Fuzbal

Pet ugotovitev: Krško – Maribor [1:1]

Še zdaleč ne fantastično

Vsaj na tem portalu smo zelo veseli, če trenerji uporabljajo pridevnike, prislove in predvsem karakter v svojih izjavah. Hvala bogu. Manjka, zelo. Ampak po drugi strani se težko znebimo diskrepance, ki je vladala v Krškem v mariborskem taboru. Za Kanal A je Saša Gajser, pomočnik trenerja, pred tekmo (na)povedal, da ima Maribor vrhunske igralce, le pravi dan morajo imeti in to pokazati na igrišču. Darko Milanič pa je po tekmi, ko se je zdelo, da Maribor nikakor ne bi zabil zmagovitega gola, kakršnega je stisnil Marwan Kabha iz parkinga na prvem letošnjem podobno težkem gostovanju v Krškem, dejal, da je Maribor igral fantastično.

S tem se ne strinjamo. Maribor ni igral fantastično. Že zato ne, ker so vijoličasti imeli cele epizode tekem, ko so bili na sredini najprej nezanesljivi, ko so imeli žogo (Vrhovec, Pihler), in nato posledično še takrat, ko so jo zapravili (Vršič, Hotić, Zahović). Napačnih, zgrešenih ali nekam-na-pamet podaj je bilo sploh v prvem delu preveč za ekipo, ki jo strokovni štab oceni za vrhunsko. Tokrat je z visokimi žogami, ki jih Milanič zna grajati pri tekmecih, poskusil tudi Maribor. Krško ni bilo tako nadkvalitetno (čeprav je odigralo najboljšo tekmo pomladi), kolikor se je Maribor zaustavil v iskanju novih akcij in novih načinov. Začuda hkrati z Daretom Vršičem in Dinom Hotićem v igri. Kreativcema.

Lahko vodilna ekipa, ki remizira z ekipo, ki predvsem noče igrati dodatnih kvalifikacij za obstanek v prvi ligi, sploh odigra fantastično? Odvisno, kaj želi doseči in sporočiti. Izgubljeni dve točki vsekakor nista alarmantni, se pa od tekme s Celjem naprej zdi, da Milanič ali pa njegova četa, najbolj verjetno pa vsi skupaj, ne najdejo prave rešitve, da bi hitro dokončali te tekmece, ki so jim jeseni stisnili štiri komade do polčasa. Milaničeva pogosto tudi glasne kritike, češ, da igrajo eni avstrijski fuzbal, drugi bunker, tretji nabijajo žoge, pač ne pomagajo. Kot niso denimo Aberdeenu tam pozno poleti, ko so jadikovali, kako da Maribor igra ta svoj »balkanski fuzbal«.

Maribor v Krškem ni igral slabo ali zanič, še zdaleč ne, igral je ekipno, povezano in z željo po zmagi, ne da bi se bal remija, ki bi potem lahko kmalu postal poraz, kot se je dogajalo lani. Ni pa igral fantastično. Ne samo zato, ker ni dal drugega gola. Ampak ravno zato, ker je mislil, da igra fantastično, s čimer ciljamo predvsem na Milaničevo (pre)pozno menjavo, ko je pač moral ukrepati, ker se fantazija ni uresničila.

FullSizeRender 24

V iskanju drugega gola III

Že tretjič se je primerilo… Morda ne ravno enako, vsekakor pa podobno. Vijoličasti so tokrat resda zaostajali, niso prvi povedli kot proti Celju (Novaković, šesta minuta) in Radomljam (Vršič, sedma minuta), vendar kljub temu po vnovičnem zadetku Dareta Vršiča, ko mu je tokrat krasno asistiral razpoloženi Mitja Viler (ki pa je imel vidne težave v obrambi, ki pa jih je tokrat kompenziral s potentno igro v napadu, kakršne Matej Palčič še vedno ne ponudi, njegova igra pa vidno stagnira), niso več znali ali zmogli zabiti drugega gola. Ne glede nato, da je bil prvi zelo lep. Kot proti Radomljam. In Celju. Težko bi zapisali, da si tega niso želeli, saj je bilo za to več kot dovolj strelov na vrata (šest v okvir, pet mimo), obenem so vijoličasti imeli 63-odstotno posest.

Vse lepo in prav, tam nekje do zdaj že 30 metrov od gola. Kar lahko Darka Milaniča upravičeno skrbi, je neuravnotežena razporeditev moči v napadu. Povedano drugače, Maribor skuša igrati na avtomatizem, toda trenutno tega nima, vsaj ne takega, da bi znal samoumevno zabiti še kakšen gol več. Prvi gol pride s trudom, a izgleda preprosto, za drugega se trenutno preveč grize in gara in nekaj zmanjka. Tisti goli, ki bi mu poleg pogleda na lestvico zares dali šampionski občutek. Napad ni povsem brez težav, Luka Zahović ni v najboljši formi in ker ni v najboljši formi, trpi delno sodelovanje z Milivojem Novakovićem, ki se z vsako nenatančno podajo bolj jezi, kuri energijo in nato zapravi dve, tri res lepe priložnosti. Streli od daleč tekmeca granatirajo predvsem psihološko, a ga ne strejo. V kazenskem prostoru pa je običajno preprosto preveč nog. Pa ne samo tekmečevih.

