Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Maribor govoril, Olimpija naredila

To vsekakor ni osnovna in edina premisa, ki jo ponujamo. Še zdaleč ne, ker je Olimpija v največji meri napredovala zaradi treh solo akcij: dveh komadčin Leona Benka v Stožicah in bombe Alexandra Cretuja v Ljudskem vrtu. Toda vendar je to hkrati Olimpija, ki komaj izenači proti Celju, izgubi proti Aluminiju in prejema zadetke, takoj ko pride iz slačilnice, kot se je po prvi tekmi izrazil Andraž Kirm. Ni zaman opomnil, kako je pozabil na občutek zmage.

Polfinalni obračun je bil neke vrste popravek, dodatna možnost, skorajda premor med ligaškim dogajanjem z Mariborom in Olimpijo. Toda kot je videti sedaj, se Maribor ni odlepil predvsem zaradi lastne igre, forme in rezultatov, temveč mu je pri tem izdatno pomagala Olimpija. Kajti ko se je Olimpija sestavila za dva pokalna derbija in se napalila bolj na novo lovoriko kot na večnega tekmeca, so vijoličasti spoznali (kot lani na koncu v Domžalah), da vendarle imajo tudi sami težave, ki jih (še) ne znajo rešiti. Ali pa bi to vsaj morali spoznati. Sodeč po izjavah, za zdaj še ne.

»Spet smo bili pred golom malce nemirni, ko bi lahko bolje sklenili napad. To ne velja samo za Luko. Poskušali bomo najti mirnost in zadetke, da bi bili boljši pred vrati. Igro imamo, dinamiko imamo. Vezni igralci so v dobri formi, popraviti moramo še učinek napadalcev,« je namreč Milaničev sklep po izpadu pred 10.500 gledalci v Ljudskem vrtu, ki so sredi tedna upoštevali njegovo željo in glasno spodbujali svoje ljubljence.

File_000

Ta derbi bo še bolj kot prvi šel v zgodovino kot tisti, kjer je Darko Milanič sam zastavil besedo, mnenje in taktiko, pa se ni izšlo. Ključno vprašanje bo – ne glede nato, da kasneje na tekmo, ko je vstopil v igro, ni imel takega vpliva – ostalo neodgovorjeno. Odgovor na vprašanje, zakaj ni igral Dare Vršič, ki je začel zadnjih štirinajst tekem in zabil sedem golov ter zbral šest podaj in sam zase meni, da ima najboljšo sezono v karieri, ne more biti Marcos Tavares. Niti ne more biti niz osmih tekem, ki še sledijo. In ki da so prioriteta. Maribor pač ne more iti na juriš in vsi-v-napad suvereno, za Olimpijo skoraj strašljivo, brez Vršiča. Ne more. Že res, da so Ljubljančani trdno stali, se ekipno sestavili in predvsem vedeli, da ne želijo dobiti gola. Vedeli so, kaj bi. In česa ne bi. Mariboru se je zgodilo pa ravno obratno: dobili so gol, ko niso vedeli, kako bi ga dali. Gol Alexandra Cretuja je bil vse, kar igra Maribora ni bila.

Ampak ni to presekalo toliko Maribora, čeprav so potrebovali še petnajst minut drugega polčasa, da se je videlo, kako je Milaničeva osnovna ideja preprosto nefunkcionalna. Ni samo Olimpija namreč zgostila prostora. Nak. Tudi Maribor ga je in ko so sledile še brezglave menjave (sistem 3-0-7 kot na PlayStation), se je zadušil v nečem, kar ni bil ne juriš ne vsi v napad. Če je namreč rešitev to, da Damjan Bohar naključno išče koga v kazenskem prostoru…

Olimpija je povrhu našla svoj tandem v obrambi, saj sta Nemanja Mitrović in Aris Zarifović visoke žoge gladko odbijala, Maribor pa po tleh svoje priložnosti ob nerodnosti Tavaresa in nezbranosti Zahovića pač zapravil. Že videno, že znano, toda ukrepi, ki jih Milanič po ovinkih želi vpeljati, ne zaležejo. Luka Zahović ne zabije gola, če je Vršič na igrišču ali ne. Pika. Trenutno je to dejstvo. Štirinajst golov gor ali dol. Šest tekem že ni zabil, kar za napadalca ni malo. Tavares je dal spomladi en gol, Novaković je zabil štiri in trenutno kaže še najboljšo psihološko stabilnost. Usoda Gregorja Bajdeta pa je nasploh žalostna, saj je bila to tekma in tudi sistem zanj. Trenutno je Bajde igralec, ki ga Milanič ne rabi, dokler ga res nujno ne rabi. Tako je pač težko igrati – še posebej proti Olimpiji.

