Fuzbal

Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [0:0]

Točka na točko, Ljudski vrt kot plan b

Čeprav smo nekoliko poškilili nad uradnim obiskom, ki je zabeležil sedem tisoč duš, je že samo vzdušje pokazalo, kakšen pomen vendarle ima derbi. Tudi ko se zdi, da je vse že odločeno. Saj po svoje je, čeprav v bistvu še ni. Maribor še ni prvak in Olimpija še ni druga/tretja. Ampak kljub temu ne pri Mariboru ne pri Olimpiji z 0:0 – komaj peti prvenstveni remi (šele tretji v zadnjih petih letih) brez golov od »nove Olimpije« v 32 derbijih – niso bili pretirano razočarani. Ljubljančani so predvsem obranili čast Stožic, Maribor pa bo PR ocelofanil, kako da je lepše slaviti v Ljudskem vrtu.

Seveda so Domžale z visoko zmago nad Rudarjem tudi vplivale na potek tekme, kjer je Maribor potlej moral zmagati, toda zavidljivo število mariborskih navijačev najbrž ni odšlo čez Trojane ravno najbolj navdušeno nad idejo, da bi se do naslova prihajalo mic po mic, točka po točko. Je to namreč Maribor? Previdno in počasi? Pragmatično? Zdaj resda Maribor potrebuje zgolj še eno piko, ki jo bo gotovo osvojil, v kar ne dvomijo niti Ljubljančani, ki so že športno čestitali Mariboru za naslov.

Toda glede na samo igro, kjer Olimpija primarno ni želela izgubiti, Maribor pa je upal na en gol za zmago, ki da bi se nekako zgodil (kot v Velenju in proti Domžalam), se noč po derbiju zdaj zdi ideja o slavju v Ljudskem vrtu (proti Gorici v soboto) bolj kot plan b. Ki ni slab plan b, sploh ne, toda napovedi tokom sezone, da bo Maribor gazil, so zdaj daleč od tistega, kar na igrišču skuša preko igralcev, ki vneto sledijo idejam, prikazati mariborski strokovni štab. Tekme z Rudarjem, Domžalami in zdaj še Olimpijo so resda poskrbele, da Jasmin Handanović ni dobil zadetka, a je Maribor hkrati zabil le dva, oba globoko v kazenskem prostoru in oba po precej grobih napakah tekmecev.

Izostanek Dareta Vršiča na sredini je resda očiten, a še bolj je očitna retro igra, kjer Milanič odkriva samega sebe izpred štirih let, želi igrati malo romb, pa malo 4-3-3, pa malo evropsko, pa malo po bokih, pa malo tu, pa malo tam. Vse lepo in prav, moštvo, ki je sposobno tokom tekem spreminjati postavitev, strategijo in izkoristiti prostor ali ponujeno priložnost, je kvalitetno moštvo, vredno več kot le naslova državnih prvakov. Je vredno občudovanja.

Toda Maribor trenutno ni takšno moštvo. Ne samo, ampak predvsem zaradi izostankov in že pred tem odhodov. Brez Erika Janže je Maribor domala brez predložkov in asistenc po bokih, čeprav se je Mitja Viler spomladi bolj ali manj dokazoval kot notranja rezerva, v katero je tako glasno po zimi verjel Zlatko Zahović. Ampak ko je svojo usodo podpisal ali, bolj ustrezno, je ni podpisal, še Sintayehu Sallalich, je Maribor ostal brez prodorov po bokih, ob počasnem učenju Blaža Vrhovca, ki bo potreboval vsaj celotno pomlad po poškodbi Marwana Kabhe, da bo tisti Vrhovec, ki ga je bilo luštno gledati ne samo v Celju, temveč tudi v reprezentanci, in ob padcu samozavesti, šmeka, drznosti celotnega moštva – z Luko Zahovićem na čelu, ki ni znal povleči ekipe dokončno naprej, ko ga je ta najbolj potrebovala -, je zdaj Maribor ekipa na razpotju. In ekipa, ki ne ve, kakšna ekipa bo čez dva meseca, ko bo šlo zelo zares. Zelo evropsko zares. In je starajoča se ekipa, kjer cene igralcev, vsaj sodeč po prikazanem, v najboljšem primeru stagnirajo.

