Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Radomlje [1:0]

Dare Vršič, kreator mariborske sezone

Ni čudno, da je novinarski kolega vprašal Darka Milaniča, če ni, Radomlje gor ali dol, nemara tvegano povleči iz igre najboljšega igralca, najbolj versatilnega in najbolj vplivnega nogometaša Maribora ne samo ta trenutek, temveč vse odkar ga je proti koncu poletja trener končno postavil na mesto, kjer mu je, khm, mesto. Dare Vršič je spet zabil, tokrat z glavo, ponudil tudi eno najbolj iskrivih, da ne rečemo genialnih dvojnih podaj, ko je zicer nastavil Luki Zahoviću tako, da mu je instinktivno podaljšal z glavo, ter bil ob Dinu Hotiću tisti igralec, ki je komaj čakal, da je videl, kam in kaj bi še lahko z žogo.

Seveda Vršič igra tudi zaradi svojega statusa. Da ima tudi ali ravno zaradi tega sezono življenja, pravijo tudi nekateri. Tako smo ga videli brcati, še bolj pa tekati samo še takrat, ko je v Olimpiji imel showcase za tujino, kjer pa se nikoli več ni naigral in vprašanje, ali se še kdaj sploh bo. Pa pustimo vpoklic v reprezentanco, ki bi bil več kot smiseln, glede na njegovo formo. Maribor mu je zelo pisan na kožo, čeprav mu navijači z juga, tudi zdaj, ko je odločil tekmo, ne vzklikajo »Vršič – Viola«. Pomagalo gotovo bi, vsaj kar zadeva podaljšanje pogodbe, ampak Vršič ne glede na vse kaže konstantne igre in je tisti igralec, ki z žogo v svojih nogah pripravi ostale, da se, no, pripravijo. Na akcijo, na nekaj, na gol.

Da pa je to, da bo Vršič igral tekme kariere, lahko tudi nevarni avtopilot, je Maribor najbolj izkusil v Domžalah, ko ga je Simon Rožman s taktiko povsem onemogočil. Maribor je najbolj odvisen od Vršiča in če ga klub zaustavi, se nato zanaša na solo akcije Luke Zahovića, kot se je zgodilo denimo na derbiju. A kakorkoli že, Dare Vršič je dobil nekaj minut odmora tudi zato, ker bo v Krškem najbrž spet on tisti, od katerega se bo pričakovalo, da nekaj spravi skupaj. In po vsej verjetnosti tudi bo.

FullSizeRender 8

V vnovičnem iskanju drugega gola

»Če pogledamo niz realizacije na zadnjih petih tekmah, je realizacija okej. A pozna se, da nam je Luka spet nekoliko zbolel,« je Milanič odgovoril na vprašanje, zakaj Mariboru že drugič v nizu ni uspelo zabiti še drugega zadetka. Kar ni nepomembno ali nadležno vprašanje. Že zato ne, ker je vijoličaste to stalo treh točk v Celju in proti koncu tokratne tekme so podobno začutile celo Radomlje, ki v Ljudskem vrtu igrajo pokončno, korajžno in niti najmanj bojazljivo. Ja, bolj se nagibamo k besedam Adnana Zildžovića, ki je ponosno dejal, da niso igrali bunkerja, na kar je Milanič cinično pripomnil, kako tekme vidimo vsak s svojimi očmi. Radomlje niso igrale golega bunkerja, igrale so pač v skladu s pričakovanji in Milanič je očitno pozabil, da so v prvi minuti (kot v prejšnjem krogu proti Krškem) prišle do resne priložnosti in kota, kamor je žogo kar malo panično izbil Palčič.

Maribor je spet hitro zabil – v Celju je Novaković zabil v šesti, Vršič zdaj v sedmi minuti – in take tekme je jeseni v tem nizu dobival z vsaj tremi zadetki, ker je nekako steklo, ker se je odprlo in ker je preprosto več šlo noter. Tokrat ni, kar pa je delno razumljivo, kot je pojasnil tudi Dino Hotić: »Prvič smo na sredini igrali skupaj v tej zasedbi na prvenstveni tekmi. Dominirali smo, imeli priložnosti, nismo pa dali drugega gola.« In poudaril, da zelo rad igra skupaj z Vršičem, čeravno sta si na trenutke bila tudi nekoliko v napoto, saj je Hotić tokrat pogosto posegel tja, kjer je bil sicer prostor za Blaža Vrhovca, h kateremu se je še raje zatekal Sandi Ogrinec.

