So res dobri koncerti, ki jih (res dobro, haha, #egotrip) popišeš in med pisanjem doživiš še enkrat. Na pune. In so fajn obletnice, ki jih praznuješ, obeležiš in spektakularno, po možnosti s pirom doživiš še enkrat. In potem je to, kar so naredili Happy Ol’ McWeasel. Ajme. Meni. Kjer pomagaš potiskat prikolico. Kjer se na zajtrku nadevano režiš nadevani hrani. Kjer dobiš nasvet, da gresta arašid in rozina krasno skupaj. Kjer na odru narediš selfieja. Dvakrat. V petek v Šiški, v soboto na Štuku. Kjer se ti dva vikenda kasneje še kar smeji. Kjer se ti zdi, da je čas morda šel naprej, pa sicer nič narobe, da je šel. Ampak da tudi nič ni narobe z nami, ker bi še enkrat splezali Alešu za bobne in se potem zabrisali na glavo iz odra. Stejđzdajvali svoj lajf. Štrbunk. Direkt. Na. Glavo. To ni bil rojstni dan, to ni bila obletnica. To je bila oda preteklemu času. To je bila desetletka moje generacije. Jebeš obletnice valete in maturancev. To je bila obletnica emsija, rocka, Maribora.
Dva vikenda sta mimo, dva vikenda, ko bi sicer lahko šel na kaki koncert, pa se mi je zdelo, po drugem koncertu ob desetletnici Vizlov, kakor jim bolj ali manj pravimo vsi, da takih koncertov morebiti res ne delajo več. Da tega ne moreš nabasat kar tak. Mimogrede. Po Štuku pa sploh. Kako je Štuk zdaj lep, obnovljen, pizda, vse ima. Ni, da ni.
Ampak ko smo s Trash Candy obujali spomine na oni steber pri didžeju, kjer si se vsak petek skušal zažvalit, pa si potem steber na koncu objemal, ko ti didžej ni namenil nobene balade povrhu, vmes pa sanjal o top koncertih, o sardinasti Siddharti pa tja do Serš rocka. O, ja. Happy Ol’ McWeasel so ob desetletnici pokazali, kakšna je vmes nastala celo razlika med Mariborom in Ljubljano, tokrat v prid prestolnici, kakor koli že obrnem. Vem, blasmefično. Totalno. Da je Ljubljana nadskakala Maribor? Ni šans! Ne? Em… In ne, nihče ne pravi, da je Ljubljana, khm, boljša. Ste smešni? Itak, da ni. Ampak če bi Vizli res razpadli, kot so se kvalitetno pohecali za prvi april (ja, pubeci, meni je dejansko srce padlo v rajsaste gate)… Ne, mariborskega rocka ne bi bilo fertig kar tak’. Seveda ne. Bi pa nekaj iber manjkalo. O, ja. Manjkalo bi to, zaradi česar se zdi, da smo bili v petek in soboto večno mladi. Ali pa se meni še zdaj zdi. Dva tedna kasneje. Pubeci, počakal sem, da se tole vsede. In sedlo je. O, ja. Kot ata na mamo.
Začelo se je… No, spontano. »Čuj, mor’ma še po backdrop, po zastavo…« mi je rekel Gregor Jančič, ko me je pobral v petek, 7. marca, dan Sv. Patrika, opoldan. »Uuu, ste novo naročili za ta dva špila?« sem ga navdušeno, predvsem pa novinarsko vprašal. »Ja in ne… V bistvu… Smo prejšnjega pozab’li, pa sploh ne vemo, kje.«
Krohotal sem se skozi nos. Vi se ne bi? To je taki band. Ki pozabi backdrop. Boli te briga. Ker taki so ti pubeci, še vedno. Itak. Flegma, jebivetrska, na-boli-te-briga. Začelo se je v petek opoldan, končalo v nedeljo ob treh zjutraj. V noči s petka na nedeljo. Vikend, ki ga ne pozabiš. Koncerta, ki ti ostaneta. In desetletnica, taka, proper. Ja, band Happy Ol’ Mcweasel je star/mlad deset let. Torta? Ne, jebeš torto. Konfeti! To je to. Ko imaš konfete, te veš, da ti je ratalo. Od tam do Wembleyja ni več daleč. Vsaj v glavi ne. Kajti back-to-back koncerta v Kinu Šiška (petek) in Štuku (sobota) sta pokazala, da lahko špil zajebancija rata resna špil zajebancija, ampak ostane zajebancija. Kjer članu banda pade na pločnik, ko lovi taksi ob dveh zjutraj, v noči med dvema špiloma, po tleh 50 evrov, pa jih ne odpihne, temveč ga počaka. Taki zegn ima ta band. Pride, vide, zgrize. In se ima fajn. Res fajn. In ne, jebeš klišeje, Happy Ol’ McWeasel ni band, ki bi bil družina, kot reče vsaki drugi band. Ne. To so posvojenci, nabrani na kup. Rejniška familija. V vsem svojem sijaju. O, ja.
