Fuzbal

¡Uno, dos, tres, amigos!*

FullSizeRender 9

Pet ugotovitev: Sevilla – Maribor [0:3]

Dobrodošli (nazaj) v ligi prvakov, fantje
Ravno ko so se namestili, premislili, tuhtali in domala čakali. Kaj pa če.. Kaj pa mogoče… Kaj pa… Samo res… Kaj pa če… Zakaj pa ne bi… Kaj pa… Bam. Vidi, kak je krenil. Šika. Prvega, drugega, tretjega. Podaja. Gol. Bemtiš. Bemomast. Gledali smo gol mi doma, gledali so gol Kabha, Rajčević in Billong. Kruto je to. Ni časa niti za čips niti za pivo.

Ligo prvakov gledaš ali v njej tekmuješ. Sodelovanja, tistega vmes, pač ni. Pierre de Coubertin bi v ligi prvakov bil piarovec najbrž. Krut, brutalen nauk, a takšen je ta šport in takšno je to tekmovanje. Večje kot so nagrade za zmage in tv pravice, bolj najboljša moštva nabijajo, rešetajo in harajo. Nenazadnje, Sevilla je raje izgubila tekmo z Atleticom in se pripravila na Maribor. Še enkrat: Sevilla je raje izgubila z Atleticom. Ki je imela pred tem štiri zmage in remi. Ker dobro vedo Andaluzijci, da se ob ugodnem žrebu lažje in bolje znajdejo v Evropi kot doma. Čudaška, ampak takšna miselnost je. Skoraj bizarni kompliment za vijoličaste: premagali vas bomo, ker nam je tako zelo do tega, da vas premagamo. Ja, Maribor je naletel na lačnega tekmeca, ki si vijoličastih ni prišparal za malico, temveč za slow-food večerjo. Sevilla v takih večerih uživa. Da tekmec ne ve niti, kdaj je sprožil tisti uradno zabeležn strel. In to je povedal tudi obisk: 34,705 gledalcev (kapaciteta 42,714). Za primerjavo: pred tremi leti in pol v šestnajstini finala evropske lige jih je prišlo na Ramon Sanzhez Pizjuan 21,562. Statistični primerek, kaj naredi liga prvakov. Kakšno razliko. Ja. To je ta nivo.

Dobrodošli v ligi prvakov, fantje. To je bilo sporočilo, ki so ga na novo spoznali Mariborčani. Ni se ponovil Chelsea (6:0), niti oba obračuna z Laziem ne (4:0, 0:4). Izgubiti 3:0 v gosteh pri tekmecu, ki te je komaj čakal, naštudiral in skakal, kot Carlos Alberto Kisluk, pomočnik trenerja Eduarda Berizze, ko je končno prvič zabil in nato še dvakrat, ni nič žalostnega ali kritik vrednega. Ni. Takšno je fuzbalsko življenje. Sploh pa v Španiji.

FullSizeRender 7

Zatorej, nobena tragedija ni, da je Maribor izgubil v Sevilli. Tudi da je izgubil 3:0 ne. Že točka bi bila čudež proti moštvu, ki je zabilo minuto, dve zatem, ko je njegova lastna publika postajala nestrpna. To je ta profesionalizem, Španci pa se v evropskem fuzbalu povrhu še radi igrajo. Wissam Ben Yedder je pokazal, kako preprosto je moč zabijati, naj se tekmec še tako organizirano brani. Bam. Bam bam. Bam bam bam. Ena, dve, tri. Hat-trick. Ob polčasu, ki bi se lahko končal tudi s penalom za Sevillo, ki ga je itak potem dobila kasneje, resda ni bilo konec, nihče ni sklonil glav, je rekel Martin Milec, vendar po drugi strani je tudi bilo. Maribor je imel šele v nadaljevanju polstrel na vrata, tako beleži Uefa. In imel je tri, štiri situacije (Pihler, Ahmedi, Tavares, Kramarić), ko je imel nekaj prostora, na katerega je čakal cele faze tekme.

