Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Domžale [1:0]

Tri točke in – zdravo

Sovraštvo se pridobi z dobrimi deli ravno tako kot s slabimi. Tako je zapisal Niccolo Machiavelli. Pričakovano, znucano in klišejsko si sposojamo citat ravno pri njem. Iz inata. Toda naj bo še tak kliše, ga ne moremo ne uporabiti. Ker to, kar je Maribor pokazal v tekmi z rekordno hitrim golom, ki je domala odločil prvaka, je bil čisti makiavelizem.

Darko Milanič je v soboto prav vse podredil svojemu cilju. Štiritisočpettsto gledalcem navkljub. Spet je nastavil dva zadnja vezna, klasični 4-4-2 in gladko podal razlago, s katero je želel odgovoriti vsem morebitnim (preuranjem) kritikom, da bo Maribor imel rezultat, ne pa tudi igre. »Včasih moraš biti drugačen, če želiš, da zmaguješ. Odločil sem se, da zmagujemo,« je premisa, v katero Milanič verjame ne ozirajoč se na mnenje, nerganje ali pritisk okolice. Včasih se kar malo pozabijo vse tiste izjave – recimo ob povratku na trenerski stolček, ki so ga v Ljudskem vrtu sami označili za najbolj vročega, selektorstvo gor ali dol -, kako v Mariboru vedno vlada pritisk in se vedno pričakuje največ. V Mariboru ni dovolj samo zmagati, zato je izjava Simona Rožmana, kako morajo igrati atraktivno, če želijo prodajati igralce (ker to bolj prinaša denar kot hvaležni, defenzivno naravnani kader), izpadla kot dobronameren nasvet.

Ljudski vrt takšni zmagi, za katero se je, tako Milanič, tudi trpelo, zaploska. Pri čemer še zdaleč vsi ne vzamejo trpljenja kot nekaj, kar bi si privoščili in v tem uživali vsak vikend. Nak. Viole so ponudile železni repertoar in s koreografijo ter dobrimi starimi vižami pele še na poti domov, ker se gre zdaj v Ljubljano po naslov. Takšna je vsaj osnovna ideja. Maribor se je proti Domžalam otresel dveh tekmecev, ne glede na nedeljsko zmago Olimpije v Krškem. Zdaj ima zadnjo veliko tekmo v sezoni, kjer bo spet v vlogi favorita oziroma v vlogi tistega, ki lahko kaj izgubi. In to je vloga, ki vijoličastim, kot se je pokazalo v pokalu, pa že prej v Evropi, ne leži.

Milanič je bil ponosen, da je Maribor znal zmagati tudi na takšen način. »Bili smo pragmatični, morali smo tudi trpeti. Nismo bili v tej sezoni vajeni takšnih tekem, ko smo bili v branjenju zelo dobri, v fazi napada pa nismo imeli veliko poskusov. Razen tega ekspresnega zadetka, ki je tudi odločil tekmo, a smo zmage izredno veseli. Pomembno je, da znamo priti do točk tudi na takšen način. Proti nasprotniku, ki je potrdil to svojo agresivnost in hitrost, a ne glede na vse okoliščine je ta uspeh zelo pomemben.«

To je bila torej tekma, kjer rečeš tri točke in – zdravo. Če je seveda merilo zgolj ena sama tekma, vendar nogomet v Ljudskem vrtu tako ne funkcionira več – vsaj gotovo ne tako, kot je funkcioniral v prvi Milaničevi eri. Povratek nazaj k »važno, da je rezultat, ne glede na igro« miselnosti je po izjemnih rezultatih vsekakor čustveno naporno, če ne spolzko razmišljanje. Po prihodu Milivoja Novakovića (visoka plača), Blaža Vrhovca (relativno visoka odškodnina), Luke Zahovića (zastavljanje besede) in ostalih prihodih, odhodih in, še bolj, neodhodih, je en strel na gol za Maribor, ki mora najprej spet dvigniti kanto, da bi lahko resneje razmišljal o evropskih izzivih, po njih pa o kadru in dolgoročni prihodnosti, preprosto premalo. Zmagi navkljub.