Kajti ni ga banda, ki bi te spustil tako blizu. Novinarja pa sploh ne. Pa ne, ne mislim na backstage, na kombi, na hotel, celo na skupni zajtrk ne, čeprav smo dali vse to skozi. A-a. Tako blizu, da jim pomagaš tiščati prikolico do kombija. Ker ne gre kombi dol do placa za vaje. Če ne pride gora k Mohamedu in to. »Kaj se režiš? Saj boš pomagal, veš?« ti reče Matej Kosmačin in ker s Kosmačinom ni zajebancije pač tiščiš. Z veseljem. Tako blizu, da jih vohaš. Švic, upanje, volje. Tako blizu, da skačeš z njimi na odru, se štuliš k bobnom. Zgodba Vizlov, kot jim res pravimo v bistvu vsi z njimi vred (če jim še ne, jim začnite), je mariborska zgodba o Mariboru, kakor koli čudno se to sliši. Je zgodba moje generacije, je zgodba vseh nas, ki smo imeli v srednji šoli in takoj po njej občutek, da smo že takrat živeli nostalgijo. Da nič ni bilo res. Da so časi rock bandov mimo. Da kelnarji niso več, kar so bili. Da je šlo pač, skratka, mimo. V desetih letih, kar so Vizli štartali, se je namreč ogromno spremenilo, kar sta pokazala vsebinsko sicer skoraj identična, doživetveno pa precej drugačna koncerta v Ljubljani in Mariboru. Spremenilo se je praktično vse. Vse razen Vizlov.
Najprej je bila ideja, ki je bila v bistvu bolj štos. Tiste klasične mariborske finte, čuj, kaj pa če bi mi… Pogojnik. Kaj pa če bi. Pogojnik tipa, kaj če bi šli samo na en pir. In ne, ne greš samo na en pir. Kot oni niso šli organizirat le enega špila. Kar bi naj bil en St. Patrick’s day, leta 2007, je ratal band, dva albuma, deset različnih članov skupine, če sem dobro preštel, in ohoho koncertov. Ter nepreštete gajbe pira, ultimativni piar na slovenski rock sceni. Vizli s pirom, ki leti iz odra, ne kupujejo svojih oboževalcev. Ne. Če ne, se ne bi zgodilo, kot takoj na začetku špila v Ljubljani, ko je Gregor Jančič pokasiral pir – resda iz plastičnega glaža – direkt v fris. Vizli menjajo pir za backvokale publike. Deal? Deal.
Happy Ol’ McWeasel je bil kmalu tisti band, za katerega in od katerega noben ni ničesar pričakoval. Še sami najbrž ne. Veste, kako so dobili ime? Ne, zgodba ni enotna. Luka Cajnkar, Aleš Voglar in Primož Zajšek imajo že lokacijo različno, ko sem jih vprašal, če se spomnijo. Eni MC, drugi studio zadaj, kjer je danes hostel. »Ime je prišlo šele po drugem, tretjem koncertu. Sedeli smo za mizo nasproti šanka v emsiju. Apostrof pa še zdaj falim. Dirty Ol’ McWeasel sem mislil, da smo,« mi je v Ljubljani natrubnjal bobnar Aleš. Na poti do Ljubljane se je pobralo še laška favorita Aleša Pišotka (bobnarja) in po stažu najmlajšega člana Matjaža Piavca (akustična kitara, bendžo). Vizli so v kombiju band debat, kjer se ne špara nič, nikogar, še najmanj drug drugega. Vozi običajno Aleš, ključne dovtipe pa, če bi jih želeli pokasirati, prispevata Kosmačin in Zajšek.