Vendar realno je Maribor ugotovil, kje je njegova meja. Kljub temu se ob pregledu letošnjega še posebej brutalnega skupinskega dela dobro upira tekmecem, ne glede nato, da skupina E ne sodi med najzahtevnejše. Kajti po drugi strani imata Feyenoord in Apoel v svojih skupinah gol razliko že -6. In nobene točke. Maribor ima eno in minus tri gol razliko. Svoje priložnosti bo, zdaj to ve, moral iskati in najti drugje. Liverpool se ponuja kot tekmec, ki se muči z bremenom lastnega imena. Kako se bodo pobrali po drugem (evropskem) porazu sezone, bo ključno za nadaljevanje. Če so igralci tako utrujeni še preden je prišel oktober… Bo težko, je pa tudi res, da je bila to za Maribor že osma evropska tekma sezone, skupaj devetnajsta. Za Sevillo pa deseta.

Maribor se lahko, ko se bo prebudil in opomogel, opogumlja z dejstvom, da moštveno ni razpadel, da je bil tudi dovolj trmast za domaće žvižge, da je Sevilla napadala tudi po 3:0, pa so se znali tudi zaradi Jasmina Handanovića ob luknjasto utrujeni obrambi ustaviti na še znosni meji. Poraz je bil suveren, če ne celo predvidljiv, toda Maribor kaže, da ni kanta za napucavanje, material za doseganje rekordov in nabijanje gol razlike. Povedano regionalno: Maribor ni Dinamo.

»Vsi imamo to željo, še edno je živa, vse imamo v svojih rokah in nogah,« Jasmin Handanović in Val 202. Bomo videli, kaj se bo dalo narediti v Mariboru. »Vsakemu bo tu težko igrati, padale so že velike ekipe, če bomo upali igrati, zakaj ne bi padel tudi Liverpool,« je hraber Martin Milec. In takšno razmišljanje je edino pravilno. V slovenskem nogometu – pomislite samo na Srečka Katanca – pa še zdaleč ne tako samoumevno. Zdaj bo tritedenski premor v ligi prvakov, ko bo Milanič upal predvsem, da se vrnejo Zahović, Vršič in morda tudi Šuler.

FullSizeRender 3

Milanič presenetil s 4-5-1

Darko Milanič je – stavek, ki ga ne napišemo pogosto – presenetil z začetno postavo. Čeprav je bilo težko uganiti, kaj natanko je igral Aleks Pihler, ki je bil nekako »waserwagasto« težišče in bi naj pomagal tistemu boku, kjer je Sevilla raje iskala preboj (izkazalo se je, da je to bila leva stran), je Maribor postavil v sistem 4-5-1. S katerim, seveda, nima izkušenj, ker jih v domačem prvenstvu niti ne more imeti. Proti komu? Olimpiji? Nak. Ne gre. Pihler svoje naloge ni najbolje razumel, je pa bil simbolni primer tekme, kjer je Maribor lahko nabral dovolj izkušenj, da vendarle Sevilla ni nek bav-bav. Pihler ni bil kriv, da je Maribor dobil tri gole. Ali da se je mučil na bokih.

Da bo igral Jean-Claude Billong, je bilo jasno že za vikend, v petek, ko je Marko Šuler sedel za nami novinarji v Kidričevem. In nam povrhu še povedal, kako je z Denisom Šmejem, ki bo potreboval za povratek še dlje kot on sam. Milaniča to najbolj jezi, bolj kot izostanek Vršiča in Zahovića, že kot nekdanjega branilca, saj ve, kako pomembno je sodelovanje centralnega para, sploh pa na tekmi, kjer je prevzemanje tako nujno. Če ga ni, ima Correa pač slalomski šov. Maher, zvezda, talent, itak. Ampak videlo se je, da obramba ni vedela, kdo bo tisti, ki ga bo, magari, zrušil. Nihče ga ni. Gledali smo, kot smo gledali mi. Očarani. In bojazljivi, da jih ne bi pokopal en bedni penal. Če že, bolje tako, ne?

»V prvem polčasu smo se do prvega zadetka dobro postavili. Nasprotnik je kvaliteten in hiter, s podvajanjem smo skušali to kompenzirati, kar ti na dolgi rok pobere nekaj moči. V nepravem trenutku smo prejeli zadetek, ko smo po nekaj minutah dobili občutek, da lahko igramo. Tega je bilo premalo, čez celotno tekmo smo imeli občutek, da bi lahko katero od akcij bolj tekoče odigrali in da bi lahko bili bolj nevarni. Nažalost ni bilo tako, potem pa je nasprotnik, ki ima kvaliteto, to izkoristil. Ko smo v nekaterih situacijah malo zamudili in prostora nismo zaprli dovolj dobro, so povedli na 2:0,« je opisal Darko Milanič. Ko je bilo že 2:0, ko je Vazquez našel Ben Yedderja, ta pa milimetre med Handanovićevo levo nogo in levo vratnico, je Sevilla imela vse, kar si je želela. »Potem so kontrolirali tekmo. Mi smo sicer v drugem polčasu pokazali kompaktnost. Kvaliteta je bila danes tista, ki je odločila tekmo, čeprav smo pokazali veliko želje. Želeli smo odpreti sredino, vendar v trenutku, ko nam to ni uspelo, smo prejeli zadetek.«

