Fuzbal

Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [2:1]

Pravi, četudi pokalni derbi! 

In ko samo pomislimo, da smo omahovali, če bi šli v Stožice na derbi! Ker smo za hip pozabili, kaj je bistvo derbija. Že res, da je to bil najslabše obiskan derbi po četrtfinalu pokala 2013 (tokrat med 4.500 in 5.000, takrat prav tako v Stožicah 4.000). Že res, da je Olimpija v nezavidljivi krizi širših razsežnosti. Že res, da je Maribor cca. tri zmage oddaljen do svoje misije štirianjst. Že res, da so manjkali na eni in drugi strani poškodovani in kaznovani. Že res, da to ni bila idealna predstava (sploh ne) in da nismo videli najboljše, kar lahko oba kluba ponudita.

Toda to je bil res pravi derbi. Karkoli že to pomeni. Če je kaj odlika letošnje Olimpije, je to njena vztrajnost, čeprav nihče, niti na igrišču, ni tako vztrajen (ali trmast) kot Milan Mandarić, katerega uspehi se na dolgi rok zdijo bolj kot stranski učinek revolveraških ukrepov. Olimpija je šla v derbi kot klub, ki nima ničesar izgubiti. Hej, še kelnar pri Smeltu nam je, šepetaje, pripomnil, naj jim Maribor prilepi eno vzgojno. Pa jim je ni. Ker je Olimpija igrala za svoje bistvo. In ne glede nato, kaj na tej strani Trojan mislijo, je bila eksplozija ob obeh golih Leona Beonka in preobratu bilo res lepo videti, da je tistim, ki so prišli na tekmo, še kako mar za ta zelenobeli fuzbal. Šok terapija je tako pomagala, da se je Andraž Kirm skoraj zapletel, ko je rekel, da je imel vpliv tudi obisk Green Dragons na ponedeljkovem treningu: »Navijači so povedali, kako želijo, da igramo za ta dres. Vsaka stvar je malo pripomogla.« Je torej želel povedati, da je bil obisk dobrodošel, prava izbira? »Ne, tega nisem rekel,« se je popravil Kirm.

Težko je bilo pri Olimpiji že ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe. Ker preprosto niso več poznali, kaj je prav in kaj narobe. »Spet smo prišli iz garderobe in dobili gol, večkrat smo se letos znašli v tej situaciji.« Ja, prevečkrat. Kirm je dodal, da se sploh več ni spomnil, kako je zmagati na tekmi. In ta zmaga je bila nekaj, kar je že za ta dvoboj samo dobro. Ljudski vrt bo gotovo dodobra napolnjen. Maribor je spet v tisti (ne)zavidljivi situaciji, ko ima precej več za izgubiti, vloga favorita mu – celo proti Olimpiji – pač ne leži. Ne glede nato, da je Olimpija prisilila Maribor, da je igral, kot temu rečemo na tej strani Trojan, »evropsko«. Že. Do 81. minute. Tam pa je prav Maribor bil tista draž, ki jo je Olimpija potrebovala. Ko govorimo, kako oba kluba potrebujeta drug drugega in je to v dobrobit celotnega žogobrca pri nas, govorimo o tem. Derbi je pač derbi. Ne glede nato, da so na Radiu City pred tekmo zbadali z »kot da je derbi«. In da je Zlatko Zahović off the record izražal začudenje, kako da Olimpija rešuje sezono, če pa ima eno samo lovoriko. Karma te lahko vedno ugrizne. In tokrat je Maribor. Veselje Ljubljančanov je bilo pa, kakorkoli obrnemo, lepo videti. Sploh veselje tiste gospe, ki so jo našle tv kamere. Pa nasploh. To je bil taki pravi derbi večer.

