tudi Janžekovića tik pred koncem presenetila krtina in bi Vršič odbitek še drugič skoraj pospravil v mrežo. Ali je »krt« pomagal Rodrigu Defendiju, ne bomo izvedeli najbrž nikoli. Mitja Viler je povedal, kako je Defendi sicer rekel, da ga je nekdo udaril, ne pa tudi kje ga je kresnil. Posnetek res ni tako čist – čeprav smo bili vseeno presenečeni, ko je Milanič rekel, kako so mu novinarji Kanala A rekli, da je bila precej dvoumna situacija -, toda tudi zelenica je nedvomno imela kaj pri tem. Kakorkoli že, poanta te ugotovitve je, da se je neraven teren do sedaj Mariboru obrestoval. Ker se trenutno vse poklopi. Ko se pa lani ni, je še golf avtek/reševalno vozilo riknil sredi terena. Bo pa očitno prvič resnejši poseg v igripče nastopil takrat, ko bo vijoličaste teren stal točk.

FullSizeRender 6

Roberto Ponis ne more več soditi v PLTS

Ko se je Roberto Ponis zmotil v Domžalah v zadnjem jesenskem krogu in je Denisu Šmeju pokazal rumeni karton, ker ga je žoga regularno zadela v nogo, Domžalam pa dosodil penal (ki ga je Handanović ubranil, a so Domžale itak zmagale), smo pisali na tem mestu, da bodisi Ponis ali slabo vidi ali pa ima slabe namene.

Roberto Ponis je v soboto grobo posegel v tekmo. Aluminij se je dobro držal in ob polčasu bi se v slačilnici še bolj bodrili, kot so se itak že lahko. Za naš okus je Defendi pokazal, zakaj je Luis Suarez to, kar je. Pač. Suarez. Prva liga preživetega simuliranja (za ene) in prepričljivega padanja (za druge). Defendi ni vajen, da bi zrihtal penal, a je po sicer lepo odigrani akciji iz prostega strela, pač ostal kot višek visoko v kazenskem prostoru. In sodeč po videnem je zgrešil žogo, zadel zemljo, svojo nogo – in padel. Lovro Bizjak ga vsekakor ni tako pokosil. Ponis je omahoval in nato pokazal na penal. Še pred tem je avtoritativno risal črto za živi zid ter kasneje tudi potreboval približno dve minuti za izvedbo penala, ker morajo naši sodniki pokazati, kakšni carji da so, ob vsakem penalu, kjer na milimeter gledajo, da ja ne bi kdo stopil čez črto.

Skoraj malomeščanski so v teh svojih potezah. Še bolj kot pri dosojeni enajstmetrovki je Ponis pokazal, kar je po ovinkih omenil Grubor, da gledamo ligo dveh hitrosti, ko je Aluminiju dosodil prosti strel, ki so ga izvedli na polovici Maribora, krenili hitro v akcijo in postali takoj nevarni. Vse po pravilih. A se je Ponis odločil drugače. Ustavil je igro. Da, kaj, Aluminij lahko igra, samo ne tako hitro? Naj se Maribor najprej postavi? Kajti identično so malo kasneje storili pri Mariboru in je šlo skozi. Gladko. Če sodnik izrecno ne pokaže, da morajo igralci počakati na njegov žvižg, lahko igra steče. Pika. Tega pri Aluminiju ni storil, zato se je klopi gostov upravičeno skegljalo.

Težava Roberta Ponisa je, da ne bi rad bil Roberto Ponis, temveč bi rad bil Damir Skomina. Hodi kot Skomina, teče kot Skomina, naželiran je kot Skomina. Pa ni Skomina. Zdaj je storil že drugi epski feler, takega, kjer težko rečeš, da ni videl. Kako ni videl, če je stal zraven. Kadarkoli je zagustilo, ko je kdo obležal, se sodnik ni znašel, omahoval je. Je pa bil glasen, ko je bilo treba igralcem Aluminija razložiti in tolmačiti razmerja v tej ligi. In tega si ta tekma ni zaslužila, Maribor tega ne rabi, Aluminij še manj. Roberto Ponis po dveh eklatantnih felerjih nima več kaj iskati v PLTS v tej sezoni, ker je nevaren pri penalih in ostalih odločitvah, čeprav je imel dober kriterij, dopuščal igro, pokazal le en rumeni karton, a se je tudi precej ustrašil, ko so ga obkrožili Kidričani takoj po dosojenem penalu. Kislo se je držal, češ, kot da ne razume, zakaj se sploh bunijo, če pa smo v Ljudskem vrtu. Kot da bi brali scenarij.

Tako Mitja Viler kot Denis Vezjak sta po tekmi povedala, da je penal bil, ker se je sodnik tako odločil. Aha. Zanimivo. Če bi torej sodnik dovolil še četrto in peto in šesto menjavo, bi to bilo prav, ker se je sodnik tako odločil? Če bi se Ponis odločil, da bi gledali 20 minut podaljška, bi to bilo prav? Primerjava s tekmo Juventusa in Milana ter še bolj Barcelone in PSG-ja, pa sta komaj okusni. Veljati bi morali višji standardi – ne nižji. Aha, če lahko nekaj dela Suarez, potem lahko to dela celoten nogomet? Ne, tako ne gre, ker se nogomet lahko hitro sfiži in zagabi, ne glede nato, kot je rekel Viler, da je nogomet psihološka igr(ic)a. Tokrat se ni, ker je tekma imela drugačen scenarij, ki že od začetka Ponisu ni namenil niti vloge statista. Težava kajtozovićev in ponisov pa je, da jim že stranske vloge niso dovolj. Oni bi oskarje za svoje poteze. Maribor ni zmagal zaradi penala, prej bi lahko rekli, da je Aluminij, če že, delno zaradi dosojenega penala izgubil. Ampak to ni pomembno. Kar je pomembno, bo reakcija NZS in ZNSS. Roberto Ponis je nezanesljiv in nevaren sodnik, ki nima več letos kaj iskati v PLTS. Sicer bo ZNSS pošiljal precej slabo sporočilo. Pa kaj, če sodnik napačno dosoja penale?

FullSizeRender 11

Igralec tekme: Dare Vršič (Maribor)

Komentarji

komentarjev