FullSizeRender 27

Čemu čakanje s Tavaresom?

Če je imela tekma v Krškem kje kisli okus preteklosti, ko vsi v Ljudskem vrtu nis(m)o bili na isti valovni, je imela (pre)pozna menjava Marcosa Tavaresa. Čakati do 81. minute, da greš na vse ali nič, je hkrati prepozno in prezgodaj, obakrat pa narobe. Prepozno zato, ker se Tavares ni mogel v desetih minutah (na komaj 66 minut spomladanske podlage) privaditi ne soigralcev, ne terena, ne tekmecev, še najmanj pa kar naenkrat skrajno ofenzivnega sistema 4-2-4, v katerega se je zapodil Milanič, ko je iz igre poklical Hotića, ki je bil morda še najbolj asistenčno razpoložen (poleg Vilerja, ki pa je v tisti fazi tekme že dihal na škrge).

Tavares je lahko adut iz rokava, kar je pokazal najbolje v tej sezoni v Sofiji in še marsikje. Na tekmi s Krškim pa bi potreboval vseeno več manevrskega prostora, hkrati pa je pokazal večjo sposobnost driblinga, s katerim nase povleče igralce, dimenzija, ki je Novaković nima in ki jo okrevajoči Zahović trenutno stežka pripravi tako, kot smo bili vajeni. Nasploh je ta menjava pokazala, da Milanič rotira samo takrat, ko ga v to pripravijo (beri: prisilijo) zunanje okoliščine (poškodbe, kartoni, rezultat). Če je imel Marko Šuler nesrečo na nepravem mestu ob nepravem času s poškodbo in je Aleksander Rajčević tokrat vskočil dovolj suvereno, a je očitno tekma iz ritma vrgla Rodriga Defendija, ki je zamudil v štart nad Filipom Dangubićem in storil očitni penal in bo povrhu še manjkal na naslednje, se je Milanič očitno nagibal k ideji, da bo ta postava, na taki tekmi pač nekako opravila svoje.

Saj tudi je, remi ni tragedija, toda če Milanič denimo na tiskovkah gladko in glasno pove (beri: kritizira), kako od mladega Sandija Ogrinca pričakuje precej več žog naprej, hkrati pa tega ne zmoreta Blaž Vrhovec in, še bolj, Aleks Pihler… To kaže na tiste dvojne standarde, zaradi katerih se včasih zdi, da talenti v vijoličastem ne dobijo zares prave priložnosti. Pa ne pravimo, da bi Ogrinec sam rešil tekmo. Sploh ne. Tudi Gregor Bajde ali Valon Ahmedi je sama ne bi. Kot je tudi ne bi Žan Celar in še kdo ne. Toda prav takšne tekme ob tovrstni prednosti Mariboru ponujajo konkretni vpogled v globino kadra. Če bo namreč Milanič tudi prihodnjo sezono upal, da bo Tavares reševal tekme… Je Maribor tam, kjer je bil. V Evropi pa to – pustimo, da je še milijon drugih razlogov – že dve leti ni dovolj za skupinski del lige prvakov ali evropske lige.

FullSizeRender 23

Penali, roke, sodniški dodatek

Ta ugotovitev bo najkrajša, ker jo poznamo že vsi. Ne vemo več, kaj je roka za penal in kaj ne. Sami se bolj nagibamo, da Tavaresov strel v roko krškega branilca pač ni za penal. A kaj, ko smo videli že kaj več. Denimo Nejca Kajtazovića, ki je imel v Celju spet svoj šov, izključil ali opomnil vsakega, ki si je drznil oporekati njegovi avtoriteti. In potem so sodniki, ki cincajo.

Vzamite za primer Mitjo Žganca, ljubljanskega sodnika, ki je sodil v Krškem, kjer je imel odlična pomočnika, ki sta vse videla tako, da igralci niti pisnili niso. V sodniškem dodatku je Šturm legel na tla, češ, krči. Nič hudega, nihče se ni pritoževal, Maribor je pač verjel, da bo imel še dovolj časa za še eno priložnost, kakršno je zapravil Novaković. Da bo že Žganec upošteval teh pol minute. No, ni jih. Gladko je odpiskal prehitro in se nato čudil, čemu igralci protestirajo.

