Fuzbal

Pet ugotovitev: Radomlje – Maribor [1:1]

“Tega” Maribora ne – kakšnega pa?

Vedno radi pišemo pet ugotovitev. A v zadnjih krogih smo, priznamo, začutili, da je to vse bolj če ne že naporno, pa vsaj inovativno početje. Več se namreč ugotavlja po tekmah in še bolj pred njimi ter tudi napoveduje, med samimi tekmami pa je ugotovitev, zakaj Maribor trenutno igra tako, kot igra, bolj pet ugibanj. In ugotovitev bore malo. Vsekakor stežka za pet.

Maribor je namreč trenutno moštvo, ki je z mislimi komaj na igrišču. Če bi bilo, potem ne bi bilo že pet tekem brez zmage, pri čemer mu gola ni zabila zgolj Olimpija. Če se je proti Domžalam izšlo ravno na začetku, v osmi sekundi, se Maribor zdaj zažene le na začetku, potem pa se mu, vsekakor najkasneje do polčasa, vse nekako ustavi. Moštvo Darka Milaniča ne ve (najbolje), kako zabiti. Proti Celju je bil bolj dlje kot blizu Marcos Tavares (obakrat z glavo), proti Aluminiju je Dino Hotić zabil iz prostega strela, ko je šlo bolj za trening (oziroma prijateljsko tekmo), proti Radomljam pa je silna želja Tavaresa in še večja Gregorja Bajdeta poskrbela, da Maribor (vsaj) ni izgubil. Igralci Maribora pa vsekakor niso bili videti, kot da so na prijateljski tekmi. Niti približno. Sploh ne, če bi poslušali močno razočaranega in (samo)kritičnega Bajdeta.

To je absolutno premalo za moštvo, ki ima privilegij, da si samo postavlja cilje. »Razen« državnega naslova večino ostalih ciljev Maribor letos ne bo dosegel. Glavnega seveda je in zato bo sezona dobila precej boljšo oceno od lanske, toda osmica se trenutno zdi na lestvici do deset precej radodarna. Prvega strelca bo Maribor težko imel, saj John Mary (in Dominik Glavina) kaže absolutno več želje in predvsem pripravljenosti kot Luka Zahović. Maribor je po Gorici govoril o +20 točkovni prednosti do drugega, pa je komaj prilezel do 70 točk. Če bi zmagal proti Aluminiju, Celju in Radomljam, bi jih imel točno 80. In (vsaj) 23 pred preostalimi. Ima jih 13. Gole prejema prelahko, tokrat Aleš Mertelj, Aleksander Rajčević, Aleks Pihler in Marko Šuler skupaj niso mogli ali znali odbiti žoge pred Markom Nunićem. Matko Obradović pa v tem koledarskem letu še ni imel tekme, kjer ne bi prejel zadetka.

Že res, da je Milanič v petek v Ljudskem vrtu povedal, da »tega« nihče več ne želi gledat’. Da je bilo slavja dovolj, da jih čaka delo in da so vsi profesionalci, je še dodal. V klubu se zdaj to precej poudarja, to o profesionalizmu. Vijoličastim ne gre samo po sebi očitati pomanjkanje želje, saj so bili Viler, Mertelj, Tavares, Ahmedi, celo Pihler in skoraj pozabljeni Sallalich ter Hotić precej razpoloženi v Murski Soboti. Težava je, da jim vidno ne gre. Za prijateljsko tekmo je truda skoraj preveč. In če smo že pri priajteljskih tekmah: tam se porabi vse menjave, mar ne? No, Milanič jih tokrat ni. Ključni problem pa je, da ne vemo točno, kaj je tisto »tega«, česar Milanič – skupaj z nami – ne želi videti. Najbrž ne zgolj porazov. Remiji – proti pomlajenim Radomljam – pač niso dovolj. Ne morejo biti.