Če namreč Milanič in strokovni štab z njegovim šefom na čelu mislijo, da bo štirinajsti naslov sam po sebi zagotovilo za stabilizacijo kluba najprej na igrišču potem pa še v bilancah… Duh lanske sezone se zdi – spet kliše – kot duh, ki ga bo težko spraviti nazaj v steklenico. Če v takšnem klubu, kot je Maribor, Darko Milanič pred tekmo v Velenju reče, da za Mitjo Vilerja nima adekvatne zamenjave (pa je imel Adis Hodžić na svoji neneravni levi strani čisto soliden večer), je to problem. Če se cinca s tem, kdo nabira koliko minut (in golov) v napadu, prav tako. Če se cinca z menjavami, takisto.

Če je za letošnjo mariborsko sezono merilo lanska, potem je Milaniču uspelo iz moštva povleči maksimum. Če so merilo večletni dosežki, potem Rožmanove besede, da je Domžalam uspelo, kar v Ljudskem vrtu ni še nikomur, imeti dominacijo in toliko strelov, bolj kot kompliment za Domžale kritika Mariboru. Ki je vedno dobro funkcioniral, ko je imel realne cilje, ki jih je, mic po mic, malenkost presegal. Zdaj je cilj državno prvenstvo, tega zasluženo že skorajda imajo, so kljub internim težavam najbolj stabilno moštvo lige: predvsem kadrovsko. Samo še Miran Srebrnič ima takšen mir in ni zaman edini poleg Milaniča, ki bo očitno preživel celotno sezono na klopi, kjer je začel.

Ampak hkrati ima Maribor, kar gledalci začutijo takoj, ko začnejo kmalu pogrešati Dareta Vršiča, trenutno nerešene prav kadrovske zadeve. S temi Milanič veliko seveda nima, škodilo pa gotovo ne bi, če bi že zdaj vedel, koga bo imel na voljo v prihodnji sezoni. Primer Sallalich je bil denimo letos eden takšnih, ki ni imel neposrednih posledic za klub, je pa gotovo imel na slačilnico. In to ne gre neopazno mimo. Vsaj ne tako, kot igra proti Domžalam. Tri pike, zdravo.

FullSizeRender 6

Marcos »Rekord« Tavares

»Hvala bogu, še en rekord je pri meni!« Tako se je zasmejal Marcos Tavares. Kot se lahko zasmeji samo en. Še en rekord. Najhitrejši gol v ligi, osem sekund. Njegov 122. v PLTS. Zgolj v prvi, nepopolni sezoni, ni zabil vsaj deset golov na sezono. Zdaj je pri osmih in glede nato, da je začel zadnje štiri tekme (obe pokalni z Olimpijo, Rudar, Domžale), je nova dvomestna številka najbrž dokaj dosegljiva v preostalih šestih tekmah.

Tavaresova sezona je premešana, saj je bil zgodaj jeseni najprej nekaj časa tisti igralec v ligi, ki je največkrat stopil v igro. Nato je dobil pozno jeseni redno mesto v prvi enajsterici, da se je po zimskem premoru na novo znašel na klopi in začel šele na tekmi proti Olimpiji v pokalu. Pred tem je na sedmih tekmah zbral drobiž, niti skupaj 90 minut. Milanič je prednost dal Milivoju Novakoviću in Luki Zahoviću, da je bila mera polna, pa Tavares ni menjal koga od naštetih, temveč je bil poslan v igro za sklepne napade in reševanje/popravljanje rezultata.

Pri tem ni bil uspešen, ker se je njegova vloga letos zdela tista »dobra, stara«, vendar je tudi Milanič po izpadu iz pokala povedal, da si je Tavaresa želel na zgoščenem prostoru, ker da se tam najboljše znajde. Če mu je proti Olimpiji zmanjkalo zbranosti (ali pa, bolj verjetno, več igralnih minut, ne glede nato, da mu leta gotovo ne pomagajo pri napornem ritmu), je proti Domžalam pokazal ravno to, kar je Maribor najbolj potreboval. Saj je Luka Zahović to pokazal proti Rudarju, vzel odbitek, naredil obrat in dras!

