Nerazvrščeno

Pet ugotovitev: Koper – Maribor [2:2]

Dobro vse – razen rezultata

Dobra novica? Maribor je končno zabil drugi gol na tekmi. Slaba novica? Ne, ne toliko ta, da je prejel dva, temveč da ni zabil še tretjega. In četrtega. In petega. Ker bi jih lahko, gladko. Pri zapravljenih zicerjih – ki so točno to – je težko biti pameten. Eni se odločijo za igranje do onemoglosti, drugi za rotacije, tretji za pogovor, četrti za izmero elektromagnetnega potenciala.

»Igrali smo odlično, imeli priložnosti, res smo dobro igrali, imeli zicerje. Zaslužili smo si bistveno več,« je po tekmi povedal sicer razpoloženi Darko Milanič. In imel je popolnoma prav. Maribor je igral, okej, dobro, morda ne ravno odlično, ker tudi tekoča igra, priložnosti in prenosi ne morejo zamegliti še drugega zaporednega nerodno storjenega penala (prejšnjič Defendi, tokrat Palčič+Rajčević v paketu) in še manj zapravljene zicerje. »Vesel za Novo! Škoda, da nismo zmagali. Spet je bilo vse odlično – razen rezultata. Škoda da ni zabil tudi Luka, pa Dino,« je še dodal Milanič.

Maribor je igral tako, kot je najbrž želel in pričakoval. In to ne glede nato, da je Koper šel nad Maribor kot ni šel nihče od Domžal dalje v zadnjem jesenskem krogu. Še Olimpija ni šla tako nad Maribor. Koper je igral previdno, ne pa zakrknjeno. Začutil je svoje priložnosti, toda hkrati dobival redne lekcije od Maribora na sredini, kjer je zlasti Dino Hotić pokazal, kaj je manjkalo na derbiju, ne glede nato, da je Dare Vršič znova pokazal več. Saj so pravzaprav vsi. Še največ Milivoje Novaković, ki si je tako želel zabiti, da se je šel kregati s stranskim sodnikom, čeprav je dal gol po igranju z roka, povrhu pa je bil v ofsajdu. To je, na sicer malo čuden način, pripadnost in želja.

Ampak Novaković je vztrajal in oba gola dosegel, ko so igralci Kopra tuhtali in gruntali, da jim v bistvu kar gre in da zakaj ne bi res razmišljali o četrtem mestu in Evropi. Toni Datković je tako slabo ocenil žogo, da mu jo je Novaković snedel in pokvaril tekmo sicer odličnemu vratarju Marijanu Antoloviću. V drugo pa se je ponudil Hotiću, ki ga je videl tako, kot je gledal lani v Krškem. Lucidno, pronicljivo in udarno. Res lep gol, res lepa akcija. 1:2, vodstvo, zmaga, gremo še po enega, če pa ne, pa gremo zelo veseli domov.

Ni bilo tako preprosto. Spet ne. Maribor se je v Celju, proti Radomljam in v Ljubljani po vodstvu ustavil. Tokrat je ne le ulovil, temveč garaško obrnil rezultat. In imel vodstvo. To je vloga, ki Mariboru nekako (nikakor?) ne leži. Še najbolje jim je šlo proti Olimpiji na uvodu v pomlad. Kje so razlogi, kaj je narobe, da moštvo, ki v iskanju prvega gola kombinira, kreira in se celo igra, potem presahne? Bo moral ugotoviti strokovni štab. Nekje morda nekaj zmanjka v komunikaciji po, gotovo, temeljitih analizah. Zdi se, da igralci točno vedo, kaj je narobe, ampak rečejo, eh, saj bomo že. In grejo na “filing”. Gola Novakovića sta bila sicer to, kar moštvo vadi, toda prvega ne moreš natrenirat ali analizirat. Drugega gotovo. Še bolj pa vse zapravljene priložnosti, vsaj tri resnično zelo zrele.

