Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [2:2]

Slavje naslova, ki napoveduje »nove« stare čase

In je ratalo. Maribor je še štirinajstič prvak. Pika. Postal je – gledano zgolj iz tokratne perpektivne – tako, da še ni rabil niti žoge brcniti proti Gorici. Mirno je počel svoje, potrpežljivo čakal in predstavil retro verzijo Milaničevega fuzbala. Matjaž Šalamun Šalca je Marcosu Tavaresu kar čez zvočnike sporočil, naj ne jemlje dopusta do 27. maja, ker bo na ploščadi pač treba dvigniti »kanto«. In to je bilo to, kar zadeva borbo za naslov. Ni prišel sladko v Ljubljani, a prišel je.

Gol Luke Zahovića na prvem spomladanskem derbiju je nakazal, da bo Maribor svoje povedal na igrišču. Za razliko od Ranka Stojića, Milana Mandarića in Branka Ilića, ki so se en za drugim poslovili, umaknili ali preprosto umolknili, njihove izjave pa imajo zdaj, tudi v takratnem kontekstu, nešampionski pridih, da ne rečemo elemente usodnega podcenjevanja. Maribor je imel letos za slovenski nogomet šampionski pristop. Ni še sicer padla končna ocena, ali ga je streznil lanski ljubljanski žur, to bo pokazalo podaljševanje pogodb, morda najpomembnejša stvar, ki trenutno čaka klub, poletni prestopni rok in evropske tekme, ki bodo pokazale, kaj se je spremenilo od Astane. Kar še zdaleč ni nepomembno dejstvo, saj je Mitja Viler na tiskovni konferenci razložil, da je bolje igrati kvalifikacije za ligo prvakov, saj ti ponujajo več. Ja, če preskočiš prvo oviro.

Maribor pa ima s preskakovanjem ovir – ne glede nato, da je suvereno in zasluženo postal prvak, kar so mu čestitali in priznali tako Domžalčani, Ljubljančani in zdaj še Goričani, trije najresnejši tekmeci, ki so Mariboru ponudili (pustimo Aluminij) največji odpor po Levskem, Aberdeenu in Gabali – vseeno nekaj težav. Ko res mora zmagati, ko ima nek cilj neposredno pred sabo, ima težave. Tega ne gre zanikati. Gorice ni šlo premagati, povrhu so doma dvakrat zaostajali in prejeli dva gola, pri čemer so bili pri obeh milo rečeno izigrani. Gorica je povrhu dominirala v prvem polčasu, čast čage in slavja je rešil Novaković. Ni ravno kul odpirati šampanjec, če si izgubil doma na tekmi, kjer bi se naj slavilo in pokazalo, zakaj si prvak.

In Maribor je pokazal ravno to. Zakaj je letos prvak. Ker se je konsolidiral, ker je našel tisto, kar mu očitno prinaša naslove, četudi je bil dokaj kiselkast občutek ob polčasu. Viole so se letos – sploh spomladi – izkazale z navijanjem, vrnile so nekatere »greatest hits« iz repertoarja in skušale vključiti vzhodno (in občasno zahodno) tribuno, da bi proslavili naslov. In so ga, naposled, vsi. Maribor je štirinajstič prvak. Če bi postal prejšnji krog proti Olimpiji, bi bilo toliko slajše in pomagalo bi, če bi Olimpijo izločil še v polfinalu pokala ter tako dali sami vedeti, kakšna so razmerja v slovenskem nogometu in bi nekoliko v kontekst postavili lansko sezono. Zdaj se namreč ne zdi tako suvereno mnenje, da je Olimpija postala prvak, ker je Maribor imel res grozljive težave. Nak. A saj nikoli ni šlo za Olimpijo. Lani sta si tekmeca razdelila dva remija in po eno zmago, le Hentyjev šov nad Boharjem za (ne)častno slovo Anteja Šimundže je bil izrazito enosmeren, vse ostale tekme sta bila tekmeca tu-tu.

