Gudek je bil gotof. Tam pa sploh. Ni ‘mel šans. V kot se je stiskal, v svinjskem jeziki je milosti iskat. Oni pa… Nabrušeni so se postavili v krog. Dedi na en konec, pupe na drugega. In na eno, ta najbolj luštno med njimi, tak’ luštno, da bi šel s peciklom ali pa peš v Juršince, so vsi s prstom pokazali. Na. Češ. Daj zdaj ti. In je. O ja, kako je. Zašrajala je na svojo, lastno ekipo. »Prokleti dedi!!! Kaj vas ni sram!!! Vas je, ena, dva, tri, gudek pa sam!!! Pa saj te ne koljemo krave! Pol preveč si jih prpelo! Butl!!!« In potem, malo kasneje, so samo čakali. Kak’ so čakali. Nič otožnosti v takih trenutkih se ne nariše v naših občutkih. »Smo prišli pred štalco. En šnops smo vsi spili. Jebiga gudek…« je zadonelo z odra. Šotor se je skoraj podrl, ko so zašrajali. Zaj. Te. Bomo. Vbili!
Oda gudeki je štajerski Stairway to Heaven. Je. Rečite karkoli. Je. Komad, ki je tako lahek, tako preprosto, tako ajnfoh, da je resno zajeban. Vprašajte Egona Hermana Srajco. Dva frdamana akorda, ampak se hitro zgubiš, ker Tonč in Dimek neusahljivo streljata rafal verzov, v katerih je gudek še vedno do zdaj krulajoče riknil. Bogi gudek, že res. Ampak… Ampak… Ampak…
Gudeka sem v živo slišal, kaj pa vem, ogromnokrat. Ampak nikoli ni delal tako kot je delal v Juršincih. Igor Peter Orač Mali kar ni mogo nehat. Srčni utrip gudeku ni gagnil, nikak’. Tup-tu-tup. Gudek se že dolgo ni tak’ boril. Skoraj mu je ratalo. Pomisliš… Kak’ hitro živjenje beži… Še včeraj si krulo… Dnes te več ni. Kurc. Danes mam cajt, cajt je pa gnar. Kolikor vem – kar se zgodi, ko prideš bandu tako blizu, da se bojiš, da si mu že preblizu – ga je band z leti včasih raje izpustil. »Tu ga pa ja moremo špilat!« so mi rekli, ko sem jih pobaral, če ga bodo morda tokrat zažignali.
In videlo se je, zakaj. Ja, Mi2 so band, ki hara v Tivoliju, na Štuku, v Cvetličarni, Kinu Šiška, na Trgu Leona Štuklja, you name it. In bodo gotovo tudi v Stožicah 8. decembra z Dan D na Ritmu mladosti. Saj smo lani konec leta tukaj pisali o nastopu v Kinu Šiška. Mi2 sede urbano okolje, ker prinesejo vanj prepotrebno sproščenost. Saj vem, ja, lahko bi pisali o tisti večni krilatici, kako lahko človeka spraviš z vasi, vasi pa ne s človeka. Mi2 so več kot to. So vas, mesto, regija, država, vesolje. Kajti tam, v Juršincih, na Oktoberfešti, v sendviču med dvema polčasoma Mambo Kings, tam so Mi2… Doma. Okej, ja, doma doma so v Rogatcu. Ampak da bi vi videli te ksihte, te frise, te obraze. To dobro voljo. Mularijo. Povprečna starost je bila, preko palca, v primerjavi s špili v Ljubljani ali Mariboru za vsaj pet, če ne deset let nižja. Zazdelo se je, kot da je petek na Oktoberfešti za bolj mlado, sobota (Dražen Zečić, Dejan Vunjak & Brendijeve barabe + gostja) pa za malo manj mlado.
Brada ti do tal pade, kako lušten je ta folk. Pristen. Nenarejen. In, ja, lušten. Pupe imajo tako lepe obraze, tako polna, vesela, radostna in večna lica. to ni ista punca samo v drugem kraju. Ni. Kamorkoli si pogledal, so si natakali, se objemali in peli. Skupaj. Okej, iskreno, itak je svoje naredila tudi ura. Uf. Ura je bila skoraj genau polnoči. To so ti, zajebani termini. A takšni so. Leta, desetletja. Ob polnoči so se Mi2 zdevali gor na oder. Del banda je skušal na kmečkem turizmu odkinkat kako kitico, ampak pomaga itak ne in ni. Pa bi moralo, če imaš v petek špil v Juršincih, v soboto pa v Kranju. Ampak ko je šel skozi prvi akord za Štajersko nebo, ni zehal noben. Ni šans. Iz prve, direkt, šus. Z Brigito in tak’ dalje. Mi2 je band, ki fseka, ko mora fsekat. Ob polnoči, v Juršincih, v šotoru, kakršne smo čudno gledali pred desetletjem, dvema v Avstriji, tam ne moreš fejkat, se šparat ali glumit. Ma ni šanse. Tam moraš. Na püno.