Samo zato, ker igra Maribor suvereno in prevladujoče na sredini, to še ne pomeni, da je splošna ocena lahko odlična. Ne more biti. Hej, še Olimpija ni bila zadovoljna najbolj z igro. Še skeli remi v Celju. Milaničev avtoPR je razumljiv, toda Maribor prelahko dobiva zadetke, pri čemer živčnost Matka Obradovića, ki je dvakrat skoraj podaril žogo Olimpiji, vsekakor ni pomagala; kot tudi ne prisiljene rotacije štoperjev, ki so popustili pri prvem golu Benka, zrihtali dva penala v ligi in zdaj še slabo izbijali. Napad pa je tako ali tako že opisano problematičen.

Mariboru se pokalni poraz neposredno gotovo ne bo poznal, obenem je slovenski nogomet tako nepredvidljiv in odvisen od dnevne forme, da nas ne bi niti najmanj čudilo, če bi Domžale, ki so trenutno prav tako domala bizarna zgodba zase, na koncu dvignile svoj drugi pokal. Bo pa epilog podpisal šesti letošnji derbi, ki bo 29. aprila v Stožicah. Maribor do takrat čakata še tekmi z Rudarjem in zlasti Domžalami, Olimpijo pa Radomlje in Krško. Prvenstvo je domala resda odločeno, toda Maribor niti če bi vsi sedanji igralci podaljšali v tem trenutku pogodbe, ne deluje najbolj evropsko prepričljiv. Potrebuje le dvig forme v napadu. Res je. A po takem postu in zapravljenih zicerjih to ni težava, ki se bo rešila sama od sebe. Kot se ne bodo faze tekem, kjer Olimpije sploh na sredini kar zmanjka. Po prvem derbiju spomladi se nam je zapisalo, da je Olimpija govorila, kaj še vse bo storila, Maribor pa je to pokazal na igrišču. Zdaj se je primerilo ravno obratno.

File_002

Milaničevi dvojni standardi II.

Da ima Darko Milanič (in njegov strokovni štab) dvojne standarde, smo že pisali, ko je šlo za Sandija Ogrinca. Čeprav z navdušenjem spremljamo del tistih Milaničevih izjav – zlasti off the record po treningih -, ki imajo meso, karizmo in podton, ima Milanič on the record vse bolj opazne dvojne standarde, hkrati pa se znova poraja vprašanje njegovega odnosa z Zlatkom Zahovićem. Glede na preteklost je namreč pr sporočilo kluba pred tekmo dišalo vsaj po skrbno premišljenem sporočilu.

Ne, ne pravimo, da je bila Zahovićeva ideja, da naj gre Maribor z vsemi v napad. Sploh ne. Zgolj pravimo, da v tem primeru medijska relativna zaprtost kluba (Zahović že eno leto ne daje izjav, kar je Milaniča precej bolj izpostavilo, a odgovora na vprašanja o podaljšanju pogodb seveda nima on) pač klubu kot takemu ne koristi. Kot mu tudi ne, da na tiskovko po svojem prvem (evro)golu ne pošlje pred medije Dina Hotića namesto Blaža Vrhovca, ki je na tekmi igral obrobno vlogo in povrhu sam zaprosil za menjavo.

A prav pri Hotiću (in Ogrincu in Obradoviću) je Milanič vsaj po našem mnenju kiksnil. Povedati vic, anekdoto po tem, ko si izpadel, lahko izpade po eni strani častno sprejemanje izpada s ščepcem smisla za humor, lahko pa izpade tudi kislo. »Pred tekmo v Kopru prejšnji teden sem ga vprašal, koliko zadetkov je dosegel pri nas. Ugotovila sva, da toliko kot jaz, ki nisem nikoli igral za Maribor.« To je le delno smešno. Hotić je dal gol, ki ga niso zmogli Milaničevi napadalci. Nadalje, Hotić si ni sam na hrbet nadel vroče, ikonične in po odhodu Ibraimija toliko bolj simbolne desetice. Je kreator, je podajalec, je tudi strelec, a primarno gotovo ne. V Kopru je res zapravil sijajno priložnost po kateri je Maribor nato prejel zadetek. Toda Hotićeve igre so se izboljšale v spomladanskem delu sezone, ustalil se je v rotacijah, čakal na priložnosti, pri čemer mu je zelo koristilo tudi neigranje Sintayehuja Sallalicha in poškodba Damjana Boharja. Nekoliko mu ni koristila dominantna vloga Dareta Vršiča, s katerim se v bistvu bori za isto mesto, vendar se je prilagodil.