FullSizeRender 7

Maribor letos ni reševal sezone na tiskovnih konferencah, v časopisih ali na socialnih omrežjih. In predvsem ni menjaval trenerja, kar je stalo zlasti Olimpijo hudo veliko, tako veliko, da imajo s Safetom Hadžićem solidne rezultate, on pa ne ve, kakšna je njegova prihodnost. Niti ni bilo občutka, da jo rešuje. Se je pa pokazalo, da je bila Milaničeva jesenska igra, ki je zares zaživela le še v Novi Gorici (4:2), le preblisk, ki ima velike oči, a je bil tudi pozimi točkovno »poglihan« z Olimpijo. Lepa igra ni prinesla naslova, kar pa ne zmanjšuje efekta Dareta Vršiča, ki je tako jeseni kot zgodaj spomladi pogosto sam igral in bi podajal še sebi za gole, če bi le lahko. Zdaj je razlika petnajst točk – pred Domžalami. Tista Milaničeva želja, da bi osvojili rekordno število točk, je skopnela takoj po tekmi v Ljubljani, Maribor zdaj nabira pač točko po točko z igro, kjer je točka garantirana, zmaga pa bonus.

»Trdo delamo, da bi naše navijače osrečili in da smo vsi skupaj moštvo, Štajerci, vsi zadovoljni. Velika stvar je, da smo potrdili 14. naslov. Ponosni smo lahko, prepričan sem, da tudi naši navijači,« je bolj ugibal Milanič. Seveda so navijači, ki so se zapodili za igralci, zadovoljni z novim naslovom. Kar pa ne pomeni, da bo vzdušje v Ljudskem vrtu navdušeno nad »pragmatičnim« fuzbalom. Ne pozabimo, Milanič je razočaral vsaj tako Zlatka Zahovića, ko je leta 2013 čez noč odšel, kot je bil Milanič razočaran nad publiko, ker ni sprejela (trenerske) filozofije, kjer je rezultat nad vsem. Tudi nad mukotrpno igro, ki zdaj kljub prvemu naslovu muči Vrhovca, Pihlerja in še koga. Navijaška in tudi novinarska mentaliteta pač stežka vselej vidi, prepozna logiko: takšna igra je potrebna naslov in samo s takšno igro je v Evropi kaj možnosti, če ne želite videti Trenčina.

»Zjutraj sem v sejni sobi gledal in prijel pokal, ki ga moštvo dobi za osvojitev naslova. Začutil sem neverjetno željo. V tistem pokalu je vse noter, kar se dogaja skozi eno leto. Je težek, lep, kompakten, takšen kot mora biti cela sezona,« je zanimiva in uporabna izjava trenerja, ki ima zdaj peti naslov z Mariborom. Toliko jih imata še Jasmin Handanović in tudi Dino Hotić (s precej manjšo minutažo v prvih štirih primerih). Šest jih imajo Aleš Mertelj ter Mitja Viler in Aleksander Rajčević (ki imata še po enega s Koprom), sedem pa Marcos Tavares. Vse igralci, ki so še tukaj in za katere se, tako ali drugače, samoumevno zdi – ali pa klub pač daje takšen vtis – da so še tukaj.

Milanič je povedal, da želi naslov deliti z navijači, čeprav je prav njegova igra delu navijačev gotovo tuja. Ni težava, da prevladuje goli rezultat, problem je, če so zraven šteti tudi remiji (Celje, Krško, Koper, Olimpija, Gorica). Ne glede nato, da je, če odmislimo pokal, Maribor nepremagan celotno pomlad. Kar je velik napredek glede na lansko leto (štiri kroge pred koncem imajo 69 točk, točko več kot lani po koncu sezone).