Mariboru prav tako veliko ne bo pomagalo vsajanje nad sodniškimi odločitvami, kakorkoli so te že čudne. Občutek mariborske klopi je, da jim sodniki pomagali gotovo ne bodo (saj, zakaj pa bi jim?), res pa je, da sodniki nikomur ne pomagajo s svojimi bizarnimi (ne)odločitvami: ne sebi, ne tekmam, še najmanj našemu nogometu, ki da se tako hvali prav z njimi. Toda spet: vsi niso Damir Skomina, ki ga sicer čaka novi derbi v sredo. Ob strelu Vršiča bi Obrenović gladko lahko pokazal na penal, ker je ta meril proti golu, žoga pa je zadela Koprčana v roko. Ki ni bila čisto ob telesu. Če se spomnimo, kaj vse je bila letos že roka za penal… Bi nas ne čudilo, če bi videli še drugi penal na tekmi. Še bolj pa čudi Obrenovićev kriterij: ko je Viler padel v kazenskem prostoru in protestiral, je dobil rumeni karton. Okej, taki pač kriterij, taka pač pravila, žuta karta. Toda ko je Novaković precej bolj »nahršil« na sodnike, pa nič. Enako velja za Šulerja, ki sodnikom razlaga in govori po dolgem in počez. Občutek je, da se sodniki veteranov (udeležencev SP, nenazadnje) dejansko bojijo, kar je sicer del nogometne in športne folklore, izkušenim je pač dovoljeno več. Toda Mariboru na koncu niso krivi – vsaj ta trenutek ne – sodniki. Obrenović ni zastreljal zicerja, bi pa kakšna njegova odločitev manj dvigovala pritisk in rahljala živce. To pa gotovo.

Maribor je z igro, skratka, lahko zadovoljen. Z vsem razen z rezultatom, čeprav tudi občutek, da točka niti ni tako švoh, pove tudi nekaj. Da Maribor ne jemlje tekem in, še bolj, tekmecev za samoumevne. Zna pogolniti tudi točko, še tretjo zaporedno na gostovanju, kjer tudi glasna podpora Viol očitno ne zaleže za zmago. Je pa to obrat od lani, ko je Maribor take tekme izgubljal in povrhu še prej v Ljudskem vrtu. Se je pa Maribor sam spravil v pozicijo, da bo prav v Ljudskem vrtu v sredo podpisoval ne samo svoje, temveč tudi sezono Olimpije, ki bi z napredovanjem dobila prepotreben potisk. Pri čemer Maribor po lanski sezoni in grenkem občutku, ki ga premore, ni tako radodaren, kot je bil Bayern ko je posodil Borussii dva milijona evrov. Ključno za to sezono je misija 14, ki je spodletela lani. Toda tekme na izpadanje so tudi dober pokazatelj, kako psihološko stabilno je moštvo, ki ga v vsakem primeru čakajo nove evropske preizkušnje.

FullSizeRender 3

Zahović (tako ali tako) ne zabija

Darko Milanič se v petek, pred odhodom na Obalo, ni otepal vprašanj, češ, zakaj vztraja z Luko Zahovićem, če pa je očitno, da mlademu napadalcu ne gre. Nekaj so naredili antibiotiki, še več vsaki naslednji zapravljeni zicer. Kar nikakor ne zmanjšuje njegovih štirinajstih zadetkov pred tem. Nenazadnje je odločil derbi v Ljudskem vrtu. To se težko pozabi.

Toda mariborski strokovni štab je iz ključne Zahovićeve lastnosti naredil breme, vsak gol pa se zdaj zdi težek kot kamen, ki ga Zahović nosi navkreber (na Triglav slovenskega fuzbala), ko bi Maribor moral plezati še višje po lestvici, čeprav se višje pravzaprav ne da. Prav je, da ima Maribor – ja, uporabili bomo točno to besedo, vendar v pravem pomenu – ambicije. Toda ambicije za res vsako ceno? Po tekmi z Olimpijo smo vsaj spraševali, če ne trdili, da očitno ne veljajo za vse enaka pravila: Milanič je v Stožicah menjal Vršiča, ker da ga ni bilo v igri in je bil preutrujen. Luke Zahovića do ključne priložnosti na samem koncu tekme v drugem polčasu res ni bilo praktično nikjer. In potem je dobil priložnost, po tako krasni akciji, kjer je Novaković dostavil najboljšo in najlepšo pico, še toplo. Pa je Zahović iz štirih metrov nabil naravnost v Antolovića, kamor je šlo večino mariborskih strelov – razen tistih dveh Novakovićevih.