Maribor je, kar je še najbolj pozitivna izkušnja, zdržal uvodni nalet ekipe, ki je bila nastavljena za napadanje v navalih in zlasti po bokih. Kaj je, tako, čez palec, zmanjkalo, da moštvo ni zdržalo dlje, do polčasa? »Komunikacija, pomoč, top sodelovanje na levi strani je manjkalo. Ja, Šuler velikokrat reši tudi v zadnjem momentu, mogoče bi on to rešil, vendar problem je bil drugje.« In dobra stvar? »Dobra stvar je ta, da imamo izkušnje in da na takem nivoju ne moreš biti, da ne delaš tisto, česar ne, četudi ti to ne paše. Enostavno moraš delat. Ne moreš se šparati, da bi bil v napadu boljši kot drugače, to vodi do tega, da ne gre. Iz tega lahko nekaj povlečemo.«

V izjavi za Val 202 je to zvenelo kot kar trda kritika, Milanič je bil jezen, ker fantje niso upoštevali očitno zelo jasnih, nazornih, pedantnih, naštudiranih in prigaranih navodil, ki naj bi zaprli levo stran. Ali desno. Pa je niso. Maribor je igral lahko toliko, kolikor mu je Sevilla pustila, je že danes najbolj pogosto uporabljena taktična ugotovitev. Milanič pravi, da ga nihče ni presenetil. Izpadlo je, da ga je bolj nesodelovanje njegovih fantov pri prvem golu. Zameriti jim ne gre. Res ne. Sevilla je brnela, tečno so čakali na vsako žogo, želeli zabiti še četrtega, petega, šestega.

FullSizeRender 6

Ko ni bočnih, ni strelov
Mitja Viler se je našel in naredil spomladi, marljivo delo pa žel poleti z goloma Hafnarfjordorju in Hapoelu. Martin Milec se je pobral po Izraelu in doma zaustavil, kolikor je lahko, Anthonyja Nwakaemeja. Zdaj bi morala to predstavo nadgraditi. In sta jo, kolikor sta jo lahko. Vendar hkrati – kot večji del moštva – spoznala svoj limit.

Vilerja razumljivo Milanič brani z ritmom tekem, ki je bil še večji, ko je Srečko Katanec moral zamenjati Bojana Jokića z Rulotom že proti Slovaški in ga uporabil proti Litvi. Proti resnično boljšim tekmecem se pozna, da Viler nima kondicijskih kapacitet za prodiranje po boku, ki je v napadu (pre)pogosto mariborska rešitev, če ni igralca, ki bi reševal ena-na-ena.

Na drugi strani je Milec najbrž dodobra preklinjal Ramon Sanchez Pizjuan. Tretjič je bil tukaj, z dvema kluboma, pa tretji poraz. Dovolj časa je imel, ko je prišel do sape, da je pojasnil, kakšna in v čem je razlika igrati z Aluminijem v petek in s Sevillo v torek: »To ni slovensko prvenstvo, da bi lahko jaz na desni in Viler na levi hkrati napadala. Igrati je treba bolj pametno. Sevilla nas je po izgubljenih žogah hitro pritisnila. S tem smo imeli težave.« In s tem so imeli velike težave, saj je ob tako zgoščeni sredini Sevilla iskala in našla prostor ravno na bokih, kjer je Maribor – za razliko od prebliskov Ahmedija in dveh spodletelih driblingih Kramarića – deloval utrujeno, počasno in preprosto ne dovolj kvalitetno za ta nivo.