Ob prihodu v Ljubljano se je band hitro lotil postavljanja odra, opreme in tega. Očarani nad širokoročno pomoč Šiškarjev so jim zažarele oči in ko so slišali, koliko vstopnic je prodanih v predprodaji, so bili kot majhni otroci, ki lahko po risankah ostanejo še malo pokonci. Noro. Sam sem sicer skušal pripomniti, da je važna kvaliteta in ne kvantiteta publike, ampak povsem razumljivo je, da so imeli pred Šiško, čeravno so že igrali v Cvetličarni, Ortu in še kje, svojevrstno tremo. Tja se zbaše do 900 ljudi (gre pa seveda tudi več, a jebiga, birokracija ne dopušča) in to je resna cifra za band, ki je bil najprej zajebancija.
»To je bilo čisto spontano, bili smo odločeni, da nekaj ‘moremo’ naredit. Izziv je nastal sproti. Priložnost je bila dobra in nobenega drugega banda ni bilo na voljo. Zdelo se je logično, ono, dajmo, bomo že zrihtali. Impulzivni smo.« In zakaj so taki ostali – nikoli preveč in nikoli premalo ambiciozni? »Mi se fuknemo na glavo. Glej nas, v Šiški smo! V Šiški!« je bil vesel Ufo, kakor vsi kličemo harmonikaša Zajška. »Ljubljana je trdnjava, nekaj za osvojit. Mislim, da nismo še presegli te oznake in da tovrstni bandi te oznake nikoli ne presežejo. Plus, skromen sem in ni v tem nič napačnega. Seveda nosimo tudi sporočila, ampak smo party band. Najboljše leto? Lansko, ker smo igrali pred Iron Maiden. Ne delamo si visokih pričakovanj, zato tudi razočaranja niso tako velika.« Nikoli ni tako, kot se zmenijo. »Zdaj smo šli prvič po desetih letih vaditi sklop komadov, ko se en takoj pretoči v drugega.«
In zakaj je bila Ljubljana takšen izziv? Gregor Jančič pravi, da Ljubljana pač vedno prva pade, Maribor pa vedno ostane: »Maribor ima manjšo kritično maso in je v tem oziru Ljubljana popolno nasprotje. Ni nas bilo strah v petek prirediti koncerta v Ljubljani. Mi bomo špilali v Šiški, pa magari sami: na foro smo obrnili.« E, štekate zdaj? Primož Bezjak, violi(ni)st, je pripomnil, da bodo naslednji dan, v soboto, v Mariboru samo še potrdili zmago.
Zakaj toliko o Mariboru in Ljubljani? Seveda so Vizli mariborski band. Jebiga, kakorkoli obrneš. Irsko-štajerski, če želite. Ker se je vse začelo v emsiju, še s precej drugačno zasedbo, toda hvalevredno, častno in prav je, da je skupina namesto medijskih-kao-zvezd povabila raje tiste nekdanje člane, ki so lahko prišli. Tine Trapečar, ultimativni bendžo maher, je tam v sončni Kaliforniji slavil gotovo v mislih (in s kozarcem penastega, kakopak), sta pa v živo prišla, opremljena z inštrumentoma, nekdanji kitarist Luka Cajnkar in nekdanji basist Bine Zorko. Kaki žur sta si naredila… To je bilo treba videt! Noro vesela, ponosna, razposajena. Ni veliko bandov, kjer bi nekdanji člani šlu tako na glavo. O, ne. Cajknar je mislec svoje sorte. Pravi, da si apostrofa, ki ga je Moony, kot pravijo Jančiču, edini vztrajno postavljal na pravo mesto, kjer ga drugi pač niso, nihče ne lasti. Zajebancija gor ali dol. »Vsi smo skupaj spoznavali irski punk – ne da ga nismo poznali, ampak tovrstni bandi v Mariboru niso imeli prezence. Želeli smo narediti le zajebancijo, določili smo ime, naredili repertoar in stvar se je takoj prijela. Na koncertu se je hitro pokazalo, da ljudje potrebujejo in želijo dobro glasbo, žur, rock’n’roll. Band je rastel s publiko, kar je danes težko videti.«
