Kaka lekcija! Kaki moralni focn. Taki, vzgojni. O. Moj. Bog. Kaj pa to? A? Ha? Kaj. Pa. To! Ne, Billie Joe Armstrong nas ni samo pošolal. Ne, ne. Poslal nas je nazaj v šolske klopi. Kaj. Mi. Je. Naredo. Ko ti t’ršica, danes gospa učiteljica, drapne mobitel. Ker ga ne rabiš. Zijaj naprej, predse, vpij znanje, vzgojo, prihodnost. Samo ne drkaj po jebenem telefonu. In kaka lekcija. To je bil koncert, ko bi se bil najraje na planetu fotkal. Pa mi je bilo lepo rečeno. Ne. Odjebi s telefonom. »Če me gledaš skozi zaslon telefona, me ne vidiš!« dobri stari Billie ni našrajal le modela v prvi vrsti Stožic. A-a. Našrajal je vse nas. Green Day je uspelo v letu 2017 nemogoče. In to med Boulevard of Broken Dreams. Okej, da bi v luft šli dobri stari faracajgi, je domala nemogoče. Ampak da smo dali telefone v žep? Buljili na oder? Ki ni imel zaslonov? Tole je imelo vse, kar je imel Dookie z močjo American Idiot brez megalomanskosti Uno, Dos, Tre.
Bilo je, kot rečeno, proti koncu Boulevard of Broken Dreams. D štiklu, če ste bili leta 2004 stari vsaj kakih deset let. »Tako jebeno čudovito je!« je dahnil Armstrong, ki niti slučajno nima teh svojih 45 let. Nima. On je ostal… Pubec. Nimrod. Jebeni minority. Žgoljo. No fucks given. Ampak rock zvezda. Verjel je, požgal najprej alter sceno, nato pa postal ikona punk rocka, ki ni pustil, da bi prameni Avril Lavigne nagovarjali, naj gremo v supermarkete delat revolucijo. Jebeš Europark, gremo na pir. Green Day so tu, kot je na iTunes festu resno zadet in nalokan ponavljal Armstrong par leta tega, od jebenega leta 1986 in se lahko vsi lepo drmnete. Dobro, Billie ne bi rabil takrat terat Steva Jobsa v tri krasne, ampak, kurc, saj to je »rock’n’roll, ne jebena čajanka«. Ne, Billie, čajanka to kakopak ni bila.
Zakaj je bilo jebeno čudovito? Ker so telefoni ostali v žepih. »Nikjer ni videti telefonov, prav je, da živite v tem trenutku in jih ne shranjujete za pozneje.« To lahko rečeš, če si Billie. O, ja. Če si Green Day. Ker imaš ob sebi goro od človeka, kar Mike Dirnt, basist, ki je zobe pustil na Woodstocku 1994, in človeka, ki je zamenjal več barv las kot komplektov bobnov – Tre Cool. In ja, zakaj ostajajo tako mladi? Evo, vam povem, zakaj. Ko grem danes k frizerju, vedno, ampak čisto vedno, rečem, da če bi imel tako strukturo las, pa nimam, ker so faking svileni, pisnem, naj jih namalajo in skuštrajo na Billieja Joea Amstronga. Sledi skoraj nujna »ha? kdo te to je?«. Pa rečeš pevec od Green Day. In vsakič, ampak res VSAKIČ, slišiš potem… Karkoli. Tudi od frizerk, da. Še posebej od njih.
Green Day uspeva, pa vam bom zdaj naflodral najbolj poflodran kliše, da ostaja večno mlad. Da je band, ki svojo slavo ponuca, ne pa zlorabi. Da predse vržejo najprej Rancid, ki so promptno začeli ob devetnajsti uri, nato pa na glas zarolajo celotni verziji, ja do gonga, Bohemian Rhapsody in Blitzkrieg Bob. To je približno tako pogumno, kot če bi si Ronaldo in Messi pred slovenskim derbijem malo podajala žogo v Stožicah ali Ljudskem vrtu. Ampak ja. Tole je bilo prodano že ohoho naprej, če ste želeli stati v parterju, do katerega se je sicer potem gladko dalo prehajat najbrž tudi brez zapestnice, vsaj sam sem imel tako izkušnjo.
