Fuzbal

Precej več, a še vedno premalo

Pet ugotovitev: Liverpool – Maribor [3:0]

Znajo se (u)braniti… En polčas

Šola je bila draga, res je, ampak tečaj je pa vseeno nekaj prinesel. Malček pa nekaj vseeno zna. Nekje, nekako, v bistvu pa takoj, se je vseeno poznal premislek. In Maribor je konkretno premislil. Moral je. Da se ne bi bilo ponovilo še enkrat. »Vidi se, da so se veliko naučili iz prve tekme,« je bil odkrit še Jürgen Klopp, pohvalil je Maribor, češ, da saj zna igrati nogomet. Ni bilo pokroviteljsko, še zdaleč ne. Predobro je ocenil tekmo v Domžalah, da bi govoril na pamet. Če si v ligi prvakov, nekaj znaš. Kvalifikacije gor ali dol. Maribor je pokazal precej več, vendar realno še vedno zdaleč premalo. Proti Liverpoolu, ki ne daje ravno občutka tiste ekipe, ki bo premier ligi vrnila čast v Evropi. To počneta Manchester City in zlasti Tottenham precej bolj udarno. Liverpool bo svoje pokazal na Ramon Sanchez Pizjuanu čez tri tedne.

Ampak… To je napredek. Vsekakor je. Maribor je bil en polčas, prvi, na Anfieldu konkurenčen. No, delno konkurenčen: zgolj v fazi obrambe in zgolj v taktiki, kako ne dobiti zadetka. Ampak to je znal početi. En polčas i kusor. Pragmatika, bunker, avtobus, nabasana šajtrga. »Pripravili smo se na drugačen način in postavili drugače, fantje so oddelali tekmo dobro, bi jih pohvalil za veliko teka, borbe, garanja. Na koncu je razlika v detajlih, v prvem polčasu niso imeli rešitev, škoda za zadetak na začetku druega polčasa. Ta gol nam je vzel nekaj energije, nam je pa dala obranjena enajstmetrovka Jasmina Handanovića energijo nazaj, a ni bilo dovolj proti izredno kvalitetnemu nasprotniku,« je bil Milaničev povzetek tekme za Pop TV.

V primerjavi s prvo tekmo, ko je Liverpool zadel sedmico, je opravil kar pet menjav. Pet. In vtaknil prav toliko mož v zadnjo vrsto. 5-4-1 je sistem, ki ga Maribor doma ne more igrati. Še v evropskih kvalifikacijah ne. Billong, Rajčević in Šuler so se »stučkali« na sredino, še bolj očitna navodila sta dobila Milec in Viler (»Čim manj čez polovico«?) ter se jih tudi držala. Ta del je precej striktno funkcioniral. Kar ni lahko. še Klopp je to priznal. Maribor tako doma ne igra. Ni naravno. Doma bi Milaniča križali, če bi tako igral. Morda proti Olimpiji, še posebej v Stožicah, vendar tam je to kompaktno, vendar diha. Ni vakuumsko zaprto in epredušno zaprto ter nikoli s tremi štoperji. Tokrat je bilo, vendar bi še več pomoči – za končni uspeh, 0:0 – potrebovala zadnja vrsta v sredini. Tu pa je zmanjkalo za resnejši uspeh.

Zakaj se je Milanič odločil za Aleksa Pihlerja in Marwana Kabho, ne pa (sploh?!) za Blaža Vrhovca (prej kot za katerega koli od prej naštetih, vsekakor pa prej Pihlerja), bomo še preverili. Sploh Pihler, ki se mestoma sprehaja po zelenici, čeprav veliko preteče, je bil kritičen pri oddaji žog in še bolj pri striktnem pokrivanju, kjer je puščal ogromno prostora – podobno kot v Sevilli. Kar pomeni, da se Maribor vseh lekcij vendarle do 4. kroga še ni naučil. Sredina bo tista, ki bo podala odgovor, ali lahko Maribor tudi raste v ligi prvakov in ne zgolj pada.

