Fuzbal

(Ne)moteči faktorji

Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:0]

Tekma za tekmo – remi

Najprej… Ker nas res (pre)dolgo ni bilo. Najprej: dobra novica. Iz prizme Maribora, seveda. Še vedno je nepremagan v prvenstvu, kar je zavidljiv dosežek. V sezono 2013/14 je treba, da bi našli še boljši niz, takrat so klonili šele v dvanajstem krogu, večinoma je Maribor v zadnjih štirih letih izgubil že po petem krogu. Takih tekem, kot je bila trdoživa taktična borba s Celjem, ki je precej bolj spominjala na tekmo brez golov proti Olimpiji kot Domžalam, takih tekem vijoličasti trenutno, letos, za zdaj ne izgubljajo. Pa saj to ni niti namen, cilj, razmišljanje. Vendar ob tako premešani ekipi, po takem poletju, po uvrstitvi v ligo prvakov… Je težko oceniti, skozi prizmo ene tekme, kakšen je ta Maribor in ali je točka vseeno dosežek, kjer je kozarec bolj pol poln kot prazen.

Milanič se je, gotovo tudi zavoljo uigravanja za Spartak, odločil za klasični 4-4-2, ki ga je ponudil že v Sežani. Kar razumemo, saj je to »njegov« sistem, ne glede na poletne in občasne izlete v 4-2-3-1. Tak sistem je dovolj stabilen, da štoperja ne grabi panika, četudi ni tekme, da se okrog Handanovića z žogo ne bi dogajalo kaj nenavadnega ali nevarnega. Ampak nič usodnega. Takšen Maribor ima sidrišče, čeprav se zdi – in statistika temu pritrdi – da z dvema zadnjima vezistoma (Ogrinec, Vrhovec) in dvema napadalcema (Tavares, Mešanović) ob ne dovolj prodornih bokih (Bohar, Bajde + Milec, Viler) ne more zabiti. Ni ne v Sežani v prvi uri iz igre (Rajčević je pospravil odbitek, nato so izboljšale predstavo menjave), niti proti Celju v uri in pol. Tokrat menjave niso zalegle, čeprav se je videlo, kolikšno moč ima proti domačim tekmecem Maribor od 80. minute naprej. To je ta »mednarodni nivo«, o katerem je spoštljivo govoril Dušan Kosić, trener Celja.

Točka proti Celju ni slab rezultat, je rekel tudi Marcos Tavares, čeprav je tudi on malo škrtal z zobmi, ko (mu) ni šlo. Vendar ni lahko igrati na tekmi, kjer se uradni obisk med tekmo zamenja iz 2.500 na 3.000, ker je pač težko oceniti, ko je več praznih kot polnih sedežev. V sredo pa bo nabito in nekaj čisto drugega. Ni lahko, a tako pač je. »Mamo mi to v sredo pubeci!« so sporočile Viole in pokazale, kje so pač misli te dni. Tako pač je.

FullSizeRender 8

Moteči faktorji reprezentančnega premora

Nismo najbolje razumeli, kaj je mislil Darko Milanič, ko je po tekmi s Celjem povedal: »Nekatere stvari so se spremenile, so tudi moteči faktorji, to bomo morali se navaditi, dati na stran. Biti takšni, kar smo.« Moteči faktorji? Mediji, oglasi? Ali selektorji, soigralci v reprezentanci? Samo nehvaležno ugibanje, ki ga nekoliko, a zdaleč ne povsem, razblini Milaničevo izkustvo: »Tudi sam sem igral za reprezentanco. Vem, kako je, ko si v drugi zgodbi. Ni enostavno. Vsak pri sebi mora [razčistiti].«

Hm. Še v četrtek in že po žrebu, ko je bil znan spisek vsaj slovenske reprezentance, je bil Milanić za Boharja in Vilerja (A) ter Kramarića (U-21) zelo vesel. Morda manj za Bajdeta, ki ga je Srečko Katanec poklical naknadno. Odšla sta tudi Valon Ahmedi (Albanija) in Marwan Kabha (Izrael). Prvič. Oba sta debitirala, Ahmedi bolj za vzorec, Kabha pa na polno, dvakrat po 90 minut, proti Italiji menda celo izjemno, pa ne zato, ker si je menjal dres z Buffonom. Tudi to je Izraelca malo vrglo iz ritma, v katerega v Mariboru, iskreno, letos še ni povsem prišel. »Upal sem, da ga ne bom rabil danes,« je rekel Milanič. A ga je. Pri čemer Kabha ni imel dobre tekme, kar je dokazal prekršek za rumeni karton. Tega si je v še manj stabilni, skoraj nevarno nestabilni igri prislužil Martin Milec, ki so ga ulovile lastne besede po tekmi z Domžalami, ko je govoril, da je slovenska liga napredovala.