Roke so šle v luft. Mi2 ni band, ki bi moral reči, raja, kje so roke, kje so srca. To je tam samoumevno. Gre v luft, v srca samo po sebi. Mi2 ostaja band, ki je spremljava za karkoli bi radi, da bi bil vaš žur, kar znajo tudi sami povedat. Da pogosto nimajo občutka, da so ljudje tam zaradi njih, kot mi je enkrat rekel Tone Kregar. Da so Mi2 le spremljava njihovega večera. Da pojejo o sebi za sebe skupaj z njimi. Ob šestih zjutraj je vstal v petek, pesa na sprehod, na šiht, v Beltince na sestanek in potem na špil. Ob polnoči. Zmatran? Ne, na odru ne. Pa tudi sicer.
Koliko energije ima ta band. Eko energije. Laufajo na biomaso. Vidiš namreč, od blizu, od strani, ko pohodiš skoraj kablovje, band, ki tako prekleto rad igra. Že zase, če pa ob tem uživa še raja, pa toliko bolje. In se neprekosljivo prca v glavo. »Veš kaka je?« mi je rekel Dimek, ko sem ga vprašal, kako je zdaj, ko imajo in-ear slušalke, da se slišijo še bolje, torej ne več iz monitorjev. »Prej sem si vedno mislo, pismo, da bi jaz lahko tak dobro pel ko Tonč. Zdaj, ko ga boljše čujem, pa si mislim… Kaj bi dal, da bi Tonč pel tak’ ko jaz.« In Tonč je stal zraven. In se krohotal. To je to.
Na Oktoberfešto v Juršince sem šel, ker sem lani slišal od banda take superlative, da sem rekel, da ni šans, da letos zamudim. Če so si lani oder delili v še bolj binarni kombinaciji s Poskočnimi muzikanti, so se letos stučkali med garanje Mambo Kings, ki žgejo po pet, šest ur na večer. Neverjetno, kako v Juršincih uspe miks recimo temu vaške veselice in rock’n’roll urbanijade. Kje drugje mogoče to ne bi šlo skupaj. Tukaj gre. Na nivoju. Res. Toliko dobre volje. Kajti ne najdeš pogosto tako nasmejane kelnarije v taki masi. Pa niso bile samo pupe oblečene v recimo temu narodno nošo, čeprav z nesramežljivimi dekolteji. Ne. Tudi pubeci so bili tako našemljeni. In se režali. Trudili so se, koliko je šlo, da so predvsem natisnili vse račune, ker to je pač Slovenija. Sredi Dunaja ti kelnar na roko napiše račun, v Juršincih mora biti davčna blagajna. Ampak je šlo.
Ker take vrste tudi ni bilo. Ker so ljudje naročali… Kot temu pravijo Tekochee Kru: štajerski kristal. Liter-liter. »Ste z njimi?« me je vprašala še posebej prijazna natakarica in pokazala na družbo zraven. Ne, ne. Nisem. Pa saj… Špricer je bil po evro dvajset. In to taki, pravi, ravno dovolj sladki, dovolj zagnani špricer, ki ti da zalet. Ker Oktoberfešta je prireditev, kjer prodajajo za štirimestne cifre litrov vina. Lani so bližnjega vinogradnika sredi noči budili. Ker je pijače skoraj zmanjkalo.
Seveda se je veliko spilo, toda občutek je bil recimo podoben tistemu na Pivu in cvetje, čeprav si prireditvi ne bi mogli biti bolj različni. Predvsem zato, ker so Juršinci točno takšni, kakršni »morajo« biti. Štimunga naredi vse. Seveda šotori akustično niso ravno idealni za rock bande. Ampak je delalo. Gor taki šotor postavijo roke, držijo pa ga glasilke in srca.
Dovolj, da je ono pupo iz uvoda, ki je znala vsa besedila z vejicami in podpičji vred na pamet, kasneje pubec, taki še posebej visoki, fliknil gor na rame in sta oba rohnela in kričala. Mi2 je band, kjer je publika ves čas zbor, še posebej, če sestavijo tako pregledno setlisto, kamor ušunjajo tudi nova štikla, ki še čakata na svojo plato (bojda je okvirno planirana za konec leta 2018, ampak poudarek je na besedi okvirno), pa Proklete vijolice, ki niti malo ne skrivajo odmeva Čiste jebe, in Lanski sneg, enega od tistih komadov, ki ga je Tonč tako dolgo rohnel, da so ga naposled posneli v svoji nostalgični maniri, ki jo je zakrivil Zbudi me za 1. maj, štikl, ki je nenazadnje odprl njihovo 20 obletnico v Hali Tivoli.