Milaničeva razlaga je, da je razlag in pristopov več. So trenerji, ki igralca posadijo na klop. »Ampak kako bo potem zabil, če bo na klopi?« je sicer zelo zdravorazumsko razmišljanje, ki celo ima rep in glavo. Toda nogomet je kolektivna igra, ki ima povrhu na voljo tri menjave (med sedmimi). Maribor nima zgolj dveh napadalcev. Ne, ima, pogojno, štiri, če tja štejemo še Gregorja Bajdeta (o menjavah sicer v naslednji ugotovitvi). In še koga nižje dol po kadrovski hierarhiji. Če bi jih seveda želel videti. Zdi se, da strokovni štab tega noče videti. Na silo pač ne bo šlo in tekma v Kopru je – na podlago zapravljenih zicerjev proti Radomljam, Krškem in Olimpiji – dokončno pokazala, da Zahović potrebuje malo počitka. Če bo namreč kolaž zapravljenih zicerjev prišel do menedžerjev, mu to cene prav gotovo na trgu ne bo dvigovalo, čeprav nihče točno ne ve, kaj je Zlatko Zahović mislil, ko je govoril, da je »Luka naš in mi bomo odločali o njem.«

Že prav, toda trenutno so nekatere odločitve napačne. Igralec ne koristi ne moštvu, ne klubu, še najmanj pa sebi. Kar ne pomeni, da se ne trudi, da ne išče, toda ko je nabil v Antolovića, je pogledoval v tla, v nebo, mimo soigralcev, mimo klopi. Da bi nekje našel odgovor. Milanič je rekel, da Luka morda bolj potrebuje treninge kot pogovor, toda treningov v takem ritmu pač ni. Sledi namreč še tretji teden niza sreda-sobota, Zahović pa igra prav po vseh 90 minut.

Ob pogledu na klop je gotovo čutiti tudi pritisk – v obe smeri. Kajti Milaničeva razlaga ima tudi drugo razlago, prosto po kmečki pameti. Če Zahović namreč na klopi ne more zabiti gola in ga pač skuša na igrišču, a če ga ne, ga tudi nihče drug ne more, Maribor pa iz lastnih problemov, ko še obramba tuhta, kako da ne pade še kakšen gol, tekmecem ponuja vse več priložnosti. Razen prvega derbija in tekme z Radomljami so Mariboru po dva gola zabili Olimpija (pokal), Gorica in zdaj še Koper, Handanovića pa sta ukanila še Krško in Celje. Kar so dnevi odprtih vrat za moštvo, ki je v celotnem jesenskem delu prejelo le 16 (!) zadetkov. Pri čemer ne vlada občutek, da ima obramba kdo ve kako velike preglavice, ne glede na to, da je Aleksander Rajčević bolj kamuflaža kot rešitev. Maribor ima ključni problem v napadu, v realizaciji. In sploh ne bi imel problemov, če si jih ne bi sam zakuhal ravno v Stožicah. Krško ni bilo kiks, Celje še manj. Zdaj pa se kar naenkrat resnično zdi, da se Maribor v vlogi favorita ne znajde več.

FullSizeRender 5

Cincanje s (prepoznimi) menjavami

Da ne veš, ali boš vstopil za jubilejni tristoti nastop, ni ravno kdo ve kako jubilejno. Ni. Maribor je že v Stožicah cincal z menjavami in jih opravil med obema zadetkoma Olimpije. Saša Gajser je morda nekoliko izpilil svoje nastope pred tekmo za Kanal A, vsekakor pa »leteče« menjave (čeprav nogomet ni hokej ali rokomet), kot delujejo sedaj, niso ravno optimalne.

Milanič je v svoji eri bil dovolj predvidljiv, da so se menjave dogajale v najboljšem primeru po 70. minuti. Zdaj so te storjene kar naenkrat še precej kasneje, da ne zapišemo prepozno. Po 80. minuti je relativno pozno. Ni neobičajno, da se rezervni igralci v trojkah segrevajo po rotaciji, da vsi ostanejo v pogonu in koliko toliko ogreti. Toda pri Mariboru je to vnemar, če Milanič še sam ne ve, kdaj točno bo menjal. Tavares je na vstop čakal vsaj pet minut, nekaj lahko pripišemo dinamični igri v tisti fazi tekme. Toda da niso točno vedeli, koga bi zamenjali (prosto po letečem reporterju Kanala A)? Za klub tipa Maribor, trenerja s takimi izkušnjami? Govorimo v dvojini: tako o Milaniču kot o Gajserju.