FullSizeRender 2

Želja Tavaresa dovolj zanj, premalo za ekipo

Marcos Tavares je legenda kluba. Pika. (In igralec te tekme. Ker ga je zabil.) To je nesporno, za tem ne more slediti takoj vejica. Kar pa ne pomeni, da se mora celotni ustroj, s taktiko vred, podrediti le enemu ali dvema igralcema. Darko Milanič pravi, da se romb zdaj ne prime, da tri tekme ni bil dober, govoril je, kako so začeli v liniji, kar ponovno ne drži. Med Mertljem in Pihlerjem ter Tavaresom je bil Grand Canyon ali, če hočete, Postojnska jama.

Tavares, legenda gor ali dol, v slovenski ligi ne more igrati na vrhu romba. Če se vrne daleč nazaj, kar je tokrat počel v drugem polčasu, mu praviloma zmanjka energije, da bi se priključil svoji matični poziciji: napadu. Da, zadel je. Kako? Da je to, kar bi naj storil on, storil Gregor Bajde. Tisto, kar je zanj počel še jeseni in celotno lansko sezono Dare Vršič in s čimer se zdaj muči Dino Hotić, mi pa to vnemar ponavljamo. Šel je iz boka, proti sredini, preigral in nastavil žogo na pladenj Tavaresu, ki je res lepo zabil. Svoj deveti gol letos, skupaj stotriindvajsetega, da smo se prav tam, kjer ji je na veliko trpal Štefan Škaper, gori v Prekmurju, spomnili na Pefa in njegov rekord. Sedem zadetkov se, ko Maribor komaj zabije po en gol Radomljam ali Aluminiju, zdi velik zalogaj na kratki rok. Ena celotna sezona naj bi zadoščala, vendar bo za Tavaresa, če bo igral na vrhu romba, to sila težko.

Kar zadnje tedne gledamo pri Rudarju, Celju in zlasti Kopru, kjer je Igor Pamić okrcal tiste, ki zgolj solirajo in ne igrajo za ekipo, vidimo tudi pri Mariboru. Pa naj gre za Tavaresa ali Zahovića. Vse lepo in prav, če se cilja na rekorde. Nič narobe, toda ne za ceno ekipnega (ne)uspeha. Točka z Radomljami je za Maribor, naslov gor ali dol, pač točno to: neuspeh. Milanič bi moral biti težko zadovoljen s tem, da Tavares komaj »zbinca« tisti en gol, vse ostalo pa so poskusi z razdalje – še posebej, ko predložki ne grejo. Sicer je vse govorjenje, kako visoki so cilji v Mariboru, pač samo to: govorjenje. Celtic je sezono končal s 106 točkami, denimo.

FullSizeRender 6

Težave Milaničevega romba

Ko je v sejni sobi Fazanerije, kjer je tiskovna konferenca – za tekmo med prvim in zadnjim – trajala nenavadno dolgih petnajst minut, dobil vprašanje o tem, kateri sistem mu je ljubši, je Darko Milanič pojasnil, kdaj pride prav klasični 4-4-2 in kdaj romb. Razlaga, ki nima lukenj in je dobra. Na papirju, hipotetično, v teoriji.

V praksi pa Maribor iz kroga v krog ugotavlja, kako po (ne)učinkovitosti siromašno – ob igranju z rombom – igro ponujata tako levi kot desni bok. Čeprav je Mitja Viler sestavil zavidljivo pomlad in je Matej Palčič ponudil eno asistenco proti Gorici, mora Maribor iskati pare, kar je razkril tudi Milanič, ko je pojasnil, zakaj je Valon Ahmedi tokrat igral na desni. Da pomaga Palčiču. Za igranje proti Radomljam, ki sploh v prvem polčasu še zdaleč niso igrali z devetimi za žogo, kot je razlagal Milanič (niso pa niti igrali tako napadalno, kot se je postavil Adnan Zildžović), je to rahlo nenavadno. Maribor bi moral imeti individualno (nad)kvaliteto proti novim/starim drugoligašem. Povedano drugače, Palčič ne bi poteboval prav nobene pomoči.