Dvoje torej drži, da vijolice cvetijo spomladi in da ima Milanič resnično rad ta svoj romb. Zakaj svoj? Ker ga vsi pač težko pogoltnejo in ker terja tudi estetske kapacitete plebsa. A s kanto v roki to veliko zdaj ni pomembno. Bo pa poletje. Milanič je nekoliko nenavadno, a vendar odgovoril tudi na vprašanje o tem, s kakšno ekipo si želita v Evropo: on in Zahović. »Kako se bo pripravil na poletje, vam bo športni direktor povedal sam. Klub ažurno objavlja podaljševanje pogodb.« Že res, toda letos smo večkrat dobili občutek, da nemara Milanič sam izve o pogodbah takrat kot vsaj koliko toliko širša javnost. Kar ni nezanemarljivo, saj je zaradi odločitev v pisarnah dobil nazaj Luko Zahovića, na stranski tir postavil Sintayehuja Sallalicha ter nelagodno pogleduje na klop, kjer je nerazumljivo obtičal Gregor Bajde, ki bi mu, gledano na pomlad, bolj godilo, če bi ostal v Italiji. A vse te odločitve spadajo v preverjeni koncept, ki je Mariboru doslej prinašal ne le naslov, temveč tudi evropske uspehe. Ima pa Milanič vseeno eno veliko željo: “V novi sezoni bi rad videl, da bi imel vsak na svojem mestu konkurenco. Prepričan sem, da bo športni direktor sestavil tako ekipo.”

The Who so nekoč peli »meet the new boss… same as the old boss« in to je zdaj paket, ki ga Milanič razkriva v sezoni, ko se naj bi vse postavilo na svoje mesto. In se je. Šalca je napisal na facebooku, da so lani lanto lahko samo povohali malo (prek Trojan). Je pa nekoliko zgovorno, da so igralci »pozabili« zalivati s šampanjcem Darka Milaniča na tiskovki, kot je priznal Mitja Viler. »Bomo pa začeli novo tradicijo,« je zato navrgel v svojem stilu. Morda bo ena teh prepevanje Marcosa Tavaresa, ki ima, ne pozabimo, novo dvoletno pogodbo. In čeprav Tavares nima kdo ve kakega glasbenega x faktorja, ima vsekakor boljšega od Pivovarne Laško, ki je pričakovala, da bo njena akcija marketinški uspeh. Čeprav se tokrat podatki o številu gledalcev razlikujejo (8.500 novinarji, 6.000 klub), je 1960 pločevink piva, ki jih je napovedal za južno plošča Šalca, bolj skromno darilo. Morda pa je prav racionalnost, tako na igrišču kot ob njem, tisto, kar bo Mariboru zagotovilo, da bo dolgoročni model letošnja, ne lanska sezona.

FullSizeRender 5

Novakovićev doppelpack

Zadetka številka deset in enajst v tej sezoni, skupaj jih je za Maribor zabil šestnajst na petintridesetih tekmah. Kar je precej soliden izkupiček, ne glede nato, da statistika ne vodi evidence zapravljenih zicerjev, s katerimi bi Maribor nemara že lani osvojil štirinajsti naslov. Ga ni, zato ga je letos in Novaković je prišel do svojega prvega slovenskega državnega naslova tudi zaradi njegovih zadetkov. Prvega mu je s svojo tretjo, lepo asistenco sezone serviral Matej Palčič – kar še vedno deluje bolj izjema kot pravilo -, drugega s kota Valon Ahmedi. Ko je tako »in the zone«, ko je tako »noter«, je Milivoje Novaković najbrž vreden vsakega evra. Ko čaka, gara, rinta, tudi krili, usmerja, nerga, ampak se predvsem bori, je neusmiljen stroj za zadetke.

Zanimivo bo zatorej videti, ali bo Novaković med tistimi starejšimi, ki jih bo Milanič spočil na tekmah z Aluminijem, Celjem, Radomljami in Krškim. Že njegovo (ne)igranje bo veliko povedalo o tem, če bo Novaković podaljšal pogodbo. Sodeč po golu Aberdeenu, zavzetosti zlasti proti Olimpiji in potrpljenje, ko se je znašel na klopi (sicer manj kot Marcos Tavares, a večkrat kot Luka Zahović), ima Novaković gotovo še vsaj eno sezono nogometa v nogah. Zdaj, ko ima tudi naslov, je najbrž pozabil očitke, izrečene po prihodu, da ni vse na takšnem nivoju, na kakršnem je upal, da bo. Tudi če nivo ni takšen, kakršnega je pričakoval, je bilo za naslov treba garati. A tudi Maribor je letos na precej višjem nivoju kot lani, ne glede nato, da je Novaković lider bolj izven igrišča kot na njem, čeprav ga krasita borbenost in pristop.