Tole je bil no-bullshit špil. Tu so bili ljudje, ki jih je gladko bolelo za vse drugo. Samo da so tam. Toliko nasmejanega folka zlepa ne vidiš. Ali one, ki na rdečem ringu, torej pod stropom in z razdalje Postojne, Kamika ali Šmarja-Sap (enkrat moraš uporabit Šmarje-Sap, ne?) kričijo, plešejo, norijo, skratka razčefukajo se, tam, pod stropom. In to v Stožicah, ki so med Rancid pogrnile na celi črti, mačka pod vročo pločevinasto streho and all. Ja, za rock špile so Stožice… Khm. Ne baš najboljša roba. Doni, odboj, metaličen zvok, kar bi bilo super na Slayer, ne pa nujno na Rancid in Green Day. Ampak dobro. Pogoltneš. Ker se je devetnajst let čakalo, ne, ne čakalo. Poslušalo. Kaki klipani smo, mi, rojeni za vse prepozno (kmalu se bo to izrodilo v prehitro), ker nismo žurali v Tivoliju z zelenoglavim Armstrongom do jutra, bodisi leta 1996 ali 1998, ko so bili časi gotovo precej drugačni, karta gotovo cenejša, folk pa starostno najbrž precej manj raznolik.
Plačipičkasto, cerarajansko jamrajoče, bi bilo reči, da je Green Day band za celotno familijo. Ampak je. Med Dookie in American Idiot je deset let razlike, od American Idiot do danes bi imeli že trinajstletnico, ki bi vam gušila, ati, mami, prosiiiiiim, saj Taj pa Pi tudi gresta, a lahko tudi jaz?! Green Day se je vseskozi spreminjal, da bi ostal to, kar je. Punk rock band. Ameriški punk rock band. Ki bo rohnel politične proteste. In pač kriči. Sredi jebene Ljubljane o jebenem Donaldu Trumpu. Jebeno. Da naj se jebe. Punk je bil in bi moral biti tudi to. Iztegnjen sredinec, ki ga sicer mi naj ne bi usmerili jugovzhodno proti Sevnici, ali ipak jebiga. Melanija gor ali dol. I don’t care if you don’t care, kot se kriči na koncu Jesus of Suburbia.
To je bil špil za filing. Za soljudi. Ko vidiš bejbo na levi, ki isto air-bobna med Jesus of Suburbia, kot ti. Ko ded na tvoji desni zasuče bejbiko, do tal, njej padejo hlače dol, da se ji vidita oba hlebčka in predvsem sinjemodre tangice, ampak se režita in gremo dalje. In kriki. In nasmeh. In pirotehnika. Od prve Know Your Enemy je tole muzikal, ki ga je band želel spraviti na megalomansko use-your-illusion-axl-rose-v-devetdesetih-megalomansko trilogijo Uno, Dos, Tres. Itak je Green Day vmes ratal muzikal. O, ja. American Idiot je pač iz punka naredil večji koncept, vizualiziral je novo generacijo kot je Dookie ni mogel. Ker Dookie ni imel časa za čisto nič. In čeprav danes She in When I Come Around nimata več takega šusa, imata spomin, imata osnovni zagon. Starejši, kar smo vsi čez 20, i guess, smo te komade pohrustali. Samo da je pripalil uvodni G akord. Ca-ka-ka. Jap. Billie, Mike in Tre so prišli okoli. Mi smo prišli malo bi temu rekli v Mariboru.