Pa je ni samo Palčič, Maribor je v nadaljevanju stavil vse na oba boka, da je Milanič v igro poslal celo – Sintayehuja Sallalicha, za katerega je sicer bolj ali manj jasno, da odhaja, čeprav je pogled na klop, kjer je še drugič obsedel Rodrigo Defendi, dokaj čuden te dni (vstopil ni, denimo, Milivoje Novaković, pa je Maribor igral na predložke – še ena nerazumljiva poteza). Komaj druga tekma pomladi za Izraelca, ki je vseeno pokazal, kaj lahko ponudi: preigravanje, solo akcijo, strel. To je bilo tudi to.

Bolje je šlo Dinu Hotiću, ki se je nekako sprijaznil z igro na desni strani in skuša narediti najbolje. Ker ve, da ima več kapacitet kot denimo Gregor Bajde. Sam je sicer rekel, da so ga v ligi že prebrali, te njegove preboje – a prav tak preboj je poskrbel za izenačujoči gol -, toda želi si več raznovrstnosti. Dobra novica je bila, da je Maribor prihajal visoko po bokih, toda žoge niso našle nikogar. Bajdetovi predložki so bili prenizki, Ahmedijevi premedli. Ne en, ne drugi nista primarno igralca, ki bi bila kdo ve kakšna asistenta.

Pričakovati to od njiju je sicer profesionalno, dan v službi, toda od njiju v klubu čez noč pričakujejo, da bosta nekaj, kar doslej nista bila. Po drugi strani so v ekipi zacementirani tisti, ki bi naj bili točno tisto, kar so že doslej bili, pa niso. Zato trenutno vlada pavšalni, šankovski vtis, da morajo vsi drugi najti način, ko ga Zahović in Tavares ne.

FullSizeRender 5

Kader, ki je naredil (pre)več

V petek je Aleksander Rajčević povedal, da je s športnik direktorjem bolj ali manj dogovorjen, da manjka le še podpis in da verjame, da lahko Mariboru še kaj da, ob tem pa omenjal Evropo. Nič narobe z ambicijami, toda vijoličaste, tako se zdi trenutno, je v pisarnah koledar nekoliko prehitel, še bolj pa rezultati, ki ne morejo neopazno mimo.

Zlatko Zahović je znal v prestopnih rokih na koncu dati svoj podpis. Toda po drugi strani še en takšen prestopni rok, kot je bil zimski, ko je odšel Erik Janža, vrnil pa se je Gregor Bajde, bo najbrž premalo. Maribor ima trenutno očitno še vedno težavo, kako hkrati skomunicirati (ne)podaljševanje pogodb. Kako to vemo? Tako, da pri Darku Milaniču dobivamo občutek, da še sam ne ve, koga bo imel na voljo na prvi evropski tekmi 11. ali 12. julija, ki bo prišel še hitreje, kot pride začetek priprav (8. junij). A če so pisarne nekaj, kamor ne vidimo, pa na igrišču lahko vidimo, da se Valon Ahmedi v takšen sistem, ki ga bo Milanič v Evropi še bolj gojil, kakorkoli dolgo bo ta že trajala (še posebej, če bo Maribor igral proti ekipam, ki bi ga bile napadle), pač ne ujame. Danijel Vujčić proti Celju ni pokazal dovolj, za Žana Karničnika je še Aluminij prišel prehitro. Matko Obradović bo težko konkurenca kateremu koli vratarju, za katerega bi Maribor odštel zavidljiv znesek. Luka Uskoković ne bo nikdar levi bočni, a očitno prej, preden bo na svoji matični poziciji.