Dino Hotić je skušal vsako žogo izkoristiti za dribling ob avt črti, kar je vratolomno, naivno, kamikazasto proti takšni kvaliteti, vendar je tudi prineslo eno lepših, redkih akcij, kjer je neumorni Hotić znal izkoristiti prostor, čeprav je od daleč vidno, da Hotić, ki v fizičnem razvoju ni napredoval, težko parira na tem nivoju in da je uspešnost teh driblingov precej nizka. Ne samo v ligi prvakov. Na drugi strani je bil Damjan Bohar aktiven kot celotno sezono, a je hkrati zapravil najboljšo priložnost, ko ni točno vedel, kaj bi z žogo. »Malo nas zmanjka zgoraj, to je največja razlika,« je priznal tudi Rajčević, ki je najbrž komaj videl, kje je Jasmin Mešanović. Ta se je še enkrat več skoraj hvalevredno objestno podredil navodilom, taktiki in sistemu, kar je pomagalo v prvem polčasu in je Mešanović vnovič dal vtis igralca, ki najbolje razume, kar Milanič želi od njega – zato pa je tudi dobil mesto v prvi postavi.

Milaničeve menjave so dale precej manj kot Handanovićev ubranjen penal, pri čemer je ključno vprašanje, zakaj se – če izvzamemo Vrhovca – vendarle ni odločil za Dareta Vršiča, saj je daleč najmanj pokazal Valon Ahmedi, ki se počasi, a vztrajno izgublja v preveliki konkurenci vezistov. Gregor Bajde je bil Gregor Bajde, kar pomeni, da je želel driblati za vsako ceno, medtem ko je bila menjava Marcosa Tavaresa, ki ga bo klub novembra očitno zelo potreboval in katerega goli vse bolj manjkajo, ker mu do živega prihaja menjavanje sistemov, bolj častna kot konkretna.

»Meni lažje ni,« je za Val 202 po porazu povedal Marko Šuler in tako pokazal, da Maribor vendarle želi tekmovati oziroma ne izgubljati. »To so osnove nogometa, prepoceni prejeti zadetek,« je opisal tretji zadetek, ko so se vijoličasti kregali s sodnikom in pozabili na branjenje. Liverpool tega ne oprošča. Ker že pri pri prvem in drugem ni. Kot tudi ne trenutek nepozornosti, kot se je zgodilo Rajčeviću, ko se je zgodil penal. »Cicibanska napaka, to se ne sme zgoditi,« je odkrito priznal.

Če bo Maribor več tako odkritega, direktnega, javnega priznanja zmogel tudi doma, bo (še bolj) napredoval. Liverpool mu je pokazal, kaj je bistveno, ko igraš proti bunkerju. Potrpljenje in individualna kvaliteta. Individualna. Ne moštvena. Salah je potreboval tako malo. Çan tudi. Zdaj sledi november, ko bo več moral prispevati tudi napad, če bo Maribor želel osvajati lovorike. V domačem prvenstvu obramba dobro stoji, na zadnjih štirih tekmah so dobili en gol. Hkrati pa se bo Milanič moral tudi ubadati z vprašanjem, zakaj njegovo mošvo, včasih tudi komaj, zmaguje le za en gol. Odgovore bomo dobili še v tem mesecu. Tistega, ali bo Maribor prezimil v Evropi, pa smo že dobili.

Martin Milec pokazal, kako je treba

Martin Milec je imel po povratku v Maribor eno res dobro tekmo. Tisto povratno proti Hapoelu v Ljudskem vrtu, ko je pospravil Anthonyja Nwakaemeja. In eno zelo solidno: proti Olimpiji. Že vmes proti Domžalam je pokazal, da je sicer hitrejši, okretnejši in bolj vpliven kot Matej Palčič, vendar se je hkrati poznalo, da mu manjkajo bolj standardne sezone. Povedano drugače, forma.