Maribor se že v Sežani ni počutil najboljše na igrišču, Denis Šme jih je pošteno slišal od Milaniča, malo tudi zato, ker je vsaka malo višja žoga, če je v vratih Matko Obradović, resna priložnost za tekmeca. Davor Škerjanc je bil kar precejšen zalogaj, pa je vstopil s klopi. Celje ni imelo tako nevarnih posameznikov, je pa Mariboru pokazalo, da mora dati vse, kar ima, če želi zmagati. Da mora imeti točne podaje, sprejeme in bolj konkretne strele. Spartak, še bolj pa prvenstveni tekmi z Gorico in Aluminijem v gosteh bosta pokazali, če bo Maribor spet tisti »pravi«, kot si želi Milanič. Ki ima tako širok kader, da Aleš Mertelj ne pride na spisek za ligo prvakov, Dino Hotić pa niti na klop proti Celju.

FullSizeRender 11

Je Mešanović pridobitev ali problem?

Ker je v torek zabil dva gola, ko se je zdelo, da bo prej moral Aleksander Rajčević še enega, je bil za silo mir. Ko zmagaš 0:3, četudi proti drugoligašu v terminu, ki si si ga lahko kar sam izbral, ker imaš »privilegij« sedmih tekem v septembru (osem, če štejete še nekatere reprezentante), se ne gleda v zobozdravstveni kartonček, kdaj se je nazadnje odstranjevalo zobni kamen. Pregovor, da. A temu se ne gleda v zobe.

Jasmin Mešanović je najprej sijajno preigraval v izteku tekme, vstala je celotna mariborska klop, stadion je zajel sapo, evo, zdaj bo, Metod Jurhar se je raztegnil in pustil tako levo kot desno stran gola povsem odprto, kakšna priložnost, zdaj bo gol… No… Ni bil. Mešanović je pomeril naravnost v vratarja. Izpucal, jebiga. Okej. Nič hudega? Ne. Ne po reakciji klopi. Uf, kako so bili hudi. Milanič je prav udrihal z rokami, ko so jezni še fizioterapevti, potem veš, da tudi tista dva gola v Sežani ne pomagata. Ne moreta. Mešanović ima v ligi en zadetek, tistega v preobratu proti Triglavu v 2. krogu, ko se je zdelo, da bo take odbitke pogosteje pospravljal v mrežo. Ja, jih je. Še dvakrat. Proti sežanskemu Taboru.

Na naše vprašanje, kako je (ne)zadovoljen z Mešanovićem, je bil Milanič konkretno direkten. Ni vedno takšen. Niti ne. »Bistveno bolj bi bil zadovoljen z Mešanovićem, če bi zadel. Odkar je z nami, je priden in delaven. Danes bi lahko rešil tekmo…« Pa je ni. Okej, ena tekma, kjer si vsaj odnesel točko, ni taka drama. Toda Mešanovićev problem – pa ne njegov lasten, saj se v Maribor ni pripeljal sam – je ta, da je sprožil verižno reakcijo. Ob poškodbi Luke Zahovića, ki bo moral kmalu uloviti svojo formo iz začetka pomladi, je bil še preutrujeni Lior Einbrum (čakamo še, da Milanič izgovori njegovo ime, zdi se, da se ga še ni naučil) dodatni razlog, da Maribor na klopi ni imel niti tretjega napadalca.

Mešanović je delno oslabil Zrinjski, ko je odšel, in kdo ve, kaj bi bilo, če bi on igral… Ampak to je zdaj mimo, v nogometu naj bi se gledalo naprej (čeprav v Mariboru tudi nazaj), proti golu, proti zmagam. Morda Mešanoviću manjka malo zmagovalne miselnosti, čeprav ima dva naslova prvaka BiH. Ni serijski strelec. Dober je kot pomožni napadalec, zna igrati s hrbtom, več se pričakuje od njegove igre z glavo. Problem je, da Maribor vse to že ima v Tavaresu. Ki je imel tudi eno priložnost, pa je bil raje sebičen, ker je mislil, da bo on storil spet tisto, kar vedno stori. Ni. Maribor te tekme ni zmagal, ker na takih prvenstvenih tekmah morajo zabijati tudi napadalci. Če izvzamemo Tavaresa, je zadnji »napadalec«, ki je zabil, Gregor Bajde proti Krškemu. Pa še Bajdeta težko štejemo za napadalca. Maribor bo v septembru moral dvigniti strelsko formo. Na vseh treh »brezgolnih« remijih je namreč imel konkretne priložnosti, morda najbolj konkretne na tekmi: Domžale, Olimpija, Celje. Pa ni zabil. To je šest točk.

FullSizeRender 7

Antična usoda Dareta Vršiča

Gustav Schwab bi se gotovo samo naslonil na sedež in rekel nekaj v zvezi z bogovi, Zevsom, morda Prometejem. Tako so ugotavljali tudi novinarski kolegi po tekmi. Da nogometni bog vse vidi. Ja, nekoč, zdaj se zdi davno tega, je navijal tudi za slovensko nogometno reprezentanco. In gotovo je navijal tudi za zgladitev karkoli-že-je-to-bilo med Zlatkom Zahovićem in Daretom Vršičem.