Ampak Green Day niso prišli za malo. V nobenem pomenu te fraze. Nak. Nope. Njet. Prišli so na veliko. Ampak brez zaslonov. Bil sem garant prepričan, da bodo, da ne bomo stegovali vratov iz parterja. Pa jih ni bilo. Nadcarsko. To je to. Jebeš zaslone! Glej! Poslušaj! Vpij! Poceni finta? Ja. Vse štose, ki obstajajo, Green Day redno ponuca. Vem, bil že tretjič. Dvakrat poprej na Dunaju so gor vlekli mularijo, predvsem mulke. Najprej je gor prišel model, v proper punk majici, in pomagal odpeti Longview, himno skakanju iz odra – jump na lamp! -, Ani, ravno pravi punk pupi, ki bo imela štorijo za povedat danes v šoli, ko je prežagala tri akorde v priredbi Knowledge, Billie pa ji je, pupi, ki jo povlekel gor na oder, da smo se vsi kitaristi razjokali in si šli prste žagat, najprej na levi roki (desničarji pa na desni), ko ji je rekel: »Ana, draga, kitaro lahko pa kar obdržiš.« Ja, Green Day si lahko privoščijo še štikl dlje od The Who. Oni so kitare razbijali, Green Day jih pa talajo sredi Slovenije. Junija smo, pa je jasno, da Ana letos ne rabi pisat Dedku Mrazu.
Vse to, vključevanje v občinstvo, je šola rocka. School of Rock, Jack Black, to ja. Okej, ne ravno, ampak ja. Šola, ki te pošola. Naredi pizda nekaj iz tebe. To je bila šola, kako naj zgledajo koncerti, ki potešijo najstnike, študente, post-študente, študente FDV-ja, atice, mamice in še koga. Najprej, špil se je začel ob – osmih. Ob. Faking. Osmih. In se končal pred pol enajsto. Ja, prej kot liga prvakov. Jebiga, it’s a school night, ne? Jutri je ja šola. In če se pripiksnaš iz Maribora ali pač od kod drugod kot iz Trnovega ali Prul, je tole idealna ura. Top ura. Tole je tak vzor, da glava boli. Lepo časovnica naprej in ob 19 uri je bil parter proper nafilan. Ravno dovolj polno. Ne preveč, ne premalo. Pir vrsta je bila dolga samo ob vstopu, sicer pa so se Stožice izkazale: celo v parterju, kjer nismo rabili rintat na dixije nekam tja do slačilnic Union (Petrol?) Olimpije, temveč smo lahko komot šetali gor, kot ljudje, čeprav tudi to ni optimalna rešitev in bi, vsaj kar se mene tiče, arhitekti morali nagrado za Stožice vrniti. Ker ja. Ker ne.
Green Day je band, ki lahko danes našopa set-listo iz sedmih svojih plat. In še par priredb, koščkov ali kolažev. Zakaj? Ker lahko. Veste, kdaj je to bil uradno špil za pet zvezdic, ko gre za Slovenijo? Že pri Revolution Radio, ki presega naslovno plato, a ne tako zelo kot Still Breathing. Pupa poleg mene komada ni poznala, pa se ji je milo storilo, ko so se »tak kot na Lentu!« spustile iskrice. O, ja. Iskrice. Pirotehnični šov je pomagal in naštancal momente takrat, ko se je to spodobilo. Niso ravno preterali. Razen z glasnim pokom pri Jesus of Suburbia. Pa rečeš sebi in vsem poleg: zružilo bo. Pa ne pomaga. Izpraši ti guzo. O, ja.
Karkoli so ponudili, je delalo. Zakaj? Ne samo zato, ker lahko. Ampak ker se trojica ob pomoči back-up podpore vrže na glavo. In ker Billi Joe Armstrong. To je bil koncert, ko vidiš, kako se nekomu jebeno da, kako uživa in kako se pozna, če ima band en dan prej fraj, se pošeta po Ljubljani, pofotka in pofočka, gre malo na Bled, sem, tja, gore, dole. Saj verjamemo, da Billie vselej vzame zastavo države, v kateri žagajo, ampak ko je tako mahal s slovensko zastavo se je – pa ne zato, ker bi bili premajhni in padli v znak, ne, to je počel Bill Clinton, remember him? – zdelo to za hip nerealno. Je to res pri nas? Band, ki še dela hite, ki je še totalno in, morda ne the in, ampak vseeno, tole je in. Green Day je band, ki ga pozna tvoja babica, tvoj sosed, vse tvoje punce, tvoje sošolke in tvoj froc.