»Želeli smo dokončno odločiti prvenstvo. Naš cilj je bila zmaga v Ljubljani. Fantom po tekmi ni vseeno. To mi je zelo všeč. Mislim, da smo prevladovali večji del prvega polčasa. Manjkali so natančni predložki. Želeli smo tako nadaljevati, a po zgrešeni veliki priložnosti je tekmec dobil krila. Olimpija je ob koncu pritisnila. Porabili smo veliko energije, vendar nam ni uspelo zmagati. Vseeno smo naredili velik korak k naslovu. Zdaj bomo vse rešili pred domačimi navijači, kar je še toliko slajše. Dobili bomo energijo s tribun in skupaj z našimi navijači proslavili naslov,« so bile Milaničeve besede po tekmi.

O širši sliki trenutno še nihče ne govori, čeprav bi tudi lahko, saj je Maribor na trenutke kontradiktorni klub, kjer se pred sezono govori o lovorikah, potem pa se izpad iz pokala odslovi kot manj prioritetno tekmovanje. Vprašanja, bolj kritike o tem, da Maribor ne bo imel dovolj časa za nabiranje izkušenj v kvalifikacijah za ligo prvakov, bodo kvečjemu bolj glasna. Molk Zlatka Zahovića pa tudi. Kajti če kaj, je Olimpija – pa tudi Domžale – letos pokazala, da se z Mariborom lahko kosajo. Ker je Maribor pač zanje tolikanj večji motiv. Časa za evropske preizkušnje ne bo veliko, Mariboru pa trenutno precej manjka, da bi bil evropsko konkurenčen. Štirinajsti naslov bo osvojil kompaktno, pragmatično in predvsem umirjeno. Kar je velika odlika, toda mariborska nogometna folklora pozna in želi tudi več. Več kot 0:0.

FullSizeRender 8

(Ne)razumljivi menjavi

Če je Darko Milanič še tokom lanske sezone izrazil željo, da bi ga novinarji večkrat povprašali po njegovih odločitvah, ki da jih rade volje pojasni, mu v Stožicah ni bilo do pogovora. Željo novinarskega kolega, da bi nas več postavilo različna vprašanja, čeprav bi ta kmalu postala precej podobna, je zatrl Milanič kar sam, ko je vnovič – in še zdaleč ne prvič v tej sezoni – najprej spregovoril, kaj so bili cilji, kako je fante lepo gledati na treningih in kako bo slaviti doma z navijači najlepše, nato pa povsem spremenil ton, grimase in nasploh svoj pristop, ko se ga je vprašalo po njegovih zgolj dveh, poznih in taktično dokaj spolzkih menjavah.

Zakaj se je odločil za ti menjavi (Bohar za Hotića, Mertelj za Pihlerja)? Ni šlo tako zlahka. »Poslal sem ga (Aleša Mertlja) v igro, ker je bil Aleks Pihler utrujen.« Ni prvič, da je Milanič sam ocenil, da je kateri od igralcev utrujen. To je povedal za Vršiča prav v Stožicah na prvem pokalnem derbiju, ko se je igra Maribora začela sesuvati zelo podobno, a tokrat vsaj neusodno. Zdaj je znova povedal enako za Pihlerja, ki pa je oceno trenerja skoraj sam demantiral: »Lahko bi iztisnil še 10 minut, trener se je odločil za menjavo in to je treba spoštovati.« In Pihler je bil med redkimi v tisti fazi tekme, globoko proti koncu, ki je bil kondicijsko še dovolj močen.

A ključna menjava je bila prva, ko je Milanič v igro poslal Damjana Boharja namesto Dina Hotića, ki se je v drugem polčasu končno vsaj malo razigral, čeprav mu prodori iz desne proti sredini niso uspevali, kot si je zamislil, obenem je imel nekaj nenatančnih podaj, a je bil tudi edini, ki je bil sposoben brez visokih žog prenašati igro na polovico Olimpije. O tem ni Milanič povedal nič, čeprav je dobil vprašanje o obeh menjavah.

