Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [0:3]
Močni, da se tekmec zlomi
Za Maribor rabiš konjske živce. O, ja. Pa ne, ne če si igralec ali navijač tega kluba. Ne, če si njegov tekmec. Ker sicer… Včasih ostane bolj ali manj samo rezultat. Še posebej na takšen dan. Zgodovinski dan. Nenazadnje, saj so fuzbalerji še na busu gledali košarko. Ker takšen dan. Vendar prav takšen dan je pokazal na razlike, ki so se zgodile v letošnji sezoni. Maribor in Olimpija sta po prvi četrtini prvenstva več kot le razred nase. Sta nivo zase, kot je ocenil Dušan Kosić. In ima prav.
Maribor namreč ne rabi niti najboljše ali, bolj precizno, najlepše tekme, da zadovolji najprej lastne cilje. Že res, da je Zlatko Zahović v intervjuju za Ekipo predal vlogo favorita onstran Trojan, ker da se bosta Mariboru poznala dve fronti. Toda Zahovićevo kadriranje je bilo tisto, ki se je izkazalo tudi v Novi Gorici. Ne samo zato, ker je Jasmin Mešanović zabil še dva gola in jih ima zdaj skupaj pet, le enega manj od prvega strelca kluba Marcosa Tavaresa. Darko Milanič lahko tudi ob dolgem spisku poškodovanih/obolelih (Zahović, Vršič, Rajčević, Kabha, Šme), ki se med tekmo še podaljša (Šuler) mirno vodi tekme.
Še v petek je presenetljivo razlagal off the record o tem, kje bi morda kdaj lahko zaigrali nekateri fantje, ki jih tam več nismo vajeni. Martin Milec je bil prvi, ki je šel iz pozicije in je v Sežani igral na desnem krilu/veznem proti koncu tekme, kar se je izkazalo za dobro. Za še bolje se je izkazalo pri Mateju Palčiču, ki bojda tudi sam razmišlja, da bi nekdaj postal štoper. Zdaj je to bil zaradi okoliščin (Šulerjeva poškodba), toda delo, ki ga ni vajen v tem klubu, opravil zelo zadovoljivo. Če k temu prištejemo še Žana Kolmaniča in Denisa Šmeja, ki pa ga žal še dolgo ne bo nazaj, so manevri tipa Damjan Bohar na beka le zelo slab spomin. So pa še rezerve, na katere računa Milanič.
Vendar najbolj Maribor dela močnega to, da niti na ne najboljši tekmi, ko mu pomaga tekmec z avtogolom, slavi tako, da tekmec domala obupa. Ker spozna, da je Maribor ravno dovolj močen. Tudi takrat, ko bi mislili, da se mu bo kaj zalomilo. Letos za zdaj ne. Proti Mariboru se na oko da lažje igrati kot proti Olimpiji, vendar če svojega ne izkoristiš in se predvsem ne pobereš takoj… Sledi slavje. Vijoličastih.
Mešanović se uči med zabijanjem
Nekega roka trajanja, ko bi naj padla končna ocena, v nogometu praviloma ni. Nekaterim se forma meri v minutah, drugim v letih. Napadalcem pa v številu zadetkov. Jasmin Mešanović morda ni pospravil najlepših priložnosti, ko ga je klub najbolj potreboval. Nazadnje proti Celju. Toda četudi Milanič ni bil zadovoljen z njim prejšnji petek, je Mešanović pokazal točno tisto, kar Milanič hvali. Mešanović razume mariborski fuzbal. Seveda se išče vic v igri, dodatno potezo, ena-na-ena. Vendar v sistemu 4-2-3-1, ki mu ne leži najbolje, so za to na igrišču drugi. Proti Spartaku je znal igrati s hrbtom proti golu, kar je njegova močnejša plat, še posebej, če Maribor igra z dvema napadalcema.
Njegovi zadetki pa… Ne tisti Triglavu, ne oba proti Sežani in ne ta dva proti Gorici nista ravno plod velike solo akcije, kjer bi bil Mešanović okrepitev in tujec, ki lahko odloči sam. Ne. Ima pa tisto, kar je imel vedno Tavares in po čemer je domala zaslovel Luka Zahović. Tam je. Ni pomembno niti, zakaj in čemu. Je. Porine v mrežo, pospravi odbitek. Edini problem tovrstne filozofije je, da se je ne da natrenirati in, še bolj, da je nezanesljiva. Mešanović gara in se uči, ta del je sprejel za svojega in ima priložnosti. Čaka se le še, da resnično v ključnem momentu odloči.