Še v Domžalah je Milanič o njem govoril sicer s presežniki, omenjal kvaliteto in se zahvaljeval Zlatku Zahoviću, da ga je pripeljal. Hkrati pa vendarle posredno priznal, da se od Milca pričakuje tudi nekoliko več: »Ve, kakšne so zahteve.« In zdaj je ta »več« tudi ponudil. Ja, ve, kakšne so zahteve. Na morda najpomembnejši tekmi za mariborsko obrambo in bistvo mariborske igre, ki ima na sredini osnovo, na bokih pa dodano vrednost, je Milec pokazal, kakšen je, ko je takšen, kakršna ga mariborska publika pozna. Aktiven, vendar primarno zato, ker svojo aktivnost črpa iz aktivne obrambe.

Čeprav je imel nekaj težav z obvladovanjem žoge na začetku tekme, je kmalu tudi žoga postala njegova prijateljica. Bil je edini – poleg Boharja, delno Hotića in Bajdeta -, ki se ni bal imeti žoge v nogah. In pomeril je, kresnil po materialu, imel najlepšo priložnost na tekmi, ko se je Karius moral edinkrat konkretno stegniti. »Lepo je sedla, morda je šla malo preveč po sredini,« je priznal Milec.

 

Še več pa je povedala njegova izjava po tekmi za Pop TV. Ko je spregovoril o tem, kaj pomeni igrati na takšen način proti takemu tekmecu. »Smo izgubili, vseeno je bila drugačna zgodba, borbeno do konca. Imeli smo kakšno priložnost za gol, na koncu so zasluženo zmagail, prevladala je njihova kakovost. To je super izkušnja, nekateri lahko samo sanjajo, da bi igrali v takem ambientu, za nas pa je to nagrada. Smo razočarani zaradi poraza, hvala pa vsem navijačem za vso podporo, bilo je fino igrati. Z moje strani je bilo tokrat 200 odstotkov bolje kot v Mariboru.«

Morda je 200 odstotkov nekoliko (pre)visoka ocena, saj so vijoličasti še vedno izgubili in bili najbližje izenačenju tako, da je Jasmin Handanović ubranil enajstmetrovko, toda tega, kar je storil Milec, bo Maribor potreboval še več v novembru, ko se bo trikrat pomeril z Olimpijo in gostoval pri Spartaku, ki komaj čaka, da nabere tri prepotrebne točke proti Mariboru. Če bo Maribor imel več Milcev, jo lahko znova pošteno zagode. In pokaže, zakaj je odšel v tujino. Zdaj ima možnost, da pokaže, zakaj bi v drugo lahko dobil več priložnosti. Če bo imel takšen pristop, kot ga je imel tokrat.

Druga plat veteranov/izkušenih

Sezona je dolga in nihanja v individualni igri so njen sestavni del. Ena krat ena. Še posebej se to pozna, če strokovni štab pri nekaterih igralcih vztraja skoraj za vsako ceno. To se ne maščuje le Mariboru: analize jasno kažejo, da bo Chelsea stežka ubranil naslov v Angliji in resno tekmoval v Evropi, če bo Antonio Conte uporabljal samo 17 igralcev. Darko Milanič rotira že zdaj letos bolj kot v lanski sezoni, saj je že proti Krškem v 6. krogu uporabil več igralcev kot v celotni lanski sezoni, ko so priložnost po osvojenem naslovu dobili mlajši; vendar ne rotira povsod enako.

Mitja Viler je odigral prav vse tekme – razen na tekmi s Krškim, ko je Milanič dal prednost Žanu Kolmaniču. Glede nato, kaj je fant pokazal v pripravah, si je absolutno zaslužil to mesto. Vendar ga je premikanje sem in tja v mladinski pogon – podobno kot lani Sandija Ogrinca – obremenil tako fizično (število tekem) kot še bolj psihološko in posledično Viler adekvatne, konkretne menjave nima. Morda bolje, ker kadarkoli izkušenejši dobijo tekmeca, se ne konča vedno nujno dobro. Menjava Janža-Viler je že bila ena takih, enako velja za dobre predstave Denisa Šmeja pred poškodbo. Zagnana mladost – Sandi Ogrinec, Martin Kramarić, Valon Ahmedi – dobi priložnost, vendar bolj zaradi priložnosti same kot zavoljo resne konkurence v moštvu.