Zanimivo, da ga tokrat niso igrali. In še marsičesa, denimo Pa si šla, so pa zato ponudili Strel v koleno, če smo že pri baladah, ki temu bandu ne odvzamejo prav nič šusa, temveč mu dodajo ljudskost, to besedo, ki se nalepi na band kot sladka žvaka na šuh. Ampak so. Ljudski so. Karkoli naj bi to že pomenilo? Evo: v Juršincih se je dalo v živo videti, kaj je ta ljudskost. To sta punci, ki pritečeta, objeti za roko, da bi odkričali skupaj Sladka ko med. To so dedi, dobro natrenirani za gvihtanje, ki rečejo, kak bodo dobli močne roke, ko bodo šli v toplice. To so kraji, kjer selfie ni statusni simbol. Ni, jebiga. Tu so v luftu roke, ne telefoni. To je celotna spremljevalna ekipa Mi2, ki je morda celo največja tiha zmaga banda, ki je ob sebi ohranila tiste, ki so jo tja pripeljala in te vedno pričaka z močno besedo, pijačo, nasvetom in hrano. Mi2 marsikoga najbrž ne bi spustili tako blizu, da bi jih lahko spraševal, kako je nastala Samo tebe te imam, v bekstejđu, ki je v bisvu klet lovskega doma. Na steni lovorike, divjad, ponos teh krajev, kakopak. Noter pa debata, razmišljanje in pomanjkanje spanca.
Ampak z Mi2 ne rabiš biti ob odru, v bekstejđu, na degustaciji ali v debati. Ne. Dovolj je bilo tisto, kar je rekel Dimek pred Samo tebe te imam. »Kolko krat lahko rečete pupi poleg sebe ‘samo tebe te imam’, ne da bi izpadli sisiji?« Ne vem, če so vsi pod šotorom vedeli, kaj je to sisi. Si pa videl kakega deda, ki je krepko pod roko prijel svojo ta malo. In jo objel. In sta pela. In se lizala. V malem kraju z najmanjšimi ulicami. Tudi če si bil sam, naslonjen na nosilni steber šotora, postavljenega na fuzbal plac, nisi bil sam. Ko sva skupaj nisn sam. In z Mi2 nisi sam. Ne moreš bit’. Ker imajo vsi ti komadi od Pojdi z menoj v toplice prek Zbudi me za 1. maj in do neprekosljive Čiste jebe vse, kar so imeli, ko so nastali. Ko Mi2 ponudi večno zadnjo skladbo Odhajaš, ko Flik vedno znova preveri, če ima bas kitara še kako polje, petindvajseto ali šestindvajseto, in ko Mali razturava s triolami na bobnih, ko Egon preko naštima svoj bluz, kot mu rad reče Tonč, ko Dimek niza akorde, kot jih samo on, tip, ki kitare ne igra, temveč kitara igra njega, ga ziba in mu narihta tisti neponovljivi nenarejeni ksiht, kot da bo ravnokar povedal še kaki mastni vic, in ko Tonč zakriči, kako je življenje praznik. Je. Preprosto: je.
Saj so Tivoliji, Šiške, Štuki. In bodo tudi Stožice z Dan D. Ampak ko v Juršincih vihtiš plastični kozarec, se polivaš po roki, šalali šalala, sam sebi najboljši sovražnik, res ugotoviš, da je življenje, vsake toliko, res lahko praznik. Samo pogledaš okoli sebe in vidiš – ljudi. Čustva, spomine, sedanjost, prihodnost, nostalgijo. V Juršincih je plac, kjer med Sladka ko med vidiš najstnika, ki se tako ližeta, da se skoraj še sam posliniš. Juršinci so kraj, kjer je rock’n’roll ravno tako doma kot v Rogatcu, Ljubljani in Mariboru. Zato se vračajo tja. Ker tam gudek res skoraj spizdi. Da bi videli tisto rajanje… Ko so ga zaštihali. Te pa smo vsi dobre volje… Vzeli inštrumente v roke… In vžgali vkup za mizo… Ene… Ljudske… Karaoke. Žingaš, se objemaš, plešeš, veseliš. Pozabiš. Na vse probleme, skrbi, bilokaj. Si tam. Si. Kot ona pupa na ramenih onega deda. In se počutiš, ob tem arzenalu komadov o življenju, kakršno je, ne kakšno bi lahko bilo, da si človek, ker so vsi ti komadi bili že v nas, Mi2 so jih samo morali še posneti. In prešpilat, prežagat. V Juršincih. Z Mambo Kings. Ravno zato tako dela. Ni fejkanja, ni glume, ni šparanja. Na püno. Fultrefer.
V tistem špeglu, kjer naj ne bi bilo več tega, kar bi nekoč lahko prepoznala, pa je v Juršincih lahko točno to, kar bi vsak od nas rad, da bi lahko bilo. In je bilo. Za uro in tričetrt je bilo. Mogoče ni vsaki dan nedelja, samo življenje pa je lahko praznik. Samo tebe te imam. Brez velikih ciljev. Brez lažnih upov in želja. Čakaš. Kot kreten. Jutro praznika. Kot lanski sneg. S prerešetanim kolenom. Kot mali pizdun. Ene. Ljudske. Karaoke.