Še najbolj s komadčino, evrogolom in zadetkom spodletelega upanja. Zato vic in izjava Milaniča pač ni na mestu: »Če bodo mladi fantje poslušali nasvete strokovnega vodstva in direktorja, potem bo odlično. V prvem polčasu je Dino iz zelo podobne situacije streljal v nasprotni kot – kar nekaj. Če nas bodo poslušali, kako morajo streljati, bo več tega.«

Kajti ko je padlo vprašanje o Luki Zahoviću, katerega streli, zapravljeni zicerji in nasploh forma so v zadnjem času tudi »kar nekaj« – uporabljamo Milaničeve besede -, pa so naenkrat vsi imeli težave, ne zgolj Luka Zahovič. Seveda jih imajo vsi; kdo pa jih nima. Da Milanič hkrati vse želi spomniti, da je Zahović dal štirinajst golov, dva lepa gola v Gorici in je moštvo reševal, ko ga drugi niso, pred tekmo pa celo omenjal Žana Celarja, ko je padlo vprašanje o rotacijah do konca sezone, ki trenutno niti povoha ne klopi prvega moštva, no, da Milanič spominja na vse to, nas čudi. Kolikor smo lahko razbrali iz izjav Zlatka Zahovića, je usoda njegovega sina (ni nepomemben podatek) v rokah NK Maribor. Če Maribor želi dobro izkoristiti svojo (povratno) naložbo, poravnati za zdaj neznan znesek s Heerenveenom, potem kolaž zapravljenih zicerjev ne koristi ne klubu ne igralcu.

Kajti Milaničeve izjave v Stožicah, da je Vršiča menjal zato, ker je bil brez energije, v Ljudskem vrtu pa spomnil, da je do konca sezone še osem tekem, hkrati pa da se Marcos Tavares bolje znajde na zgoščenem prostoru, so dvojni standardi. Kajti tudi Luka Zahović deluje izmučeno. In ni edini, povrhu je izmučen še psihološko, ker je spet v poziciji, ko mora na novo dokazovati svoj talent. Bolj kot svoj priimek. Poleg Zahovića sta spomladi s pokalom vred vse minute odigrala še oba bočna: Mitja Viler in Matej Palčič. Če Viler še skuša iztisniti zadnje moči in prodira po levi, ko presodi na podlagi izkušenj, da se to še splača, je Palčič še vedno nedefiniran igralec in celo vstop Damjana Boharja na njegovo mesto je desno stran naredilo za bolj potentno.

Za Vilerja, Palčiča in Zahovića trenutno Milanič ne izjavi, da so preutrujeni za prvo postavo. Ki ima rezultatske probleme, ti pa so tisti, ki skrbijo načeloma vsakega trenerja. Maribor je na zadnjih šestih tekmah premagal zgolj in samo Radomlje (1:0). To je kriza. Če si zmagal le enkrat na šestih tekmah, je težko razumeti izjave o fantastični igri, o odlični igri, o dominaciji. Seveda šteje tudi vtis in predvsem imajo vijoličasti zajetno zalogo, zaradi katerega so to problemi, ne pa kriza. Toda v oko pade tudi dejstvo, da se vijoličasti v vlogi favorita ne znajdejo. In še manj na tekmah, ko gre na izpadanje. Ne samo Olimpija, tudi proti Gorici so napredovali z golom v gosteh. Proti Radomljam so na začetku letošnjega pokala kar grizli za zmago. Lanski finale so dobili komaj po enajstmetrovkah proti Celju, po penalih so izgubili superpokal s Koprom. Pred tem jih je moštveno v finalu pokala nadigrala Gorica.