»Zavedali smo se, da igramo proti izjemnemu nasprotniku. Poskušali smo jim zapreti sredino, podvajati na bokih, a smo premalo držali žogo. Nismo bili dovolj dobri za kaj več. Na žalost najdejo vsako najmanjšo luknjo in izkoristijo priložnosti. Mi zmoremo več, a tokrat smo bili premalo konkretni,« je za vecer.com povzel Aleks Pihler. To je šola, ki jo moraš dati skozi, je za Kanal A povedal takoj po tekmi Mitja Viler. Maribor je na nek način v Sevilli prilezel v učilnico, kjer se študira za višji nivo in je upal, da bo šlo. To ni nujno preskakovanje razreda. Maribor je pokazal vse, kar zna. In pač ni bilo dovolj. Za ta nivo.

FullSizeRender 2

Sevilla v Evropi gradi renome za doma
Kar nekaj analiz – tudi na Kanalu A v studiu – je povsem spregledalo dejstvo, kakšno sezono ima letos Wissam Ben Yedder. Pa kakšen Nolito in Jesus Navas. Pri čemer se Ben Yedderjeva zgodba bere kot pravljica. Še pri dvajsetih je nabijal futsal, resda celo za francosko izbrano vrsto, a se v »velikem« fuzbalu preganjal po francoski četrti ligi. Zmogel je do b ekipe Toulousa (20 tekem / 14 golov), prilezel do članske (156 tekem / 63 golov), kjer je v šestih letih kot nenazadnje tudi nekdanji mladinski francoski reprezentant dovolj opozoril nase, da ga je lani, pri 26 letih, Sevilla pripeljala. Podrl je rekord Andre-Pierra Gignaca, ko je sprašil 50 gol v Ligue 1. Devet milijonov evrov še v Sloveniji ne bi bila dih jemajoča cifra, v Španiji pa še tolikanj manj.

Toda Ben Yedder je v taki konkurenci pokazal, kakšno sezono ima. To je bila osma tekma, zabil je hat-trick in prišel že do sedmih golov. Zabil je v ligi, kvalifikacijah in ligi prvakov. Gol na gol. Hat-trick je dišal v zraku, ker je Maribor ekipa, ki ponudi hat-trick tistim, ki bi se resnično radi dokazali. Tako je bilo na White Hart Laneu pri Tottenhamu, ko je imel Gareth Bale sicer svoj šov, vendar je Jermain Defoe s tremi goli spravil selektorja Anglije v zadrego, saj so bili časopisi prepolni poročil ne o tekmi, temveč o zadetkih.

Ben Yedder v megatalentirano francosko reprezentanco seveda ne more, ne še, toda s takimi predstavami dokazuje, da nogomet niso samo uveljavljena imena, saj Nolito ni imel kdo-ve-kako megalomansko dobrega večera, medtem ko je Jesus Navas po vstopu skušal sijajno prefrigano lobati Jasmina Handanovića in bi ga, če ne bi bilo prečke.

Sevilla je moštvo, ki ima tekmeca že v lastnem mestu in je že tam fifty-fity. Kao. Pa je seveda Betis zdaj, zmaga na Santiagu Bernabeu prejšnji vikend gor ali dol, daleč zadaj. Sevilla ima pet naslovov v evropski ligi/pokalu Uefa, od tega tri zapored. Pehnila je tudi Liverpool v finalu, da. Predlani, ko mu je pokazala svoj anti-istanbulski čudež. Čeprav jima je skupno z Liverpoolom ravno to, da lažje do uspehov prihajata v Evropi kot doma, kjer sta bila prvaka davno tega (Liverpool nazadnje 1989, Sevilla edinkrat davnega leta 1946).

Zato je Evropa toliko več, sploh odkar se je Atletico pod Diegom Simeonejem približal Realu in Barceloni. Nenazadnje jih je od tiste tekme z Mariborom vodil Unai Emery, ki ga je lani zamenjal Jorge Sampaoli, ki pa je šel za argentinskega selektorja ter mesto prepustil Berizzi. Sevilla si mora renome dvigovati v Evropi. S tem se postavlja že proti zelenemu delu mesta in skuša zoperstaviti Realu in Barceloni. Skuša biti, drugače povedano, Valencia zadnjega desetletja. A kaj, ko je to Atletico.