Toda glede nato, da še vedno ni znana prihodnost ne Novakovića ne Zahovića in da je Gregor Bajde aboniran na klop, se poraja vprašanje, kakšno vlogo in predvsem kako konstantno bo imel Marcos Tavares. Ki nikoli ni bil joker s klopi. Bil je joker na igrišču. Če za koga, velja bolj zanj kot za Luko Zahovića, da na klopi pač ne more zabiti, da torej potrebuje minute.

FullSizeRender 5

Vršič? Pisarna, ne novinarska soba

Darko Milanič je večinoma v letošnji sezoni dobre volje. Res dobre. Ne pa povsem in ne vedno: spomnimo samo njegovo trdo reakcijo prav proti Domžalam, tam zgodaj oktobra. Ni mu bilo všeč, da so ga navijači po zmagi (3:1) izžvižgali, ker so Domžalčani v prvem polčasu nadigrali Maribor, ki je tekmo dobil zaradi prav tistega, kar Milanič najbolj ceni in neguje. Kompaktni, pragmatični fuzbal. Takrat je na tiskovki povedal, da je Tavares podaljšal pogodbo in odšel. Kasneje se je za to po ovinkih opravičil, čeprav se je zdelo, da se mu tudi ne bi bilo treba. Maribor namreč naleti na težavo, ko želi igrati na všečnost, saj se vselej ne znajde na pol poti med željami gledalcev in željami kluba.

Ampak večinoma je Milanič – že zaradi rezultatov in relativnega miru v bajti – dobro razpoložen, rad poklepeta, razloži, celo kaj vpraša in, ja, celo pove kakšno anekdoto, ki jo novinarji razumevajoče in spoštljivo zadržimo zase, čeprav so to dobri vici. A nekoliko nenavadno je, če trener (off the record) vpraša, kaj je njegov najboljši igralec v sezoni odgovoril na on the record vprašanje o podaljšanju pogodbe. Maribor je kot inštitucija potem tam, kjer je bil prav lani, ko se je Milaniča v primeru Ibraimi metalo pod vlak. Vsakič znova, da je trenerju na koncu v Kopru po slavju v finalu prekipelo in je zasikal novinarju Ekipe, da »tebi pa ne odgovorim več na vprašanja«. To je že pozabljeno, že mimo, že zakopano, toda Maribor bo tekel nov krog, če bo Milanič težko skrival nelagodje, celo jezo ob vprašanjih o Daretu Vršiču.

Novinarska soba namreč gotovo ni tista, kjer bi se reševala prihodnost igralca, ki je naredil letos – takšen je zdaj občutek – več za klub kot zase. Milanič je namreč povzdignil glas, ko je govoril: »Ko Vršiča nimam, sem se odločil za manj všečno igro do želenih treh točk. Prej smo imeli všečno igro, ne pa vseh treh točk.« Kar drži le delno. Prav cincanje z minutami Vršiča na obeh pokalnih tekmah Olimpije je v moštvu porušilo ravno vzpostavljena ravnovesja. Milanič ima prav, da se je potrebno prilagajati. Našteval je, kako so letos večkrat menjali postavitev, iskali optimalne rešitve in našli vselej nekoga za nekaj časa v formi. Maribor je tu kameleon, ampak v dobrem smislu. Ampak da je Dare Vršič še na začetku (evropske) sezone ni bilo optimalno. Da je na klopi ali na tribuni, še manj. Vršič te dni ne trenira, v klubu govorijo o poškodbi in čeprav imajo Milaničeve izjave rep in glavo, ni prvič, da so poškodbe skrbno zavite (spomnimo se samo izostanek Mendyja).