FullSizeRender 9

En (Milaničev) standard za Vršiča, drugi za Zahovića

Preko palca bo iz mariborskega zornega kota ta derbi šel v zgodovino kot tisti, kjer si je Darko Milanič (in strokovni štab) sam uničil tekmo. Milanič se s tem vsaj takoj po tekmi ni strinjal v celoti, ker še ni vedel, zakaj točno je Maribor obstal. To bo pokazala analiza. Ni vedel, zakaj je njegovo moštvo tako padlo, so pa veliko povedale njegove izjave.

Najprej je namreč pričakovano padlo vprašanje, zakaj je zamenjal Dareta Vršiča tik pred prvim golom Benka. »Ste ga sicer videli razen pri zadetku? Jaz ga nisem videl. Bil je izmučen, zato sem ga menjal,« je pojasnil Milanič. To ni bilo edino vprašanje o Vršiču, kreatorju in igralcu letošnje mariborske sezone. Gotovo pa najboljšem igralcu pomladi. Od štirih golov na zadnjih štirih tekmah je sam zabil tri in prispeval asistenco. In še kakšno bi, če bi Luka Zahović svoje tri priložnosti (Radomlje, Krško, Olimpija) izkoristil. »Dare Vršič ni bil tako svež, kot bi moral biti. Zadel je fantastično, a je bil izven igre, ko bi morali zadržati žogo,« je vztrajal Milanič, ki kaže v svoji drugi eri več svoje osebnosti na tiskovkah. Zna se smejati, zna biti odrezav.

Tudi prav, vstopil je Bohar, potenten igralec, ki pa mu manjka ritem. Že pred tem je vstopil Aleš Mertelj namesto Blaža Vrhovca. Bila je 67. minuta, na jugu Stožic so viole popevale skupaj z ostalimi navijači in vse je dišalo po deja vuju, kjer Maribor pač potolče nemočno Olimpijo z 0:1. »Vrhovec je bil z rumenim kartonom zelo ogrožen, da bi se kaj zgodilo. Menjava z Mertljem je bila, da ne zgubimo igralca,« je svojo odločitev pojasnil mariborski trener. Ampak vijoličasti so se vidno pomikali vse bolj nazaj, vsaj za 10, če ne 20 metrov in prepuščali Olimpiji prednost, ki sta ga zapomnila njihova aduta Daniel Avramovski in Aleksander Cretu. Napačna odločitev? »Vrhovec ni bistveno bolj napadalen igralec kot Mertelj, definitivno ne,« je vztrajal Milanič.

A najbolj je začudila njegova tretja menjava. Da je vstopil Milivoje Novaković, ki še posebej zagnano igra prav proti Olimpiji in bi ga gladko pričakovali v prvi postavi, ni prav nič presenetljivega. Bilo je celo pričakovano, domala pozno. Kar je čudilo, je bilo cincanje z menjavami. Maribor je čakal že z menjavo Bohar-Vršič, ker je imela Olimpija prosti strel. Saša Gajser se je jezil na četrtega sodnika, a je Zlatko Zahović miril situacijo, češ, ne menja se pri prekinitvi tekmeca. Novaković je čakal, nato vstopil med obema goloma Benka, kar bi moralo kakorkoli zaustaviti nalet Olimpije. Pa ga ni. Ni toliko težavno, da je Milanič zamenjal Sandija Ogrinca. Taktična menjava. Zakaj? Pri 1:1? To je v polfinalu pokala na prvi tekmi v gosteh zelo dober rezultat. Čemu spet ihtenje z menjavo taktike? Zakaj »morajo« igrati vsi trije napadalci hkrati? Tavares, Zahović in Novaković?

Če je Tavares pokazal veliko zagona, a tudi manjko eksplozivnosti, je Luka Zahović vnovič zapravil priložnost, ko bi Maribor lahko zgolj potrdil svojo formo, status in vlogo. Pa je ni. Zakaj je Zahović spet odigral vseh 90 minut, čeprav se vrača po poškodbi, čeprav smo v drugem od treh tednov v ritmu sreda-sobota? »Luka Zahović je imel dve izjemni priložnosti, vsi smo to videli. Škoda da ni zadel. Moral bo strelsko formo spet najti…« je pojasnil Milanič. Težava za Milaniča je ravno to, da vsi vidimo, kako Luki Zahoviću nekje nekaj zmanjka. Ker je bil bolehen, na antibiotikih, bi toliko bolj pričakovali, da bi se ga spočilo in postopoma vračalo (kot se to počne z drugimi).