Po drugi strani je Anel Hajrić v soboto nafilal šest komadov (v bizarni 15:1 zmagi Maribora B proti Šmartnem), Sandi Ogrinec in Adis Hodžić bosta do konca grizla, da mladinci in kadeti ne bi bili le skupni prvaki, temveč da bi tako kot kadeti tudi mladinci postali prvaki. B ekipa in mladinci so torej bolj ali manj naredili vse, nekateri še več, kar se je od njih zahtevalo. Kaj potem sedaj, kaj jih čaka? Je Maribor res sredina, ki ponuja napredek vsakemu posebej? Še vedno se ne ve, kaj bo z B moštvom, če bo šlo v drugo ligo. Bo Ogrinec, tako kot lani Hodžić, dobil evropske minute? Ima Hajrić, sploh če Luka Zahović gre, mesto v prvem moštvu?

To so vse vprašanja, na katera v klubu odgovarjajo s prihodnjikom, včasih domala pokroviteljsko. Tekma s Krškim, ki bo za goste še kako štela, je zadnja priložnost v tej sezoni, da vštejejo tudi okolje in njihove želje. To velja nenazadnje tudi za Martina Kramarića, ki je imel še eno zelo solidno sezono. Ko je Maribor nazadnje prelagal probleme (Astana), se je naslov preselil čez Trojane. Trenutno je težava Maribora, da preprosto ne zna uresničiti tistega, kar si je strokovni štab zamislil. Ni pa povsem jasno, ali nima igralcev za tak sistem ali pa nemara sistem ni za takšne igralce. Kaj je lažje zamenjati, pa tudi v Mariboru ni vedno povsem jasno.

FullSizeRender

Murska Sobota: šteje lokalnost

Glavna stvar, vsaj kar se nogometne romantike tiče, saj smo šli zaradi tega tudi tja gor na panonsko ravnico, se ni zgodila na Fazaneriji. Nak. Ko smo po tekmi sedeli v središču Murske Sobote, se je že na daleč slišalo avtobus, ki je odprtih vrat prihrumel s kriki. Mladinci in kadeti so proslavljali skupno zmago v drugi mladinski in kadetski ligi – vzhod. Šofer je hupal, ljudje so jim ploskali, po rondoju so se zapeljali vsaj dva kroga. Ja, to je tisto, česar ne morejo dati še tako urejene pisarne, kakršne imajo denimo prav v Radomljah.

Zildžović je na vprašanje, kako vidi obe tekmi, ki so ju Radomljani sicer gladko izgubili, a vsaj pred nekim domačnim vzdušjem, in gostovanje v Murski Soboti (sledi še Dravograd, kjer bo svojo zadnjo domačo tekmo igral Rudar), odgovoril raje s tem, kje vidi mlade fante, ki da bodo čez dve leti že starejši, bolj izkušeni in pripravljeni ne le na Domžale, Maribor in Olimpijo, ki so jih ujezili spomladi, temveč tudi na Aluminij in Krško. Mlinarji so imeli podporo, toda vse to je daleč od ljubezni, ki se jo vseeno, tudi pred le 700 gledalci, začuti v Murski Soboti in nasploh v Prekmurju.

Ironija je namreč v tem, da so zaradi »nostalgije« v Mursko Soboto šli tudi Mariborčani, ker tudi oni pogrešajo Muro in klasične derbije. Ne ponavlja Zlatko Zahović zaman – ob zbadanju Olimpije in tudi Domžal -, da so play-off za evropsko ligo (ali ligo prvakov) doživeli le še Prekmurci. Zato je bilo gostovanje v Murski Soboti, ko smo v sejni sobi gledali slike iz devetdesetih in se spomnili, da je pokojna Mura osvojila enkrat pokal, po svoje tudi kislo in je vnovič pokazalo na specifiko slovenskega nogometa, kjer se zgodi krog, ko je največ gledalcev v tretji ligi. Muri se obeta druga liga, a po drugi strani se Radomlje zdijo najbrž velik zalogaj zanje. Vsaj trenutno. Kar je nova specifika našega fuzbala.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor].

FullSizeRender 4

Komentarji

komentarjev