Maribor je najbolj tanek na levi strani, kjer mu je Liverpool primazal prve štiri gole v Mariboru in še prvega na Anfieldu. Krivec ni neposredno Viler, je pa res, da se je Milanič jezil nad levo stranjo tudi v Sevilli. Ne neupravičeno. Že res, da je imel Viler vrhunsko poletje in zgodnjo jesen, kronano z golom proti Zrinjskemu in Hapoelu ter dokaj uspešnim vpoklicem v reprezentanco (Slovaška), vendar Viler ni nič mlajši, tekmeci v domačem prvenstvu, kaj šele v Evropi pa nič manj obzirni. Okej, finta Rulo™ še dela, tokrat je nasmodil Trenta Alexander-Arnolda, Viler je imel letos nekaj izjemnih tekem in je bil med glavnimi aduti, da je Maribor premagal Hapoel in remiziral s Spartakom. Toda njegov oktober je bil stagnacija v najboljšem smislu. Kje bo Viler v tem ritmu našel rezerve v mesecu in pol fuzbala, kolikor se bo še igralo do dolgega premora, je legitimno vprašanje. Milanič ponavlja, kako Viler rabi tekme bolj kot treninge, vendar klub, za kakršnega se Maribor upravičeno ima, potrebuje več konkurence. Nujno.

Pa ne samo na levem bočnem. Rotacija treh štoperjev je sicer dovolj. Če so vsi zdravi. In fit. In v formi. Aleksander Rajčević je imel na Anfieldu izrazito slab dan, najslabšega letos, pri čemer je krenil v sezono zelo dobro. Podobno kot Viler. Toda na drugi strani se je Billong po krstnem nastopu v Sevilli veliko naučil in pokazal, da je resen konkurent, dobrodošlo je tudi, da ima v domačem prvenstvu med trojico največ tekem. Pri čemer Maribor potrebuje ves čas četrtega štoperja. Odgovor ne more biti »Šme še okreva«. Rajčeviću je pobegnil Salah pri prvem golu, nato še Firmino takoj po njem. Se zgodi. Pride tudi takšen dan. Vendar to so vse opozorila, ki znajo biti še posebej boleča, če se to zgodi proti Olimpiji ali naslednjič, ko bo šlo bolj na tesno.

Na drugi strani druga »veterana« Šuler in Handanović seveda nista brez madeža niti v tej sezoni, daleč od tega, vendar sta se Anfieldu zelo dobro odrezala – še posebej glede nato, da sta bila vmes že oba letos poškodovana in sta izpuščala tekme. Handanovićeva obramba ob odbitku Billonga pri strelu Firmina v prvem polčasu in njegov ubranjeni penal ter nasploh suvereni predstavi sta v vsej svoji legendarni veličini prav tako resno preizpraševanje o kadrovski politiki kluba. Handanović brani vrhunsko, res je, toda kako dolgo še? Matko Obradović ima prebliske, vendar nima višine, prezence in je že tako dolgo drugi golman, da smo že pozabili, kakšen je kot prvi vratar. Pa je pri Krki zelo obetal, da ne bo pomote. Tibor Cajnko se v mladinski ekipi dokazuje kot velik talent, ki ima ravno tisto, česar Obradović nima: sigurnosti v kazenskem prostoru. Vsaj glede nato, kar smo lahko videli na tekmah mladinske lige prvakov, kjer Cajnku – ravno tako kot Handanoviću – ni lahko.