Eno je tvegati z Markom Šulerjem, ki je odigral suvereno tekmo (razen ob prvem golu Benka), a bo manjkal na povratni (kazen). Drugo pa z Luko Zahovićem. Kot pri Olimpiji denimo Denis Klinar nikakor ne najde niti jesenske, kaj šele lanske forme, trenutno Zahović (v primerjavi z Glavino, denim) prav tako ne najde svoje prave igre. Kar ne pomeni, da nima igre. Kje pa, podal je za gol Vršiča. Ampak vseeno nekaj zmanjka. Čemu potem vztrajanje za vsako ceno? In to res vsako ceno? Če bo Maribor pravočasno našel odgovor na to vprašanje, bo po štirih tekmah morda dosegel še drugi gol na tekmi. In manjkrat visel v zadnjih 10, 20 minutah.

FullSizeRender 12

Obradović in Ogrinec pokazala dovolj

Vsaj dovolj. Bi lahko Obradović posredoval bolje pri obeh zadetkih? Sploh pri drugem? Kjer je slabo izbil? Seveda. Je rešil moštvo dvakrat v prvem polčasu v eni sami akciji (Klinar, Benko) in še v drugem? Ja. Matko Obradović je deloval dovolj suvereno in prepričljivo, pričakovano (pa to ni apologetstvo, da ne bo pomote) pa ni mogel biti ključni mož obrambe, ko se je krhalo. Če lahko zadnja vrsta to pričakuje od Jasmina Handanovića, da bo rešil, ko je moštvo v izgubljeni situaciji, je to iluzorno pričakovati od Obradovića na njegovi četrti tekmi v sezoni, prvi spomladi. Obradović je vnovič pokazal, da je dobro pripravljen, Maribor pa, da upa pogledati v globino kadra.

Podobno velja za Sandija Ogrinca. Na svojem prvem derbiju je imel precej manj treme od, denimo, Blaža Vrhovca, če primerjamo njuno obvladovanje žoge. Ogrinec je skušal igrati naprej, kar mu je Milanič (nekoliko hitro) očital na tekmi proti Radomljam. V prvem polčasu je podal za prvo Zahovićevo priložnost ter začel drugo akcijo, ki bi lahko dokončala tekmeca, če ne bi bil Zahović zapravil priložnosti. Ogrinec in Obradović sta tako na svojem prvem derbiju pokazala dovolj zrelosti, da štab okoli njiju – ko se je enkrat odločil zanju – ni imel pomislekov.

Težava je, da sta bolj pod drobnogledom (tudi v teh ugotovitvah) kot denimo nekateri, ki igrajo redno in zaporedoma. Matej Palčič je najbolj eklatanten in nazoren primer, saj v najboljšem primeru njegova igra stagnira. V obrambnih nalogah je sicer zadovoljiv, toda desni bok Maribora je zdaj že nostalgično prepomemben in očitno prezahteven za igralca, ki vendarle ni prišel v Maribor s takim življenjepisom kot (na levi) prej Erik Janža.

Bistvo te ugotovitve je globina mariborskega kadra, kjer je za Valona Ahmedija in Gregorja Bajdeta napredek že to, da se sploh segrevata za morebitni vstop v igro. Prav je, da se je Maribor odločil za najmočnejšo postavo, kot je napovedal Milanič, toda to ne pomeni, da so poslani na igrišče tudi resnično najbolj pravi. Maribor zdaj vztraja pri nekaterih igralcih, toda če Milanič misli, da Dare Vršič resnično ni imel več česa dati, se moti.

