Fuzbal

Preobrat s karakterjem

Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [2:3]

Karakter, ne naključje za 2:3

Lahko bi se končalo precej drugače. O, ja. Ampak se ni. In to je zgodba letošnjega Maribora: ampak se ni. Končala se je tako, da je Maribor še tretjič rešil lastne probleme v 90 minutah in še na tretji tekmi proti moštvom, ki naj mu ne bi delale take preglavice, zmogel preobrat. V Kranju so proti Triglavu v 28 minutah obrnili 2:0 v 2:3. Proti Krškemu so dvakrat vodili in naposled s »ta malimi« v Ljudskem vrtu v 95. minuti izvlekli zmago. Spet 3:2. In v Kidričevem so se po izgubljenem prvem polčasu v nadaljevanju sestavili, napake vzeli kot najboljšo motivacijo in zmagali. To so tekme, kakršne je Maribor predlani, ko je šel naslov v Ljubljano, še izgubljal. Letos pa ne. Letos jih zmaguje. Če zabije vsaj en gol, zmaga.

»Verjamem, da vsi raje vidijo veliko golov. Čeprav je za trenerja včasih boljša tekma, ko zmagaš z 1:0 in nasprotniku ne dovoliš priložnosti. To je bilo zdaj bolj dramatično, za navijače odlično,« je skoraj potarnal Darko Milanič. Ni pričakoval takšne tekme, ne glede na besede. Slobodan Grubor ga je precej presenetil. »To je zdaj že tradicionalno težko gostovanje. Nasprotnik je hiter, dobro organiziran in večji del tekme za žogo. Ko je malo prostora, je težko prebiti blok, toda ob doseženih treh zadetkih je razplet proti ekipi, ki igra na takšen način, dober.«

Kadarkoli Maribor zabije, zmaga. Statistika ne pove vsega, toda brezgoli remiji v prvenstvu (Domžale, Olimpija, Celje) so ob remiju z Zrinjskim v Evropi ter saj-jih-bomo-doma edinem porazu pri Hapoelu zavidanja vredni dosežki moštva, ki je čez poletja postalo ne samo kompaktno, široko in globoko, temveč tudi s pravim karakterjem. Kombinacija in protinapad za zmagoviti gol je bila šola fuzbala. Ki jo je pokazal pri golu za 2:1 tudi Aluminij, da ne bo pomote, vendar zdelo se je, da bo Maribor vse gole lahko dal le iz strani, pa je dal vse tri iz skoraj točno sredine.

»Po prvem polčasu smo se dogovorili, da moramo igrati naprej. Da je treba verjeti v zmago. Da lahko meljemo, dodamo na ritmu. Nasprotnik je bil večji del tekme na svoji polovici igrišča. Ko tvegaš, imajo branilci nekaj več dela, nasprotnik pa zaradi hitrosti in načina igre pride do nevarnejših situacij, vendar smo vse dobro prestali in pri tem imeli tudi nekaj sreče. Tekmeci so se bolj odprli, ko smo imeli igralca manj, a smo to znali dobro izkoristiti. Enostavno smo verjeli, da lahko zmagamo. V tej smeri smo se pogovarjali že med odmorom v slačilnici. Ko se zgodi enkrat, dvakrat, zdaj tretjič, ni več naključje in fantje verjamejo v to, da smo sposobni priti tudi do preobratov. Dobro so nam zapirali prehode in smo morali poiskati nove rešitve. Vendar so fantje verjeli, v svojo kvaliteto in to, kar delamo. Potem se zgodi to, kar se je.« In zgodila se je zmaga, ki daje moštvu, ki potuje na najbrž najtežje gostovanje v sezoni, najboljšo popotnico in spoznanje, da verjame vase.

FullSizeRender 31

Ko se tveganje (s Hotićem) izplača
Ni šlo. V tisti fazi tekme se je zdelo, da bo Maribor uspel, vendar ni šlo. Gladko bi lahko Darko Milanič, ki mu, čeprav tega nihče ne prizna na glas, še vedno manjka vsaj en zdrav napadalec, zamenjal tudi Marwana Kabho, ki je imel poleg Mateja Palčiča eno najslabših tekem v sezoni. Njegove žoge so šle, vsaj tri, neposredno tekmecu za protinapad. Slabo. Precej slabo. A ker je tudi Pihler pospremil gol Tahiraja s pogledom, se je Milanič odločil, da bo tvegal raje tako, da bo iz igre vzel Pihlerja in vanjo poslal Hotića.

Dino Hotić je po petem krogu z Domžalami obsedel bolj ali manj na klopi, dobival drobtinice (pet minut na derbiju) ter polno minutažo v pokalu, vendar Milanič se je vse pogosteje odločal za Bajdeta, Kramariča, Boharja in Ahmedija v napadalnem delu sredine. Če ne dobiš prostora v sistemu 4-2-3-1, je jasno, da je konkurenca (pre)velika. Hotić je tokrat vstopil zato, ker drugih opcij več ni bilo.