Bine je prikimaval. »Happy Ol’ McWeasel je postal piedestal, na katerega lahko stopiš in rečeš, hej, tu sem, zdravo! Morda reklama navzven ne pove vsega – jaz denimo v prvo vrsto ne upam.« No, glede tega, da si Bine česa ne bi bil upal.. Zelo relativno. Hudo relativno. Ja, že res, Cajnkar je na oder v Šiški prišel zgoraj brez. No, Bine je prišel na oder samo z basom. Jap. Samo z basom. Nagi. Goli kot takrat, ko se je rodil. In na koncu še dvignil svoj bas. Evo vam… Haha. Totalni odlom, vam pravim. To je rojstni dan, obletnica, vse v enem, kakor si želiš, da bi bila taka stvar. Ravno prav na foro organizirana, da ni preresno, ampak da tudi ni preveč ohlapno. Kako jim ves ta čas uspeva vendarle ostajati resen pri vsej stvari? Zdaj se jim kitaro že tu in tam poda v roke, čeprav klasičnih roadijev seveda nimajo. Zvadili so prehode med komadi. Jančič je, tako se je zdelo, tuhtal, kaj bo povedal med komadi, čeprav ga je, kako ga ne bi, gotovo malo zdrmal Tine Matjašič iz Trash Candy v imitiranju Vizlov, napovedniku, trailerju za špil, ki si ga lahko namudrijo samo v Mariboru. Haha.
Vizli tako kot noben profi band niso klasična demokracija, so pa demokracija, ki ve, da je to najmanj slaba opcija, da zdržiš skupaj, ne da bi si skočil v lase ali potamanil upe, željo, voljo in trud. »Na eni točki se moramo vsi strinjati glede naslednjega izziva. Morda se zdi čudno in da za nas ni značilno, ampak tudi mi se dobimo izven vaj in sedemo. Tudi mi se resno spravimo zraven, drži pa, da če se le da, delujemo tudi spontano. To, kar angleškim bandom pomeni Amerika. Maribor je z nami gor ‘rasto’ in mi z njimi,« je modro povzel Voglar. In kaj vidi izza bobnov? »Kot obiskovalec koncertov sem videl kar nekaj profi bandov, kjer vse štima. Pri nas sem najprej začutil nebrzdan kaos, nekontrolirane presežke, ki so ostali na tak način, da vsaj zgledajo organizirano. Če kdo misli, kako smo vse naštudirali… Nismo, marsikaj rata spontano.«
In tako je ratal špil v Šiški. Veste, kak’? Tako, kot ni nič od Megadeth in Dropkick Murphys dalje zgoraj v predemenzionirani Katedrali. Če so bili Megadeth nafilani tako, da je teklo po riti, v kanal in naprej, smo na Murphyjih vsi plezali gor na oder, ampak zato, ker smo pač bili vsi povabljeni in je bila to finta – med Kiss Me, I’m Shitfaced -, redno uporabljena na njihovi turneji. Pri Vizlih je to šlo bolj na aufbiks. Trajalo je, da se je prvi dol zabrisal. Zakaj? Ker pač Šiška ni primarni plac, da bi se metal folk dol z odra. Ni taki plac, pika. In je šel gor prvi. Model za vaterpolo reprezentanco. Omara od človeka. Dras in na glavo. »Kar pridite gor, ne se bat!« ali nekaj takega je rekel Jančič, »pri nas se skače!« Varnostniki so vedeli, koliko je ura, poštekali situacijo in se prepustili kemiji banda in publike. Kaj mislite, da se je zgodilo? Pol madafaking dvorane je šlo gor na oder. In se metali. Eni na folk, drugi na štenge, tretji na ograjo. Folk je plezal po Jančičevem »grilu« kot pravi železni, khm, pručki, ki jo da čez monitorje, da ne bi skakal po njih, ker se je že prevečkrat skegljal čez ostre robove zvočnikov in zletel kdo ve kam.