Da evropskih pokalov – tekma z Olimpijo je v Ljudskem vrtu zelo spominjala na dvoboj z Gabalo, ko je Maribor bil blizu, a daleč – raje podrobno ne omenjamo. Vsaj ne v zadnjih letih. Po sezoni lige prvakov ima Maribor težave s tekmami na izpadanje. Ni zanesljiv, še posebej pa se raje sam spravi v zaostanek in sleče vlogo favorita. Potem pa smo pri cesarjevih novih oblačilih.

File_004

Safet Hadžić ima ravno dovolj karizme

Hitro so se pojavili memi, kjer je bil Safet Hadžić lik iz Back to the Future. In še kaj. Hej, še Taksist Ibro se je pohecal na Twitterju, v stilu firme Opta, da se Hadžić še ni počesal, odkar je trener Olimpije. Morda je ravno malo odpičen lik, kakršen je Hadžić, ki ni ravno umetelni retorik, tisto, kar je Olimpija potrebovala vsaj za silo. Kot je bil za Milana Mandarića lani, denimo, Rodolfo Vanoli. Težava je bila, da je bil Vanoli po svojem načinu delovanja – podobno kot Hadžić – le začasna rešitev, gotovo pa ne dolgoročno, kar se je pokazalo takoj proti Trenčinu.

Hadžić morda nima medijske karizme, ima pa tisto osnovno fuzbalsko. Pove tako, kot je. Če se je Milanič v svoji drugi eri pošteno razgovoril, Hadžićeve izjave ne zapolnijo niti 140 znakov za en tvit. S čimer ni nič narobe, sploh ne, prej navdušeno spremljamo nekoga, ki se res ubada z igro in igralci. Hadžić je skrbno vodil tekmo in zdi se, da se ga nogometaši ne ravno bojijo, imajo pa nekaj strahospoštovanja. Tudi zato, ker so mu morda malo pogledali v oči in se vprašali, kdo pa bi prišel za trenerja v klub, ki mu tako ne gre to pomlad.

Ampak Hadžić je na svoji tretji tekmi – dve pokalni z Mariborom, ligaško gostovanje v Celju – ostal neporažen s svojim moštvom. Izločiti Maribor z – moramo priznati – tudi oslabljeno ekipo in predvsem psihološko nestabilno slačilnico ni majhna stvar. Je dosežek, kakor koli obračamo in četudi še enkrat spomnimo na mariborske težave. Hadžić je na vprašanje, ali mu bo to zagotovilo daljšo prihodnost pri Olimpiji, odgovoril tako, kot odgovarja le redkokdo. Takoj in odkrito. Da ni pomemben on, temveč moštvo. Ki ne zmaguje v ligi, kar je ponovil vsaj dvakrat. Celo Olimpiji torej pokal (še) ne pomeni toliko pred finalom, ker niti Hadžić ni bil pretirano zadovoljen zgolj s točko in golom Elekeja v izteku tekme s Celjem.

»Seveda bomo poskušali osvojiti pokal, kar pa bo zelo težko, saj so Domžale dobra ekipa. Vesel sem, da smo se uvrstili v finale z izločitvijo kakovostnega tekmeca. Maribor je pritiskal, vsa čast našim fantom. Ponosen sem na njih, kot da bi bili moji otroci. Taktični načrt nam je uspel, z igro pa nisem bil povsem zadovoljen. Malo več bi morali igrati,« so hvalevredne in spodbudne, hkrati pa kritične in dovolj širokogledne izjave, da vsaj na Urbani.si nad Hadžićem lahko izrazimo pohvalo. Voditi klub, ki ni več vedel, kje ima več težav, na igrišču ali izven njega, kjer se je dogajalo podobno kot lani Mariboru, ni lahko.

Hadžić je to storil s korajžo, dvignjeno glavo in predvsem neskritimi simpatijami do kluba, ki ga povrhu vodi že tretjič, pri čemer ne prvič ne drugič ni zdržal pretirano dobro. Prav besede, da z vsem dolžnim spoštovanjem še ni pripravljen priznati poraza v prvenstvu proti Mariboru, pa kažejo, da je Olimpija dobila nekoga, ki medijsko ni v napovedih prearoganten (Branko Ilić) ali žaljiv (Nejc Vidmar, ki se je fotkal z Matjažem Šalamunom Šalco, s katerim sta se kičkala pred prvim spomladanskim derbijem). Ne, dobili so nekoga, ki spominja na tisto »staro« Olimpijo.

