Fuzbal

Mi. Smo. Maribor.

Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

FullSizeRender 16

Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

»Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

FullSizeRender 21

Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

FullSizeRender 18

Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

»Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

FullSizeRender 19

Navijaški efekt in Milaničeva izjava

Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

FullSizeRender 20

Komentarji

komentarjev