Sodniki so spomladi dosegli, da se o njih piše nekoliko manj, kar je za naš nogomet napredek, a smo potem videli tisto roko Šulerja v Novi Gorici in penal, ki ga je Handanović sicer ubranil. Ampak ne gre zato. Znova želimo le izpostaviti oziroma ugotavljamo, jovo na novo, da slovenski sodniki pač ne šljivijo nič in nikogar. Imajo svoj fuzbal in svojo ligo. Pa ne gre za penal, ki, še enkrat, ga mi itak ne bi dosodili. Težava je, da želijo številni sodniki kopirati kriterij Damirja Skomine in čakajo s kartoni, tudi če je tekma groba. Tekma v Krškem ni bila pretirano groba, ni bila pa nežna, kar je najbolj izkusil Marko Šuler. Kar si želimo, je sodnike, ki se prilagodijo tekmam in igralcem, ne pa da samoumevno čakajo, da se bo zgodilo ravno obratno.

FullSizeRender 21

Če bi Krško vsakič igralo tako…

Krčanom lahko samo zaploskamo. Ne samo zato, ker so jo letos zagodli Olimpiji ter zdaj dali malo tuhtati še Mariboru, kdaj lahko začnejo razmišljati o tem, da bo letos na južni ploščadi spet rajanje ob novem naslovu. In ne samo zato, ker posojeni nogometaši vijoličastih (spet) niso (smeli) igrali proti matičnemu klubu. Krško (še) ni plačalo ultimativnega davka druge sezone, ki bi se takemu klubu razumljivo zgodilo in se mu je že skoraj poleti, ko je Tomaž Petrovič najprej odhajal, zdaj pa dokončno odšel in imajo na stadionu Matija Gubec dva trenerja, prvega, ki nima ustrezne licence (Rok Zorko) in vodi treninge, ter pomočnika, ki vodi tekme (Radovan Karanović).

Ob nekoliko slabši domači formi je padel tudi obisk: lani so imeli v Krškem tretji najboljši obisk v ligi (1.267), letos pride v povprečju kar 300 gledalcev manj, skoraj četrtina. Svoje opravi tudi dejstvo, da nimajo več toliko lastnega kadra, doma vzgojenih pobov, ki so priborili prvo ligo pred dvema letoma. Včeraj so tako nastopili le štirje slovenski nogometaši za klub, ki ga radi označujemo za dobro kalilnico mladih talentov.

Da ne bo pomote, Nikola Gatarić je še jeseni brcal v drugi ligi za Brežice, včeraj pa je povzročal preglavice tudi Handanoviću s svojo vztrajnostjo. Uroš Jovanović in Tonči Munjan sta prav tako želela pokazati svoje, a ravno to je tisto, kar lahko v Krškem obžalujejo po tekmi: v zadnjih mariborskih navalih, po vstopu Tavaresa, so imeli kar tri obetavne situacije, pa je vsakič vsakdo (Dangubič, Munjan, Jovanović) dal glavo med ramena ter šel v solo akcijo. Razumemo željo po dokazovanju, še posebej v tv prenosu. Toda junaki Krškega so včeraj bili vratar Marko Zalokar, branilec Jan Gorenc in neutrudni, malo tudi »ljigavi« Klemen Šturm. Kar ne pove vsega, ne pove pa niti tako malo.

Krško je z menjavo trenerja eden redkih klubov, ki je (letos) rezultatsko napredoval (in ne samo za eno tekmo). Pod Rokom Zorkom so premagali Radomlje in Koper, oba celo v gosteh, zdaj še remizirali z Mariborom. To je več kot le dobra forma, je lep uspeh. In čeravno tudi Slobodanu Gruborju prav tako solidno teče uvod pri Aluminiju, je Petrovičeva zaloga tudi nekaj vredna, ne glede nato, da se trenutno lansko šesto mesto za Krško zdi nedosegljivo ravno zato, ker manjka tisti širši občutek, da to ni le projekt tujih lastnikov. Krško tako pade v kategorijo »privat« klubov, ki lahko pošteno zanihajo. Rudar, Koper in tudi Celje so naslednji podobni primeri. Je pa res, da je lani za šesto mesto zadoščalo 41 točk, Krčani pa jih imajo pred zadnjo četrtino, devet tekem do konca, zdaj 30, šest manj kot šesti Koper. Nič hudega, če je letos cilj ne igrati kvalifikacij: a kakšen bo potem naslednji cilj?

Vsekakor pa krški publiki vsa pohvala, ker se je tudi prek tv prenosa začutila istovetnost s klubom, slišalo se je glasne Nuclear Power Boyse in ostalo publiko, ki dokazuje, da ni imela fuzbala rada samo lani, ker je to bilo tam pač »in«. In čeravno jim igrišče zagode ob vsakem malo večjem dežju, da so tekme že odpadale (ali pa bi morale), je zgodba Krškega bolj naravna, pristna, manj zbirokratizirana kot tista, ki jo denimo pišejo Radomlje, ki dokazujejo še drugič, da pač potrebuješ svoj stadion in svojo zgodbo. Tisto malo podpore, da snedeš točko proti Mariboru ali tri proti Olimpiji. Krško je potrebovalo sedem tekem, da prvič ni izgubilo z Mariborom. A je zdaj dobilo svojo nagrado.

Igralec tekme: Marko Zalokar [Krško]

FullSizeRender 25

Komentarji

komentarjev