»Hotića sem predvidel kot menjavo, če ne bo šlo po načrtih. Pri njemu je tako, da v nogometnem ali pa v življenju nasploh ne gre vedno samo navzgor. Prav tako pa ne gre samo navzdol. To je dobro. Imamo fanta, ki prizadevno dela, se trudi. Veliko mora še delati, se naučiti in napredovati. Celotna akcija pri zadetku je bila top, tako da čestitke Hotiću za izvedbo. Zanj velja kot za ostale: ko govorim, da so nam vsi zelo pomembni, to drži kot pribito. Skozi sezono se bo to znova pokazalo in dejstvo je, da bodo vsi, ki se bodo izkazali, dobivali priložnost.«

Hotića je zadetek iskreno razveselil, priznal je, da si ga je resnično želel, pozna se, da mu manjkajo minute in da bi rad več igral. Konkurenca res ni majhna, toda tokrat je predvsem pokazal, da mu lahko bolje leži vloga na sredini, saj je njegovo kreiranje pošteno premikalo težišče igre. In končno je dal gol, ko je res štelo. Res dobra tekma proti Ankaranu… To se pozabi. Takšen (evro)gol v izdihljajih tekme pa ne. Hotić je tokrat res upravičil svojo »desetko«.

FullSizeRender 32

Dva pomembna prvenca…
Dobra novica: svoj prvi gol v sezoni sta zabila tako Valon Ahmedi kot Jean-Claude Billong. Oba na nek način »novinca«, če pomislimo, da je Ahmedi šele letos začel dobivati konkretno, standardno in zajetnejšo minutažo. »Saj je bil že čas, ne?« je Milanič pospremil prvi gol Ahmedija, ki je bil med najbolj razpoloženimi na igrišču takrat, ko moštvu ni steklo.

Zadetek Billonga pa lahko – poleg njega – veseli toliko bolj strokovni štab zato, ker je to morda celo prvi gol z glavo (ali pa eden zelo redkih) v tej sezoni, četudi ne prvi s kota za zmago s 3:2, saj je to storil že Aleks Pihler proti Krškemu v izdihljajih tekme. Imajo pa vijoličasti zdaj v prvenstvu že deset različnih strelcev v desetih krogih. Očitno zaležejo zlasti pogovori z igralci, saj se je o doseganju golov pogovarjal tako z Boharjem, ki ga je tokrat raje spočil, in Ahmedijem.

»O tem sva se veliko pogovarjala, močno si je želel zatresti mrežo in uspelo mu je. Tudi za Billonga je bil to prvi gol v dresu Maribora, odlično.« Maribor nima klasičnega golgeterja, če izvzamemo Marcosa Tavaresa, ki je imel eno lepo priložnosti in je sodeloval pri prvem zadetku, ob izostanku Luke Zahovića, ki naj bi se vrnil prihodnji konec tedna, in dejstvu, da ne veš točno, kdaj bo Jasmin Mešanović zabil. Zato deluje kot moštvo, kjer je zadetek nadgradnja ekipnega truda. Kjer res ni pomembno, kdo zadane. Vsa filozofija kulminira prav v Mešanoviću, pri katerem po zadnjih dveh tekmah ni več pomembno, zakaj je bil pripeljan. Njegova asistenca Hotiću za tretji gol je imela oči na hrbtu.

 

FullSizeRender 36

… In en nepomemben, mimobežen prvenec
Pri Liorju Einbromu bo problem. Najprej birokratski, saj je v zapisniku naveden tako kot v dokumentih, kjer so ga napačno zabeležili. Sam pravi, da je Or Inbrom. Mi bomo uporabljali slednjo verzijo, ker tako 21-letnemu fantu, ki je posojen iz Genta, piše na hrbtu mariborske majice nad številko 99. Ampak to ni glavni problem. Ne, ne.

Težava, za katero Inbrom primarno seveda ni sam kriv, je tajming njegovega prihoda. Če je že prišel kot tujec po uvrstitvi v ligo prvakov, bi v brutalnem septembrskem ritmu (sedem tekem), ki mu bo zaradi pokalnega žreba sledil enako naporen oktober (vsaj pet tekem, najbrž šest), prišel prav takoj. A je prišel utrujen in povrhu poškodovan. Zdaj je očitno dovolj zdrav za napore, toda vidno nepripravljen na nivo, ki ga terja slovenska liga v Kidričevem. Kar je kompliment za slovensko ligo in zalogaj za Inbroma.