Oba gola sta pokazala, da je lahko Novaković tista nujna rešitev v Milaničevem rezerviranem fuzbalu, da za zdaj še ne zapišemo izhod v sili. Maribor je bil tokrat zelo nevaren z visokimi žogami, kar je priznal tudi Miran Srebrnič. In gotovo je imel v mislih bolj ali manj le Novakovića, ob prekinitvah še Šulerja.

FullSizeRender 9

Mariborske notranje rezerve: Ahmedi, Ogrinec, Bajde…

Priznamo, da smo kar malo poškilili. Valon Ahmedi? Komaj drugi članski prvoligaški nastop v vijoličastem za nekdanjega mladega albanskega reprezentanta, ki je iz Celja prišel pred dobrim letom dni in od takrat zbral – do te tekme – le en sam nastop, prav proti Gorici, v lanskem zadnjem krogu. Devetnajst minut na šestnajst minut podlage iz pokalnega debija proti Zavrču. Nato so ga odstranile poškodbe, a ne v celoti, saj je na treningih znal celo izpasti iz dvaindvajseterice, ker Milanič za tako kreativnega, spretnega in predvsem svojeglavega igralca pač ni našel prostora.

Zakaj se je torej zdaj, ko je Maribor imel – izvemši Novakovića – precej več preglavic v napadu kot pa v sredini, odločil zanj? »Ahmedija sem dolgo čakal. Velik talent, ki ga nisem imel na treningu v kontinuiteti več kot 14 dni. Drugi polčas je bil odličen,« ga je radodarno pohvalil Milanič. Hm. Ahmedi ni bil v kontinuiranem procesu? Letos je v tretji ligi za b moštvo igral na štirinajstih tekmah, zbral ne samo 1.177 minut, temveč tudi šestkrat zabil. Res je, da je bil tudi poškodovan, toda b moštvo je na poti do naslova v 3. SNL – sever lahko računalo nanj, ko ga je še kako potrebovalo.

Ahmedija izpostavljamo zato, ker ima – podobno kot prej Sintayehu Sallalich, s katerim si delita sposobnost hitrega preigravanja, ne pa tudi natančne podaje v protinapadu, je pa Ahmedi podal Novakoviću iz kota za drugi gol – karakteristike, ki jih publika (rada) vidi in rabi bolj kot Milanič. Razigral se je na levi strani, povzročal Goričanom precej preglavic in delno poskrbel, da se gostje v drugem polčasu vsekakor niso več počutili tako udobno na sredini, kot so se ob Aleksu Pihlerju in Blažu Vrhovcu, ki sta zdaj znova tam, kjer sta bila zgodaj jeseni. Da, Maribor zelo pogreša Marwana Kabho na tekmah, kjer tekmec zavoha negotovost. In še bolj pogreša Dareta Vršiča, saj se Dino Hotić peha najprej za svoje mesto na igrišču in mu potem zmanjka tisto malo za zadnjo podajo, ki je Marcos Tavares kakopak na poziciji na vrhu romba nikakor nima.