A ključna poanta te ugotovitve je, da ima Maribor sicer presežek igralcev glede na potrebe (slovenske lige in pokala), vendar ne enakomerno na vseh pozicijah. Ne razvija igralcev sproti, tokom sezone. Kar ni lahko in tega v večjem obsegu ne počne nihče. A po drugi strani so včasih ukrepi nujni. Reakcija prepotrebna. Zato bo počasi »moral« dajati priložnost drugim ali pa vsaj pokazati, da resno misli nanje. Ker tako Pihler in Kabha v najboljšem primeru stagnirata. Pa, tako na oko, v bistvu ne. Čemu potem premikanje Ogrinca iz klopi nazaj med mladince, in vrnitev Amirja Derviševića? Da o napadu raje sploh ne začenjamo, ker je tam Maribor, ko gre za domače prvenstvo, najbolj tanek.

Kloppova lekcija in usoda skupine E

Nihče ni tako šprintal cel rigidni prvi polčas, kot je Klopp stekel v slačilnico takoj ob premoru. Čeprav se težko znebi stereotipne nemške okorelosti, tudi takrat, ko pošola novinarskega kolega Božidarja Bulata – nasploh je v izjavah Klopp na obeh tekmah pokazal, zakaj je postal tako poseben in drugačen, ker govori neposredno, v celofan in floskule zavija le spodrsljaje, kar pa je del samopreživetvenega trenerskega nagona, je vendarle na koncu očitno zelo umirjen tip.

»Povedal nam je, naj ne paničarimo, da bodo priložnosti že še prišle,« je Alexander-Arnold povedal po koncu tekme Tadeju Vidrihu. Nič dretja, nič težkih besed. Ker je Klopp vedel, da te niti malo ne bi pomagale. Sploh zato, ker se Liverpoolu to dogaja redno. Moštva se mu na Anfieldu zaprejo. Ne, ne tako kot tekmeci Mariboru v Ljudskem vrtu. To so resni bunkerji. To so 5-4-1 sistemi, kjer po hokejskem power playu ali po rokometnem principu žogo podajaš okrog, okoli in počez. Iščeš preboj. Po zraku, po tleh, po sredini, po kotih, po bokih. Priložnost je nato v nadaljevanju hitro prišla in Liverpool je strl Maribor tam, kjer je tudi vedel, da ga mora streti. Po svoji desni. Se je pa poznala odsotnost Coutinha, absolutno. Roberto Firmino je sam premalo, ne glede nato, da je bil igralec tekme Mohamed Salah vnovič razpoložen in se za letošnji Liverpool skupaj s Coutinhom zdi zrel za odhod, če želi pobirati lovorike.

Nihče noče omalovaževati zmožnosti in kvalitete Liverpoola. Daleč od tega. Vendar delujejo kot moštvo v sestavljanju, kar so precej bolj bili lani, pa so končali na četrtem mestu, ki se jim, na pavšalno oko, letos precej bolj izmika. To je Kloppova tretja sezona in počasi se vidi, da bo težko uveljavil svoj heavy metal fuzbal, s katerim je navduševal pri Borussii. Čeprav sta si kluba v marsičem podobna, ima Liverpool preveč gibljiv napad in mestoma premalo trdno sredino ter včasih tudi naivno obrambo, da bi našel kombinacijo konkretne metalske solaže na nujno stabilno ritem kitaro. James Milner ni imel tako dobre tekme kot v Mariboru, ampak je po zastreljanem penalu sijajno odigral z Emrejem Çanom, ki si je sila želel gola in pokazal, kakšen je letošnji skupinski del lige prvakov, kjer je 0:0 sila redek rezultat. Podobno je potrdil Daniel Sturridge na samem koncu tekme, ko mu je prerekanje Mariborčanov s slovaškim sodnikom prišlo še kako prav, da ga je zabil.

Skupina E se je po zmagi Seville nad Spartakom (2:1), kjer Andaluzijci sicer pravijo, da ni šlo za maščevanje po šetnji Moskovčanov doma (5:1), spremenila v dokončni troboj, kjer je Liverpool opravil minimum: dvakrat je ugnal Maribor. Spartaku je že spodrsnilo in malo verjetno je, da bi si Rusi to dovolili še enkrat. Sploh zdaj, ko so tako blizu napredovanju. Sevilla ostaja favorit v tej skupini vsaj za ta portal in bo to potrjevala v naslednjem, najbrž odločilnem krogu, ko bo gostila prav Liverpool, kjer bo tudi Maribor relativno spoznal, kako močen je dejansko ta Liverpool.