File_003

Damir “Dorian Grey” Skomina

Pisati o Damirju Skomini je podobno kot pisati o, em, Aleksandru Čeferinu. Tu nekje. Ko enkrat nekomu rata na tujem in je prav prek tujine nato obvezno cenjen doma – Skomina pri nas pač nikoli ni bil, nič pa mu ne pomagata bojda dve prijavi na Uefi v ligi prvakov, obe pa od sodržavljanov, ki jim je sodil na igrišču -, bi morali vselej polagati rdečo preprogo. In tako kot Čeferin ni rešil slovenskega nogometa, ker je za (dva) selektorja nastavil nekoga s prenizkim elektromagnetim in še kakšnim (ne)potencialom, tudi Damir Skomina ni božje darilo v črnem. Ni. Pika.

Kenan Bajrić je zrušil Mitjo Vilerja za penal. Pika. Fertig. Konec debate. Če to ni penal, kaj potem je? Ker je nogomet ravno zaradi subjektivne presoje sodnikov baje romantičen, moramo nemudoma pristaviti, da Mitja Viler pač nima estetskih kvalitet v iskanju penala. Po domače, ne zna telebnit. In res ni, tole je bilo bolj podobno dalmatinskemu galebu, ki se čez pol plaže na Bačvicah zabriše za picigin žogico. Okej. Za Skomino pač premalo estetike. Vredu. Ampak ko so nad njim rohneli ne zgolj Viler, ki si je v Kopru že prislužil rumeni karton v podobni situaciji, ker je sodnik ocenil, da simulira (Viler pač nima estetskih kvalitet za penal, ponavljamo), temveč kasneje, tokom tekme še Milivoje Novaković, bi si vsi po vrsti zaslužili rumene kartone. Če bi bil Skomina seveda tako samozaverovan na zelenici, kot je pred ogledalom. Pa ni.

File_005

Damir Skomina ne izpelje svoje arogance (za ene) oziroma avtoritete (za druge) do konca. In tu je njegov problem. Čeprav mu je s finalom lige prvakov ovekovečeno kariero odškrnil stranski sodnik, ima Skomina prav težave z dojemanjem »sodniške ekipe« kot tima. In podobno postavlja standarde v slovenskem fuzbalu, povrhu nedosegljive že za Mateja Juga, kaj šele za Slavka Vinčiča, pa govorimo o naših najboljših sodnikih, ki redno in dobro (!), pravzaprav zelo dobro, sodijo na tujem. Damir Skomina po takih napakah ne more biti zgled. Nikomur. Še najmanj pa sebi. Če bi bil taka avtoriteta, bi moral Vilerju in Novakoviću pokazati rumeni karton. Ker tako obnašanje – o katerem so polna usta predavanj na Uefi in Fifi – baje ne spada na zelenice. Pri čemer je Olimpija pokasirala kar štiri rumene kartone, Maribor pa nobenega.

Vijoličasti niso izpadli iz pokala zaradi sodnikov, gotovo ne. Tudi Olimpija ni zaradi njih napredovala. Povrhu lahko Skomina in Jug, ki ju je NZS tokrat vseeno dobro izbrala (ne pozabimo, eksperimenti Drečnik so se dogajali pod Čeferinom), kažeta na ligo prvakov, kjer se dosodi penal za odbijanje žoge s prsmi, da španske lige raje sploh ne omenjamo. A čeprav v intervjujih Skomina rad govori o svojih velikih kolegih – a la Rizzoli, ki je sodil Bayern-Real še isti večer -, to nima tistih 90 minut prav nobene veze. Skomina se na naših igriščih obnaša, kot da smo vsi tu zaradi njega. Igralci, trenerji, gledalci. Nismo. Niti slučajno. Tako kot se mora Rok Vodišek dokazovati v golu, Luka Zahović pred golom, navijači s transparenti, novinarji s teksti (in tv komentatorji s komentiranjem), se morajo tudi sodniki. Samo zato, ker je Skomina sodil to-in-to, še ne pomeni, da vse, kar piska, drži. Ono, samoumevno. Češ, tudi če se ne strinjamo, pa že mora biti tako, če je pa tako Skomina rekel. Tu je osnovna napaka. Skomina se mora, še zlasti pa na derbijih, toliko bolj dokazovati. Pretekle zasluge namreč tu prav nič ne pomagajo. Vprašajte Luko Zahovića.