FullSizeRender 10

Studio kot se šika, strokovni gost ne
Če bi le Kanal A imel tako v nulo dodelan studio in predvsem toliko časa (oglasi, ki pridejo z ligo prvakov, gor ali dol) in še zlasti takšnih vsebin tudi v Prvi ligi Telekom Slovenije. Uf. Kje bi bila meja, a? V razpoložljivem času pokažejo, kaj kot športno uredništvo in komercialna televizija zmorejo, če vložijo čas, sredstva, kader in se projekta lotijo tako premišljeno kot (ne)nazadnje Eurobasketa. Poročila Žige Lesjaka in javljanja Tadeja Vidriha, vključitev Tomaža Lukača, ki je potihoma – subjektivna presoja, povsem – postal prvo komentatorsko fuzbalsko ime pri nas, in vsi reportažno pristni prispevki so tisto, kar je presežek in posebej do izraza pride zlasti na oddaljenih gostovanjih, kamor številni ne more(m/j)o. Vidrih je po tekmi dobil v rafalu izjave Milaniča, Tavaresa, Handanovića, Milca in Vilerja, med polčasom pa še Saše Gajserja, ki ponuja vse bolj konkretne izjave, oprijemljive in sporočilne, (samo)kritične in povedne.

Kjer pa Kanalu A vseeno zmanjka, da bi studijski del naredil še bolj nivoju lige prvakov primerne, pri čemer bi podlago »morale« prinašati ravno vsakovikendaške izkušnje PLTS, je pri izbiri gosta. Stane Bevc nima nivoja za ligo prvakov, ker z njo nenazadnje nima veliko skupnega. Eno je pokrivanje NFL, kjer Slovenci nimamo (aktualnih) izkušenj, drugo pa je liga prvakov, kjer skoraj zmanjka prstov obeh rok za Slovence, ki so zabili gol v ligi prvakov. Tistih, ki so igrali v njej, pa je itak še mnogo, mnooogo več.

Maribor medijsko ni najlažje mesto za najti razpoložljivega in kompetentnega sogovornika (v bistvu je razmerje obratnosorazmerno), čeprav se – čeravno kot trener Mure – iz glave ponuja Ante Šimundža predvsem kot eden od treh trenerjev, ki so vodili klub v ligi prvakov, na TV Sloveniaj pa se je ob Miletu Ačimoviću izkazal kot mož, ki pove, kakor je, ne da bi se bal za službo, vtis ali imidž. Nenazadnje bi celo Bojan Prašnikar, njegova predvidljivost gor ali dol, bil najbrž bolj smiselna in razumljiva izbira. Prav je, da Kanal A vztraja pri Bevcu, še posebej ko gre za tekme Maribora. Seveda se šušlja, kako Bevcu Maribor domnevno ni blizu, vendar to samo po sebi ni moteče. Kar je moteče, je njegovo razpredanje, takoj uvodoma, kako se je Maribor na sredini mučil in imel srečo v – Kidričevem. Proti Aluminiju. Z dolžnim spoštovanjem do Aluminija, se razume. Težava pri Bevcu – pa pri tem ni edini, podoben občutek daje že leta Branko Zupan – je, da se zdi, kot da gledamo razgovor za službo, pri čemer Rok Tamše (ali Sašo Jerkovič ali Anže Bašelj na TV Slovenija) seveda ni(so) kadrovska služba. Zdi se, da smo to vsi mi, ki imamo z ligo prvakov ravno toliko izkušenj kot Stane Bevc. Ki je tekmo dobro povzel po njenem zaključku, povedal to, kar se pač pove, če tako dolgo še pustite televizor prižgan. Bevc zato niti ne nujno po lastni kridvi deluje kot tisti selektor, ki mu je edinemu uspelo iz kavča priti do televizije.

Kajti nemudoma se je poznalo, da so bile še zadihane izjave Vilerja in Handanovića precej bolj konkretne, izkustvene in povprečnemu gledalcu razumljive kot Bevčeve, pa je imel Bevc čas, kulico in posnetke. Ker imajo ravno to: izkušnje. Sploh pa je format zgolj enega gosta v tujini že zdavnaj preživet, razen če imaš res gosta, ki je suveren, karizmatičen in retorični dribler. V Mariboru sta to Matjaž Kek in Zlatko Zahović. A žal trenutno oba objektivno nedosegljiva. Kanal A bi se, tudi iz vidika Prve lige Telekom Slovenije, lahko še bolj potrudil in našel koga, ki ima z Mariborom (in ligo prvakov) nekoliko več skupnega. Stane Bevc žal nima, naj Rok Tamše še tako neutrudno borba.

Igralec tekme: Wissam Ben Yedder [Sevilla]

*Ena, dve, tri, prijatelji

FullSizeRender 5

Komentarji

komentarjev