Muzika

Za taki špil sta RES potrebna dva

Kak je gušil! Ijaaaao! Tip je bil res neumoren. Tako s štamperli kot z glasbeno željo. Taki. Pravi mb tip. Take, ki jih Maribor ima in mora imeti. Gušil, šrajal in lajal je. Kar je Hamotu, takšen kot je, vrhunski šmeker z vrhunsko tremo, skoraj podrlo cel sklepni monolog in dramaturgijo, v katerem bi naj ne samo peli, temveč peli za Bucota in Zvezde plešejo in lubezen in še in još. »Črni konji čeeeez neboooo!« pa je šrajal ovi dripec iz šanka. In šrajal hudo na glas. Hamo je, kaj pa bi, refren komada, ki ga je hitreje pozabil kot publika, z njim pač odpel, potem pa ga zaključil z: »Ej, ta star, jaz sem tekmoval s tem komadom, pa vsi vemo, kok’ se je končal’. Zmagal nism.« Morda ne na Emi, res je, toda v KGB-ju je Hamo s Tribute 2 Love pokazal, zakaj zmaguje v točno takih placih. Ker ga ne gane. Ker… Sta za tak špil res potrebna dva.

Najprej me je Doda, šefica vseh šefic, seveda našrajala in nalajala. Kot to zna, zmore in mora itak samo Doda. To je šrajanje z moralnim naukom in nepermisivnimi prijemi. »Ja pa ki te hoiš ti??!? Dve leti nas niti povohaš ne! Niti pogledaš, javiš, nič!« Pa saj je imela prav. Ampak kaj ji naj rečem? Da je novinarstvo riknilo? E, jebiga. Lepo naju je posedla tja v kot, čisto v zadnji kot šanka, kjer mi je, sram me bodi, tudi mesto. Čeprav je hkrati res, da je tisto najbrž najbolj legendaren šankerski zicleder v mestu, kjer so sedele najbolj talentirane riti.

KGB se, ko je Borštnik in Lent, napuni. Ono. Kultno napuni. Vmes, v teh dveh letih, so prišli do res fensi blagajne, ko pridejo bandi tipa Hamo & Tribute 2 Love, pa imaš na voljo še garderobo, če te fejst zebe, pa si lahko nabaviš še majčko. Čeprav imajo najmanjši WC na tej strani Trojan, imajo tudi najbolj dišečega, urejenega in če temu pridaš še marljivo osebje, ki se gužva, tučka in rinta med tisto gužvo… Fajn pupe. Proper špil, proper petek, proper moment.

IMG_3915

Mutavo sem vprašal Dodo, če je špil razprodan. Ne vem, kaj točno je rekla, ampak v vsakem primeru je bilo vprašanje tumasto. Itak. Vmes me je Doda informirala, da se ji je v četrtek narisala cela ekipa filma Prebujanja po premieri in ko Doda razlaga take stvari, imaš legitimen občutek, da si vedno zamudil najbolj kultna popivanja do štirih zjutraj. In si jih najbrž res. KGB ohranja vonj, patino, program, špricer, štenge in glomazno prevelike majice za top osebje, ki v teh majicah daje duh devetdesetih, ko je KGB postal plac, o katerem smo Mariborčani od Nemariborčanov vse bolj poslušali, kaj da imamo, pa se nam še sanja ne. In se nam ne bo tako dolgo, dokler ne bo prišel dan, ko KGB-ja več ne bo. Doda in Bogdan garata, vidno, skušata najti prihodnost v preteklosti. Ki je impozantna. Ravno oni dan sem bral spet biografijo Mi2, kjer Tone Kregar lepo pove, da je prav tam prvič proper igral z bandom. Ni čudno, da se radi vrnejo in tam kaj radoživega popacajo.

Hamo, jasno, ni bil prvič v KGB-ju. Popi, tonski tehnik, še manj. Zato je ekipa prekleto dobro vedela, kakšen špil bo. Okej, morda ni, ne vidim mu v mozak, ampak tole je bilo v štartu povsem drugače kot Kino Šiška ob izidu albuma 3P, v tekstu, kjer je Buco postal nadzvezda. KGB nima ne širine ne globine Kina Šiška. Ima pa, kar je nujno za Hamotove špile in Bucotovo koreografijo, razpoložene ribice. O, ja. To je špil, vsaj če sodim po bejbi, ki mi je svetlih las, razpoložene riti in žejnega glasu pospremljala pogled na oder, ki si ga bejbike od fantov izfehtajo brez veta ali pravice ugovora. Na to se gre. Razmerje moški:ženske, ki ga imajo Hamo & Tribute 2 Love, je res impresivno.

Hamo je začel podobno kot v Šiški zelo… Khm. Ne preveč udarno. Pa saj, zakaj bi. Začel je z Wishing Well, kjer se pač ne poje zraven, ker je Hamo tako prekleto dober v slovenščini, da se angleščina zdi kot google translate greh. Ampak pravi poredni blues rock za dva je bilo nato čisto vse, kar je sledilo. Začenši z Nazaj, ko se je narisalo še več ljudi, ki pač vedno na take špile zamudijo.