Zdaj pridejo tekme, kjer bo Milanič lahko razporejal čas in kjer bo rezultat še vedno štel, ne bo pa več imperativ, čeprav je glede na Milaničeve odločitve po pokalnih tekmah z Olimpijo bolj malo verjeti, da bo odstopal od vrnitve od osnovnega 4-4-2 koncepta, kjer je zadetek posledica garanja na sredini (in ne obratno). V takem konceptu je prepotenten igralec najbrž tudi Sandi Ogrinec, ki za mladince, ko se tja vrne, gladko zabije. »Mladinska ekipa se bo borila za osvojitev svojega prvenstva, zato ne bo nobenega eksperimentiranja. Skušali bomo v štirih tekmah spočiti starejše in dati priložnost tistim, ki so stalno tu, delali in si zaslužijo priložnost.«

Recimo, da razumemo. A eno so besede, kar smo letos že videli, drugo pa dejanja. Gregor Bajde sliši iz kroga v krog, kako se nanj računa. Očitno le zato, da sedi na klopi. Milanič namreč odpravlja posledice in ne vzroke, zato je poslal Damjana Boharja, okrepil desno stran, da bi se kaj več podalo trojici pred golom, kot da bi posegal v več kot očitno v zadnjih krogih nezamenljive. Že res, da ima Maribor rezultat, toda šest zmag in štirje remiji ob izpadu iz pokala niso ravno »evropska« forma. Vsaj ne tista, za katero Tavares razlaga, da bi morala biti ciljno naravnana vsaj na skupinski del evropske lige.

Maribor ima zaledje v kadru: Ahmedi, Ogrinec in Bajde bi morali dobivati izdatno minutažo, zdaj, ko se bo spočilo starejše. Celo menjava v vratih se ne bi zdela tako napačna, še zlasti glede nato, da še vedno ni znana prihodnost Handanovića in bi Maribor (zlasti Mitja Pirih) lahko z Matkom Obradovićem preveril, kakšne so dolgoročne rešitve, saj je bila izkušnja na tekmah z Olimpijo precej bipolarna.

Celar, Štor, Hajrić so v b ekipi dali od sebe vse, kar se je od njih pričakovalo in želelo. In potem sta tu Aleš Mertelj in Aleksander Rajčević, ki bi prav tako želela svoje minute. Rajčević jih bo morda dobil še prej, zdaj ko se je poškodoval Defendi (že v prvem polčasu si je zvil gleženj, zdravnik je svetoval Milaniču, naj ogreje Rajčevića), Mertelj pa najbrž tudi. Mariboru doslej rotacije, vsaj take, ko nima česa izgubiti, niso uspevale najbolj estetsko, čeprav bi se Milanič lahko spomnil, da so lani v Ljudskem vrtu kljub porazu z Gorico (2:3) v zadnjem krogu navijači glasno zaploskali mladim igralcem. Tistim, na katere so upali v tej sezoni. Milanič torej vseeno ve, kako priti do aplavza tudi takrat, ko rezultat ni v ospredju.

FullSizeRender 3

Kam torej spada Gorica?

Miran Srebrnič deluje ravno prav skromen, ko je skromnost tisto, kar Gorica potrebuje. In ta skromnost je stabilizirala klub na robu propada (beri: za las uspešne kvalifikacije za obstanek z Aluminijem pred dvema letoma, ko je Srebrnič znova prevzel moštvo). Toda Srebrnič iz devetdesetih prinaša tisti draž, čar, žar, ko skromnost lahko ostane zgolj lepa čednost, klub pa golo povprečje. Gorica je šla pač dlje, kot je to storilo Celje, poleg Maribora torej trojica klubov, ki so v ligi od začetka. In ni nepomembno, da sta Darko Milanič in Miran Srebrnič, nekoč sodelavca, edina trenerja, ki bosta dočakala konec sezone na svojih klopeh. Lani sta zdržala še Luka Elsner (Domžale) in Tomaž Petrovič (Krško), letos je vseh osem preostalih klubov zamenjalo trenerje. Nekateri po večkrat. Tako Radomlje kot Olimpija.