Bohar pa kot da ni dobro vedel, katero pozicijo naj pravzaprav igra. Nikakor se ni znašel na sredini, izgubil žogo, dve in Olimpija je kar naenkrat zadihala in precej lažje zadrževala žogo ter pritisnila Maribor, da se je ta na koncu pošteno trudil za točko. Glede nato, da je v napadu trojica Novaković-Zahović-Tavares na trenutke stala tudi v liniji, bi to lahko bila tekma za Gregorja Bajdeta, katerega vrnitev iz posoje je najbrž (za zdaj) edina resnično kisla zgodba mariborske pomladi.

Proti Domžalam se je že pripravljal za vstop, pa si je strokovni štab premislil. Tokrat se je šel segrevati zadnji, še Valon Ahmedi, Luka Uskoković (!) in Aleksander Rajčević so dobili prednost pred njim, Saša Gajser pa je po prvi od le dveh minut sodnikovega podaljška klical Rajčevića za vstop v igro, kar le potrjuje mariborske težave z menjavami, ki so se dogajale že v Kopru in Krškem. Kot da leva roka ne ve, kaj počne desna. In obratno. Milaničve besede, da na Bajdeta še računa, so zato toliko težje razumljive, potem ko mu je jeseni namenil doslej – šest minut.

Tovrstne poteze namreč kažejo, da mariborski strokovni štab včasih govori eno, počne pa drugo. Vprašanje tudi je, koga razen Viol, ki mu namenjajo neizpodbitno podporo ob vsakem vstopu, tako pozni vstopi Aleša Mertlja dejansko zadovoljijo? Mariboru se je igra sesuvala in če bi podaljšek trajal še tri minute, bi imel Handanović najbrž še precej več dela, kot ga je že imel. Pri čemer je zavladal občutek, da je Maribor sam Olimpijo povabil pred svoj gol: najprej z zapravljenim zicerjem, nato še z menjavama.

Milanič v letošnji sezoni kar nekajkrat ni izkoristil možnosti (vseh) menjav, povrhu se je klub tokrat odločil in Sandija Ogrinca uporabil na tekmi mladincev proti Rudarju, čeprav bi nemara bolj prav prišel na derbiju, kjer se je dvakrat že izkazal. Vse to so poteze, ki čudijo in vsekakor ne prinašajo rezultata, obenem pa tudi ne nedvoumnih, eksaktnih in jasnih odgovorov. Vsaj tokrat ne pozitivnega. Je pa res, da ima Maribor pet krogov pred koncem 68 točk, toliko, kot jih je imel lani po koncu prvenstva. Kar je vsekakor napredek. Toda hkrati vemo, kaj o lastnih pričakovanjih pravijo glavni akterji kluba.

FullSizeRender 4

Novaković: zicer & gesta

Beseda, ki bo najbrž podpisala igre Milivoja Novakovića v Mariboru, bo zicer. Skoraj ziher. Drugače bi šlo skoraj težko. Ni seveda edini, ki je imel v tej sezoni zapravljeni zicer proti Olimpiji: Luka Zahović bi najbrž pokalni dvoboj z golom na prvi tekmi odločil že v Ljubljani.

Toda Novakovićeva težava je, da bi mu nekateri radi pripeli tudi nadimek »kretničar«, ker da toliko usmerja, bolje, krili z rokami. Če se je Marko Šuler v intervjuju v Večeru dobro pojasnil, kako in zakaj uporablja svoje izkušnje kot avtoriteto, je pri Novakoviću še vedno v zraku vprašanje, čemu se ga bojijo ne samo tekmeci, temveč tudi soigralci, včasih sodniki in povrhu še njegov trenerski štab. Da, bojijo. Nihče mu ne upa ničesar niti pripomniti, ko zapravi takšne zicerje, kot je bil znova tokratni. Milanič ga niti s priimkom ni omenil, češ, le zapravljena priložnost.

Pri čemer seveda ne moremo pozabiti Novakovićevih prejšnjih zadetkov na derbijih, sploh tistega na prvem letošnjem derbiju v Ljudskem vrtu. In hkrati niso težava zicerji sami po sebi. Težava je dramaturgija tekme, ki jo taki zapravljeni zicerji povzročijo. Še bolj pa Novakovićeve poteze na igrišču.