Vrnitev Billonga, povratek Derviševića
Še v petek je Milanič na spisek tistih, ki so vprašljivi, dal tudi Jean-Claude Billonga, ki je bil par tednov odsoten. In najbrž ne bi igral, če ne bi bil imel Aleksander Rajčević želodčnih težav. Kar jasno kaže, kako velika prioriteta je Mariboru državno prvenstvo: tudi če ne gre, mora. Pri Šulerju se je to nenazadnje videlo, saj je do konca polčasa stisnil zobe, nato pa vseeno raje sedel na klop. Sevilla sledi že prihodnji torek.
Odlika mariborske obrambe ni samo, da znova ni prejela zadetka v domačem prvenstvu, kjer so nepremagani že tri tekme zapored. Odlika je, da sta na štoperju končala Palčič in Billong, kar kaže na versatilnost in širino kadra, čeprav se Milanič ob takem zdravstvenem kartonu celo pošali, da bi sam obul kopačke. Za zdaj jih ne rabi, saj se obramba zna postaviti in predvsem ne popušča psihološko, če se v napadu čaka predolgo na zadetek. To se je pokazalo zlasti na derbiju v Ljubljani.
Svoj(evrstn)o vrnitev je dočakal Amir Dervišević. Njegov povratek ima več (pod)zgodb, je pa Dervišević trenutno bolj pomanjkanje rešitve in kadra. Kar nekoliko čudi pri njegovem povratku, pa je dejstvo, da je Milanič večkrat letos že pohvalil Sandija Ogrinca, ki marljivo zbira minute in skuša porabiti minute pri članih ali mladincih. Dervišević je te priložnosti že imel. Z ligo prvakov vred. Kako jo je porabil, vemo. Zlatko Zahović vodi filozofijo, da si vsak zasluži še kakšno priložnost. Ampak večina si jo je – začenši z Vršičem – zaslužila in prislužila sama. Tudi tako, da so se (javno) pokesali. Derviševića pa to še čaka. Začenši z obnašanjem. Tako na igrišču kot še posebej zunaj njega.
Kriterij (pre)trde tekme
V sredo smo v Ljudskem vrtu lahko znova videli, kako je soditi tekme v ligi prvakov, še zlasti skupinski del. Vendar tam je nivo drugačen, taktične zadolžitve takisto, posledično pa tudi sam nogomet.
Težava tekme v Novi Gorici je bila silna želja, zlasti pri domačih, ki so se razumljivo želeli dokazati. Damir Skomina je preslabo ocenil karakter tekme. En karton (Billong) je bil absolutno premalo. Pa ni samo število kartonov tisto, ki umiri igralce. Še zdaleč ne. Lahko tudi eskalira. Če pogosto očitamo na tem mestu Skomini, da preveč komunicira z igralci, je tokrat to počel premalo. Igralci se niso pomirili in igrali drugače samo zato, ker je tako – v Evropi.
Štarti so bili silno grobi, piščalka prevečkrat nema, kar se je pokazalo pri drugem golu Maribora, kjer bi Gorica lahko dobila dva prekrška. Ni, ampak to ni toliko pomembno, kot bo reakcija sodniške organizacije po tekmi. In če se bo iz tekme, kjer bi se lahko resneje poškodoval poleg Šulerja še Kramarič, kaj naučila, potem ni pomembno, kdo sodi.
Evropa da, Evropa vzame
Miran Srebrnič ni tip trenerja, ki bi jamral. Niti ni takšen, da bi pretirano hvalil model Gorice. Tu se Domžale in Gorica, tekmeca za troboj, dokaj razlikujeta. Gorica raje to pokaže kot pove. Štiri zaporedne zmage so pokazale, da se Srebrnič z ekipo lahko pobere takrat, ko se mora, saj so bile zmage proti Aluminiju, Rudarju, Ankaranu in Triglavu dokaz, da lansko drugo mesto ni bilo le nihanje Domžal in zlasti Olimpije.
Problem pa je postal, ker Gorica ni – povrhu obakrat doma – odnesla niti točke, niti zabila ni ne Olimpiji ne Mariboru v prvi četrtini prvenstva. Že res, da jih je potolkel evropski ritem po Širaku in Panioniosu, vendar za lovljenje Maribora in Olimpije je potrebnih več rešitev. In več kot enajst igralcev, kar Domžale, ne glede nato, da so tudi one izgubile proti Olimpiji ta vikend, trenutno daje prednost, saj bo jesenski del še zelo dolg. Pokal Slovenije, kjer Gorico ta teden čaka Šampion, Domžale pa derbi pri Muri, zna biti glavna priložnost sezone za moštvi, ki jima Evropa veliko da, toda občutek je bil, da tudi veliko vzame. Vseeno je Gorica pokazala moštveni duh, Terror Boysi pravo vzdušje. Kljub avtogolu, ki je zameglil dobre priložosti (Osuji, Grudina, Škarabot). Se pa razlika v primerjavi z lani, ko je Gorica Maribor pošteno namučila, vseeno za zdaj precej pozna.
Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]