Morda so tudi zato bili obračuni Maribora in Gorice izenačenost v ozadju, kot da na Gorico nihče ni dobro računal, fokus pa je bil, pričakovano, na derbijih in na letečo igro Rožmanovih Domžal. Goričani so Mariboru zabili kar šest komadov na štirih tekmah (tako kot Domžale kar pomeni, da Domžale niso edine, ki tako igrajo proti Mariboru), izvlekli po zmago doma in remi v gosteh, vsakič pa ugotavljali, da so Mariboru res blizu, a še vedno daleč, kot je pokazal tudi pokalni četrtfinale, ko je vijoličaste rešil – sploh če se spomnimo sodniških odločitev v Ljudskem vrtu – gol v gosteh. Gorica ni bila eno tistih moštev, po katerih bi Maribor lahko tarnal, češ, če se proti nam vsi branijo, se težko pripravimo na Evropo.

FullSizeRender

Ključna odlika Srebrniča ostaja, da je na nek način ostal igralec, a se vselej zaveda vloge trenerja. Ima tisto, česar Luka Elsner denimo nima. Zmagovalno miselnost in vse štiri državne naslove z Gorico. Čeprav govori mestoma komaj polglasno, ne povzdiguje glasu, ne rohni in predvsem ne želi ugajati nikomur. Tukaj je za svoje fante, svoj mlad kader, kjer iz Andrije Filipovića in Rifeta Kapića to pomlad dela podobno, kar je počel z Blessingom Elekejem, Andrejem Kotnikom, Gregorjem Sorčanom in drugimi. Srebrnič je postal, kot radi rečejo Goričani zanj (in ne klub sam), institucija.

Tovarna kompaktne igre z navdahnjenimi posamezniki, ki lahko pokažejo, kar je pokazal Dejan Žigon s prvim golom ali Osuji z drugim. Ko se Gorica sestavi – in v Mariboru je potrebovala približno dobrih deset minut v obeh polčasih -, je vijoličastim domala enakovredno moštvo. Pa ne samo Mariboru. »Po tihem smo upali na ta mesta, imamo možnost biti celo drugi. Pokazali smo, da spadamo v ta krog. Vsaka točka je pomembna,« je povedal Srebrnič in nihče mu ne more oporekati. »Odigrali smo dobro tekmo, bilo je nekaj naivnosti, a je razumljivo, ker smo še v procesu dozorevanja. V tekmo smo šli brez prevelikega rešpekta, točka je realna na koncu.«

Srebrnič niti za hip ne pomisli na samocenzuro, ki je sicer redka v našem nogometu, še manj pa na polikanost ali uglajenost, ki je je precej. Zato ima tisti »šmek« garaškega branilca, ki mora garati ali celo popravljati zapravljeno v napadu. Srebrničeva Gorica je – ob Domžalah, ki pa se z vlogo tekmeca iz ozadja težje spoprijemajo – nemara najboljše moštvo ta hip za razvoj mladih igralcev, kar smo lani pripisovali Tomažu Petroviču in zgodbi Krškega. In zdaj pogledujejo višje od četrtega mesta, čeravno jim prav Celjani še ne pustijo dihati. Če bi le imeli še na glavni tribuni tako zvesto, glasno, fanatično podporo, kot jo imajo v Terror Boys, ki so spomnili prav na draž devetdesetih, bi Gorica bila tihi favorit ob (morebitnih) kiksih Domžal in Olimpije. Evropa pa bo znova, kot kaže trenutno, nagrada. Ko bi le trajala dlje kot lani (proti Maccabiju)…

FullSizeRender 6

Ponisov strahopetni tek v slačilnico

Do zadnje sekunde Roberto Ponis ni bil le suveren. Ne ne. Bil je tak, kakršni so slovenski sodniki najraje. Nasilno avtoritavni. Ja, nasilno. Ponis ni storil napake, ker ni Gorici dosodil penala, ko je padel Andrija Filipović. Ga fant niti iskal ni, kar se je na posnetku lepo videlo, od blizu pa najbrž še boljše. Nerodno je padel – da estetika padanja sodnikom ni nepomemben faktor pri njihovih odločitvah, ve najboljše Mitja Viler – in kar je zaskrbelo, ni bil le njegov padec, temveč Ponisovo cincanje. Piščalko je nesel k ustom, nato čakal in na koncu Goričanu pokazal rumeni karton. Za padec, ki je bil precej bolj posledica nerodnosti kot golo simuliranje. Pa dobro, to še vzamemo v zakup, toda Ponis je nato šel nadirati Filipoviću, ki mu niti ni bilo kaj prida do debate. Ponis je na vsak način želel dati vedeti mlademu nogometašu, kdo je tukaj glavni.