Če bi se »Novagol«, ki je v PLTS za Maribor na 34 tekmah zabil solidnih 14 golov, s tem, ko kasneje krili soigralcem, jezil sam nase, kot se zdi včasih pri Šulerju, to najbrž ne bi škodilo Mariboru. Mu je pa škodila situacija na koncu tekme, ko je resda sodnik Andrej Žnidaršič v svoji edini sporni situaciji na tekmi (sicer je vsaj nas presenetil z umirjeno, zelo nekomunikativno sodniško predstavo) bojda trčil z Alešem Mertljem, Novaković pa je kar prenehal igrati, ker je sam presodil, da je tudi nad njim bil storjen prekršek. Morda res, toda Novaković bi svoj renome bolje vnovčil, če bi zicerje pospravil v mrežo, kot pa da se na trenutke še vedno zdi, da želi igrati na karto svoje zlasti reprezentančne kariere. In da ima tako nesporno avtoriteto, da sam odloči, kaj je prekršek in kaj ne.

Delno to seveda lahko razumemo, vendar Novaković je v tisti akciji pustil soigralce na cedilu, hkrati pa pokasiral rumeni karton, ki mu ga je za ugovarjanje Žnidaršič kot eden redkih sodnikov sploh upal pokazati. Glede nato, da še ni znana njegova prihodnost, saj mu konec sezone poteče pogodba, je na mestu vprašanje, zakaj ga je Milanič zdaj vključil v prvo postavo, če ga je proti Rudarju in Domžalam pustil na klopi, pomlad pa je povrhu dala kmalu tudi dokaj neudoben občutek, da se Marcosa Tavaresa in Luke Zahovića preprosto ne menja.

In ko potem še gledamo največje fuzbal derbije, kjer je Real v zadregi, ker pušča Morato na klopi, ali ko na drugi strani Marcus Rashford dobiva prednost pred Wayneom Rooneyjem, so vse to legitimna vprašanja tudi za Maribor. Pa ne, ne spet tista, zakaj trenutno ne pridejo Sirk, Celar in Hajrić niti do klopi. Temveč zakaj je to modus operandi. Hkrati pa je vprašanje za Milaniča, ki mu res ni bilo do pogovarjanja po tekmi na novinarski konferenci, zakaj so na koncu visoke žoge šle na Zahovića ne pa na Novakovića. Tokom sezone smo se pač naučili, da v Mariboru rade volje govorijo po zmagah, po remijih ali tekmah, kjer bi »morali« zmagati, pa želijo čimprej… Na delo.

FullSizeRender 7

Hadžić na koncu pravi za Olimpijo

Videti Nemanjo Mitrovića, kako z žarom v očeh razlaga o Safetu Hadžiću, je že ugotovitev sama po sebi. Za moštvo, ki je zamenjalo štiri trenerje od septembra do aprila, to ni majhna stvar. Da je že na treningih drugače, pravi Mitrović, upravičeni kapetan moštva, ki je – tako kot Hadžić – zelo dostojno, športno in pošteno čestital Mariboru za sicer še teoretično neosvojeni naslov.

Pomlad 2017 bo šla v zgodovino kot morda celo prelomna pomlad, ki bo vsaj srednjeročno odločala o prihodnosti Olimpije, vendar v zgodbi bodo nekje v ozadju vseeno izstopali vsi štirje obračuni z vijoličastimi. Ali pa bi vsaj morali. Čeprav ni šlo ne Luki Elsnerju, ki je izgubil oba derbija, ne Marijanu Pušniku in je spakiral tudi Ranko Stojić, moštvo pa je globoko v aprilu sploh prvič zmagalo po razprodaji točk, je Olimpija izločila Maribor iz pokala ter prestavila njegovo slavje, pozabiti pa ne gre niti na prvi spomladanski derbi, ko je Olimpija dajala vsaj občutek stabilne ekipe, ki je klecnila le v eni akciji, ko je Zahović zabil in se je Maribor neulovljivo začel oddaljevati od Olimpije, ta pa od ubranitve naslova. Vsekakor pa tisto ni bila tako stabilna Olimpija, kot je preglasno in prepotentno napovedoval Branko Ilić.