Maribor je sicer imel nadzor nad igro, tekočo igro in pravzaprav vse – razen še kakšnega gola. Ne moremo spregledati obeh prejetih zadetkov, kjer se vidi, da bi klub lahko razmišljal še o kom v zadnji vrsti – razen o Rajčeviću. Denis Šme je sicer poškodovan v ključnem delu sezone, kar Milaniču ne gre na roko. A Maribor ima tudi druge igralce. Zdaj je – če sprejmemo, da drugih rešitev v obrambi ni in je treba pač nekaj spremeniti višje gor po igrišču – namreč Sandi Ogrinec kar naenkrat skušal izpasti kot adut, kot rešitev, čeprav proti Radomljam to za Milaniča ni bil, a je proti Olimpiji nastavil dve akciji za gol. Na klop se je resda vrnil Adis Hodžić, ki je še pozno poleti igral v Evropi (!), zdaj pa pride na klop le ob poškodbah in izostankih, pri čemer Matej Palčič v svoji igri v najboljšem primeru stagnira (njegova jesenska asistenca Zahoviću prav na Bonifiki se zdaj zdi kot redki preblisk), Mitji Vilerju pa žoga pobegne v ključni fazi, ker preprosti ne zmore več (takega tempa).

Čemu je Maribor »moral« priklicati nazaj Gregorja Bajdeta, če je doslej dobil zgolj šest minut? Igralec, ki je bil še lani dovolj potenten za Maribor, ne glede nato, da se ne vklopi v Milaničev sistem. Da cincanja s Tavaresom, ki je dodal še sedem minut in je spomladi pri 83 minutah, torej niti še eni celi tekmi, posebej niti ne vzamemo v drobnogled. Tavares je zmogel nekaj, česar ne delata ne Zahović ne Novaković. Igrati s hrbtom proti golu, nabrati nase dva igralca, kar je naredilo dvakrat prostor prav Vilerju. Da igrajo na koncu skupaj zdaj že redno Tavares-Novaković-Zahović, deluje bolj kot zasilni izhod, na pol obupana želja, da bo nekdo od trojice zabil. Do priložnosti pridejo skoraj vedno, zabili pa v tej postavi še niso. Kar pove dovolj.

FullSizeRender

Pamićevo večno (ne)zadovoljstvo

Igor Pamić je ikoničen trener. Je. Vneto se bori za ta Koper, ko se morda drugi ne bi. Totalno nasprotje od predhodnika Milana Obradovića, ki je bil bolj zadržan, premišljen in artikuliran mož. Pamića redkokdaj kaj zadovolji. No, priznati je treba njegovo odkritost in iskrenost: glasno in jasno je po tekmi poudaril, da je bil Maribor boljši. Ali je s tem želel povedati, da je točka za Koper toliko večji uspeh?

Ne, mi nismo dobili tega občutka. Pamić vselej po tekmi razlaga, kdo je manjkal. To pač meji na izgovore in vztrajno apologetstvo. Nihče sicer ne zavida klubu, kjer so si kapetanski trak dovolj p(r)odajali, da ga zdaj nosi Danijel Pranjić, čeprav je v klubu manj od ene cele sezone. Kar pa ne pomeni, da Koprčani ne bincajo tega svojega fuzbala v neki želji. Seveda ga, toda ne glede na odprto in dinamično predstavo, se zdi iluzorno pričakovati, da bi se vrnili v evropska tekmovanja, kjer so, resnici na ljubo, bolj sodelovali kot tekmovali (v zadnjih sedmih poskusih so le dvakrat napredovali krog višje). Že zato, ker težko najdejo svojo pravo igro, te pa ne moreš najti, če menjaš “pol ekipe” vsako poletje in vsako zimo.

Poteza Korejca Parka je namreč povedala dovolj. Trmast, svojeglav in vztrajen igralec, ki je skušal Maribor utruditi s fizično igro in dueli, je odšel kar naravnost v slačilnico, niti roke ni dal Rubenu Belimi, soigralcem ali trenerju. Vsekakor poteza, ki pove kar precej. Kot je tudi (odlično) poročanje letečega poročevalca Kanala A, kakšne napotke je Pamić dajal, ko je Maribor že obrnil rezultat, ob vstopu Darka Lukanovića. Po zraku, visoko, ker da po tleh ne bo šlo. Tudi prav, vsak izbere svojo taktiko, toda Koper je bil v svojih sicer redkih priložnostih sposoben tudi z igro po tleh, še zlasti prek bokov, kjer sta imela še posebej Matej Palčič in Aleksander Rajčević precej težav. Vsekakor dovolj, da sta »zgemplala« penal nad Sandijem Križmanom. Je pa res, da je izenačujoči gol padel prek Eda Kevina Kokorovića (še naprej zelo soliden igralec!) na glavo Križmana.

Kopru manjka nekaj več konstantnosti, predvsem in najbolj pa občutek miru in vsaj srednjeročnosti. Manjka namreč zgodba. Pri vseh menjavah bi namreč bilo nemalo vprašanj pred evropsko sezono, ki pa se v tem trenutku – še posebej po porazu s Krškim in neučinkovitostjo proti Gorici – zdi resnično nedosegljiva.