Podobno je Ponis storil z Vilerjem v nadaljevanju, ko se je odločil, da mu bo pač še kaj povedal. Strogo, resnobno, avtoritativno. To, kar pač slovenski sodniki najraje počnejo: govorijo o svojem sojenju in svojih odločitvah. Toda ta svojeglavost in občutek, kot da ne spadajo (dol) na nivo igre slovenskega fuzbala, se je pokazala ob koncu obeh polčasov. Roberto Ponis je tako odpiskal konec prvega polčasa, da ne Goričani ne Mariborčani ne stadion ne njegovi sodniški kolegi niso vedeli, kaj je pravzaprav odpiskal. »Že na koncu prvega polčasa nismo vedeli, kaj je piskal. In ne, ni nas obvestil, da bo piskal ob 90:00,« je Darko Milanič odgovoril na naše vprašanje, Srebrnič pa prikimal, ali je Ponis – po predhodnem pogovoru z varnostno službo, obema moštvoma in še kom – obvestil koga, da bo piskal točno ob izteku igralnega časa, vedoč, da bodo navijači stekli po drese, hlačke, štucne, gate, kopačke, vezalke, bidone, žoge.

Slovenski sodniki ves čas delujejo, kot da imajo vse pod nadzorom. Lično si popravljajo slušalke, mično naželirani radi govorijo in večinoma, da ne bo pomote, dobro opravljajo svoje delo. Marko Šuler bi moral dobiti rumeni karton za kričanje nad Matejem Vojsko, drugim pomočnikom, ki je pravilno videl, da je Viler pri drugem golu Gorice zaspal pri ofsajd zanki. Ponis mu ga seveda niti slučajno ni upal pokazati. Ker so sodniki pri nas avtoritativni tam, kjer si drznejo biti. Ampak če to še razumemo, ne more biti nobenemu sodniku v ponos tako strahopeten tek v slačilnico in to pri 2:2 in tekmi, ki bi se lahko nagnila v obe smeri in prinesla morda tri nujno potrebne točke Gorici v borbi za višja mesta, Novakoviću hat-trick, Ljudskemu vrtu eksplozijo, skratka karkoli. Če bi moštvi o tem obvestil prej, nič hudega. Bili ste opozorjeni. Morda bi kdo v žaru borbe na to pozabil, ampak vseeno, bili bi opozorjeni, da bo ob 90:00 tekme konec.

Tako pa je Ponis pokazal, kaj se zgodi, ko slovenski sodniki naenkrat postanejo stvaren, oprijemljiv del tega našega fuzbala. Ko postanejo del zgodbe igralcev, navijačev, odločitev. Tudi njihovih. Kar naenkrat Roberto Ponis ni več avtoritativno razlagal, robantil ali suvereno racal po igrišču. Nak. Oddrvel, odšprintal, odvihral je v slačilnico, odpiskal pa, ko je že bil v teku. To ne more biti v ponos ne njemu, ne njegovi ekipi, še najmanj pa našemu nogometu. In še najmanj predsedniku Radenku Mijatoviću, ki prihaja prav iz sodniških vrst. In medtem ko nekateri naši novinarski kolegi v Delu pišejo, pardon, navijajo, da naj Damir Skomina, ki v PLTS spregleda eklatantne roke, čiste penale in še kaj, sodi kar finale lige prvakov (čeprav vemo, da sojenje v domači ligi nima praktično faktorja, ko si na nivoju Skomine), drugi vidimo, kaj se zgodi pa na (našem) terenu. Strahopeten tek v slačilnico.

Igralec tekme: Milivoje Novaković (Maribor).

FullSizeRender 4

Komentarji

komentarjev