Ko je, skoraj eno leto vnaprej, prišla novica, nato plakati in zatem še tv oglasi, da gredo Pankrti v Stožice, sem poškilil. Okej, štiridesetka. Štekam. Ampak javiti tako daleč vnaprej? Ampak zakaj pa ne? Kajti ko sem oni dan v avtu slučajno na Valu 202 nabasal na intervju s Perom Lovšinom, dobrim starim Perčijem Gnusom, mi je postalo jasno, da tega špila, 40 let po Mostah v Stožicah, ne smem zamuditi. Zato pa pišem ta tekst. Da se »nahajpam«. Ne milenijsko, generaciji, ki ji sicer pripadam. In da morebiti nafehtam akreditacijo. In napišem članek. Ali tri.
Na ta špil se gre iz več razlogov, najbrž ni med njimi nobenega, ki bi bil golo iskanje nostalgije in izgubljen iluzij. Ne. Eh. Sem premlad, da bi vedel, kaj je punk zares pomenil, povrhu si Maribor in punk bojda takrat nista bila najbolj na ti. Nostalgija nima nič s tem. Osamosvojitvene težnje še manj, čeprav sem dalj časa trdil, kako je Pero Lovšin za samostojno Slovenijo zaslužen bolj kot marsikdo, ki vleče tiste čase vsakega junija ven, sem in tja. Ampak mene ni bilo zraven, z mano se ni dalo računat, ker sem bil, jebiga, premlad.
Vendar v Stožice »se mora« že zato, ker se moram pokloniti dejstvu, da je malo preden so Pankrti prvič nažgali svoj punk, ki so ga via Gregor Tomc prinesli iz Anglije k nam, v Mostah na gimnaziji učil tudi moj foter. Fiziko. Uf. Ja. Fiziko. V Stožice grem tudi zato, ker sem Perčiju lahko hvaležen, da sem se – via Neta Zalar, hvala Neta – na kitaro, ki jo je pri nas pozabila sestrina kolegica – hvala, Livija – naučil svoj prvi song. Bandierra Rossa. Hvala, pjebi, da gre tole na G, D in C. Ker da sem zgrabil za barre, mi je mama morala najprej pomagat držati moj čevap od prsta. In mama me je peljala tudi na Sokole, na Festival Lent, prvi pravi rock’n’roll špil, ko so bili Pankrti sicer že spomin.
Ko so me zadnjič spraševali, češ, zakaj nisem šel na The Rolling Stones v Avstrijo, se mi ni dalo niti razlagati. Prvič, ker je zgodba preosebna in predolga, in, drugič, ker težko priznam, vendar sem na Guns N’ Roses na Dunaju videl, da je včasih morda bolje, če se ti katere sanje ne izpolnijo, sploh če ne veš, ali si sanjal ali ne, v bistvu pa si pol itak pozabil. Ko mi je ena obiskovalka koncerta v Zelwtegu, Mariborčanka, ki je videla ohoho in še in još špilov, priznala, da je bilo sicer fajn vzdušje, blato gor ali dol, ampak da so pa res morda že malo stari. Ja seveda so.
Pankrti, verjamem, ne bodo glumili, da niso stari. Zakaj pa bi? Če greš gledat točno 10 let nazaj, na 30 obletnico, na YouTube, se že tam vidi, da se je žgalo za dobre , stare, tovarišijske čase. Ampak žgalo pa se je. Na polno. Ravno zato, ker Pero Lovšin in celotna ekipca niso ravno tipi, ki bi hodili v fitnes, lovili staro formo in praskali gubice z obraza, čeprav imajo v svojih vrstah tudi maratonca. Jebeš to.
Če bi to počel, bi Pero izgubil vse, za kar se je boril. In Pero se je boril. Metal se je – kot je povedal punkomentarec – po odrih, ko tega še nihče drug ni počel. Pero se je spogal za to državo, tako je videti vsaj meni. In ostal je zvest glasbi. Ko vidiš Perota, je zadnje, na kar bi pomislil, neka blesava politika. In tri, štirikrat, ko sem delal z njim intervju, sem res vedno, ampak vedno dobil filing, tisti nezmotljivi občutek, da je punk, rock res način življenja. In da se Peru nikoli ne mudi, pa je na nek način vedno spredaj.
![Foto: Arhiv [Naj dogodki]](http://urbani.si/wp-content/uploads/2017/10/Pankrti_vaja2017_7BW.jpg)
Zato bi šel v petek v Ljubljano, kjer sem bolj bival devet let. Ker upam, da bom videl in doživel tisto gnilo, sivo, brezupno Ljubljano osemdesetih, ko so bili žabarji res pravi žabarji, kar je Košak v nulo posnel in zajel v Outsiderju, bolj dokumentarec kot film, čeprav so Pankrti dobili tudi pravi dokumentarec Dolgcajt. »Isti nismo, nismo pa kaj dosti drugačni. Navijamo za iste klube, poslušamo podobno muziko, veselimo se istih stvari in jezimo se zaradi podobnih ljudi. Torej malo smo isti, malo smo si pa podobni,« je za STA povedal Lovšin.
»Če hočeš polniti dvorane, moraš poslušati veliko dobre glasbe. In veliko brati časopise, knjige, gledati filme. Razumeti moraš razmere, v katerih delaš,« je za Dnevnikov Objektiv v vrhunsko obdelani zgodbi povedal Lovšin. In v tem času je treba razumeti, zakaj Pankrti igrajo v Stožicah. In, še bolj, komu. Zato se luštajo Pankrti v petek, v mestu zvečer. Pa zato, ker se vmes, sproti, naučiš refrene štiklov. In nenazadnje tudi zato, ker je čas, da nekdo s tremi akordi povozi te Stožice. In ker napovedujejo tokrat šestindvajset štiklov. Pred desetimi leti so jih v Tivoliju zmogli triindvajset.