Očitno so se v klubu odločili, da bo najprej štalca, potem pa pogodbe. Najprej lovorika, potem vse ostalo. Kar ni težko razumeti, še posebej, če bi tovrstna vprašanja vnesla ravno taka težko skrita nesoglasja, kot se dogajajo v primeru Vršiča. Toda obenem lahko Milaniča legitimno skrbi pogled na koledar. Pozimi je Zlatko Zahović zastavil besedo za Mitjo Vilerja, kot največjo »okrepitev« spomladanskega roka, in ta mu je dokaj, ne pa tudi povsem vrnil zaupanje. Povsem drugačna je denimo zgodba z Gregorjem Bajdetom, ki je tokrat napredoval vsaj toliko, da se je že preoblekel, stal ob črti, a si je Milanič premislil. Adis Hodžić je igral v Evropi, zdaj pa ne ve točno, kje mu je mesto. Kot recimo vedo Žan Celar, Rok Sirk in drugi, ki ne morejo niti potrkati na vrata prvega moštva. V njem je Sandi Ogrinec, od katerega pa ima Milanič precej večja, skoraj nerazumljivo prevelika pričakovanja kot denimo od Mateja Palčiča, Aleksa Pihlerja in še zlasti Blaža Vrhovca, za katerega je klub odštel znesek, ki bi si ga zdaj stežka privoščil. To so vse sprva vprašanja, ki ob vse bolj zapoznelih odgovorih, postajajo vprašanja, ki znajo imeti za sabo tudi klicaje.

FullSizeRender 7

Domžale ravno dovolj »freh«

Svojevrstni kompliment za Domžale je gotovo tudi ta, da kdo iz zahodne tribune zakriči »Oražem, sedi dol« ali »Rožman, kaj te kriliš!«. To pomeni, da so si Domžale – več kot zasluženo – pridobile vsaj pozornost, če ne že naklonjenost v Ljudskem vrtu. Vzdevek »male žabe« se sicer množično še ni prijel, niti ne verjamemo, da bi jih Domžalčani vzeli kot kompliment, vendar vsekakor izraža pozornost in iz teh mini derbijev dela morda celo večjo zgodbo kot štajerski derbi, čeprav za legitimno oznako derbi tako Celju kot Domžalam manjka predvsem organizirana navijaška skupina.

Domžalčani so letos na štirih tekmah daleč najbolj namučili vijoličaste, Olimpija gor ali dol. V Domžalah je Jasmin Handanović pokasiral pet golov na dveh tekmah, kjer je Maribor odnesel eno samo piko, v Ljudskem vrtu so na prvi tekmi v prvem polčasu domači slišali žvižge, Milanič pa, kot omenjeno, še po tekmi, tudi zdaj pa občutek med navijači ni bil najboljši. In Domžalčani so finalisti pokala. Zabili so le gol manj od bodočih prvakov, kot je častno čestital Simon Rožman. Tisti retorično spreten trener, ki ne opleta s floskulami, odgovarja neposredno, pošteno, včasih ravno prav cinično, ampak zgolj zato, da poudari svojo filozofijo.

In ta je več kot opazna. Vse se skriva v tej izjavi: »Pokriti se moramo s prestopi, nimamo stricev iz tujine. Želimo producirati s tekmovalno miselnostjo. V Mariboru imamo dobre vzornike.« Pri čemer Rožman ni trener, ki bi nekaj povedal, potem pa drugo prikazal. Domžale so, kar je še posebej izpostavil, pokazale željo po tekmovalnosti. Morda je zmanjkala še kakšna priložnost, taka res konkretna, da bi se še kdo držal za glavo, ne zgolj dvakrat Ivan Firer. Ampak vse ostalo je imelo, z izjemo nepozornosti Mihe Blažiča ob golu Tavaresa, rep, glavo in taktično zapoved. Čeprav so spomladi zapravljali vodstva in že skoraj dobljene tekme (Rudar, Celje) in se znova opekli z Radomljami, so Domžale po tekmah z Mariborom legitimno vsaj konkurenti za drugo mesto, s takimi igrami pa proti Olimpiji favorit v pokalnem finalu. »S takšno igro želimo priti do rezultata. Nočemo biti samo všečni. Želimo razvijati fante, da bi lahko šli v lige z višjo dinamiko,« je povedal Rožman. Dinamika Domžal je bila gotovo hitrejša od vijoličastih. Ti so se po opažanju trenerja gostov postavili evropsko, torej z osmerico, celo deveterico v coni in čakali, da Domžalčanom zmanjka pri igri po sredini, ker da so po bokih pretanki.