Hadžić je Olimpijo pokrpal najprej tam, kjer je imela največ težav. V obrambi. Tam, kjer je beležila poraze. Pod Hadžićem na šestih tekmah še niso izgubili (dve zmagi, štirje remiji), pri čemer ni nezanemarljivo, da ima pred Nejcem Vidmarjem prednost Rok Vodišek, ki ima vse karakteristike (bodočega) prvega, še bolj pa neobremenjenega golmana (vzamite za primer Matka Obradovića pri Mariboru), Hadžić pa je Mitroviću našel na sredini primernega partnerja: Arisa Zarifovića. Ta trio je vsaj tako stabilen kot trojček Handanović-Šuler-Defendi. In ob taki obrambi lahko Olimpija vsaj koliko-toliko zadiha, čeprav je na derbiju znova kmalu postalo evidentno, da se takoj zatem začenjajo problemi z igro Olimpije. Ki je pravzaprav ni, če odštejemo protinapade in strele od daleč ter prekinitve. V prvem polčasu Olimpija ni prikazala veliko, kot je priznal tudi Mitrović, pri čemer jim poškodba Nika Kapuna nikakor ni šla na roko, je pa vrnitev Danijela Miškića ob Alexandruju Cretuju vnesla nekaj obrambne samozavesti na sredini.

Čeprav imajo zmaji v Abbasu najbrž še najbolj agilnega igralca ta hip, ima Olimpija v napadu premalo energije, ki je prav v ključnih trenutkih zmanjka bodisi Blessingu Elekeju bodisi Andražu Kirmu in še najbolj Leonu Benku, ki ima precej več motiva kot kondicije. Ali pa je nato Handanović vzel še nekaj tiste prepotrebne samozavesti: sploh Elekeju s fantastično obrambo. Da je 0:0 pošten in realen rezultat, je iz ust Mitrovića in Hadžića delovalo kot spodbuda, a je veliko povedala hkrati Mitrovićeva (samo)kritika o tem, da se bo potrebno na preostalih petih tekmah pošteno potruditi za drugo mesto, saj ne Domžale ne Gorica ne popuščata. In čeprav je kapetan še aktualnega državnega prvaka, je minulo pomlad kar dvakrat v eni izjavi označil za sramotno, kar kaže, da so se Ljubljančani, vsaj tisti, ki so nosilci igre na igrišču, ne samo sprijaznili z letošnjo sezono, temveč pogledali lastne predstave tudi realno, da so naslov sami izpustili iz rok. Morda tudi zato lažje tekmujejo z Mariborom, ki so mu že drugič to pomlad prekrižali načrte.

FullSizeRender 5

Glavna zvezda: derbi

Derbi je tako izstopajoč v slovenskem fuzbalu, da se opazi tudi to, da Zlatka Zahovića po doooooolgem času na derbiju ni bilo na klopi. Kdo ve, zakaj, naše ugibanje, da gre, kot je v preteklosti že povedal Milanič, običajno na klop Maribora, ko presodi, da bo s tem moštvu dodatno pomagal. In da tokrat moštvo te pomoči ni potrebovalo, čeprav bi nemara jo, vsaj sodeč po videnem.

Ker so bili aprila na sporedu kar trije derbiji, skupaj pa šest, pri čemer bi morali videti še sedmega, a se je NZS pač odločila, da superpokala ne bo več (ne da bi komu sploh kaj o tem rekli, razložili ali odgovorili), je to več kot dovolj, če ne celo preveč, čeprav – kot se je pokazalo na vseh letošnjih in nasploh v zadnjih dveh sezonah – derbijev najbrž res ni nikoli preveč.

Na Urbani.si smo že izražali idejo, da bi nemara NZS lahko bolje premislila o terminih tekem, še zlasti derbijih, ki se jih je ob evropskih uspehih Maribora še posebej nespretno premikalo iz avgusta na spomladansko predkolo ipd. Če žreb dokaj spretno določi razpored prizorišč, je tokrat nespretno tekma padla ravno med prazniki, čeprav je bil obisk v Stožicah zelo zadovoljiv – še zlasti glede na razliko na lestvici.

Igralec tekme: Jasmin Handanović [Maribor].

FullSizeRender 3

Komentarji

komentarjev