Letelo je sem, tja, gor, dol. Vmes pa štikl na štikl. Vizli imajo dve plati za sabo, ampak delujejo kot band, ki je ali posnel več plat ali pa band, ki je posnel dve res dobri plati. Najbrž pa kar oboje. Da si folk prepeva njihove komade, je po svoje čudno in po svoje ni. Saj podobno uspeva, denimo, Elvis Jackson, ampak Vizli so po prvencu No Offence (2012) v nadaljevanju Heard Ya Say! (2015) zavili še bolj tudi v socialne, ljubezenske in ostale teme, ki niso nujno žurerske. Left Behind že ni tak štikl, kaj šele spot. Pa dela. O, ja. Kot dela njihov sploh prvi komad, še danes instant hitič, Harry Grizzly, oda mačku, slabemu seksu, fehtarjenju za keš in še čemu, tako neskončno ovekovečenem v videospotu. Ja, videospoti, kjer Vizli gladko naplahtajo Jano Morelj in Jerneja Dirnbeka, da se oblečeta v nemško verzijo osemdesetih… So nepozabni šus. Manequin čelindž so si izmislili, preden je ratal viralni hit. In še in še. V spot fuknejo vse in vsakogar, s toncem Markom Jakopancem vred. Ali pa nas in vas, kot v zadnjem Join the Crew, še eni odi, tokrat popivanju in popevanju.
Vizli so band, ki se je lahko tudi sofisticirano lotil pitja. Iz odra zdaj ni letela kar neka piksna. Ne. Leteli so bevogi. Ja. Dafaq. Bevogi. Je to uspeh? Seveda je. Kot je tudi to, da žingajo skoraj dve uri, kar je za band, ki koketira s punkom, ki ima mejo tam nekje pri treh minutah po štiklu, res garanje. In so garali. Prešvicani, prekurjeni, prenapaljeni. Kosmačin je migal z basom, Bezjak je minglal z viol(in)o, Voglar je skrbno držal vse skupaj, Pišotek je nastavljal svoje top akorde, Zajšek je vlekel tisti svoj meh, Piavec se je čelavo smejal sploh z bendžom in Jančič, najmanjši med vsemi, je velikansko rohnel. Publika? Mešano, ampak mularije ni manjkalo. Ni bil magnet samo petek, St. Patrick’s Day povrhu. Ne. Privlači njihova zajebantska energija. Dovtipi, ki jih nima smisla ponavljati, šleka pac, kaj pa vas ni bilo tam.
Šišenski koncert je Vizlom dal potrditev, da nekaj delajo prekleto prav in da je še bolj prav, da ne ugotavljajo in potem potencirajo točno tega, kar delajo tako prav. Največji kompliment je bilo morje plastičnih kozarcev po špilu. Na koncu špila smo bili vsi gori, jaz pri Voglarju, ki se je imel čas med Cotton Eye Joe slikat. Noro. Taki band je. To. Ajmo se slikat. Jančič je takoj po koncu zadnjega štikla, bisa, ki je bil totalna razpaljotka, skočil iz odra in skušal med, saj še sam ne ve, najbrž med oboževalce. Ni prišel daleč. Vizli niso rock zvezde, pa ne zato, ker pri nas z redkimi izjemami rock zvezdami ni. Ampak so pa tipi, ki bi jim stisnil roko, jih objel, peljal na pir.
Zato je bilo morje kozarcev, ko je malo utihnilo vse skupaj in so se fantje lotili pospravljanja, takšen kompliment. Ker je bilo vse kot po dobljeni bitki. Tišina, bingljanje z nogami čez rob politega odra. Ja, bil je žur. Ja, bila je čaga. Pismo, pa kaka. Forza Vizli? Forza Vizli. In ker so redke priložnost za dva koncerta, se seveda ni šlo takoj spat v bližnji hotel. Par urc spanja bo dovolj. In potem v Maribor, pri čemer so Vizli band, kjer se v kombiju pelje manj ljudi nazaj kot se jih je peljalo tja. Haha. Ne, nihče ni padel ali bil povožen. Kje pa. Zmačkani, ampak dobro zmačkani, Hairy Grizzly točno tja, kamor je šel spot. Na Štuka. Kako kitico so že odspali, potem pa spet postaviti vse na oder, kakšen intervju, pica, pivo in jovo na novo.