Da ni pozabil igrati nogometa, ampak da je tudi pozabil, kakšen je pravi tempo, da mu manjka boljša forma, je še v četrtek rekel Milanič. Vršiča je v igro poslal že v Sežani. Ne ker bi ga tako nujno moral, ampak ker ga je »moral«, če želi imeti spet izkušen(ejš)ega kreatorja. V slabe pol ure je Vršič idealno sodeloval pri enem od dveh zadetkov, ki sta padla, ko je bil že na igrišču. Tista ena podaja je bila sploh genialna in je spomnila, zakaj je bil Vršič lani med najbolj zaslužnimi za štirinajsti naslov.

Fuzbala pač ne pozabiš igrat’. Če si Miroslav Radović, Albert Riera ali Robert Prosinečki. Bomo videli, kako dolgo bo za vrnitev še dlje odsoten Agim Ibraimi, ki ima relativno podobno zgodbo kot Vršič – vsaj ko gre za Maribor. Poudarek je na relativno. Težava je, da se v nogometu (in v življenju najbrž ne sploh) ne da preskakovati. Želje so eno, realnost pa druga. Dare Vršič je resda podaljševal pogodbo vso poletje in se počasi vračal, toda nazadnje je pred tem igral 12. aprila v povratni tekmi pokala. Ko je tudi vstopil s klopi.

Tudi proti Taboru se je videlo, da sicer tek na Pohorje in lastni treningi pomagajo, toda nogomet je ekipni in predvsem kontaktni šport, kar ugotoviš boleče, če nerodno stopiš, udariš po žogi ali karkoli se je že zgodilo. Gotovo ne bo Vršiča tako dolgo kljuvalo kot Prometeja, vendar Milanič je bil silovito razočaran: ne ker je izgubil Vršiča, temveč ker je proti Celju, ko je bilo izjemno izenačeno in je Maribor potreboval rešitev s klopi, takoj izgubil še zadnjo menjavo.

FullSizeRender 12

Celje kot trenerski izziv

Dušan Kosić je vmes, kar smo ga nazadnje videvali kot trenerja Olimpije, nekoliko osivel. In še bolj bo, nemara. Toda poslušati njegovo vizijo, njegov pristop, njegove cilje, kaj bi rad dosegel v Celju… Skoraj poezija. Podobno kot Miran Srebrnič (čakamo še Sebastjana Gobca med tistimi z rekordnimi nastopi v slovenski ligi) tudi Kosić prekleto dobro ve, kaj je najprej potrebno sploh za nivo prve lige. Šele potem tekmovati z Mariborom, ki ima mednarodni nivo, kot se je bil sam izrazil.

Pri 46. letih se je Kosić odločil, da se bo podal na Areno Petrol ‘Z Dežele. Tomaž Petrovič se je nekoliko opekel, ker se, kar je očitno, tiste zgodbe Krškega iz prvih dveh sezon ne da »skopipejstati«. Ni enako. Celje ni tak klub. So videli že več in bolje. Celjani imajo mešanico izkušenj (Travner, Džinić, Žinko) in zagnanosti tistih, ki bi se resnično radi dokazali (Požeg Vancaš, Pungaršek, Cvek, Dangubić), ker vidijo, kam se da priti iz Celja (Verbič, Vrhovec, Bajde…).

Kosić se je vsaj na tiskovki zdel tisto najboljše v slovenskem nogometu. Nekdo, ki je kritičen, a zna pohvaliti. Poudaril je, kako so bili v prvem polčasu nedorasli, skoraj srečni, da Maribor ni zabil. A da so se sestavili in v 2. polčasu naredili tisto, kar so se domenili. »Nekateri fantje so imeli krče, očitno niso vajeni takega nivoja. Več nivojev je v nogometu,« je sporočilo, ki lahko hrabri tiste, ki bodo v Celju resnično razumeli menjavo trenerja kot reset, restart, novi začetek. Petrovič nikakor ni znal sestaviti ekipe, ki je ni najbolje poznal, ta pa ne njega. Metod Jurhar, ki je branil zdaj že drugo tekmo, naj Matjaž Rozman še malo razmisli o izletu v vas Nikamor proti Rudarju, je povedal, kar pove večina: da so nekatere razlika pri trenerjih,vendar da velikih sprememb ni.

Mi mislimo, da so. Celju, ki sta mu Olimpija in Domžale pritisnila sedem golov v prvih dveh krogih, Maribor ni zabil. In Gatarić, Dangubić ter Požeg Vancač so imeli (pol)priložnosti. Ker je Celje od zlatih časov Simona Rožmana spet v težkih časih, z novim sponzorjem na dresu in po »ukrajinski zgodbi« ter trenerju Igorju Jovičeviću, ki je imel soliden rezultat in na koncu slab odnos do kluba in tudi slovenskega nogometa kot eden tistih trenerjev, ki slovenski fuzbal dojema kot odskočno desko za dokazovanje na Hrvaškem ali v Srbiji (takšen občutek smo imeli tudi pri Igorju Bišćanu, vendar smo se ušteli), je Dušan Kosić točno tisto, kar grofje potrebujejo. In imajo točko iz Ljudskega vrta. Glede nato, da je po osmih krogih komaj deveta, je to lep uspeh.

Igralec tekme: Jure Travner [Celje]

FullSizeRender 11

Komentarji

komentarjev