Mariboru bo življenje težko v zadnjih dveh krogih. Sploh ker prihajata Spartak in Sevilla na koncu že tako nabitega urnika, kjer pokalna derbija na vrh ligaškega z Olimpijo ne bosta prav nič olajšala dela klubu, ki vseskozi poudarja, kako je vse to nagrada/privilegij. Morda pa celo še bolj kot štirinajst prejetih zadetkov, govori podatek, da Maribor ostaja pri golu Boharja proti Spartaku. Ni tako hudo, ima vsaj točko. Benfica (gol razlika 1:10) in Anderlecht (0:15) imata še slabše dneve. In morda na oko težji skupini. Zdaj se vseeno pozna, da je bolje dobiti takšno skupino. Koliko toliko tekmovalno. Čeprav je Maribor igral proti Liverpoolu z mislijo, kako čim kasneje dobiti gol.

Desant navijačev razmislek tudi za klub

Takšnega desanta slovenski klubski šport ne pomeni. 2.416 vstopnic so pokupili mariborski navijači oziroma tisti, ki navijajo za Maribor. To ni ogromno. To je gigantsko veliko, še posebej glede na dejstvo, kje je Liverpool in kako priti do njega. Ne tako zlahka, kot se je izkazalo. Pri čemer je večina slovenskih agencij, tudi lokalnih, očitno gladko spregledala možnost zaslužka, tako da so več od tega imela letališča v Budimpešti, Milanu, Zagrebu, Dunaju. Da kolobocije, ki si jo je (ne prvič) privoščila Adria Airways, zdaj v tuji lasti, raje ne omenjamo. Morda le to, da bi poslovni del kluba počasi lahko razmišljal o menjavi. Saj sam izbira in plačuje čarterje. In Adria jih ni prvič pustila na cedilu.

Tako masovno gostovanje je najprej impozantno in nekaj, s čimer se klub lahko absolutno postavi. Takšna gostovanja so sicer praksa v Evropi, vseeno pa ne za slovenske klube. Pri čemer je bil mariborski sektor razprodan. Ne dan pred tekmo. Že lep čas. Raz-pro-da-no. Več kot 2.000 kart. Ampak po drugi strani je letošnji obisk ligaških tekem v Ljudskem vrtu 2,543. Lani je bil 4,222 in tudi letos bo zrastel, saj bosta domači ligaški tekmi z Olimpijo gotovo dobro obiskani. A kljub temu je – gledano širše evropsko – anomalija, če imaš v gosteh več gledalcev kot včasih na domači tekmi. Kar ni le problem Maribora, da ne bo pomote, saj se to, ko gre za večja gostovanja, zgodi tudi drugim klubom iz Balkana.

Vendar to ni edini primer. Večkrat smo že pisali o fenomenu, ki ga recimo nemška mentaliteta, bližja Mariboru, ne pozna. Da greš na tekmo glede nato, kdo je tekmec. Psihološko gledano greš potem na tekmo tudi zaradi tekmeca. Gledat Olimpijo. No, gledat Maribor, ki igra proti Olimpiji. Ne pa proti Triglavu ali Ankaranu. Vendar naprtiti to navijačem seveda ne gre. Hvala bogu, da jih je toliko šlo Liverpool. In da se Ljudski vrt napolni za Olimpijo. Vendar ključno vprašanje, s katerim bi se moral ubadati tudi klub, je, kje točno nastane ta razlika. Maribor ima še vedno impozantni obisk v Ljudskem vrtu, ki ga povrhu čaka obnova (čeprav kdaj točno in kakšna še zelo visi v zraku). Ampak večinoma so pogoji v Ljudskem vrtu dobri, gledati tekme v Ljudskem vrtu je še vedno doživetje. Na katerikoli tribuni. To je rekel tudi Darko Milanič, ko smo ga vprašali, kam bi sam šel, če bi kupoval karto. Kamorkoli.