Vizli so seveda upali, da bo Maribor triumf vikenda. Poln Štuk bi bil eno od uspešnih meril za triumf, vsekakor. Žal Štuk ni bil povsem poln. Zakaj, kako, čemu se je porodilo že med koncertom predskupine Trash Candy, kjer so sploh pupikam med I Should Have Listened, balado, ki je tako za zjokat dobra, da ti sije vse v očeh. Maribor nima koncertne kontinuitete, kot sem potem debatiral z Markom Brumnom, ko je naslednji vikend prišel na spored klasično mariborski dvojni paket (Hamo & Tribute 2 Love v Satchmu, Demolition Group v Wetrinskem). In to se pozna. Saj ima Štuk koncerte, pa Satchmo, pa KGB, pa Poštna, pa Salon, pa Wetrinsky pa… Ni, da ni. Ampak ni pa več tega klasičnega gremo-na-koncert filinga. Pa ne samo zato, ker bi bil v letih. Ni več isto. Saj vem, ne more bit’, Jaša, ne sanjaj. Itak. Ampak ko se zgodi v Mariboru na veliko, takrat rata. In rata dobro.
Zato je špil na Štuku po svoje vseeno uspel. Pred špilom sem Jančiču smeje rekel, da naj reče »Štuk, saj ste vreji, sam fčeraj v Ljubljani je bilo pa boljše« in bi folk zmetal gor vse z zokni, šuhi in trepalnicami vred… A glede na zadržanost občinstva je čisto možno, da nihče ne bi ničesar gor zabrisal. Pa to ni kritika publike. Takle pač ‘mamo. Vizli so zgolj to pokazali, ko so prirohneli iz neverjetnega špila, takega, ki ga pač ne pozabiš. Pelo se je, vse od On Your Own, Not True, Sail Away pa do No Offence, Good Deeds in ostalih šus štiklov. Folk je ravno tako splezal gor, a v precej manjšem številu (na Štuku je sicer oder malo višje, to je treba povedati), na koncu smo vseeno skakali in ja, bili so konfeti. Kar je velik uspeh za band, ki bi pred leti za konfete narezal pač cajtng papir. Za band, ki se je lotil irskih priredb, pub’n’roll rocka, pa mu ni dalo mira in je hitro videl avtorski prispevek, kaj prispevek, totalno avtorstvo in šel špilat svojo verzijo tega žanra, ki ga razteguje po svoje.
Ko so leteli konfeti po luftu, na koncu Cotton Eye Joe, ki se je prelevila v All the Small Things, se mi je ne samo zdelo, da je pa nekomu v moji generaciji ratalo. Jebiga. Konfeti res niso kar tak’. Deset let še manj. In to band, ki pozabi zastavo. Ki si pove med sabo vse tak’ kot je. Ki tišči gor prikolico. Za lasten špas, primarno. To je band, ki samemu sebi vredu naredi. Dobro želi. In to tako naredi. Piksna, flaša, steklenica, točeno… Nima veze. Samo, da je. Imajo službe, niso rock zvezde, gurajo vsak po svoje. Ampak ko gurajo tisto prikolico, nafilano do amena, gurajo svoje sanje. In tudi moje. In upam, da še čigave. Ja, Happy Ol’ McWeasel so imeli tako desetletko, da je trajalo dva tedna za tekst. Ne, ne zato, ker bi imel avtor zgodovinskega mačka. Ne. Ker se mu je zdelo, da se vse to niti ni tako zgodilo. Pa se je. For real. Čisto zares. Pubecom vse najboljše in samo tak’ dalje. Ostanite (ne)resni. Gurajte. Nekdo mora. Seos!
Bis. Še enkrat, iskreno hvala skupini za prevoz, prenočišče, nasvete, hrano, pijačo, intervjuje in neskončno nepozabni vikend. Hvala!