Ampak kljub temu tole ne spada pod »dad rock« kategorijo. Ne. Green Day ne more biti taki band. Ne. Ker se kriči »a one, two, a one two three four« na ultimativnem štopu v Hitchin’ a Ride. In ker se vsakič, kot rečeno, zame tretjič v živo, zdi kot prvič, ko si slišal Basket Case. Ki se skobaca v She. Ki postane King for a Day, da pa dejanska šola rocka, ko Tre Cool ravno prav prehitro drži ritem, mi pa pojemo Shout, Always Look on the Bright Side of Life in predvsem Hey Jude. Jebeni The Beatles, na-na-na-na, ne? Noro! Kako ne bi pel? To je špil, kjer si lahko točno to, kar si. Točno. To. Green Day ni band, ki bi se zajebaval, pobasal svoj keš, rekel, kako nas ima rad in čao pero. Ne. Seveda je to mainstream. Kot so bili Sex Pistols, pa me kregajte in žalite, kolikor vam drago. Je. In? Pa kaj! Med American Idiot si malo premislil. Kdo nas ma tu za norca in kdo je tu idiot. In med Jesus of Suburbia, najboljšem najdaljšem punk komadu, ki je kadarkoli pobral najboljše finte od Summer of ’69 (faking Bryan Adams), Ring of Fire (Johnny fucking Cash) in All the Young Dudes (David Bowie je tole napisal najprej za Mott the Hoople, nato pa še za Green Day). Da bi vse prišlo do konca in do akustike ter samega Billieja. On to lahko tudi sam. Ja, padale so zavese, Green Day se je izpisalo na še in još napisov. A najboljše se je, hej, še jaz sem praskal po tleh, ko so v luft šli konfeti, na katerih je pisalo, ja kaj pa drugega – Green Day.
Na koncu bi sicer Billieja naskočili dedi in dedke, pjebi in pjebke, bejbe in bejbi, če bi namesto Ordinary World zaigral 21 Guns ali Wake Me Up When September Ends. Ne rabi. Ne nuca. Ne. Je to čisto zadosti. To je štikl, da se objameš, stisneš. Sebe, onega poleg, kogarkoli. Za mano sta stali bejbi, ki sta bili, če sem videl in ocenil dobro, na svojem prvem špilu. Si predstavljate taki štart? Da ti je Green Day, taki Green Day, v Stožicah, prvi špil? Ha? Ludo, a? Kaka prihodnost! In potem so prileteli konfeti. Med Good Ridance (Time of Your Life). Komadom, ki smo ga eni prvič slišali v dobri stari Urgenci/ER. O, ja. Kaki časi. Kaka devetdeseta. Da tako končaš špil, a? Samo s kitarco. Eno. Jebeno. Akustično. Kitaro. Mike in Tre sta se narisala zraven in tole je bil taborniki moment tudi za one, ki ne ločimo tabornikov od skavtov in sestavljamo šotore z youtubeom. Kaj bi še? Po dveh urah in dvajsetih minutah? Nič. Nič več ni treba. Več… Se skoraj ne da.
Green Day so pokazali predvsem to, da se da slovenski živelj, slovenski plebs, slovenski zadržani karakter spraviti… Takoj na noge. Brez da rečeš kaj. Da samo šrajaš in šrajaš in šrajaš. Tole je bil špil, ki Ljubljane ne bo nič bolj uvrstil na koncertni zemljevid. Ljubljane se ne da premakniti, je tam, kjer je. In hvala bogu. Naj bo. Se je pa pokazalo, kakšni smo lahko. Kako Slovencem, ki rintamo na špile v Prage in Milanote, sede, če je to na našem hofu. Pred ksihtom, pred nosom. Tole je bil špil, ki je Slovencem izprašil rit. Dvignil na tace in ajmo. Roke v luft. Smo? Perajt? Smo! Perajt! Gremo! Še bi, še. Billie gre danes dalje v München, Green Day naprej. Kam greste vi? In predvsem: kje boste imeli telefon? V žepu, ne? Ker včasih, ko je tako jebeno lepo, je najboljše delati snapshote z… Očmi. Ker ja. Ker lahko. Ker… Je lastni spomin najlepši. Sploh, če ima prihodnost. In po takem špilu… Prihodnost je. Tu. In. Zdaj. Samo odločit se je treba zanjo. Jo zagrabit. Gremo!