Maribor je imel vsaj dve izjemni priložnosti (Vršič, Zahović), poskušal je s streli od daleč, ko je ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka niti po bokih. Prav boki so postali problem proti zgoščenim moštvom, ki se znajo postaviti na sredini (»peterici v zidu« je temu rekel Milanič). Mitja Viler je preredko prihajal visoko, Matej Palčič je to storil pogosteje, ampak vidnejšega efekta tudi ni bilo. Med reprezentančnim premorom je Maribor igral z avstrijskim nižjeligašem, kot je povedal Milanič, kjer so se ubadali predvsem z učinkovitostjo, ampak to pač nienako – niti ko gre za Radomlje.

Maribor je presenetljivo končal s kar tremi napadalci, ko je vstopil še Marcos Tavares, ki se dobro ubada s svojim statusom, saj vstopi v igro vselej kot najbolj razpoloženi rezervist. Bi pa to lahko bila tekma tudi za četrtega pogojno napadalca Gregorja Bajdeta, ki pa mu je zdravje preprečilo, da bi Radomljane prebijal po diagonali in predvsem po tleh, saj je Maribor poskušal prehitro z visokimi žogami in predložki.

FullSizeRender 4

Druga tekma Sandija Ogrinca

To ni bila prva tekma, ki jo je za vijoličaste začel Sandi Ogrinec. Ne, Milanič mu je namenil polno minutažo v zadnjem lanskem krogu v kislem porazu z Gorico, ko pa mu je publika – ob žvižgih tetoviranim in ošišanim – vseeno namenila topel aplavz. Enako je veljalo za prijateljsko tekmo s Celticom in predvsem za zimske priprave v Beleku. Ogrinec igra lahkotno, preudarno in samozavestno. Že skoraj preveč za osemnajstletnika.

Poznalo se je, da so prvič igrali skupaj na sredini v tej postavi, predvsem kombinacija z Blažem Vrhovcem, ki še nima rutinske samozavesti Marwana Kabhe, je Ogrinca nekoliko begala, česar ni spregledal niti Milanič: »Upam, da bo Sandi več igral naprej, ko bo imel žogo in priložnost. V bodoče mora biti bolje.« Drži, Ogrinec je žogo premalokrat poslal naprej, raje je izbral previdnejše opcije, česar pa mu pri osemnajstih letih in v tretjem nastopu sploh v prvi ligi (še) ne gre očitati. Vsekakor deluje bolj dojemljivo in stabilno, kot je sprva deloval denimo Dino Hotić, preden je odšel v Krško, kjer se je na novo našel in predvsem opogumil. Bližje temu, kar je – a s precej več izkušnjami v prvi ligi – pokazal Aleks Pihler, ko je dobil priložnost. Prav to potrebuje Ogrinec v tem nizu tekem, kjer bo Milanič očitno še rotiral.

Rotiral je namreč tudi na klopi, saj je Valon Ahmedi po Celju ob izostankih drugih znova dobil vsaj mesto na klopi, se tudi segreval, a priložnosti ni dočakal, saj je Milanič ob koncu raje v igro poslal Aleša Mertlja, kar so posebej nagradile tudi Viole, ki očitno pogrešajo podkapetana večkrat na igrišču. Mimogrede, Mertelj je vstopil sploh prvič v tej pomladi na zelenico. Na klopi je bil tudi Žan Celar, kar ni nepomembno iz vidika srednjeročne slike ob morebitnih odhodih (Kabha, Zahović, Sallalich).

FullSizeRender 2

Krhka usoda Sintayehuja Sallalicha

Darko Milanič ima rad konkretna vprašanja; tudi o posameznih igralcih, ni pa nujno, da na konkretna vprašanja, sploh tista, ki imajo med vrsticami še kakšno podvprašanje, zagotovo pa podton, tudi konkretno odgovori. A tokrat je povedal dovolj, ko gre za Sallalicha, ki se je čez zimo znašel komaj drugič na klopi in zdaj še prvič na igrišču (jeseni ni začel le na štirih tekmah). Bržkone zaradi njegovega statusa, o katerem se neuradno ve dovolj za pojasnilo njegove statistike.

Sallalich je prišel v Maribor kot YouTube zvezda. Fuzbaler nove dobe. Zdel se je kot nogometaš, ki ima tisto, kar imajo gotovo tudi nekateri drugi (doma vzgojeni) nogometaši, vendar tega ne znajo, nočejo, ne morejo ali celo ne smejo pokazati, ker se je pač treba podrediti cilju. Toda vsi njegovi driblingi so se izničili praviloma v zadnji sezoni – sploh po prihodu Milaniča, ki je Izraelcu namenjal izdatno minutažo, tudi na račun Damjana Boharja, za katerega zdaj, ko je poškodovan, Milanič sam obžaluje, da bo spet padel iz ritma, v katerega se nikakor ne ujame več, odkar je bila Sallalich/Bohar najbolj predvidljiva in uporabljena menjava – tako, da je driblal sam zase, pri podajah (ima eno asistenco na svojem računu) pa se nikakor ni ujel z moštvom.