Liverpool je bil dobra priložnost, da je klub videl, srečal in spoznal tudi tiste, ki jih zanimajo večje tekme. Nekateri jim pravijo tudi »derbi« navijači. Da. Če imaš preveč teh, ki jim je nogomet predvsem socialni status na facebooku in instagramu, se ti lahko začne dogajati in naposled zgodi to, kar se v Angliji. Gledališko vzdušje. Tisto čemerno, komorno in tiho. Na Anfieldu so Viole gladko preglasile celoten stadion. Ni čudno, da sta bila Angleža, ki sta lani obiskala derbi v Stožicah, bila tako navdušena. Da, tudi nad bakljami in tistim, kar sicer deli mnenja (baklje na igrišče tudi mi ne podpiramo). Ampak nasploh nad pristopom, nad hrupom, nad dogajanjem.

Vse to ponuja tudi Ljudski vrt. Vsaki drugi vikend v času sezone. Viole so v tej sezoni ravno na »manjših tekmah« ponudile precej kvalitetno navijanje, črpajo iz svojega vse bolj bogatega repertoarja, pri čemer – za nas nostalgike – novi napevi ne delajo tako kot zdaj že zimzeleni. Maribor je inštitucija, ima dve klubski trgovini (kaj se zgodi, če je nimaš, so lahko ugotovili Škoti v Ljubljani), večina avtov v Mariboru ima pod ogledalom zastavico z grbom kluba, insignije kluba se redno nosi, ljudje poznajo igralce in nogometni klub je simbol mesta. Bi pa lahko bil obisk še precej boljši.

Čeprav se klub trudi z grafičnim delom, ki (spodrsljaj z nemškimi uniformami gor ali dol) resnično kvalitetno nagovarja navijače, mu vendarle še vedno manjka napredek pri marketingu in zlasti odnosu z javnostmi, ki se je sicer po predlanski sezoni precej izboljšal in je odprt v komunikaciji, igralci pa tudi vse bolj dosegljivi, sploh zdaj, ko so uspehi. Vendar spletna stran kluba ni (mobilno) odzivna (responsive), je zastarela in predvsem ponuja absolutno premalo vsebin. Facebook in instagram kluba sta na evropski ravni, vendar še vedno ponujata premalo vsebine. Tudi twitter profil je postal bolj aktiven, zlasti med tekmami, s čimer je Maribor začel ujemati v smislu družabnih omrežij – ne glede nato, da ima glomazno in impozantno število všečkov in sledilcev – celo nekatere domače klube, ki so ga začeli v tem prehitevati (Rudar, Olimpija, Domžale, Gorica, Triglav).

Če bi bil Maribor v vsem tako pedanten in profesionalen (kot je bil v Ljudskem vrtu, ko je moral Firmino nazaj na bus po akreditacijo), bi se to še bolj poznalo. Že zdaj se, klub dobro opravlja svoj posel (letos precej bolje, saj je imel minuli dve poslovni leti klub več kot milijonsko izgubo) tako na igrišču kot izven njega. Vendar bi se lahko začel spraševati tudi, kje nastane razlika med 1,500 gledalcev proti Triglavu in skoraj desetkrat več proti Olimpiji. Odgovor so ponudili tudi vsi tisti, ki so se v največji večini odpravili v lastni režiji za svoj denar navijati za svoj klub. Seveda bo povsem drugačna slika v soboto v Krškem, a tako pač je. Vendar možnosti za izboljšave so vedno. »Hvala navijačem za podporo, želim jim varno pot domov,« je izjava Martina Milca, ki je pokazala, da igralci vedo, kako se počutijo navijači. In to je tisto najbolj dragoceno. In kar občasno tudi manjka. Večja povezanost igralcev z okoljem. In okolja z igralci, ko ti igrajo prav za to ligo prvakov. Tudi v Krškem. Ali kadarkoli doma.

Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

Komentarji

komentarjev