FullSizeRender 6

(Ne)konsistentnost Kanala A

In smo spet tam. Za Kanal A, ki se mu že lep čas pripisuje (pre)velike zasluge pri popularizaciji PLTS, je nogomet spet tisto brcanje žoge – med oglasi. Spet se je na debelo zamujalo, več kot pet minut. Že res, da v tem nis(m)o svetovni unikum, se dogaja tudi drugod, toda to ne pomeni, da bi standardi morali padati.

Marko Lazar ima kot komentator več težav, a ima dve ključni. Ne presojamo iz piedestala, ker ta portal to vsekakor ni in gotovo se tudi nam lahko očita pristranskost/subjektivnost/naklonjenost (prosto po želji) in kakšno manjkajočo črko, škrata ali preprosto površnost. Ne bi bilo niti prav, da bi to opravičevali s svojim (zastonjkarskim) entuziazmom, a vendarle bi Kanal A kot nosilec ključnih medijskih pravic moral letvico dvigovati, ne pa spuščati.

Če za Tomaža Lukača velja v Mariboru, da navija za Olimpijo, v Ljubljani pa, da obožuje Maribor, je pri Lazarju več kot očitno, kam se nagiba. Njegovo apologetstvo do Radeta Obrenovića je preseglo mejo dobrega okusa. A če se o okusih naj ne bi razpravljalo – čeravno je Lazar neumorno denimo ponavljal, kako Dino Hotić letos še ni zabil, kar niti ni njegova vloga v trenutni konstalaciji mariborske igre, je pa ponudil morda ključno asistenco za drugi gol -, se lahko o dejstvih. Igralec s številko 6 pri Mariboru ni Dare Vršič, prav tako ne Blaž Vrhovec. In še manj Aleš Pihler. Ne. Je Aleks Pihler. Že reprezentant, med drugim. Rezervni vratar Maribora ni Marko, temveč Matko Obradović. Kot rečeno, vsem se dogajajo napake. Se. Ampak delamo vse, da bi jih popravili in izboljšali ali pa vsaj ne ponavljali. Lazar denimo ni videl pri razveljavljenem golu Maribora, da je bil Novaković – poleg tega, da je igral z roko – tudi v eklatantnem ofsajdu.

Lazar na trenutke skoraj zloguje svoje besede, previdno in prepočasi. Stvar osebnega stila in preference gledalskih ušes, kakopak. Enim paše to, drugim tisto, vendar Lazar resnično ne razume nogometne igre, če na postavljene tri koprske linije reče, da bi Maribor moral igrati hitreje, pri čemer je igral dovolj hitro, da je izpucal kar trinajst strelov, zabil dva gola, imel tri zicerje in nasploh nekaj od igre.

Seveda ni bilo optimalno, da je Lukač skoraj riknil od silovitega tempa v lanski sezoni, ko ni komentiral le ob ponedeljkih in petkih. Da menjave niso nujno optimalna rešitev, pa se ne vidi le v komentiranju: v studijskem delu smo kmalu videli, da sicer všečnemu Tomažu Klemenčiču ne steče njegovo dokazano znanje, hkrati pa nima šarma Nataše Gavranić in se zdaj kompromis išče v Roku Tamšetu, ki pa bi potreboval predvsem bolj relevantne goste. Stane Bevc pač ni prva liga. Žal. Vlado Badžim? Pogojno. Že res, da je imela podobne težave tudi Televizija Slovenija, a je v Anteju Šimundži našla stabilno, zanesljivo in tudi osebo z uspešnim življenjepisom. Sašo Udović in Marinko Galić sta na obeh straneh Trojan izgubila kredibilnost, pri čemer so prosti kar štirje nekdanji slovenski selektorji, pri čemer jezik teče zlasti Slaviši Stojanoviću, medtem ko Branko Oblak trdi, da se ga pokliče zgolj, ko Olimpiji ne gre. V vsakem primeru je Kanal A v letošnji sezoni z izbiro Lazarja in z menjavami v studijskem delu nazadoval. Ampak dokler Televizija Slovenija vztraja pri svojih komentatorjih in maši ušesa med Pokalom Slovenije… Je trenutno logika dobro-je-za-koga(r)-je pač dovolj dobra.

Igralec tekme: Milivoje Novaković [Maribor]

FullSizeRender 4

Komentarji

komentarjev