File_000

Termin tekme + »razrednost« tekmovanja

Priznamo, z napisom Green Dragons se strinjamo. Pa saj, kdo se ne bi? No, kot se je izkazalo ne vsi na Televiziji Slovenija. Na nacionalki so se, gotovo tudi zaradi pravil, ki pač ohlapno prepovedujejo križanje tekem s tekmami lige prvakov (čeprav, khm, bi Čeferin res opalil in ošamaril Slovenijo, ker bi igrala svoj derbi (!) v terminu lige prvakov?), odločili, da bo povratna tekma ob 17:15. Najprej… 17:15 je bizaren termin. To je termin, ki daje jasno vedeti, da so cincali tudi o lastni shemi. Tisti programski shemi, zaradi katere smo derbije gledali ob nemogočih urah. Ker so bili biatloni, pa nordijske kombinacije ipd.

Povratna tekma bi bila komot in gladko vsaj ob 18. uri. Tudi, če bi tekma šla v podaljške – pa ni, sploh pa, kdo ima kristalno kroglo? -, bi bilo končano do tekem lige prvakov. Glih-za-glih. Ampak ne. Ljudski vrt je pokazal, zakaj je hram štajerskega, če že ne slovenskega fuzbala. Ampak napolnil se je tam nekje do Vilerjevega (ne)penala, torej kakih akademskih četrt ure kasneje. 10.500 za sredo ob 17.15 in za pokal je nekaj, na kar mora biti tudi NZS ponosen in tudi je, dovolj, da je na tekmo prišel tudi predsednik Radenko Mijatović. Ki bo gotovo podelil pokal, tako državnega kot pokalnega, praksa, s katero so na NZS imeli kar nekaj težav.

Pokal je dobil letos na teži predvsem ali pa zgolj zaradi derbija. Lani je bilo v Kopru na finalu, denimo, le 2.500 gledalcev. Zakaj, smo pisali prejšnji teden. Derbi je pač derbi in še toliko bolj nujno potreben. Zakaj? Ker Olimpiji te dni pač ne gre v prvenstvu. In imeli bi – tako pri Green Dragons na severu in Olimpija Supporters na zahodu Ljudskega vrta – še večjo podporo, če bi bil termin vsaj malo bolj normalen in dostopen za prekotrojance.

NZS za popularizacijo pokala ne naredi dovolj. Ne ve točno, kaj bi z njim. Zato se zdi, da bo obtičal doli v Kopru, med tednom, ko si ravno ne moreš narediti izleta, kot so si ga Viole minuli vikend na Bonifiki. Termina, ob katerih sta igrala Domžale in Krka, sta preprosto – narobe. Napačna, falš, mimo. Tudi prvi krog, ko se med sabo dajejo zmagovalci MNZ pokalov in šest klubov PLTS, se igra med tednom. Nočemo kopirati angleškega ali nemškega modela, kjer se za take posebne priložnosti žrtvuje magari ligaški vikend. To morda res ne. Toda NZS se preprosto ne ubada s koledarjem, kar je pokazala s tem, da letos niti bu ne mu ni rekla o superpokalu, drugo leto ga pa sploh ni na koledarju. To pač ne koristi nikomur.

Televizija Slovenija se je z letečim reporterjem, studiom (takim s streho, šotorom, tega si Kanal A ne privošči v PLTS), dobrim gostom, premično kamero ob terenu (še nekaj, česar Kanal A nima) resda potrudila, toda še vedno vztraja ustrežljivo pri terminih in, kar forume še bolj jezi, vztrajanjem pri nekaterih komentatorjih, ki so iz forme, tako tekoče kot zeitgeistne. Pritoževanje nacionalke čez NZS, češ, kako da so grdi-grdi sklenili dogovor s Kanal A za triletne pravice PLTS, izpade bolj kot jamranje. Saj smo gledali prvi dve tekmi hokejskih derbijev na – youtubeu. Ker so neprofesionalci pokazali pač več entuziazma od celotnega uredništva, ki izgublja tako pravice (Eurobasket) kot kader (Sanja Modrić), po drugi strani pa kljub skrbno izdelanim prenosom, boljši režiji in dodelanim napovednikom, nacionalka še vedno ne pošteka, da je fuzbal najbolj popularen šport. Ja, tudi/celo naš fuzbal. Saj zima gor in dol, ampak poglejte skozi okno. Zima je mimo.

File_003

Komentarji

komentarjev