Odlika dvakratnih državnih prvakov je v njihovi sposobnosti prilagajanja, ki prihaja iz mirne(jše)ga okolja, kjer je pritisk pregovorno manjši. Morda pred in po tekmi, med njo gotovo ne. Glede nato, da so zamenjali trenerja, izgubili nekaj ključnih igralcev, da ne zapišemo pol ekipo, in so še vedno, debelega pol leta po slavju nad West Hamom konkurenčni Mariboru, je zanje lahko iskren ponos in ni čudno, da je Rožman svojim fantom, porazu navkljub, glasno čestital.

FullSizeRender 3

Dragoslav Perić šov

Če ste abonenti petih ugotovitev na Urbani.si, potem veste, da smo mi najbrž res abonirani na slovenske sodnike. Ne toliko neposredno na njihove odločitve, ki so večji del pravilne, to jim gladko priznamo, ne sodimo pa med tiste, ki bi jih morali zato, ker svoje relativno dobro plačano delo solidno opravljalo, kovali v nebo; bolj se osredotočamo kot na njihov stil. Ne, sam stil seveda ni problematičen in je navsezadnje tudi stvar okusa. Ampak prav reakcije sodnikov, ki jih pravilniki težko določijo in že opišejo, so tiste, ki dajejo podton tekmam in fuzbalu vobče. Pikro skušamo razumeti njihovo nerazumevanje igre in lastne vloge v slovenskem nogometu, še zlasti v prvi ligi.

Dragoslav Perić je storil več napak na tekmi. Nihče ni popoln, zato njegove napake same po sebi niso toliko sporne, kot je begav njegov stil vodenja, ki je na tekmi, kjer je bilo neiztopajoče število prekrškov, poštena igra, preveč živčnosti, ki jo je sproduciral zgolj on sam. Zato so tudi padali kartoni. Maribor je dobil dva zaradi ugovarjanja. Ivanu Firerju bi moral pokazati rumeni karton, ko se je želel štuporamo peljati na hrbtu Marka Šulerja. Lahko bi pokazal prednost pri protinapadu Maribora. In še in še. In gotovo ne bi rabil stopiti do klopi Domžal, čvekati z Matejom Oražmom, ter na silo vzpostavljati avtoriteto, ki jo je zapravil že takrat, ko bi lahko ukrepal, pa ni. Perićeva avtoriteta je torej želela izhajati iz pomanjkanja le-te.

Da se sodnike izžvižga v Ljudskem vrtu, ni samo redkost, je domala folklora. Mariborska publika precej hitro, pronicljivo in predvsem glasno zavoha nesamozavest in prepozna sodnike, ki se izgubijo. Pri čemer še zlasti mislimo na stranske sodnike, na katere igralci Maribora vse pogosteje kričijo, sodniki pa se, kot bi vam znali povedati off the record, celo opravičijo klopem, ko jih glavni sodniki preglasijo in spreminjajo pravilne odločitve v nepravilne.

Maribor si seveda ne more izbirati sodnikov. Si jih pa NZS oziroma ZNSS, ko gre za tekme ljubljanske kotline. Ni nenavadno, če Olimpiji sodi nekdo iz MNZ Ljubljana. Nekaj, česar se Domžalčani ne bi radi več šli. Radomljani najbrž tudi ne. Perićevo sojenje je bilo na tekmi, ki se jo lahko glede na razmerje moči upravičeno označi za derbi, nedoraslo nivoju igre. Ključno vprašanje pa je, kako so naši sodniki videli sojenje na večernem el clasicu. Sodeč po tem, kar vidimo potem pri nas v praksi, so bolj kot serijo napačnih, zgrešenih, spregledanih odločitev spremljali sodnika, kako bo svoje napake zakril.

 Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor].

FullSizeRender 4

Komentarji

komentarjev