FullSizeRender 4

Leon Benko ponudil nepričakovano: karakter (moštva)

Najbrž so vsi, ki so verjeli, da bi Leon Benko lahko bil letošnji Miroslav Radović, že obupali. Benko nima tako slabe statistike: v prvenstvu je na 20 tekmah zabil 7 golov, v pokalu ima zdaj na treh tekmah štiri gole. Solidno. Problem Benka so zapravljene priložnosti, kakršna je bila tista proti Gorici, pa Aluminiju in še kom. Ni deloval kot »kliničen« igralec. Njegovi zadetki so postajali odbitki, bolj naključje kot rešitev.

In nič drugače se ni zdelo pri obeh golih na pokalnem derbiju. Škarjice so bile točno tista iznajdljivost, ki naj bi jo takšen igralec, takšen strelec pač izkoristil in pokazal. Za take gole je Benko najbrž prišel v Olimpijo. To je gotovo želel videti Ranko Stojić, pa ni dočakal. Pri obeh golih je bil neusmiljen, dal je takšna gola, kakršne je letos zvohal Luka Zahović. Glede nato, da niti ena zimska okrepitev Olimpije ni začela tekme, to o sestavi, ki jo je imel na voljo Safet Hadžić, tudi nekaj pove: da je ekipa vseeno dala nekaj skozi, zamenjala Vanolija, Elsnerja in Pušnika za trenerja, izpadla (pre)hitro iz Evrope, izgubila dva derbija, a nekako vmes imela enako število točk kot vijoličasti. Hadžić je ponudil celo Arisa Zarifovića, od katerega se je Zahović odbijal in imel (do njegove poškodbe) tudi težave z njim. Že res, da Nik Kapun, Kenan Bajrić in še zlasti Mario Jurčević niso prikazali nič posebnega in da je Nemanja Mitrović, ki je šestnajstič (rekordno) nastopil za Ljubljančane na derbiju, prelahko izpadel pri golu Maribora.

Toda iz izjav Kirma se je dalo razbrati, da četudi so profesionalci, se je moštvo Olimpije sestavilo ravno za to tekmo. Čeprav dolge faze tekem nič ni dajalo tega občutka, so ga očitno nekje, nekako našli. Na igrišču. Ne ob njem, ne v pisarnah, ne na tiskovah. Zato so Stožice tako noro eksplodirale. Je Eleke v formi? Ne. Je Wobay kvaliteta? Ne. Ima Olimpija še moštvo za ubranitev naslova? Sodeč po rezultatih ne. In vse to smo vedeli. Nismo pa vedeli, da bodo prek Benka našli tisto, kar bi najmanj pričakovali. Karakter. Zato je pa bila ta zmaga tako dragocena. Toda svojo težo bo dobila/izgubila v Ljudskem vrtu. Slovenski nogomet pa je dovolj nepredvidljiv, da bi Olimpija morda preskočila vijoličaste, ki bodo zdaj pod pritiskom, da zabijejo vsaj en gol, kar se trenutno niti najmanj ne sliši tako preprosto, nato pa – kot kaže trenutno – nabasala v finalu na zagrete Domžale, ki niso takšen motivacijski skalp kot Maribor.

FullSizeRender 3

Pokal Slovenije ni »brezveze«

Pokal Slovenije je tekmovanje, kjer lahko veliki izgubijo predvsem sijaj in status. Čeprav večjih presenečenj v takšnem sistemu, kakršnega imamo, vse od Aluminija (finale 2002) in Dravograda (finale 2004) dalje ni, je vendarle tekmovanje, ki ni »brezveze«. Nenazadnje precej vpliva na to, kdo bo šel v Evropo. Lani je šla denimo v ligi četrtouvrščena Gorica, ker se je sistem spremenil in je potrebno za Evropo v pokalu pač zmagati. Kar še zdaleč ni preprosto: nenazadnje, nova Olimpija doslej še sploh ni igrala v finalu, Maribor pa je v zadnjih osmih finalih kar štirikrat izgubil.