Še vedno je Pol plošča, ki najbolj narajca. Komad, ki je podpisal špil in naredil vikend… Seksi? Gospa magister. Kričanje, kako sta za te stvari res potrebna dva… Te poveže. Napali. Naseksa. Napenetrira. Vse se kar naenkrat da. Lahko zažvališ punco, trenutek, muziko, novinarstvo. Vse je dovoljeno, vse se da, vse se da zalizat. O, ja. Čeprav se nagrada zlata piščal morda (pre)počasi prijema, je vidno, da so z izvajalcem leta absolutno zadeli v nulo. Hamo je itak dovolj velik maher, da na kitari hrope še bolj kot z grlom, ampak ključ je celoten band.

IMG_3912

Ker to je res band. Ki se posluša in ceni. Ceni tako zelo, da se genialno jebejo v glavo. Še Uroš Škerl Kramberger, ki je bil na koncertu skoraj v Melju, ker je stal tako tam sam v kotu, je nadcarski z basom in backvokali. Potem je tu Denis Horvat Duki, ki na klaviaturah parira Hamotu v otipavanju porednih akordov. In seveda. Ne moremo mimo njega. Peter Dekleva. Najbolj versatilni kitarist v državi. »Včeraj je imel na špilu Koala Voice belo srajco in pil je refošk, pa koja kombinacija!« ga je potunkal Hamo, ko se je dovolj sprostil, da je zinil to in tisto, ko je govoril o Wernerju, ampak za ta hec bi pač morali biti v KGB-ju. Vam ga raje drapnem, šleka pac.

Ampak kako biti sproščen v bandu, če imaš Martina Janežiča Bucota. Pol koncerta in vsi v placu kričijo Bu-co, Bu-co, Bu-co, da se še kelnaraj steguje in gleda, kaj je takega za bobni. Kaj »kaj takega«? Buco je slovenski rock na dveh nogah. Ni človeka, ki bi bil taki rocker, tako živel vse to, človek piksna, ki ga samo pogledaš, pa drmneš dva pira, vzameš kitaro, magari samo ono v luftu, in rockaš. Smo ga prehvalili že februarja, ja, seveda, ampak zdaj ko je imel svoj mini šov, orientalski ples, pomešan s sodobnim jazzbaletom, je raztural še bolj. Velike tajne prevelikih majstora. Ne, Pop TV tega ne bo nikoli poštekal. Ma ni variante!

Vendar ključno je bilo, vseeno, špilanje. Hamo & Tribute 2 Love sploh ne špilajo več. Oni se valjajo, božajo, rajcajo, drgnejo ob svojo glasbo. Nazaj, Gremo se igrat boga, Telo so postali slečeni komadi, ki pa si jih niso ihtavo slekli samo. Ne, ne. Slekli smo jih vsi mi, ki jih štekamo. To je drgnjenje v seksi zoknih. Da ti je toplo, prijetno, objeto, srečno, veselo. Da se nisi sam slekel. Da smo se slekli skupaj.

Na špilu Hamota se ne moreš imeti slabo, pa ne glede na karkoli. Še bejbe so v zrak tiščale gin tonike. Folk je čoril na štengah. In se režal, dojel glasbo kot zabavo, kar nam v teh časih morda še posebej manjka. Sploh pa taka slovenščina, kjer »se še rime zataknejo v moje privito telo« in kjer se na Štajerskem vrže ven »j« v ljubezen in znamo tudi mi meteorološko napovedati – lubezen. Je pa Hamo videl, spoznal, občutil, kako je, če kričiš »Maribor« sredi Maribora. Ga je kar lepo poneslo, da je pokasiral trikrat nazaj »šampion!«. In Matevž Šalehar Hamo ima z ekipo po albumu 3p tisti prepotrebni občutek, da si se sebi že dokazal in da prekleto fejst verjameš v to, kar delaš. Zato imaš pa lahko tako slečene komade. S tako dinamiko. S toliko seksa. 

Ja. Taki špil je to bil. Pravi. Nabriti. Pobriti. To, kar si vedno želiš. Da nekdo, če že kaj pove – pri čemer je Hamo imel vidno tremo, kar čudi glede nato, kako veliko špilajo, še zlasti za naše razmere -, to pove tako, da glasbi samo doda, ne pa odvzame. Za take place je ekipa, ki tako uživa v špilanju in se niti malo ne naveliča, pogruntala, kako distorzirane kitare raje »nachrunchati«, ampak da vseeno ni čebelica. Ko je muzika taka, lahko jočeš kot joče nebo. Ker Rožice. Ker vici, zajebancija, šrajanje. Ko si tam, sediš, poslušaš in vpijaš ter piješ, se ne zavedaš, kako dragoceni so taki špili, kako redki in kaj pomenita tako Hamo & Tribute 2 Love ter KGB. Najbolj uigran band v najbolj uigranem placu. Ja, za te stvari sta RES potrebna dva.

Komentarji

komentarjev