In glede nato, da v napadu ni zablestel (71 tekem, 11 zadetkov), je njegova neobrambna igra nekaj, kar Mariboru v fazah tekme, ko žogo dobi tekmec, ne zgolj manjka, temveč tudi škoduje. Proti Radomljam je Sallalich vstopil v času, ko bi Maribor lahko sam odločil tekmo in ne bi naposled vsi upali, da bo Handanović žogo odbil čez prečko, ko je nevarno pomeril Rok Jazbec.

Ne, Sallalich se nikakor ne ujame. Kar je še huje, zdi se, da bistva mariborske igre sploh ne razume. V tem oziru je igralec, ki samo odžira minute drugim (Boharju, Ogrincu, Hotiću in še komu). Maribor bi rad našel evolucijo v svoji igri, a čaka, da svojo najprej pri sebi opravi tujec? »Pokazal sem, da Sallalichu še zaupam. Kako bo naprej, pa bo še vprašanje,« je Milanič med vrsticami vseeno konkretno odgovoril na vprašanje. Sallalich ne bo prvi igralec v eri Zlatka Zahovića, ki bi zbledel in potem potihoma odšel. Še zdaleč ne. Bo pa zanimivo videti, kako bo klub rešil zgodbo z njim: resda zanj ni odštel odškodnine, najbrž pa je Sallalich igral za plačo, o kakršni je še lani igralec tipa Pihler lahko samo sanjal.

FullSizeRender 7

Dobra sreda in zgodba Radomelj

Čeprav gre ta ugotovitev v smer, da se Radomljam najbolj pozna, da nimajo osrednje zgodbe, bržkone zato, ker svoje tekme igrajo v Domžalah, kamor pa, zanimivo, pridejo njihovi organizirani navijači, kakršnih ne poznajo (več) niti v Domžalah, in da so sicer dobro organiziran klub, ki ima na papirju vse, ampak je problem v tem, da je to vse samo na papirju – dobre pogoje, redne plače in solidno vzdušje, kot je v Ofsajdu opisal Adnan Zildžović -, je bil obisk Ljudskega vrta v sredo prava ligaška izkušnja. Ena tistih tekem, kjer Viole pobrskajo po zimzelenem repertoarju in ponudijo pesmi, kakršne ne slišimo več tako pogosto, obenem pa čestitajo Rudolfu Maistru za rojstni dan.

Ljudski vrt je letos spet dobro obiskan – trenutno (4.092 na tekmo) nekoliko manj kot lani (4.259) – in 3.500 gledalcev za obračun prvega in zadnjega sredi tedna je zavidljiv dosežek, hkrati pa dokazuje, da je spomladi nogomet resnično (še bolj) priljubljen v mestu ob Dravi. Čeravno pride tudi ogromno otrok, ki jim pozornost kmalu popusti, sploh ob tovrstnih tekmah, kjer se dolgo lomi tekmeca, išče različne načine, kako do gola, in ko ima tekmec bolj malo priložnosti, so take tekme v bistvu osnova slovenskega nogometa in predvsem ponujajo marsikomu prvo izkušnjo obiska Ljudskega vrta. Še posebej lahko vijoličaste veseli, da je med mladino na tribunah ogromno deklet, odetih v šale ali majice kluba.

Je pa težava pri Radomljah, ki igrajo svojo drugo prvoligaško sezono (prvo so končali s 16 točkami, ko so zabeležili štiri zmage, trenutno ostajajo pri zgolj eni), da tudi zdaj, ko igrajo na vse ali nič, iztržijo vselej slednje: nič. Presekal jih je poraz z Aluminijem, ko se je spisala zgodba njihove jeseni. Priložnosti, prečke, vratnice, na koncu pa poraz za porazom. In ne, ne do končne zmage. Če je lani zadnja Krka vsaj kanček črpala iz lokalne zgodbe, Radomlje tega nimajo, čeprav so v Ljudskem vrtu spet delovale kot klub, vseeno vreden prve lige.

Kranjski Triglav, ki bo kot kaže nadomestil Radomljane, v minulih sezonah pokazal vseeno nekoliko več in je, če nič drugega, igral na svojem stadionu, kar bi morala biti osnova, ob kateri NZS prehitro zamiži stran, ko lista čez točke licenčnega postopka. Radomelj gotovo – razen tistih, ki so povezani s klubom – nihče ne bo na veliko pogrešal. Kot bi veljalo denimo za Zavrč, da v javni zavesti legendarnih klubov raje niti ne omenjamo.

Igralec tekme: Dare Vršič [Maribor]

FullSizeRender 3

Komentarji

komentarjev