Pokal Slovenije ima po »defaultu« slabšo obiskanost tudi ali še zlasti če gre za derbije (tudi tekma v Domžalah je bila slabo/povprečno obiskana proti Krki). Nekaj odigra dejstvo, da so tekme odigrane med tednom, pri čemer je večerni termin boljši od popoldanskega (ta bo na povratni tekmi v Mariboru). Težava pokala je prav finale, ki ga Nogometna zveza Slovenije vse od obnove Bonifike vztrajno poriva v Koper, ne glede nato, če polfinalisti ali finalista prihajajo iz vzhodne ali osrednje Slovenije. Lanski finale je bil sploh »narobe«, ko s(m)o se Štajerci vozili v sredo na pozni termin tekme, ki je šla v podaljške in enajstmetrovke. Če želi NZS prodati »fuzbal + morje« paket, bi lahko (ali pa morala) našla sobotni termin – tudi za ceno premika kakšne ligaške tekme. S tem bi dala pokalu precej večjo težo kot sedaj. Nenazadnje je tudi Michel Platini premaknil finale lige prvakov leta 2010 iz srede na soboto, kar se je izkazalo kot zelo razumno. Nismo edini, ki igramo finale pokala med tednom in na nevtralno manj mamljivi ali bližnji lokaciji. Že res. Res pa je tudi, da Maribor in Olimpija nista igrala v finalu vse od leta 2000, letošnji žreb pa se – glede na izbrano lokacijo – zdi skoraj preveč prikladen.

Celjska Arena Petrol še zdaleč ni idealna (kateri stadion pa je?), a so bila tudi tam finala zelo spodobna, ne glede nato, da bo tam skoraj praviloma vedno, tudi v najboljšem primeru, več prostih kot zasedenih stolov. Kar želimo poudariti, je to, da je Pokal Slovenije luštno tekmovanje, ki ga radi spremljamo in ki ima svojo draž. Kot je lani Mura denimo pahnila ven Gorico. Dobri stari časi, ne? Ja, če ne bi bila tekma sredi tedna. So države (Anglija, Francija), kjer zaradi pokala ali celo več pokalov premikajo tekme cenjenih lig. Pri nas se zdi, da NZS ne ve točno, kaj bi z drugimi produkti, zdaj ko naj bi bili vsi tako zadovoljni s PLTS (pa še zdaleč nismo). Superpokala letos itak ni bilo, drugo leto ga sploh ni v koledarju. Pa bi morali letos videti v tej sezoni še derbi Olimpije in Maribora. Vsi do sedaj so bili zanimivi, eni bolj, drugi manj, a derbi je derbi, kar je pokazal ravno tokratni obračun. Zato je NZS slovenski nogometni živelj neupravičeno prikrajšala za še en derbi. In tekmovanje, ki si ga je nenazadnje sama na novo izmislila in pričakovala, da nihče ne bo opazil, ko bi ga umaknila. Nenazadnje, ko je Maribor pred štirimi leti v superpokalu premagal Olimpijo v Celju (3:0, 1.800 gledalcev), je Ante Čačić lahko spoznal svoje moštvo.

Prav takšen polfinale, kot ga gledamo letos, pa je dokaz, da so trofeje pač vedno motiv. Ne glede nato, da je Mitja Viler rekel nedolgo tega, kako se pokala – kot lani, denimo – pač ne slavi na južni ploščadi skupaj s številnimi ponosnimi navijači. Ima pa svojo draž. Sploh ne tako majhno. Spomnimo se samo zmage Gorice proti Mariboru predlani. Ali pa celjskih avtobusov lani. Na to bi lahko večkrat mislila NZS.

FullSizeRender 11

Igralec tekme: Leon Benko [Olimpija].

Komentarji

komentarjev