»Pri tistem sprejemu in priložnosti v prvem polčasu je pokazal, da ima talent. Delali bomo z njim, gre za mladega, nadarjenega fanta. Ko se bo navadil na nas in se bomo mi na njega, bo pokazal, kar zmore. Ni še veliko treniral z nami. Ko bo nastala prava mešanica njegovega in moštvenega občutka, bo super,« je bil optimističen Milanič in skušal najti pozitivne lastnosti. Inbrom se je želel dokazati na krilu, vendar je v preveliki vnemi storil preveč, zamujal v štarte in na koncu skoraj pustil moštvo na cedilu, ko se je prerival pred vrati in si prislužil drugi rumeni karton.

Ker na Urbani.si velikokrat analiziramo sodniško delo zlasti s kritikami, lahko tokrat zapišemo, da je Rade Obrenović svoje delo večinoma resnično opravil z občutkom za (trdo, vendar športno) tekmo. Nekaj, kar zmanjka Mateju Jugu in včasih tudi Damirju Skomini, saj tekma ni eskalirala, ne glede na sedem rumenih kartonov. Morda bi lahko, pardon, moral Nemanjo Jakšića za njegov izpad kaznovati z neposrednim rdečim kartonom, vendar bi si s tem nakopal gnev domačega občinstva. Na koncu se je izšlo Mariboru tudi z desetimi, bo pa Inbrom imel čas tuhtati, zakaj se je prerival in zamujal v štart. Če bo našel odgovor, bo Milanič imel, kar nujno rabi. Rešitve s klopi, ko ne gre. Tokrat se je izšlo, proti Celju se vsaj za zmago ni. Or Inbrom je na prvi tekmi pokazal več želje kot znanja, vendar priložnosti bo gotovo imel še dovolj.

FullSizeRender 34

Gruborju manjka samo še »tisto nekaj«
Darko Milanič ni mogel skriti tega dejstva. Celo malo na smeh mu je šlo, ko je priznal, da je Aluminij zelo dobro prečital Maribor. Od platnice do platnice je Slobodan Grubor prebral, listal, izpisoval v zapiske Maribor, s katerim tooooliko lažje igra kot denimo z Olimpijo. »Izgubilo je boljše moštvo,« je ugotovitev, s katero se da strinjati in kaže na ambicije, ki jih Grubor goji vse odkar je pozimi zamenjal Bojana Špehonjo, ki je Maribor v Ljudskem vrtu premagal zato, ker so bili vijoličasti v krizi, Grubor pa Maribor zgrabi tako, kot ga je ponavadi zgrabil Zavrč. Na polno, visoko, z žogo v nogah.

V mariborskem taboru so vnaprej sicer poudarjali, da je tekma v Kidričevem drugačna, Milanič je poudarjal, kako so sprejeti »drugače« kot v drugih sredinah. In hkrati kar trdo odgovoril na vprašanje, zakaj lani njegovo moštvo ni prineslo iz Kidričevega več kot točko iz dveh tekem. Da je bil tist 0:3 poraz pač posledica osvojitve naslove. A bolj smo imeli v mislih obračun 0:0, ko se vijoličasti nikakor niso znašli na igrišču, resda takrat bolj mehkem, a še tretjič zapored smo nato poslušali ravno o igrišču. In to je prednost Kidričanov, ki svoj teren, kjer so v tej sezoni Prve lige Telekom Slovenije na oko najbolj napete in razburljive tekme, pač najbolje poznajo.

Aluminij ni več lokalno mošvo z lokalnim talentom. Je regionalno moštvo, ki se ne rabi le boriti za obstanek in kjer se tujci (beri: Hrvait) lahko dokazujejo z malo več potrpljenja kot so to lahko počeli pod Miranom Vukom. Francesco Tahiraj je spomnil na svoje najboljše predstave, Aleksu Pihlerju je pri prvem golu zbežal za avtogram, medtem ko je Žiga Škoflek znova (in znova in znova) dokazal, kakšno kvaliteto premore, če ima res dober dan (večer). Nasploh je Aluminij kompaktna, organizirana ekipa, ki doma resnično rada igra in reflektorji so k temu gotovo precej pripomogli. Razsvetlili so zgodbo, ki v Kidričevem dobiva tudi infrastrukturni napredek, čeprav večerni termin v tako odprtem okolju ni nujno vedno najboljša izbira, še posebej, ko jesen pritisne ali ko se Viole namestijo kar v gozd za golom. Škoda le, da v vsem prazničnem vzdušju kljub trudu domačih organizatorjev še vedno vlada občutek, da je bila vsaka tekma v Zavrču, od koder so reflektorji, imela bolj praznično vzdušje. Nenazadnje: ognjemet so pripravile viole, ne domači organizatorji. 

Igralec tekme: Dino Hotić [Maribor]

FullSizeRender 35

Komentarji

komentarjev